Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Primož Premzl: Zbirka Primoža Premzla

03.01.2022

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Jure Franko.

Maribor : Umetniški kabinet Primoža Premzla, 2021

Umetniški kabinet Primoža Premzla v središču Maribora je pomembna informacijska točka za vse, ki želijo o slovenski Štajerski in njeni prestolnici izvedeti več, kot lahko najdejo v natisnjenih in spletnih virih. Navsezadnje je prav slikovno, kartografsko in drugo gradivo iz Premzlove zbirke njihova pomembna sestavina. Pogosto gre celo za edine znane dokumente in predmete, ki dajejo zapisanim besedam tretjo razsežnost, na razstavah v muzejih in knjižnicah ter v domoznanskih izdajah pa so dragocena snovna pričevanja.

Zbirateljstvo kot način življenja za Primoža Premzla, po izobrazbi fizika, ni le priročna krilatica. Je opredelitev, ki je od otroških let sooblikovala njegovo razmišljanje in delovanje. Začelo se je, kot pri večini zbiralcev, z značkami, reklamnimi sličicami, numizmatiko in znamkami, pri čemer je filatelija, osredotočena na izbrane teme, tudi po srednješolskih letih ostala pomembno področje zbiranja.

Leta 1981 je Premzl z izmenjano znamko dobil tudi razglednico s sto let staro upodobitvijo današnjega Slomškovega trga. »Prve ne pozabiš nikoli,« je hudomušno označil ta dogodek, po katerem je pozornost razširil na razglednice in fotografije ter sčasoma še na zbiranje drugih starin, kar je terjalo vedno več znanja – in financ.

V osemdesetih in devetdesetih letih, se spominja avtor, so zbirke rasle z obiskovanjem zbirateljskih srečanj in sejmov ter z brskanjem po zapuščinah zanimivih ljudi. Iz teh izkušenj mu je v spominu, kot piše, ostal »prah, ki se je v desetletjih zajedel v to gradivo in je ob pregledovanju papirjev z ostrino finega brusnega papirja pustil zoprne posledice na prstih.« V zadnjih dveh desetletjih se je iskanje redkih predmetov in dokumentov vedno bolj selilo na splet.

Izdaja Zbirka Primoža Premzla postavlja v ospredje avtorjevo sistematičnost in osredotočenost na predmete, povezane s Štajersko, ter na pomembne osebnosti, ki so Mariboru in okolici vtisnile trajen pečat. To so bili v prvi vrsti nemški Mariborčan viceadmiral Tegetthof, general Maister in znanstvenik Noordung; vsem trem je posvetil monografije. Spomenik prvemu so v prvi Jugoslaviji sicer odstranili, čeprav je – seveda ne da bi pri tem mislil na Slovence – za pol stoletja zavrl poskuse Italije, da bi se polastila današnje Primorske. Drugi je po dolgotrajnem izmikanju dobil dostojen spomenik v Mariboru šele 53 let po smrti, za spominski obeležji na hiši Noordungovega otroštva in na grobu na Dunaju pa je poskrbel prav Primož Premzl. Svojo zbirateljsko zgodbo je avtor razkril v uvodu knjige in ob tem strnil zgodovino te dejavnosti na Slovenskem.

Bogatenje zbirk so spremljale tudi dramatične prigode. Ne primer leta 2008, ko je Premzl, ki je bil, kot poudarja, že od začetka svoje zbirateljske poti pozoren na mariborske fotografe, izvedel, da se bo na dražbi v Salzburgu znašlo delo enega pomembnejših med njimi: ekskluzivni album Ferdinanda Weitzingerja z izborom fotografij s konca 19. stoletja. Vedel je, da mora biti na cilju med prvimi, da si dragocenost ogleda in oceni, do kod lahko sledi draženju skoraj sedem kilogramov težkega monumentalnega albuma z unikatnimi fotografijami večjih formatov Maribora in okolice, ki jih dotlej še ni videl. »Dileme, ali ga je smiselno kupiti,« se v knjigi spominja tistih trenutkov, »ni bilo več, vprašanje je bilo samo, za kakšno ceno.« V mislih si je postavil mejo, a med dražbo je cena kmalu štirikratno presegla ta znesek. Edini tekmec je bil Dunajčan, kot se je pozneje izkazalo, direktor avstrijske nacionalne knjižnice. Naposled je le odnehal, Premzl pa se je moral za nakup krepko zadolžiti pri prijatelju; za koliko, bralcem ne zaupa, zagotovo pa bi znesek vzel sapo vsakemu, ki ne pozna zbirateljske strasti...

Premzlovo zbirko in z njo knjigo sestavlja 12 vsebinsko strukturiranih področij ali fondov z več kot 20.000 enotami. Zemljevidom in načrtom ter Vedutam sledita Fotografije in Razglednice, fonda, ki sta nastajala najbolj sistematično in sta v zbirki tudi najpomembnejša. V nadaljevanju predstavlja plakate in drobne tiske, knjige in publikacije o Mariboru in okolici po letu 1923, zbirke tipkopisov in rokopisov Jožeta Curka, filatelijo, pisno zapuščino z Mariborom povezanih osebnosti in gradivo o delovanju Slovenskega narodnega gledališča Maribor ter telovadnih društvih Sokol in Orel, zadnji razdelek pa je posvečen predmetom, katerih osnova ni papir, temveč steklo, porcelan, keramika in različne kovine.

Avtor omenja tudi bogato zasebno knjižnico s 1500 večinoma strokovnimi naslovi ter ljubiteljsko urejeno zbirko del uglednih slovenskih likovnih ustvarjalcev. Ob dragocenih predmetih omenja tudi knjige, ki jih je napisal ali založil – naj poleg zahtevnih izdaj Štajerskih vedut omenimo vsaj še pripravo sijajnega faksimila Ptujskega statuta iz leta 1376 – ter razstave, ki bi bile brez njih veliko skromnejše.

Med koronskimi omejitvami je Primož Premzl našel tudi čas za razmislek, kam naj po skoraj štiridesetih letih zbiranja usmeri svojo energijo. Na koncu uvoda je izpostavil nadaljnje evidentiranje zbirke in željo, da se njegova »zbirka ne bi nikoli razdrobila in da bi postala del javno dostopne zbirke ene izmed ustanov, ki so namenjene varovanju premične dediščine«.


Ocene

1936 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Primož Premzl: Zbirka Primoža Premzla

03.01.2022

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Jure Franko.

Maribor : Umetniški kabinet Primoža Premzla, 2021

Umetniški kabinet Primoža Premzla v središču Maribora je pomembna informacijska točka za vse, ki želijo o slovenski Štajerski in njeni prestolnici izvedeti več, kot lahko najdejo v natisnjenih in spletnih virih. Navsezadnje je prav slikovno, kartografsko in drugo gradivo iz Premzlove zbirke njihova pomembna sestavina. Pogosto gre celo za edine znane dokumente in predmete, ki dajejo zapisanim besedam tretjo razsežnost, na razstavah v muzejih in knjižnicah ter v domoznanskih izdajah pa so dragocena snovna pričevanja.

Zbirateljstvo kot način življenja za Primoža Premzla, po izobrazbi fizika, ni le priročna krilatica. Je opredelitev, ki je od otroških let sooblikovala njegovo razmišljanje in delovanje. Začelo se je, kot pri večini zbiralcev, z značkami, reklamnimi sličicami, numizmatiko in znamkami, pri čemer je filatelija, osredotočena na izbrane teme, tudi po srednješolskih letih ostala pomembno področje zbiranja.

Leta 1981 je Premzl z izmenjano znamko dobil tudi razglednico s sto let staro upodobitvijo današnjega Slomškovega trga. »Prve ne pozabiš nikoli,« je hudomušno označil ta dogodek, po katerem je pozornost razširil na razglednice in fotografije ter sčasoma še na zbiranje drugih starin, kar je terjalo vedno več znanja – in financ.

V osemdesetih in devetdesetih letih, se spominja avtor, so zbirke rasle z obiskovanjem zbirateljskih srečanj in sejmov ter z brskanjem po zapuščinah zanimivih ljudi. Iz teh izkušenj mu je v spominu, kot piše, ostal »prah, ki se je v desetletjih zajedel v to gradivo in je ob pregledovanju papirjev z ostrino finega brusnega papirja pustil zoprne posledice na prstih.« V zadnjih dveh desetletjih se je iskanje redkih predmetov in dokumentov vedno bolj selilo na splet.

Izdaja Zbirka Primoža Premzla postavlja v ospredje avtorjevo sistematičnost in osredotočenost na predmete, povezane s Štajersko, ter na pomembne osebnosti, ki so Mariboru in okolici vtisnile trajen pečat. To so bili v prvi vrsti nemški Mariborčan viceadmiral Tegetthof, general Maister in znanstvenik Noordung; vsem trem je posvetil monografije. Spomenik prvemu so v prvi Jugoslaviji sicer odstranili, čeprav je – seveda ne da bi pri tem mislil na Slovence – za pol stoletja zavrl poskuse Italije, da bi se polastila današnje Primorske. Drugi je po dolgotrajnem izmikanju dobil dostojen spomenik v Mariboru šele 53 let po smrti, za spominski obeležji na hiši Noordungovega otroštva in na grobu na Dunaju pa je poskrbel prav Primož Premzl. Svojo zbirateljsko zgodbo je avtor razkril v uvodu knjige in ob tem strnil zgodovino te dejavnosti na Slovenskem.

Bogatenje zbirk so spremljale tudi dramatične prigode. Ne primer leta 2008, ko je Premzl, ki je bil, kot poudarja, že od začetka svoje zbirateljske poti pozoren na mariborske fotografe, izvedel, da se bo na dražbi v Salzburgu znašlo delo enega pomembnejših med njimi: ekskluzivni album Ferdinanda Weitzingerja z izborom fotografij s konca 19. stoletja. Vedel je, da mora biti na cilju med prvimi, da si dragocenost ogleda in oceni, do kod lahko sledi draženju skoraj sedem kilogramov težkega monumentalnega albuma z unikatnimi fotografijami večjih formatov Maribora in okolice, ki jih dotlej še ni videl. »Dileme, ali ga je smiselno kupiti,« se v knjigi spominja tistih trenutkov, »ni bilo več, vprašanje je bilo samo, za kakšno ceno.« V mislih si je postavil mejo, a med dražbo je cena kmalu štirikratno presegla ta znesek. Edini tekmec je bil Dunajčan, kot se je pozneje izkazalo, direktor avstrijske nacionalne knjižnice. Naposled je le odnehal, Premzl pa se je moral za nakup krepko zadolžiti pri prijatelju; za koliko, bralcem ne zaupa, zagotovo pa bi znesek vzel sapo vsakemu, ki ne pozna zbirateljske strasti...

Premzlovo zbirko in z njo knjigo sestavlja 12 vsebinsko strukturiranih področij ali fondov z več kot 20.000 enotami. Zemljevidom in načrtom ter Vedutam sledita Fotografije in Razglednice, fonda, ki sta nastajala najbolj sistematično in sta v zbirki tudi najpomembnejša. V nadaljevanju predstavlja plakate in drobne tiske, knjige in publikacije o Mariboru in okolici po letu 1923, zbirke tipkopisov in rokopisov Jožeta Curka, filatelijo, pisno zapuščino z Mariborom povezanih osebnosti in gradivo o delovanju Slovenskega narodnega gledališča Maribor ter telovadnih društvih Sokol in Orel, zadnji razdelek pa je posvečen predmetom, katerih osnova ni papir, temveč steklo, porcelan, keramika in različne kovine.

Avtor omenja tudi bogato zasebno knjižnico s 1500 večinoma strokovnimi naslovi ter ljubiteljsko urejeno zbirko del uglednih slovenskih likovnih ustvarjalcev. Ob dragocenih predmetih omenja tudi knjige, ki jih je napisal ali založil – naj poleg zahtevnih izdaj Štajerskih vedut omenimo vsaj še pripravo sijajnega faksimila Ptujskega statuta iz leta 1376 – ter razstave, ki bi bile brez njih veliko skromnejše.

Med koronskimi omejitvami je Primož Premzl našel tudi čas za razmislek, kam naj po skoraj štiridesetih letih zbiranja usmeri svojo energijo. Na koncu uvoda je izpostavil nadaljnje evidentiranje zbirke in željo, da se njegova »zbirka ne bi nikoli razdrobila in da bi postala del javno dostopne zbirke ene izmed ustanov, ki so namenjene varovanju premične dediščine«.


08.04.2022

Atlas ptic

Ostareli patriarh Ivo, direktor in lastnik družinskega podjetja Rona, v katerem sta zaposlena tudi sinova, ugotovi, da so z računov skrivnostno odtekala sredstva. Vse sledi vodijo do poslovne tajnice Marie, ki je odšla na dopust za nedoločen čas in s katero je imel Ivo skrivno razmerje, kot očitno še s številnimi drugimi ženskami, ki jih sinova po očetovem blagem infarktu najdeta v njegovem telefonu. A kot kaže, je bila zavedena tudi Marie: denar je pošiljala svojemu virtualnemu ljubimcu v upanju na skupno prihodnost. Kdo pa v resnici vleče niti? Atlas ptic, novi celovečerni film na Češkem živečega in delujočega slovenskega režiserja Olma Omerzuja, je bolj intimna družinska drama, po kakršnih avtor v mednarodni filmski srenji že slovi, kot poslovna kriminalka. Scenarij prepleta vrsto aktualnih in prepoznavnih motivov, od vojne v Afganistanu, razpok v poslovni uspešnosti, krhki meji med uspehom in propadom do spletnih prevar. Precej spominja na katero izmed epizod briljantne serije Nasledstvo, ki je pravzaprav sodobna, kapitalistična različica Kralja Leara. Skratka, nekaj precej arhetipskega, hkrati pa se celovečernega filma drži tudi »televizijska avra«. Drami ne manjka duhovitosti in ironije, z nenehnimi preobrati pa ji uspeva fino vzdrževati gledalsko pozornost. Osredinjamo se na premožno meščansko družino s tremi potomci, ob sinovih je tu še nadarjena hčerka, ki je podjetje domnevno ne zanima, pri tem se iz prizora v prizor razkrivajo morebitni motivi vseh v krizo vpletenih posameznikov. Soscenarist Atlasa ptic je bil Petr Pýcha, s katerim sta z Omerzujem sodelovala že pri simpatičnem filmu ceste Zimske muhe; v novem celovečernem filmu pa avtorja ves čas spretno hodita po meji med resnico in zablodami, samoprevarami in iluzijami. Realistično vodena osnovna pripovedna nit je prepletena s prispodobami. Ptice so biološki ostanki dinozavrov; je morda tak dinozaver Ivo, čvrsti pater familias, ki se nenadoma več ne znajde? Simpatičen družbeni komentar je zbor ptic, ki ob v resnici tragičnem dogajanju čivka fraze iz katalogov in novinarskih člankov – to je nekako to, kulturna dediščina naše generacije. Ptice so tudi simbol svobode, »Svoboden kot ptica«, »S pticami si delimo nebo«, če naj še sam uporabim znamenita reklamna gesla. A kako svobodni so v resnici prikazani liki, in koliko smo mi sami? Celovečerni film pomeni jedek, odmaknjen komentar te zablode, pa tudi  ustvarjanja spomenika iz svoje lastne kariere ter običajne hipokrizije osebnosti, ki prisegajo na družino in tradicijo. Zanimivo je tudi to, da glasu številnih zaposlenih v podjetju, ki hitro tone, tukaj sploh ni. Ali pa ga predstavlja izkoriščena Marie, ki se je tudi sama namensko in naklepno okoristila, ko se ji je ponudila priložnost? Kakor koli, Omerzu opazuje svoje like kot ptice v kletki. Prispodoba, ki jo je vizualno najznameniteje uporabil Melville na začetku svojega Bledoličnega ubijalca, samurajskega ujetnika usode.


06.04.2022

France

Osrednja junakinja Dumontove zadnje filmske stvaritve je televizijska voditeljica in poročevalka France, superzvezdniška ikona francoske medijske krajine. France je tista, ki jo predsednik Macron v enem od prvih, pa tudi najbolj domiselnih prizorov filma, na novinarski konferenci pokliče prvo, pa čeprav to pomeni, da ga bo s svojim vprašanjem malodane strla. Poleg vodenja svoje lastne informativne oddaje, v kateri je bolj kot aktualno dogajanje pomembna ona sama, se pogosto odpravi tudi na krizna žarišča, koder je prav njena pojavnost vedno znova tista, ki je v ospredju. Ko z do potankosti urejeno pričesko in živo rdečo šminko fatalke resnične ljudi okoli sebe inscenira kot predmete – pa naj si gre za tuareške borce proti islamističnim milicam ali pa begunce v gumijastih čolnih sredi sredozemskega morja – deluje kot nekakšna poosebitev lažne neokolonialne zavesti, ki domnevno skrb izraža izključno zaradi potrjevanja svoje večvrednosti. Tovrsten, do skrajnosti napihnjen prikaz medijev, ki jih zanima le gledanost in vsakodnevno ustvarjanje senzacij, predstavlja še najbolj duhovit in jasen del filma, vendar pa se pripoved kmalu preusmeri v nizanje osebnih kriz, od povzročitve nesreče, psihičnega zloma, škandala v tabloidih pa vse do družinske tragedije, ki France kot lik v filmu sem in tja slikajo satirično, spet drugič melodramatično. Prav zaradi slednjega težko razberemo, kdaj nenehna približevanja junakinjinega trpečega obraza z občasno solzico pomenijo kaj več in kdaj režiser zgolj smeši v filmih pogosto izrabljen prijem bližnjega plana. Če se v prvem delu filma še zdi, da se je Dumont namenil s cinizmom zarezati v bistvo problematike medijev, se pozneje zanaša le še na medlo tragikomičnost, ki zaradi režiserjeve prevelike distance do prikazanega deluje vedno bolj izpraznjeno. Ko producentka Lou, ki je s svojimi klišejskimi motivacijskimi izrekanji sicer ena od bolj humornih pojav filma, France po enem od škandalov reče, da bo tisto, kar se ji zdi najslabši trenutek v karieri, kmalu postal njen najboljši trenutek, filmska pripoved zastavi zanimivo premiso, vendar film vse do konca ne naredi koraka naprej od zataknjenosti lika France v nenehne zaplete, na katere se izmenično odziva kot eden od stereotipov, pa naj si bo to egoistična zvezdnica, ubogo bogato dekle ali čustveno strta javna oseba. Gledalci smo tako prepuščeni odločitvi ali nas je film želel zgolj zabavati ali pa je Dumont imel v mislih kaj več, a nam je zato ponudil premalo oprijemljivih indicev.


06.04.2022

Izgubljeno mesto

Romantične komedije so bile včasih najbolj priljubljeni žanr, sploh v Sloveniji, vendar je v zadnjem desetletju prav ta filmska stalnica največ izgubila. Pa ne samo na področju kakovosti, temveč predvsem pri količini, saj ameriški filmski studii tovrstnih filmov praktično ne snemajo več, če pa jih že posnamejo, so redko deležni podobne pozornosti kot filmi o superjunakih. A zdaj smo dobili Izgubljeno mesto, izjemo, ki potrjuje pravilo. Filmska uspešnica je hit tudi pri filmskih kritikih, ki izpostavljajo vzporednice novega filma s klasiko iz osemdesetih Lov za zelenim diamantom, v katerem sta navduševala Katherine Turner in Michael Douglas. Tudi v sedanjem filmu je glavna junakinja pisateljica romantičnih pustolovščin, ki se znajde v pasti zlobneža v džungli, vendar pa je ne rešuje izkušeni pustolovec, temveč nekoliko nerodni maneken, ki je zaslovel s poziranjem za naslovnice njenih knjig. Kot se za žanr spodobi, je zaplet tako baročno kompleksen, kot je razplet predvidljiv, a glavni čar teh filmov je seveda v komediji in romanci, kjer pa Izgubljeno mesto pokaže dobro mero inovativnosti. K temu veliko prispevata Sandra Bullock in Chaning Tatum [čening tejtm] v glavnih vlogah, saj imata dober občutek za komedijo in izžarevata dovolj medsebojne privlačnosti, da je prepričljiva tudi njuna romanca. Žal se film prepogosto zagozdi v predvidljivih klišejih, kjer izgubi tempo, kar nekje na polovici filma načne gledalčevo zatopljenost v neverjetni dogodek. Posledično so prenekatere scene videti kot napol izpiljeni gagi ali štosi, ki jih scenaristom in režiserjema ni uspelo docela integrirati v zgodbo, s tem pa je omejen oziroma uničen tudi njihov komični učinek. To še posebej velja za celotni zgodbeni lok pisateljičine agentke, ki se prav tako odpravi na reševalno akcijo, povsem nedodelan pa je tudi antagonist, ki ga igra Daniel Radcliffe. Grandiozne načrte in zakompleksanost le mimobežno razkrije v dialogih, v zgodbi ali z igro pa ne uspe prikazati napovedane megalomanskosti. Ta vtis je še toliko bolj očiten ob boku nedavne uspešnice Uncharted, kjer zlikovca podobnega kalibra bistveno bolje odigra Antonio Banderas. A kot omenjeno, film držita pokonci romantična zvezdnika. Bullock je odlična v vlogi pisateljice, ki je prepričana, da ima zmeraj prav, Tatum pa prav tako v vlogi negovanega mišičnjaka brez uporabnih spretnosti za preživetje v džungli, a z neustavljivo kavalirsko predanostjo ženski, ki ga je naredila slavnega. Dobro se obnese tudi Brad Pitt v vlogi specialca, ki pomaga Tatumovemu liku, vendar je to žal tudi edina stranska zgodba, ki navduši. Barvit film je poln živahne džungle, kjer sicer mrgoli nevarnosti, kot so pijavke in vulkani, a je ta zmeraj prikazana v vizualno navdušujočih podobah. Končni rezultat je lahkoten film, ki bo ostal v spominu zaradi ene ali dveh scen, a morda bosta navdušenje gledalcev in število prodanih kart poskrbela za vrnitev žanra.


06.04.2022

Odpuščanje

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


04.04.2022

Blaž Lukan: Pes v meni

Avtorica recenzije: Silvija Žnidar Bere Lidija Hartman.


04.04.2022

Ivana Šojat: Ezan

Avtorica recenzije:Anja Radaljac Bere Aleksander Golja


04.04.2022

Marieke Lukas Rijneveld: Nelagodje večera

Avtorica recenzije: Ana Geršak Bere Lidija Hartman.


04.04.2022

Tone Hočevar: Kosmata druščina

Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja.


01.04.2022

Srce v temi

Na odru Lutkovnega gledališča Maribor so premierno uprizorili predstavo Srce v temi nastalo po motivih življenja aktivistke in znanstvenice dr. Mary Temple Grandin. Že v otroštvu so ji diagnosticirali avtizem, a se je ob podpori in lastni vztrajnosti izobrazila in postala raziskovalka ter izumiteljica na področju vedenja o obnašanju živali, obenem pa ambasadorka ozaveščanja o avtizmu. Predstavo je režirala in scenografsko zasnovala Tanja Lužar, avtorica videoprojekcij je Lena Kocutar. V kostumih Mojce Bernjak sta nastopila Barbara Jamšek in Minca Lorenci. Režiserka in scenografka Tanja Lužar Avtorica videoprojekcij Lena Kocutar Avtor glasbe Marjan Nečak Lektorica Metka Damjan Kostumografka in izdelovalka kostumov Mojca Bernjak Igrata Barbara Jamšek in Minca Lorenci k. g. Mojster videa Grega Tanacek Oblikovalec lutk Aleksander Andželović Snemalec zvočnih posnetkov Marko Jakopanec


01.04.2022

Sanja Nešković Peršin: Skrito

V Anton Podbevšek teatru v Novem Mestu so v koprodukciji s Plesnim teatrom Ljubljana premierno uprizorili plesnogledališki avtorski projekt Sanje Nešković Peršin Skrito. Predstavo izhajajoč iz baletnega giba, ki išče občeloveško so poleg Nešković Peršin, ki je prispevala koncept, režijo in koreografijo soustvarili Polett Kasza, Mateja Železnik in Luka Bokšan, s posebnim gostom Manuelom Rodríguezom. Avtorska glasba je delo Saša Kalana in Davorja Hercega, predstava pa se je odvila na scenskem ozadju Eme Kobal in Mile Peršin. Koncept, režija in koreografija: Sanja Nešković Peršin Nastopajoči in soustvarjalci predstave: Polett Kasza, Mateja Železnik, Luka Bokšan Gost: Manuel Rodríguez Glasbenik: Davor Herceg Avtorska glasba: Sašo Kalan, Davor Herceg Kostumografija: Uroš Belantič Scenografija: Ema Kobal, Mila Peršin Fotografija: Barbara Čeferin Koprodukcija:ANTON PODBEVŠEK TEATER & PLESNI TEATER LJUBLJANA V sodelovanju: Društvo NOT in Muzej in galerije mesta Ljubljane


28.03.2022

Samo Kreutz: Da te imenujem morje

Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta Eva Longyka Marušič in Aleksander Golja.


28.03.2022

Lidija Mathews Zwitter: Pisma iz Londona (1939-1946)

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bereta Jure Franko in Maja Moll.


28.03.2022

Tomaž Kosmač: Ko jebe

Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta Eva Longyka Marušič in Aleksander Golja.


28.03.2022

Markus Werner: Kmalu nasvidenje

Avtor recenzije: Mare Cestnik Bere Aleksander Golja.


27.03.2022

Razcufane zgodbe

Karavana, ki išče, lovi, preži za materialom zgodb, jih pripoveduje in uprizarja.


25.03.2022

Odpuščanje

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


25.03.2022

Tudi miši grejo v nebesa

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


25.03.2022

Prasica, slabšalni izraz za žensko

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


25.03.2022

V senci zarote

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


21.03.2022

Josip Osti: Panova piščal

Avtorica recenzije: Nada Breznik Bereta Barbara Zupan in Jure Franko.


Stran 38 od 97
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov