Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Tadeja Krečič Scholten: Nikoli ni prepozno

20.12.2021

Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Aleksander Golja in Lidija Hartman.

Ljubljana : Mladinska knjiga, 2021

Zbirko kratkih zgodb s pomenljivim naslovom Nikoli ni prepozno je napisala Tadeja Krečič Scholten, prevajalka, književna in gledališka kritičarka, najbrž najbolj znana kot urednica radijskih oddaj in novinarka na 3. programu Radia Slovenija. Glas, ki nam je domač z radijskih valov, je torej poniknil v tiskano besedo, vendar ga, prav čudežno, v njej še vedno slišimo. In to zelo močno, celo večglasno. Helena Koder, ki je v živahno zgoščenem spremnem besedilu na koncu knjige zajela vse adute pričujoče pisave, je avtorico poimenovala z laskavo, a zares ustrezno besedo: pripovedovalka.

Ob branju kratke proze Tadeje Krečič Scholten so se mi zbudili spomini na odlične, čeprav že skoraj pozabljene zgodbe. Najprej me je odneslo v Avstralijo, kjer sem v devetdesetih letih spoznala bogato pripovedovalsko tradicijo te celine – prvi pripovedovalci so bili Aborigini, za njimi pa prvi beli priseljenci, ki so si z zgodbarstvom lajšali neusmiljeno življenje v avstralskem bušu, in tudi večina sodobnih avstralskih pisateljev je najprej izdala zbirko kratkih zgodb. In kakšne zgodbe so bile to! Odkrite, nesprenevedave, življenjske; zarezale so do kosti. Kot je, v istem času, vame s kratko prozo zarezal tudi Američan Raymond Carver in me je v popoln trans spravila Kanadčanka Alice Munro. Pri nas je bila kratka zgodba takrat v primerjavi z romanom kronično podcenjena, zadnja leta pa nenadoma vsi pišejo kratke zgodbe, pisatelji in tisti, ki bi to radi postali; vznikajo delavnice kreativnega pisanja, kjer se vsak lahko nauči napisati zgodbo. Pa ne, da bi bilo to slabo in da v zadnjem času ne bi izšlo nekaj res dobrih kratkoproznih zbirk, le pogled na umetnost pisanja te zvrsti se je precej popreprostil.

Kajti napisati dobro zgodbo je resno delo, celo garanje. Ni dovolj teoretično znanje, tudi ne samo talent. Tadeja Krečič Scholten vrača kratko zgodbo tja, od koder je prišla – iz globine človekovega bistva, iz želje razložiti nerazložljivo, iz nuje ubesediti, kar bi sicer šlo v pozabo. To naredi lahkotno in elegantno, brez gnanja za tem, da bi dosegla učinek za vsako ceno, morda celo šokirala z vsebinskim zasukom ali slogom, z bizarnim junakom ali situacijo; ne poigrava se ne z grotesko ne z žanri. Njeno pisanje je klasično pripovedniško, spretno in žlahtno gostobesedno; iz njega dihajo bogastvo izkušenj, izjemen posluh za ubesedenje tistega, kar so ji morda povedali drugi, in nezgrešljiv humor. Vse je na svojem mestu, ni popustov in ni bližnjic, jezik je prečiščen in gladko tekoč. In prav zaradi tega se zgodbe Tadeje Krečič Scholten v zbirki Nikoli ni prepozno bralca tako dotaknejo. Toliko ve. Toliko od tega, kar piše, je očitno že doživela. Dojela, sprejela, preživela. Nikoli ni prepozno, si ponoviš knjižni naslov. Morda je za pisanje včasih bolje pozno kot prezgodaj. Ali kot v zgodbi Kdor čaka, dočaka razmišlja v kavarni čakajoča srednjeletnica, ko jo preplavi spomin na mladega pianista, ki je na koncertu “za umret lepo” odigral Rahmaninova.

“Pa kako, tako mlad? Rahmaninov je za nas, srednje- in poznoletnike. Ko že veš, kakšne vzpone in padce, zareze in ostrine ima življenje, naporno življenje, za takega mladca je to še tako daleč, pojma nima, kaj ga čaka, kako ga čaka, kje ga čaka … evo, glej ga, kako sedi za tem klavirjem in misli, da je meja nebo in da vse na svetu obstaja samo zato, da se pojavi on, in mu bo uspelo. In da on VE, in vse se bo zgodilo, kot on VE, da se mora. V resnici pa NE VE in NE VE, da NE VE, in NE VE, da se bo zgodilo vse popolnoma drugače in bo ugotovil, da še tisto, kar je mislil, da VE, da mora tako biti, bo še najbolj narobe. In se bo skozi muke in dvome naučil, da ni pravil, da je največja umetnost sprejemanje vsega, kar ti življenje prinese, na najboljši mogoči način in da na koncu potem celo malo nečesa VEŠ in se ob tem mogoče celo počutiš dobro in da je prav zato življenje zanimivo …”

Tadeja Krečič Scholten kramlja z bralcem z različnimi glasovi; v glave svojih junakov, posejanih po različnih evropskih krajih – od Severnega morja do Dalmacije in italijanskega juga –, se vtihotapi kot duh in udobno razkomodena začne njihovo pripoved. Vsaj tak občutek dobiš ob branju. Njeni stavki so dolgi, komaj kdaj zajame dih, prav res kot bi govorila in ne pisala, in vendar je vse kristalno jasno. Enako suverena je kot majhna deklica, ki ob morju brezskrbno liže sladoled, ali kot razlaščen dementen starec z napačno meščansko preteklostjo; kot v pasti vojne ujeta šivilja Angela ali petdesetletni mamin sinko na krožni vožnji z avtobusom; kot štiriintridesetletna obupanka, ki lovi zadnji vlak, ali na novo zaljubljeni postarani lastnik alberga; suverena je celo v živalski koži. Preobrazba ji po mojem mnenju najbolj prepričljivo uspe v zgodbi Enkrat ni nobenkrat, v kateri petletna Tinka doživi nekakšen preskok iz otroštva v odraslost, ko ji v trenutku postane jasno, zakaj staršev na počitnicah tolikokrat ni bilo iz sobe, in jo “v enem samem hipu preplavi nekaj velikega, prevelikega zanjo, ker je še majhna: da so nekatere stvari na svetu, ki so enkrat, pa to ne pomeni, da so nobenkrat, sploh ne, ampak so enkrat in za zmeraj in jim ni konca”.

Odlična je zgodba Eter je slab prevajalec, v kateri je avtorica zelo posrečeno združila svoje radijsko znanje s smislom za humor in dobrim občutkom za zvočne učinke – tisto žvenketanje z zapestnicami v studiu je nepozabno, pa tudi zabloda, ki iz tega sledi. V očarljivi zgodbi Sveta Rozalija, prosi za nas puhne vate soparna vročina septembrskega Palerma; ljubezenskega prebujenja precej naveličanega hotelirja Paola, ki ga veseli le še nogomet, si skoraj ne moreš predstavljati brez natrpane in glasne kulise sicilijanske prestolnice. In tako naprej; pravzaprav je zapomnljiva in za drugo branje vabljiva prav vsaka od šestnajstih zgodb.

Nikoli ni prepozno je zbirka, ki je na prvi pogled zelo preprosta. Kar tako, na prvo žogo, se naslovi zdijo kot pregovori ali njihove premetanke. Mimogrede ujamemo rdečo nit, ki se večinoma dotika smrti, staranja, minevanja, neizpolnjenih iluzij, izgube identitete …; in kot za šalo se avtorica pred našimi očmi preoblači v zmeraj nove vloge. Pa je seveda vse do konca domišljeno. Če bi mi kdo rekel, naj čisto na kratko opišem prvo (in upam, da ne zadnjo) knjigo Tadeje Krečič Scholten, bi rekla, da je svetla, duhovita, optimistična. Pa čeprav se v njej drenja toliko izgub. Na takšen način ubesediti krute, nepredvidljive in neizogibne stvari, s katerimi nam postreže življenje, je res velik dar. Pisateljski in pripovedovalski.


Ocene

2005 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Tadeja Krečič Scholten: Nikoli ni prepozno

20.12.2021

Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Aleksander Golja in Lidija Hartman.

Ljubljana : Mladinska knjiga, 2021

Zbirko kratkih zgodb s pomenljivim naslovom Nikoli ni prepozno je napisala Tadeja Krečič Scholten, prevajalka, književna in gledališka kritičarka, najbrž najbolj znana kot urednica radijskih oddaj in novinarka na 3. programu Radia Slovenija. Glas, ki nam je domač z radijskih valov, je torej poniknil v tiskano besedo, vendar ga, prav čudežno, v njej še vedno slišimo. In to zelo močno, celo večglasno. Helena Koder, ki je v živahno zgoščenem spremnem besedilu na koncu knjige zajela vse adute pričujoče pisave, je avtorico poimenovala z laskavo, a zares ustrezno besedo: pripovedovalka.

Ob branju kratke proze Tadeje Krečič Scholten so se mi zbudili spomini na odlične, čeprav že skoraj pozabljene zgodbe. Najprej me je odneslo v Avstralijo, kjer sem v devetdesetih letih spoznala bogato pripovedovalsko tradicijo te celine – prvi pripovedovalci so bili Aborigini, za njimi pa prvi beli priseljenci, ki so si z zgodbarstvom lajšali neusmiljeno življenje v avstralskem bušu, in tudi večina sodobnih avstralskih pisateljev je najprej izdala zbirko kratkih zgodb. In kakšne zgodbe so bile to! Odkrite, nesprenevedave, življenjske; zarezale so do kosti. Kot je, v istem času, vame s kratko prozo zarezal tudi Američan Raymond Carver in me je v popoln trans spravila Kanadčanka Alice Munro. Pri nas je bila kratka zgodba takrat v primerjavi z romanom kronično podcenjena, zadnja leta pa nenadoma vsi pišejo kratke zgodbe, pisatelji in tisti, ki bi to radi postali; vznikajo delavnice kreativnega pisanja, kjer se vsak lahko nauči napisati zgodbo. Pa ne, da bi bilo to slabo in da v zadnjem času ne bi izšlo nekaj res dobrih kratkoproznih zbirk, le pogled na umetnost pisanja te zvrsti se je precej popreprostil.

Kajti napisati dobro zgodbo je resno delo, celo garanje. Ni dovolj teoretično znanje, tudi ne samo talent. Tadeja Krečič Scholten vrača kratko zgodbo tja, od koder je prišla – iz globine človekovega bistva, iz želje razložiti nerazložljivo, iz nuje ubesediti, kar bi sicer šlo v pozabo. To naredi lahkotno in elegantno, brez gnanja za tem, da bi dosegla učinek za vsako ceno, morda celo šokirala z vsebinskim zasukom ali slogom, z bizarnim junakom ali situacijo; ne poigrava se ne z grotesko ne z žanri. Njeno pisanje je klasično pripovedniško, spretno in žlahtno gostobesedno; iz njega dihajo bogastvo izkušenj, izjemen posluh za ubesedenje tistega, kar so ji morda povedali drugi, in nezgrešljiv humor. Vse je na svojem mestu, ni popustov in ni bližnjic, jezik je prečiščen in gladko tekoč. In prav zaradi tega se zgodbe Tadeje Krečič Scholten v zbirki Nikoli ni prepozno bralca tako dotaknejo. Toliko ve. Toliko od tega, kar piše, je očitno že doživela. Dojela, sprejela, preživela. Nikoli ni prepozno, si ponoviš knjižni naslov. Morda je za pisanje včasih bolje pozno kot prezgodaj. Ali kot v zgodbi Kdor čaka, dočaka razmišlja v kavarni čakajoča srednjeletnica, ko jo preplavi spomin na mladega pianista, ki je na koncertu “za umret lepo” odigral Rahmaninova.

“Pa kako, tako mlad? Rahmaninov je za nas, srednje- in poznoletnike. Ko že veš, kakšne vzpone in padce, zareze in ostrine ima življenje, naporno življenje, za takega mladca je to še tako daleč, pojma nima, kaj ga čaka, kako ga čaka, kje ga čaka … evo, glej ga, kako sedi za tem klavirjem in misli, da je meja nebo in da vse na svetu obstaja samo zato, da se pojavi on, in mu bo uspelo. In da on VE, in vse se bo zgodilo, kot on VE, da se mora. V resnici pa NE VE in NE VE, da NE VE, in NE VE, da se bo zgodilo vse popolnoma drugače in bo ugotovil, da še tisto, kar je mislil, da VE, da mora tako biti, bo še najbolj narobe. In se bo skozi muke in dvome naučil, da ni pravil, da je največja umetnost sprejemanje vsega, kar ti življenje prinese, na najboljši mogoči način in da na koncu potem celo malo nečesa VEŠ in se ob tem mogoče celo počutiš dobro in da je prav zato življenje zanimivo …”

Tadeja Krečič Scholten kramlja z bralcem z različnimi glasovi; v glave svojih junakov, posejanih po različnih evropskih krajih – od Severnega morja do Dalmacije in italijanskega juga –, se vtihotapi kot duh in udobno razkomodena začne njihovo pripoved. Vsaj tak občutek dobiš ob branju. Njeni stavki so dolgi, komaj kdaj zajame dih, prav res kot bi govorila in ne pisala, in vendar je vse kristalno jasno. Enako suverena je kot majhna deklica, ki ob morju brezskrbno liže sladoled, ali kot razlaščen dementen starec z napačno meščansko preteklostjo; kot v pasti vojne ujeta šivilja Angela ali petdesetletni mamin sinko na krožni vožnji z avtobusom; kot štiriintridesetletna obupanka, ki lovi zadnji vlak, ali na novo zaljubljeni postarani lastnik alberga; suverena je celo v živalski koži. Preobrazba ji po mojem mnenju najbolj prepričljivo uspe v zgodbi Enkrat ni nobenkrat, v kateri petletna Tinka doživi nekakšen preskok iz otroštva v odraslost, ko ji v trenutku postane jasno, zakaj staršev na počitnicah tolikokrat ni bilo iz sobe, in jo “v enem samem hipu preplavi nekaj velikega, prevelikega zanjo, ker je še majhna: da so nekatere stvari na svetu, ki so enkrat, pa to ne pomeni, da so nobenkrat, sploh ne, ampak so enkrat in za zmeraj in jim ni konca”.

Odlična je zgodba Eter je slab prevajalec, v kateri je avtorica zelo posrečeno združila svoje radijsko znanje s smislom za humor in dobrim občutkom za zvočne učinke – tisto žvenketanje z zapestnicami v studiu je nepozabno, pa tudi zabloda, ki iz tega sledi. V očarljivi zgodbi Sveta Rozalija, prosi za nas puhne vate soparna vročina septembrskega Palerma; ljubezenskega prebujenja precej naveličanega hotelirja Paola, ki ga veseli le še nogomet, si skoraj ne moreš predstavljati brez natrpane in glasne kulise sicilijanske prestolnice. In tako naprej; pravzaprav je zapomnljiva in za drugo branje vabljiva prav vsaka od šestnajstih zgodb.

Nikoli ni prepozno je zbirka, ki je na prvi pogled zelo preprosta. Kar tako, na prvo žogo, se naslovi zdijo kot pregovori ali njihove premetanke. Mimogrede ujamemo rdečo nit, ki se večinoma dotika smrti, staranja, minevanja, neizpolnjenih iluzij, izgube identitete …; in kot za šalo se avtorica pred našimi očmi preoblači v zmeraj nove vloge. Pa je seveda vse do konca domišljeno. Če bi mi kdo rekel, naj čisto na kratko opišem prvo (in upam, da ne zadnjo) knjigo Tadeje Krečič Scholten, bi rekla, da je svetla, duhovita, optimistična. Pa čeprav se v njej drenja toliko izgub. Na takšen način ubesediti krute, nepredvidljive in neizogibne stvari, s katerimi nam postreže življenje, je res velik dar. Pisateljski in pripovedovalski.


10.06.2019

Mathieu Lindon: Kaj pomeni ljubiti

Avtor recenzije: Andrej Lutman Bere Jure Franko.


10.06.2019

Jedrt Lapuh Maležič: Vija vaja ven

Avtorica recenzije: Martina Potisk Bereta Jure Franko in Lidija Hartman.


10.06.2019

Borut Korun: Utopija in resničnost

Avtor recenzije: Marjan Kovačevič Beltram Bere Lidija Hartman.


10.06.2019

Jacques Prévert: Besede

Avtorica recenzije: Nina Gostiša Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.


08.06.2019

Tanja Zgonc: Poklon

Tanja Zgonc, slovenska plesalka, koreografinja ter redna profesorica za področje plesne in gibne umetnosti na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo Univerze v Ljubljani, že tri desetletja hodi po poti raziskovanja in ustvarjanja v slogu in po principih japonskega avantgardnega plesa búto. Ob svojem kariernem jubileju v predstavi Poklon izraža hvaležnost svojim učiteljem, kolegom in učencem, ki ji sledijo in se predstavlja s preprosto in zgoščeno fabulativno osnovo, ki jo lahko preslikamo na življenjsko pot slehernika. Predstavo si je Plesnem teatru Ljubljana ogledala Petra Tanko. foto: Barbara Čeferin


03.06.2019

Mojca Širok: Pogodba

Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.


03.06.2019

Milan Novak

Avtor recenzije: Andrej Lutman Bereta Jure Franko in Lidija Hartman.


03.06.2019

Boštjan Narat: Podaja v prazno

Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.


03.06.2019

Isaak Babelj: Zgodbe iz Odese

Avtor recenzije: Drago Bajt Bere Jure Franko.


21.06.2019

Moč

V Lutkovnem gledališču Ljubljana so sinoči uprizorili predstavo za odrasle, ki sodi v intimno lutkovno – predmetno gledališče. Premierno uprizoritev z naslovom Moč, ki je avtorsko delo treh lutkovnih ustvarjalcev Jiřija Zemana, Martine Maurič Lazar in Gregorja Lorencija, si je ogledala Magda Tušar:


26.05.2019

Michelangelo

Michelangelo (po drami Michelangelo Buonarotti Miroslava Krleže) Koprodukcija Dubrovniških poletnih iger in HNK Ivana pl. Zajca Rijeka, Hrvaška Režiser Sebastijan Horvat Avtor priredbe in dramaturg Milan Marković Matthis Scenograf in avtor videa Igor Vasiljev Kostumografinja Belinda Radulović Skladateljica Karmina Šilec Oblikovalec luči Aleksandar Čavlek Odrski gib Ivana Kalc Oblikovalec zvoka Saša Predovan Asistentka režiserja Ana Dubljević Inspicient Edo Kalebić Igrajo Rakan Rushaidat Aleksandar Cvjetković Tanja Smoje Nikola Nedić Olivera Baljak Jerko Marčić Jasmin Mekić Jelena Lopatić Marija Tadić Anastazija Balaž Dean Krivačić Edi Ćelić Giuseppe Nicodemo Zborovodja Igor Vlajnić Zborovodkinja Nicoletta Olivieri Zbor fanatikov Ljubov Košmerl Judčenko, Ana Majdak, Katja Budimčić, Milica Marelja, Iskra Stanojević, Karla Dusovich, Ivana Kajdi, Dominika Glinšek, Savo Orobabić, Krešimir Škunca, Marin Tuhtan, Martin Marić, Igor Doričić, Siniša Oreščanin, Sanjin Mandičić, Bojan Fuštar Premieri: - 27. julij 2018 na Dubrovniških poletnih igrah -\t21. september 2018 v HNK Ivana pl. Zajca, Rijeka Sinoči se je začel že šesti Drama festival, ki bo potekal v ljubljanski Drami do 31. maja. Zvrstile se bodo predstave vrhunskih evropskih in slovenskih gledaliških režiserjev širšega evropskega prostora iz gledališč, s katerimi Drama uspešno sodeluje. Letos se festival osredotoča na hrvaško gledališče s posebej kvalitetno produkcijo prav v zadnji sezoni. Otvorilo ga je Hrvatsko narodno kazalište Ivana Zajca iz Rijeke v koprodukciji z Dubrovniškimi poletnimi igrami, kjer je bila lani julija premiera predstave Michelangelo režiserja Sebastijana Horvata in Milana Markovića Matthisa po drami Miroslava Krleže Michelangelo Buonarotti. Predstavo si je ogledala Vilma Štritof. foto: https://www.drama.si/repertoar/delo?id=3292


27.05.2019

Juan Octavio Prenz: Samo drevesa imajo korenine

Avtor recenzije: Andrej Rot Bere Jure Franko.


27.05.2019

Lenart Škof: Antigonine sestre

Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bere Mateja Perpar.


27.05.2019

Amalija Jelen Mikša: Vražji grižljaj

Avtor recenzije: Robi Šabec Bere Mateja Perpar.


27.05.2019

Brane Mozetič: Sanje v drugem jeziku

Avtor recenzije: Peter Semolič Bere: Jure Franko


24.05.2019

Kateri filmi so vrhunci 72. festivala v Cannesu?

V naslednjih minutah gremo v Cannes, kjer do sobote poteka eden od najprestižnejših filmskih festivalov na svetu. Ali bo redni gost Cannesa Pedro Almodovar navsezadnje prejel svojo prvo zlato palmo za film Bolečina in slava? Dan pred podelitvijo zlate palme in drugih nagrad poročevalka Ingrid Kovač Brus predstavlja vrhunce 72. edicije festivala v Cannesu. Vir fotografije: Festival de Cannes.


24.05.2019

Filmski kritik Denis Valič o filmu Stotnik

Nemški dezerter Willi Herold se v kaosu poslednjih dni 2. svetovne vojne bori za preživetje. Med begom pred streli rojakov naleti na zapuščen avto, v katerem najde stotniško uniformo. Film Stotnik nemškega režiserja Roberta Schwentkeja ocenjujemo v pogovoru s filmskim kritikom Denisom Valičem. Film si lahko ogledate v izbranih kinematografih Art kino mreže Slovenije. Vir fotografije: Kinodvor.


24.05.2019

15. mednarodni filmski festival Kino Otok

Med 5. in 9. junijem se bo v Izoli odvil festival mednarodni filmski festival Kino Otok, ki letos praznuje 15-letnico delovanja. Več o letošnji ediciji festivala v prispevku Tine Poglajen. Vir fotografije: Festival Kino Otok.


18.05.2019

Emanuele Aldrovandi: Alarmi!

SLG Celje/ Premiera 17.05.2019 Prevajalec: Gašper Malej Režiserka: Nina Ramšak Dramaturga: Milan Marković Matthis, Alja Predan Scenograf: Dorian Šilec Petek Kostumografka: Tina Bonča Avtor glasbe in korepetitor: Luka Ipavec Lektor: Jože Volk Oblikovalec luči: Andrej Hajdinjak Koreografka: Ana Dubljević Asistentka kostumografke: Tina Hribernik Igrajo: Maša Grošelj, Blaž Dolenc, Živa Selan, Aljoša Koltak, Branko Završan, Barbara Medvešček, David Čeh V Slovenskem ljudskem gledališču Celje so sinoči premierno uprizorili igro Alarmi!. Besedilo italijanskega dramatika Emanueleja Aldrovandija o vzponu fašizma v času anonimnih spletnih skupnosti je na oder postavila režiserka Nina Ramšak. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Jaka Babnik


18.05.2019

Gnus, besede in reči

V Anton Podbevšek teatru v Novem mestu je bila sredi maja premiera predstave Gnus, besede in reči, ki jo je po besedilih Jeana Paula Sartra in Michela Foucaulta režiral Matjaž Berger. Besedilo je priredila dramaturginja Eva Mahkovic. Predstavo si je ogledala Petra Tanko. J. P. Sartre, M. Foucault: Gnus, besede in reči Premiera: 17.5.2019 Režija: Matjaž Berger Dramaturgija in priredba besedila: Eva Mahkovic Igrajo: Pavle Ravnohrib, Barbara Ribnikar, Janez Hočevar, Irena Yebuah Tiran, Leticia Slapnik Yebuah, Duo Silence Glasba: Duo Silence foto: Barbara Čeferin Scenografija: Marko Japelj Kostumografija: Peter Movrin, Metod Črešnar Foto:


Stran 86 od 101
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov