Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Jure Godler: Vohun, ki me je okužil

20.12.2021

Avtorica recenzije: Ana Hancock Bere Maja Moll

Brežice : Primus, 2021

Naslov Godlerjevega drugega romana je, tako kot njegov predhodnik Casino Banale, aluzija na roman iz bondovske franšize Iana Fleminga. Vohun, ki me je okužil se navezuje na Flemingov roman iz leta 1962 Vohun, ki me je ljubil in ga hkrati premešča v sodobnost ali časovno aktualizira.

Jure Godler ve, kako bralca držati v napetosti – tako z odlašanjem razkritja navezave na covidno ero kot tudi s strukturo pripovedi. Poglavja v romanu se, podobno kot prizori v akcijskem filmu, pogosto končajo z nenadnim rezom na vrhuncu napetosti, naslednja poglavja pa govorijo o nečem drugem, tako da je razpletanje zgodbe postopno. Roman je v marsičem nostalgičen in, glede na obdobje izida, eskapističen ter tako filmsko slikovit, da je v marsičem podoben kinematografskemu oziroma bolje rečeno kinotečnemu spektaklu. Gre za delo, ki se jasno zaveda svoje časovne in žanrske umeščenosti, in hkrati za žanrsko parodijo. Znaten del humorja izvira prav iz diskrepance med značilnostmi žanrskega lika in značilnostmi posameznika, o katerem se zdi, da je v vlogi prvega le zaradi čudnega naključja, kar je še posebej očitno pri nekdanjem uslužbencu slovenske Sove Filipu Novaku. Umestitev vohunske zgodbe v slovensko okolje ima na trenutke komičen učinek, na primer, ko našteva presežnike: »V bistvu mu je bila tako všeč, da jo je uvrščal na seznam najlepših stvari, kar jih je poznal, poleg avtomobila Jaguar E-type, traktorja Porsche Diesel in bazilike Marije Pomagaj na Brezjah.« Medtem ko je Novakov vohunski partner Spencer Spencer Spencer precej bližji žanrskemu idealu svetovljanskega vohuna, je Novak v svojih nazorih tipično slovenski, ko pravi: »Sej tole je pa lep'š kot na Bledu« čeprav »v življenju drugega jezera, kot je blejsko, sploh videl ni.«

Ključen element razpleta zgodbe Vohun, ki me je okužil le stežka razumemo drugače kot nekaj nadnaravnega, kar je povsem nepričakovano. Velik del zasluge za rešitev sveta pred pogubo tako ne gre skorajda vsemogočnim agentom, temveč nečemu zunanjemu, kar kot deus ex machina ostane za vselej nerazložljivo. Osrednji lik, Filip Novak, pa je marsikdaj bolj kot Jamesu Bondu podoben njegovi parodiji, nerodnemu tajnemu agentu Johnnyju Englishu.

Pripovedovalec je tretjeosebni in personalni. Kljub nenadnim rezom, ki prekinjajo nadaljevanje zgodbe, pripovedovalec ne ve nič več kot bralec, kvečjemu manj, kot na primer ob odlomku v avstrijskem dialektu, ko Novak ne razume ničesar, medtem ko je bralcu priskrbljen prevod. Besedni zaklad romana je bogat, jezik je knjižni z izjemo nekaterih dialogov ali notranjih monologov v pogovornem jeziku, še zlasti ljubljanščini. Novakovi poskusi komuniciranja v nemščini so zapisani v slovenskem fonetičnem zapisu. Humor je situacijski in inteligenten, čeprav ga velik del izhaja iz protagonistove neprimernosti za svojo nalogo in njegovih diletantskih prijemov.

Roman Jureta Godlerja Vohun, ki me je okužil je delo, ki uživa v ekscesivnosti in eskapističnosti žanra – v mondenih lokacijah, dih jemajočih panoramah, blišču in razsipavanju – hkrati pa se zaveda svoje absurdnosti. Kakor da bi se literarna lika zavedala nemožnosti in načrtnega anahronizma, a bi iz ponujenega tipa želela iztisniti privid resničnosti.


Ocene

1949 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Jure Godler: Vohun, ki me je okužil

20.12.2021

Avtorica recenzije: Ana Hancock Bere Maja Moll

Brežice : Primus, 2021

Naslov Godlerjevega drugega romana je, tako kot njegov predhodnik Casino Banale, aluzija na roman iz bondovske franšize Iana Fleminga. Vohun, ki me je okužil se navezuje na Flemingov roman iz leta 1962 Vohun, ki me je ljubil in ga hkrati premešča v sodobnost ali časovno aktualizira.

Jure Godler ve, kako bralca držati v napetosti – tako z odlašanjem razkritja navezave na covidno ero kot tudi s strukturo pripovedi. Poglavja v romanu se, podobno kot prizori v akcijskem filmu, pogosto končajo z nenadnim rezom na vrhuncu napetosti, naslednja poglavja pa govorijo o nečem drugem, tako da je razpletanje zgodbe postopno. Roman je v marsičem nostalgičen in, glede na obdobje izida, eskapističen ter tako filmsko slikovit, da je v marsičem podoben kinematografskemu oziroma bolje rečeno kinotečnemu spektaklu. Gre za delo, ki se jasno zaveda svoje časovne in žanrske umeščenosti, in hkrati za žanrsko parodijo. Znaten del humorja izvira prav iz diskrepance med značilnostmi žanrskega lika in značilnostmi posameznika, o katerem se zdi, da je v vlogi prvega le zaradi čudnega naključja, kar je še posebej očitno pri nekdanjem uslužbencu slovenske Sove Filipu Novaku. Umestitev vohunske zgodbe v slovensko okolje ima na trenutke komičen učinek, na primer, ko našteva presežnike: »V bistvu mu je bila tako všeč, da jo je uvrščal na seznam najlepših stvari, kar jih je poznal, poleg avtomobila Jaguar E-type, traktorja Porsche Diesel in bazilike Marije Pomagaj na Brezjah.« Medtem ko je Novakov vohunski partner Spencer Spencer Spencer precej bližji žanrskemu idealu svetovljanskega vohuna, je Novak v svojih nazorih tipično slovenski, ko pravi: »Sej tole je pa lep'š kot na Bledu« čeprav »v življenju drugega jezera, kot je blejsko, sploh videl ni.«

Ključen element razpleta zgodbe Vohun, ki me je okužil le stežka razumemo drugače kot nekaj nadnaravnega, kar je povsem nepričakovano. Velik del zasluge za rešitev sveta pred pogubo tako ne gre skorajda vsemogočnim agentom, temveč nečemu zunanjemu, kar kot deus ex machina ostane za vselej nerazložljivo. Osrednji lik, Filip Novak, pa je marsikdaj bolj kot Jamesu Bondu podoben njegovi parodiji, nerodnemu tajnemu agentu Johnnyju Englishu.

Pripovedovalec je tretjeosebni in personalni. Kljub nenadnim rezom, ki prekinjajo nadaljevanje zgodbe, pripovedovalec ne ve nič več kot bralec, kvečjemu manj, kot na primer ob odlomku v avstrijskem dialektu, ko Novak ne razume ničesar, medtem ko je bralcu priskrbljen prevod. Besedni zaklad romana je bogat, jezik je knjižni z izjemo nekaterih dialogov ali notranjih monologov v pogovornem jeziku, še zlasti ljubljanščini. Novakovi poskusi komuniciranja v nemščini so zapisani v slovenskem fonetičnem zapisu. Humor je situacijski in inteligenten, čeprav ga velik del izhaja iz protagonistove neprimernosti za svojo nalogo in njegovih diletantskih prijemov.

Roman Jureta Godlerja Vohun, ki me je okužil je delo, ki uživa v ekscesivnosti in eskapističnosti žanra – v mondenih lokacijah, dih jemajočih panoramah, blišču in razsipavanju – hkrati pa se zaveda svoje absurdnosti. Kakor da bi se literarna lika zavedala nemožnosti in načrtnega anahronizma, a bi iz ponujenega tipa želela iztisniti privid resničnosti.


21.12.2020

Boštjan Videmšek: Plan B

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Boštjan Romih.


21.12.2020

Matea Gorjup: Pišem

Avtorica recenzije: Cvetka Bevc Bereta: Aleksander Golja in Eva Longyka Marušič


21.12.2020

Alojz Rebula: Apokrif

Avtor recenzije: Andrej Arko Bereta Matjaž Romih in Sanja Rejc.


14.12.2020

Aleš Berger: Breze

Avtorica recenzije: Barbara Leban Bere Barbara Zupan.


14.12.2020

Marko Kravos: Matični vosek

Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta Eva Longyka Marušič in Matjaž Romih.


14.12.2020

Tomaž Lapajne Dekleva: Zelo kratke zgodbe

Avtor recenzije: Andrej Lutman Bere Ivan Lotrič.


14.12.2020

Petra Hůlová: Kratka zgodovina Gibanja

Avtorica recenzije: Anja Radaljac Bere Eva Longyka Marušič.


11.12.2020

V Sedmem pečatu bo na ogled Una

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


11.12.2020

Odrske luči kot eden od vrhuncev filmske umetnosti

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


07.12.2020

Arktika

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


30.11.2020

John Burnside: Izbrane pesmi

Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.


30.11.2020

Florjan Lipuš: Zgodnja dela

Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta Eva Longyka Marušič in Aleksander Golja.


30.11.2020

Petra Pogorevc: Rac

Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Eva Longyka Marušič in Aleksander Golja


23.11.2020

Marcel Štefančič: Če umrem, preden se zbudim

Avtor recenzije: Simon Popek Bere: Ambrož Kvartič


23.11.2020

Marguerite Yourcenar: Orientalske zgodbe

Avtor recenzije: Marko Golja Bere Matjaž Romih.


23.11.2020

Iztok Osojnik: Maraton puhlosti in nesmislov

Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta Eva Longyka Marušič in Ambrož Kvartič.


23.11.2020

Slavko Pregl: Prodajalci megle

Avtorica recenzije: Nina Gostiša Bere Eva Longyka Marušič.


22.02.2021

Stephen King: Pomlad, poletje, jesen in smrt

Avtorica recenzije: Ana Geršak Bere Jure Franko.


20.12.2021

Branko Marušič: Izza spominov

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Matjaž Romih.


20.11.2020

Kino Balon

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


Stran 60 od 98
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov