Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Ana Hancock
Bere Maja Moll
Brežice : Primus, 2021
Naslov Godlerjevega drugega romana je, tako kot njegov predhodnik Casino Banale, aluzija na roman iz bondovske franšize Iana Fleminga. Vohun, ki me je okužil se navezuje na Flemingov roman iz leta 1962 Vohun, ki me je ljubil in ga hkrati premešča v sodobnost ali časovno aktualizira.
Jure Godler ve, kako bralca držati v napetosti – tako z odlašanjem razkritja navezave na covidno ero kot tudi s strukturo pripovedi. Poglavja v romanu se, podobno kot prizori v akcijskem filmu, pogosto končajo z nenadnim rezom na vrhuncu napetosti, naslednja poglavja pa govorijo o nečem drugem, tako da je razpletanje zgodbe postopno. Roman je v marsičem nostalgičen in, glede na obdobje izida, eskapističen ter tako filmsko slikovit, da je v marsičem podoben kinematografskemu oziroma bolje rečeno kinotečnemu spektaklu. Gre za delo, ki se jasno zaveda svoje časovne in žanrske umeščenosti, in hkrati za žanrsko parodijo. Znaten del humorja izvira prav iz diskrepance med značilnostmi žanrskega lika in značilnostmi posameznika, o katerem se zdi, da je v vlogi prvega le zaradi čudnega naključja, kar je še posebej očitno pri nekdanjem uslužbencu slovenske Sove Filipu Novaku. Umestitev vohunske zgodbe v slovensko okolje ima na trenutke komičen učinek, na primer, ko našteva presežnike: »V bistvu mu je bila tako všeč, da jo je uvrščal na seznam najlepših stvari, kar jih je poznal, poleg avtomobila Jaguar E-type, traktorja Porsche Diesel in bazilike Marije Pomagaj na Brezjah.« Medtem ko je Novakov vohunski partner Spencer Spencer Spencer precej bližji žanrskemu idealu svetovljanskega vohuna, je Novak v svojih nazorih tipično slovenski, ko pravi: »Sej tole je pa lep'š kot na Bledu« čeprav »v življenju drugega jezera, kot je blejsko, sploh videl ni.«
Ključen element razpleta zgodbe Vohun, ki me je okužil le stežka razumemo drugače kot nekaj nadnaravnega, kar je povsem nepričakovano. Velik del zasluge za rešitev sveta pred pogubo tako ne gre skorajda vsemogočnim agentom, temveč nečemu zunanjemu, kar kot deus ex machina ostane za vselej nerazložljivo. Osrednji lik, Filip Novak, pa je marsikdaj bolj kot Jamesu Bondu podoben njegovi parodiji, nerodnemu tajnemu agentu Johnnyju Englishu.
Pripovedovalec je tretjeosebni in personalni. Kljub nenadnim rezom, ki prekinjajo nadaljevanje zgodbe, pripovedovalec ne ve nič več kot bralec, kvečjemu manj, kot na primer ob odlomku v avstrijskem dialektu, ko Novak ne razume ničesar, medtem ko je bralcu priskrbljen prevod. Besedni zaklad romana je bogat, jezik je knjižni z izjemo nekaterih dialogov ali notranjih monologov v pogovornem jeziku, še zlasti ljubljanščini. Novakovi poskusi komuniciranja v nemščini so zapisani v slovenskem fonetičnem zapisu. Humor je situacijski in inteligenten, čeprav ga velik del izhaja iz protagonistove neprimernosti za svojo nalogo in njegovih diletantskih prijemov.
Roman Jureta Godlerja Vohun, ki me je okužil je delo, ki uživa v ekscesivnosti in eskapističnosti žanra – v mondenih lokacijah, dih jemajočih panoramah, blišču in razsipavanju – hkrati pa se zaveda svoje absurdnosti. Kakor da bi se literarna lika zavedala nemožnosti in načrtnega anahronizma, a bi iz ponujenega tipa želela iztisniti privid resničnosti.
Avtorica recenzije: Ana Hancock
Bere Maja Moll
Brežice : Primus, 2021
Naslov Godlerjevega drugega romana je, tako kot njegov predhodnik Casino Banale, aluzija na roman iz bondovske franšize Iana Fleminga. Vohun, ki me je okužil se navezuje na Flemingov roman iz leta 1962 Vohun, ki me je ljubil in ga hkrati premešča v sodobnost ali časovno aktualizira.
Jure Godler ve, kako bralca držati v napetosti – tako z odlašanjem razkritja navezave na covidno ero kot tudi s strukturo pripovedi. Poglavja v romanu se, podobno kot prizori v akcijskem filmu, pogosto končajo z nenadnim rezom na vrhuncu napetosti, naslednja poglavja pa govorijo o nečem drugem, tako da je razpletanje zgodbe postopno. Roman je v marsičem nostalgičen in, glede na obdobje izida, eskapističen ter tako filmsko slikovit, da je v marsičem podoben kinematografskemu oziroma bolje rečeno kinotečnemu spektaklu. Gre za delo, ki se jasno zaveda svoje časovne in žanrske umeščenosti, in hkrati za žanrsko parodijo. Znaten del humorja izvira prav iz diskrepance med značilnostmi žanrskega lika in značilnostmi posameznika, o katerem se zdi, da je v vlogi prvega le zaradi čudnega naključja, kar je še posebej očitno pri nekdanjem uslužbencu slovenske Sove Filipu Novaku. Umestitev vohunske zgodbe v slovensko okolje ima na trenutke komičen učinek, na primer, ko našteva presežnike: »V bistvu mu je bila tako všeč, da jo je uvrščal na seznam najlepših stvari, kar jih je poznal, poleg avtomobila Jaguar E-type, traktorja Porsche Diesel in bazilike Marije Pomagaj na Brezjah.« Medtem ko je Novakov vohunski partner Spencer Spencer Spencer precej bližji žanrskemu idealu svetovljanskega vohuna, je Novak v svojih nazorih tipično slovenski, ko pravi: »Sej tole je pa lep'š kot na Bledu« čeprav »v življenju drugega jezera, kot je blejsko, sploh videl ni.«
Ključen element razpleta zgodbe Vohun, ki me je okužil le stežka razumemo drugače kot nekaj nadnaravnega, kar je povsem nepričakovano. Velik del zasluge za rešitev sveta pred pogubo tako ne gre skorajda vsemogočnim agentom, temveč nečemu zunanjemu, kar kot deus ex machina ostane za vselej nerazložljivo. Osrednji lik, Filip Novak, pa je marsikdaj bolj kot Jamesu Bondu podoben njegovi parodiji, nerodnemu tajnemu agentu Johnnyju Englishu.
Pripovedovalec je tretjeosebni in personalni. Kljub nenadnim rezom, ki prekinjajo nadaljevanje zgodbe, pripovedovalec ne ve nič več kot bralec, kvečjemu manj, kot na primer ob odlomku v avstrijskem dialektu, ko Novak ne razume ničesar, medtem ko je bralcu priskrbljen prevod. Besedni zaklad romana je bogat, jezik je knjižni z izjemo nekaterih dialogov ali notranjih monologov v pogovornem jeziku, še zlasti ljubljanščini. Novakovi poskusi komuniciranja v nemščini so zapisani v slovenskem fonetičnem zapisu. Humor je situacijski in inteligenten, čeprav ga velik del izhaja iz protagonistove neprimernosti za svojo nalogo in njegovih diletantskih prijemov.
Roman Jureta Godlerja Vohun, ki me je okužil je delo, ki uživa v ekscesivnosti in eskapističnosti žanra – v mondenih lokacijah, dih jemajočih panoramah, blišču in razsipavanju – hkrati pa se zaveda svoje absurdnosti. Kakor da bi se literarna lika zavedala nemožnosti in načrtnega anahronizma, a bi iz ponujenega tipa želela iztisniti privid resničnosti.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bralca: Eva Longyka Marušič in Bernard Stramič
Avtorica recenzije: Miša Gams Bralca: Eva Longyka Marušič in Bernard Stramič
Bralca: Lidija Hartman in Ambrož Kvartič »Pomenek s tišino omogočajo nevidnosti,« preberemo v knjigi Nevidnosti, Milana Dekleve. »Pogovor z nevidnostmi poteka s pomočjo tolmačev. /…/ Lahko se pretrga /pogovor/, obvisi na strelovodu molka, / a takrat priprhutajo nevidni tolmači brez jezikov, / ki znajo povedati veliko, / čeprav jih sprva ne razumemo,« preberemo na 27. strani. Knjiga bralca povabi že z naslovom, s tem, da nevidnostim, ki jih pesnik postavi v naslov, pritrdi in jim priznava obstoj. Kar ni vidno, je običajno najmočnejše gonilo vitalnosti, živega, življenja. V vsaki od 51 pesmi se pesnik Dekleva prek lirskega subjekta dotakne nevidnosti in jim da enega od mnogih, enainpetdesetih obrazov in podob. Kljub temu pa bralcu pušča občutek svobode, neujetosti, neutesnjenosti, nekalupljenosti, da bi morali to nevidnost, te nevidnosti imenovati, jim dati ime, telo, definicijo ...
Snežni leopard se tako zelo približa filmski popolnosti, da pokaže, da popolnega filma ni
Avtor recenzije: Marko Elsner Grošelj Bralca: Barbara Zupan in Jure Franko
Koncept in elementi izvedbe zapleta se močno opirajo na kultno uspešnico Matrica, vendar Vse povsod naenkrat zapelje zgodbo v bistveno bolj bizarne smeri
Predstava, ki izvablja čustva, nagovarja čutnost in blago zvoči v prostoru.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bralca: Eva Longyka Marušič in Matjaž Romih
Avtorica recenzije: Ana Geršak Bralca: Jasna Rodošek in Aleksander Golja
SNG Drama Ljubljana in Festival Ljubljana / premiera: 29. maj 2022 Režija: Livija Pandur Prevajalec in avtor priredbe: Tibor Hrs Pandur Dramaturg: Tibor Hrs Pandur Scenograf: Sven Jonke Kostumograf: Leo Kulaš Svetovalka za gib: Sanja Nešković Peršin Glasba: Silence Oblikovanje svetlobe: Vesna Kolarec Glasbena vodja: Špela Ploj Peršuh Lektorica: Tatjana Stanič Asistentka dramaturga (študijsko): Brina Jenček Asistent kostumografa: Matic Veler Igrajo: Polona Juh, Sabina Kogovšek, Saša Pavlin Stošić, Gaja Filač, Ivana Percan Kodarin, Zala Hodnik, Urška Kastelic, Ana Plahutnik, Maria Shilkina Sinoči so na Peklenskem dvorišču ljubljanskih Križank premierno izvedli predstavo Penelopiada, uprizoritev drame ene najbolj uveljavljenih sodobnih pisateljic Margaret Atwood. Dramatizacija temelji na njenem istoimenskem romanu, kjer so v ospredje postavljeni lik Penelope in njenih dvanajst dekel, ki so v Homerjevem epu le bežno omenjene, v uprizoritvi Livije Pandur pa dobijo svoj polni subjektivni glas. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: Aljoša Rebolj
Neveljaven email naslov