Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Tadeja Krečič Scholten: Nikoli ni prepozno

20.12.2021

Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Aleksander Golja in Lidija Hartman.

Ljubljana : Mladinska knjiga, 2021

Zbirko kratkih zgodb s pomenljivim naslovom Nikoli ni prepozno je napisala Tadeja Krečič Scholten, prevajalka, književna in gledališka kritičarka, najbrž najbolj znana kot urednica radijskih oddaj in novinarka na 3. programu Radia Slovenija. Glas, ki nam je domač z radijskih valov, je torej poniknil v tiskano besedo, vendar ga, prav čudežno, v njej še vedno slišimo. In to zelo močno, celo večglasno. Helena Koder, ki je v živahno zgoščenem spremnem besedilu na koncu knjige zajela vse adute pričujoče pisave, je avtorico poimenovala z laskavo, a zares ustrezno besedo: pripovedovalka.

Ob branju kratke proze Tadeje Krečič Scholten so se mi zbudili spomini na odlične, čeprav že skoraj pozabljene zgodbe. Najprej me je odneslo v Avstralijo, kjer sem v devetdesetih letih spoznala bogato pripovedovalsko tradicijo te celine – prvi pripovedovalci so bili Aborigini, za njimi pa prvi beli priseljenci, ki so si z zgodbarstvom lajšali neusmiljeno življenje v avstralskem bušu, in tudi večina sodobnih avstralskih pisateljev je najprej izdala zbirko kratkih zgodb. In kakšne zgodbe so bile to! Odkrite, nesprenevedave, življenjske; zarezale so do kosti. Kot je, v istem času, vame s kratko prozo zarezal tudi Američan Raymond Carver in me je v popoln trans spravila Kanadčanka Alice Munro. Pri nas je bila kratka zgodba takrat v primerjavi z romanom kronično podcenjena, zadnja leta pa nenadoma vsi pišejo kratke zgodbe, pisatelji in tisti, ki bi to radi postali; vznikajo delavnice kreativnega pisanja, kjer se vsak lahko nauči napisati zgodbo. Pa ne, da bi bilo to slabo in da v zadnjem času ne bi izšlo nekaj res dobrih kratkoproznih zbirk, le pogled na umetnost pisanja te zvrsti se je precej popreprostil.

Kajti napisati dobro zgodbo je resno delo, celo garanje. Ni dovolj teoretično znanje, tudi ne samo talent. Tadeja Krečič Scholten vrača kratko zgodbo tja, od koder je prišla – iz globine človekovega bistva, iz želje razložiti nerazložljivo, iz nuje ubesediti, kar bi sicer šlo v pozabo. To naredi lahkotno in elegantno, brez gnanja za tem, da bi dosegla učinek za vsako ceno, morda celo šokirala z vsebinskim zasukom ali slogom, z bizarnim junakom ali situacijo; ne poigrava se ne z grotesko ne z žanri. Njeno pisanje je klasično pripovedniško, spretno in žlahtno gostobesedno; iz njega dihajo bogastvo izkušenj, izjemen posluh za ubesedenje tistega, kar so ji morda povedali drugi, in nezgrešljiv humor. Vse je na svojem mestu, ni popustov in ni bližnjic, jezik je prečiščen in gladko tekoč. In prav zaradi tega se zgodbe Tadeje Krečič Scholten v zbirki Nikoli ni prepozno bralca tako dotaknejo. Toliko ve. Toliko od tega, kar piše, je očitno že doživela. Dojela, sprejela, preživela. Nikoli ni prepozno, si ponoviš knjižni naslov. Morda je za pisanje včasih bolje pozno kot prezgodaj. Ali kot v zgodbi Kdor čaka, dočaka razmišlja v kavarni čakajoča srednjeletnica, ko jo preplavi spomin na mladega pianista, ki je na koncertu “za umret lepo” odigral Rahmaninova.

“Pa kako, tako mlad? Rahmaninov je za nas, srednje- in poznoletnike. Ko že veš, kakšne vzpone in padce, zareze in ostrine ima življenje, naporno življenje, za takega mladca je to še tako daleč, pojma nima, kaj ga čaka, kako ga čaka, kje ga čaka … evo, glej ga, kako sedi za tem klavirjem in misli, da je meja nebo in da vse na svetu obstaja samo zato, da se pojavi on, in mu bo uspelo. In da on VE, in vse se bo zgodilo, kot on VE, da se mora. V resnici pa NE VE in NE VE, da NE VE, in NE VE, da se bo zgodilo vse popolnoma drugače in bo ugotovil, da še tisto, kar je mislil, da VE, da mora tako biti, bo še najbolj narobe. In se bo skozi muke in dvome naučil, da ni pravil, da je največja umetnost sprejemanje vsega, kar ti življenje prinese, na najboljši mogoči način in da na koncu potem celo malo nečesa VEŠ in se ob tem mogoče celo počutiš dobro in da je prav zato življenje zanimivo …”

Tadeja Krečič Scholten kramlja z bralcem z različnimi glasovi; v glave svojih junakov, posejanih po različnih evropskih krajih – od Severnega morja do Dalmacije in italijanskega juga –, se vtihotapi kot duh in udobno razkomodena začne njihovo pripoved. Vsaj tak občutek dobiš ob branju. Njeni stavki so dolgi, komaj kdaj zajame dih, prav res kot bi govorila in ne pisala, in vendar je vse kristalno jasno. Enako suverena je kot majhna deklica, ki ob morju brezskrbno liže sladoled, ali kot razlaščen dementen starec z napačno meščansko preteklostjo; kot v pasti vojne ujeta šivilja Angela ali petdesetletni mamin sinko na krožni vožnji z avtobusom; kot štiriintridesetletna obupanka, ki lovi zadnji vlak, ali na novo zaljubljeni postarani lastnik alberga; suverena je celo v živalski koži. Preobrazba ji po mojem mnenju najbolj prepričljivo uspe v zgodbi Enkrat ni nobenkrat, v kateri petletna Tinka doživi nekakšen preskok iz otroštva v odraslost, ko ji v trenutku postane jasno, zakaj staršev na počitnicah tolikokrat ni bilo iz sobe, in jo “v enem samem hipu preplavi nekaj velikega, prevelikega zanjo, ker je še majhna: da so nekatere stvari na svetu, ki so enkrat, pa to ne pomeni, da so nobenkrat, sploh ne, ampak so enkrat in za zmeraj in jim ni konca”.

Odlična je zgodba Eter je slab prevajalec, v kateri je avtorica zelo posrečeno združila svoje radijsko znanje s smislom za humor in dobrim občutkom za zvočne učinke – tisto žvenketanje z zapestnicami v studiu je nepozabno, pa tudi zabloda, ki iz tega sledi. V očarljivi zgodbi Sveta Rozalija, prosi za nas puhne vate soparna vročina septembrskega Palerma; ljubezenskega prebujenja precej naveličanega hotelirja Paola, ki ga veseli le še nogomet, si skoraj ne moreš predstavljati brez natrpane in glasne kulise sicilijanske prestolnice. In tako naprej; pravzaprav je zapomnljiva in za drugo branje vabljiva prav vsaka od šestnajstih zgodb.

Nikoli ni prepozno je zbirka, ki je na prvi pogled zelo preprosta. Kar tako, na prvo žogo, se naslovi zdijo kot pregovori ali njihove premetanke. Mimogrede ujamemo rdečo nit, ki se večinoma dotika smrti, staranja, minevanja, neizpolnjenih iluzij, izgube identitete …; in kot za šalo se avtorica pred našimi očmi preoblači v zmeraj nove vloge. Pa je seveda vse do konca domišljeno. Če bi mi kdo rekel, naj čisto na kratko opišem prvo (in upam, da ne zadnjo) knjigo Tadeje Krečič Scholten, bi rekla, da je svetla, duhovita, optimistična. Pa čeprav se v njej drenja toliko izgub. Na takšen način ubesediti krute, nepredvidljive in neizogibne stvari, s katerimi nam postreže življenje, je res velik dar. Pisateljski in pripovedovalski.


Ocene

2005 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Tadeja Krečič Scholten: Nikoli ni prepozno

20.12.2021

Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Aleksander Golja in Lidija Hartman.

Ljubljana : Mladinska knjiga, 2021

Zbirko kratkih zgodb s pomenljivim naslovom Nikoli ni prepozno je napisala Tadeja Krečič Scholten, prevajalka, književna in gledališka kritičarka, najbrž najbolj znana kot urednica radijskih oddaj in novinarka na 3. programu Radia Slovenija. Glas, ki nam je domač z radijskih valov, je torej poniknil v tiskano besedo, vendar ga, prav čudežno, v njej še vedno slišimo. In to zelo močno, celo večglasno. Helena Koder, ki je v živahno zgoščenem spremnem besedilu na koncu knjige zajela vse adute pričujoče pisave, je avtorico poimenovala z laskavo, a zares ustrezno besedo: pripovedovalka.

Ob branju kratke proze Tadeje Krečič Scholten so se mi zbudili spomini na odlične, čeprav že skoraj pozabljene zgodbe. Najprej me je odneslo v Avstralijo, kjer sem v devetdesetih letih spoznala bogato pripovedovalsko tradicijo te celine – prvi pripovedovalci so bili Aborigini, za njimi pa prvi beli priseljenci, ki so si z zgodbarstvom lajšali neusmiljeno življenje v avstralskem bušu, in tudi večina sodobnih avstralskih pisateljev je najprej izdala zbirko kratkih zgodb. In kakšne zgodbe so bile to! Odkrite, nesprenevedave, življenjske; zarezale so do kosti. Kot je, v istem času, vame s kratko prozo zarezal tudi Američan Raymond Carver in me je v popoln trans spravila Kanadčanka Alice Munro. Pri nas je bila kratka zgodba takrat v primerjavi z romanom kronično podcenjena, zadnja leta pa nenadoma vsi pišejo kratke zgodbe, pisatelji in tisti, ki bi to radi postali; vznikajo delavnice kreativnega pisanja, kjer se vsak lahko nauči napisati zgodbo. Pa ne, da bi bilo to slabo in da v zadnjem času ne bi izšlo nekaj res dobrih kratkoproznih zbirk, le pogled na umetnost pisanja te zvrsti se je precej popreprostil.

Kajti napisati dobro zgodbo je resno delo, celo garanje. Ni dovolj teoretično znanje, tudi ne samo talent. Tadeja Krečič Scholten vrača kratko zgodbo tja, od koder je prišla – iz globine človekovega bistva, iz želje razložiti nerazložljivo, iz nuje ubesediti, kar bi sicer šlo v pozabo. To naredi lahkotno in elegantno, brez gnanja za tem, da bi dosegla učinek za vsako ceno, morda celo šokirala z vsebinskim zasukom ali slogom, z bizarnim junakom ali situacijo; ne poigrava se ne z grotesko ne z žanri. Njeno pisanje je klasično pripovedniško, spretno in žlahtno gostobesedno; iz njega dihajo bogastvo izkušenj, izjemen posluh za ubesedenje tistega, kar so ji morda povedali drugi, in nezgrešljiv humor. Vse je na svojem mestu, ni popustov in ni bližnjic, jezik je prečiščen in gladko tekoč. In prav zaradi tega se zgodbe Tadeje Krečič Scholten v zbirki Nikoli ni prepozno bralca tako dotaknejo. Toliko ve. Toliko od tega, kar piše, je očitno že doživela. Dojela, sprejela, preživela. Nikoli ni prepozno, si ponoviš knjižni naslov. Morda je za pisanje včasih bolje pozno kot prezgodaj. Ali kot v zgodbi Kdor čaka, dočaka razmišlja v kavarni čakajoča srednjeletnica, ko jo preplavi spomin na mladega pianista, ki je na koncertu “za umret lepo” odigral Rahmaninova.

“Pa kako, tako mlad? Rahmaninov je za nas, srednje- in poznoletnike. Ko že veš, kakšne vzpone in padce, zareze in ostrine ima življenje, naporno življenje, za takega mladca je to še tako daleč, pojma nima, kaj ga čaka, kako ga čaka, kje ga čaka … evo, glej ga, kako sedi za tem klavirjem in misli, da je meja nebo in da vse na svetu obstaja samo zato, da se pojavi on, in mu bo uspelo. In da on VE, in vse se bo zgodilo, kot on VE, da se mora. V resnici pa NE VE in NE VE, da NE VE, in NE VE, da se bo zgodilo vse popolnoma drugače in bo ugotovil, da še tisto, kar je mislil, da VE, da mora tako biti, bo še najbolj narobe. In se bo skozi muke in dvome naučil, da ni pravil, da je največja umetnost sprejemanje vsega, kar ti življenje prinese, na najboljši mogoči način in da na koncu potem celo malo nečesa VEŠ in se ob tem mogoče celo počutiš dobro in da je prav zato življenje zanimivo …”

Tadeja Krečič Scholten kramlja z bralcem z različnimi glasovi; v glave svojih junakov, posejanih po različnih evropskih krajih – od Severnega morja do Dalmacije in italijanskega juga –, se vtihotapi kot duh in udobno razkomodena začne njihovo pripoved. Vsaj tak občutek dobiš ob branju. Njeni stavki so dolgi, komaj kdaj zajame dih, prav res kot bi govorila in ne pisala, in vendar je vse kristalno jasno. Enako suverena je kot majhna deklica, ki ob morju brezskrbno liže sladoled, ali kot razlaščen dementen starec z napačno meščansko preteklostjo; kot v pasti vojne ujeta šivilja Angela ali petdesetletni mamin sinko na krožni vožnji z avtobusom; kot štiriintridesetletna obupanka, ki lovi zadnji vlak, ali na novo zaljubljeni postarani lastnik alberga; suverena je celo v živalski koži. Preobrazba ji po mojem mnenju najbolj prepričljivo uspe v zgodbi Enkrat ni nobenkrat, v kateri petletna Tinka doživi nekakšen preskok iz otroštva v odraslost, ko ji v trenutku postane jasno, zakaj staršev na počitnicah tolikokrat ni bilo iz sobe, in jo “v enem samem hipu preplavi nekaj velikega, prevelikega zanjo, ker je še majhna: da so nekatere stvari na svetu, ki so enkrat, pa to ne pomeni, da so nobenkrat, sploh ne, ampak so enkrat in za zmeraj in jim ni konca”.

Odlična je zgodba Eter je slab prevajalec, v kateri je avtorica zelo posrečeno združila svoje radijsko znanje s smislom za humor in dobrim občutkom za zvočne učinke – tisto žvenketanje z zapestnicami v studiu je nepozabno, pa tudi zabloda, ki iz tega sledi. V očarljivi zgodbi Sveta Rozalija, prosi za nas puhne vate soparna vročina septembrskega Palerma; ljubezenskega prebujenja precej naveličanega hotelirja Paola, ki ga veseli le še nogomet, si skoraj ne moreš predstavljati brez natrpane in glasne kulise sicilijanske prestolnice. In tako naprej; pravzaprav je zapomnljiva in za drugo branje vabljiva prav vsaka od šestnajstih zgodb.

Nikoli ni prepozno je zbirka, ki je na prvi pogled zelo preprosta. Kar tako, na prvo žogo, se naslovi zdijo kot pregovori ali njihove premetanke. Mimogrede ujamemo rdečo nit, ki se večinoma dotika smrti, staranja, minevanja, neizpolnjenih iluzij, izgube identitete …; in kot za šalo se avtorica pred našimi očmi preoblači v zmeraj nove vloge. Pa je seveda vse do konca domišljeno. Če bi mi kdo rekel, naj čisto na kratko opišem prvo (in upam, da ne zadnjo) knjigo Tadeje Krečič Scholten, bi rekla, da je svetla, duhovita, optimistična. Pa čeprav se v njej drenja toliko izgub. Na takšen način ubesediti krute, nepredvidljive in neizogibne stvari, s katerimi nam postreže življenje, je res velik dar. Pisateljski in pripovedovalski.


26.10.2020

Marija Pirjevec: Tržaška branja

Avtor recenzije: Robert Šabec Bere Jure Franko.


26.10.2020

Tončka Stanonik: Najina dvojina

Avtoric recenzije Marica Škorjanec Bere Maja Moll.


19.10.2020

Patrizia Cavalli: Ti lepi dnevi

Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta Lidija Hartman in Ivan Lotrič.


19.10.2020

Renata Salecl: Človek človeku virus in Tomaž Grušovnik: Karantenozofija

Avtorica recenzije: Marija Švajcner Bereta Lidija Hartman in Ivan Lotrič.


19.10.2020

F. H. Naji: Zadnji gozd

Avtorica recenzije: Gabriela Babnik Bere Lidija Hartman.


16.10.2020

MGL - Polly Stenham: Ta obraz

MESTNO GLEDALIŠČE LJUBLJANSKO Polly Stenham: Ta obraz That Face, 2007 drama Prva slovenska uprizoritev Premiera: 15. oktober 2020 prevajalka Eva Mahkovic režiserka Tijana Zinajić dramaturginja Eva Mahkovic scenografka Urša Vidic kostumograf Matic Hrovat avtor izbora glasbe Gregor Andolšek lektor Martin Vrtačnik oblikovalec zvoka Sašo Dragaš oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik igrajo Tjaša Železnik, Ana Pavlin, Matej Zemljič k. g., Gregor Gruden, Lara Wolf, Lucija Harum k. g. Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so sinoči premierno uprizorili dramo angleške avtorice Polly Stenham z naslovom Ta obraz; z besedilom, ki ga je komaj devetnajstletna napisala leta 2007, je takoj zbudila pozornost. Igro o enkratno nesrečni družini je prevedla Eva Mahkovic, režirala je Tijana Zinajić, ki je prvi izvedbi na pot povedala, da nekateri starši pač nikoli dovolj ne odrastejo, ne postanejo dovolj zreli, da bi bili starši; živijo naprej s svojo bolečino, s svojimi frustracijami, psihično boleznijo … in poškodujejo svoje otroke. Predpremiero si je ogledala Staša Grahek. Na fotografiji: Ana Pavlin, Tjaša Železnik, Matej Zemljič in Gregor Gruden Fotograf: Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/program/predstave/ta-obraz/


16.10.2020

Filharmonični klasični koncerti 1

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


12.10.2020

Aleksander Peršolja: Poklekni in moli bogovom

Avtorica recenzije: Nada Breznik Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.


12.10.2020

Sarival Sosič: Sin in sin

Avtorica recenzije: Ana Geršak Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.


12.10.2020

Jenny Erpenbeck: Ob koncu dni

Avtorica recenzije: Nives Kovač Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.


12.10.2020

Uroš Zupan: Arheologija sedanjosti

Avtorica recenzije: Barbara Leban Bere Jure Franko.


12.10.2020

Simona Semenič: Lepa kot slika

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


12.10.2020

Wajdi Mouawad: Vsi ptice

Mini teater, Festival Ljubljana, Mestno gledališče Ptuj / premiera 11.10.2020 Prevajalec v slovenščino: Ignac Fock Režiser: Ivica Buljan Dramaturginja: Diana Koloini Scenograf: Aleksandar Denić Kostumograf: Alan Hranitelj Skladatelj: Mitja Vrhovnik Smrekar Oblikovanje luči in video: Sonda 13 in Toni Soprano Meneglejte Lektor: Jože Faganel Asistentka dramaturgije: Manca Majeršič Sevšek Asistentka kostumografije: Slavica Janošević Šepetalka: Nika Korenjak Oblikovalec zvoka: Igor Mitrov Vodja luči: Matej Primec Garderoberka: Elleke van Elde Fotografinja: Barbara Čeferin Oblikovanje in fotografija programa in plakata: Toni Soprano Meneglejte Igrajo: Milena Zupančič, Ivo Ban, Nataša Barbara Gračner, Robert Waltl, Saša Pavlin Stošić, Aleksandra Balmazović, Jose, Gal Oblak, Lina Akif V Križevniški cerkvi so sinoči premierno uprizorili veliko koprodukcijo Mini teatra, Festivala Ljubljana in Mestnega gledališča Ptuj. Specifični ambient je postal prizorišče predstave Vsi ptice, ki jo je po besedilu enega najprodornejših sodobnih gledaliških ustvarjalcev, Wajdija Mouawada, režiral Ivica Buljan. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: Barbara Čeferin


11.10.2020

Lepa kot slika

Lepa kot slika ima naslov najnovejše odrsko delo dramatičarke, pisateljice in performerke Simone Semenič. Premierno je bilo izvedeno v sklopu 26. festivala Mesto žensk. V Stari mestni elektrarni si ga je ogledala Petra Tanko. na fotografiji: Arjan Pregl: Gobelin, 2020, rekvizit za performans Simone Semenič Lepa kot slika. Produkcija Mesto žensk


09.10.2020

Padati

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


09.10.2020

Rumena Božarovska: Moj mož

Napoved: Na velikem odru Drame Slovenskega narodnega gledališča v Ljubljani je bila sinoči druga premiera v novi sezoni. Devet igralk je nastopilo v krstni uprizoritvi odrske priredbe zgodb makedonske pisateljice Rúmene Bužárovske Moj mož. Avtorici priredbe sta prevajalka Ana Duša in režiserka Ivana Djilas, na premieri je bila Tadeja Krečič: Drama SNG Drama Ljubljana, veliki oder 8. 10. 2020 Rumena Božarovska: Moj mož Prevod: Ana Duša Režija: Ivana Djilas Koreografinja in asistentka režije: Maša Kagao Knez Dramaturginja: Ana Duša Lektorica: Klasja Kovačič Scenografinja: Sara Slivnik Kostumografinja: Jelena Prokovič Avtor glasbe: Boštjan Gombač Oblikovalka svetlobe: Mojca Sarjaš Asistentka režiserke: Nika Korenjak Asistentka kostumografije: Katarina Štravs Igrajo: Iva Babić, Silva Čušin, Maša Derganc, Petra Govc, Sabina Kogovšek, Saša Mihelčič, Maruša Majer, Saša Pavček in Barbara Žefran Foto: PEter Uhan


08.10.2020

Tihožitje

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


05.10.2020

Julan Barnes: Lege življenja

Avtorica recenzije: Leonora Flis Bere: Eva Longyka Marušič.


05.10.2020

Andrej Rahten: Po razpadu skupne države

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere: Renato Horvat.


05.10.2020

Ejti Štih: Slike in zgodbe

Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bere: Eva Longyka Marušič.


Stran 65 od 101
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov