Avtorica recenzije: Petra Koršič Bereta Maja Moll in Jure Franko.

Koper : KUD AAC Zrakogled in Hyperion, 2021

Po Ostrini miline, 1999, nagrajeni za najboljši prvenec leta, se je Barbara Korun samoizgnala iz varnega sveta. Najprej je skoz ograjo pomolila le glavo, telo je bilo še neosvo(bo)jeno v celoti, nato je čez mrežo, skoz zid, v režo betona spustila pesniški glas, ki je kot voda, ki »zmeraj najde pot«, kakor pravi v šesti zbirki Vmes, 2016. Vmes je Barbara Korun objavila pesniške zbirke Zapiski iz podmizja (2003), Razpoke (2004), Pridem takoj (2011) in Čečíca, motnjena od ljubezni (2014). Če se v Ostrini miline sooča z očetovsko dediščino, med drugim s Tomažem Šalamunom, je vedno izmuzljivi navdih v sedmi zbirki Idioritmija (nominirani za Jenkovo nagrado 2021) v podobi starčka, kakor preberemo v pesmi Moja muza ima skorbut. Gre za eno od mnogih pesmi, ki zlomi naš horizont pričakovanja. Muza krvavi? Ji manjka vitamina C? Skorbút je namreč bolezen, ki jo povzroča pomanjkanje vitamina C in za katero so značilni krvavenje dlesni, slabokrvnost, zmanjšana odpornost proti okužbam. Ne zveni v epidemijski, koronski realnosti, ko se svet in družba preobražata pred našimi očmi, aktualno in živo?

Knjigo uvajata determinirajoča pripisa. Prvi je citat Nama Junea Paika in se glasi: »Vedno sem ta, kdor nisem, in nisem vedno ta, kdor sem.« Drugi citat je iz predavanja Rolanda Barthesa iz leta 1977 z naslovom Kako živeti skupaj. V Idioritmiji, ki je »ustvarjalna oblika sobivanja, kjer vsakdo upošteva in spoštuje tako svoj individualni ritem kot ritem drugega«, Barbara Korun na različne načine razprostira, kako biti s seboj in kako živeti z drugimi. V prvem razdelku z naslovom Idioritmija to stori z zapisom sanj, kjer se zavestna funkcija umakne nezavedni. Kakor sanje prečistijo doživeto, tako nam fantazijske predimenzionirane sanjske podobe razpirajo zapiske kot kratke filme ali videospote, polne asociacij. Spominjajo na velika platna Marka Jakšeta. V drugem razdelku z naslovom Najdenke Barbara Korun zračno razprostira trivrstične pesmi z najdenimi verzi ob samotnem opazovanju narave. Tretji razdelek ima naslov Eholokacija, v četrtem pa je še pesničin avtorski pripis.

V najnovejši zbirki Barbare Korun gre torej za pesniški poskus napotila, kako živeti skupaj drugače, kakor živimo. Osebni ritem se limitira z začetkom ritma drugega in meje nekogaršnjega ritma so meje nekogaršnjega sveta, če prebesedimo Wittgensteinovo tezo. Vendar se Barbara Korun v sedmi knjigi ne ukvarja toliko z mejami med posamezniki, temveč se posveča predvsem odnosu »jaz in svet« ter kalibraciji jaza v odnosu do sveta, da pride do poskusov vzpostavitve ravnotežja in ravnovesja.

Barbara Korun je globoko zarezala v slovensko pesniško polje. Za zbirko Pridem takoj je prejela zlato ptico in Veronikino nagrado, zbirka Vmes je bila nominirana za Veronikino nagrado. Leta 2020 je prejela nagrado mira, ki jo podeljuje ženska sekcija Slovenskega centra PEN. Z delovanjem v živo ter s spremnimi besedili in svojo poezijo že leta nepovrnljivo senzibilizira slovenske bralke za vzpostavitev spolno občutljivega odnosa do sedanjosti in obenem neguje ponovno branje preteklosti ter spodbuja izgrajevanje genealogije ženske pesniške pisave na Slovenskem in po svetu. Najnovejša knjiga Idioritmija je, poleg tega, da je vizualno estetsko oblikovana, delo dua Padalci, Irene Gubanc in Teje Jalovec, vsekakor tudi vsebinsko zanimiva in intrigantna. Razdelki so na videz raznorodni, poglobljeno branje pa nakaže povezave in kompatibilnost. V prvem in tretjem razdelku se na primer večkrat pojavi pes, bodisi kot podoba (pohoditi psa), prispodoba (privezan otrok kot privezan pes) ali kot fraza (strah kot pes). Čeprav ne vidim smisla v razčlenjevanju sanjskih podob in se mi zdi primerno zgolj branje in doživljanje prvega razdelka celostno, z vsemi čutili, je zanimivo, mimogrede, da pes, ki najde mesto tudi v tretjem razdelku, simbolizira zvestobo in budnost, brezpogojno ljubezen in zaščito.

Ko beremo pesmi Barbare Korun, se kdaj pa kdaj zlahka zasačimo ob zlomu pričakovanja. Ravno v zlomu pričakovanja je namreč prostor za poezijo. Če se spomnimo, smo pri Taji Kramberger včasih presenečeni prepoznavali pesniški jezik v nizanju dokumentarističnih drobcev. Pesniški jezik je, čeprav vedno znova inventiran, navsezadnje za pesnika zgolj sredstvo. Po italijanskem filozofu Giorgiu Agambenu mora jezik, če naj priča, odstopiti mesto nejeziku, pokazati mora nezmožnost pričanja. Na koncu zbirke Barbare Korun Vmes smo lahko prebrali: »Razpadli so mi vsi sistemi pravičnosti. Razpadel mi je jezik. Sestavljam ga nazaj.« Zajetna Idioritmija za bralca ni lahek zalogaj. Ponekod je vstop vanjo otežen, drugje ni lahko dešifriranje in doživljanje estetskih doživetij ob branju. Zanimivo je, da v zadnjem času, potem ko so pesniki želeli zbirke brez spremnih besedil in pripisov, vznikajo avtorski pripisi o lastni poeziji. V zadnjem času smo jih opazili vsaj pri Neži Zajc, Viti Žerjal Pavlin in zdaj Barbari Korun. Je mar to znak šibke pesniške kritike na Slovenskem? Avtorica pripiše spremno besedilo, da bi bralcu olajšala vstopanje v njeno novo knjigo. Je namera s tem tudi zamejila ustvarjalno branje v začrtane koordinate?

Čeprav je Idioritmija precej zagonetna knjiga, je bralski in kritiški sprejem dober. Morda pa je smisel v avtorskih razlagalnih pripisih. Sanjski razdelek, naslovljen kakor celotna zbirka, je s slikovitimi nadrealističnimi in grotesknimi podobami ponekod kritičen do pesniške scene in naše družbene realnosti, a ne opozarja tako neizprosno na zlo v svetu, kakor smo brali v prejšnji zbirki Vmes. Barbara Korun je v njej opozarjala: »pod povrhnjico normalnega / je nekaj zelo zelo narobe, / pričakovanje, da bo počilo, / planilo, nenadoma, / ko bom najmanj pričakovala«. Najmočnejši pa je prvi razdelek tam, kamor v sanje vstopijo jezikovne, besedne prvine. Fantazijske podobe iz sanj, napisane ponoči med letoma 2008 in 2018, med spanjem oziroma tik po prehodu v budno stanje, so obsežen zalogaj in zato bi bil prvi razdelek lahko kar samostojna knjiga. Drugi razdelek Najdenke so kratke, trivrstične pesmi, v katere je ujet fotografski trenutek iz narave, in se bližajo bodisi haikujevski izkušnji bodisi iskricam oziroma domislicam. Tretji razdelek, naslovljen s strokovnim terminom Eholokacija, ki pomeni določanje prostorskega nahajanja na podlagi zvoka, odmeva, prinaša pesmi, katerih slog je dobro znan podpis Barbare Korun. Pesmi nadaljujejo zgodbo iz zbirke Vmes, ki udejanja verze »poezija ne zadostuje. / A prav ona je vir luči, / ki zmore zlo napraviti vidno« in v kateri izstopata pesmi Medeja in Hannah Arendt, vendar je v tretjem razdelku Idioritmije zgodba zasukana. V kritiki Iz družbene stihije po poti k sebi in naravi sem ugotavljala, da je govorkino stanje emocionalno nabito do »otrple sovražnosti do same sebe in s tem do sveta«, Idioritmija pa je prostor kalibracije, iskanja ravnovesja in ravnotežja.

Že z izpostavljenimi jezikovnimi prvinami zapiski dobijo estetski pridih in jih lažje doumemo kot pesem, kakor na primer podoba iz sanj na 30. strani, kjer se pesnica poigra z nemško besedo sauer v pomenu trpko, grenko. Ali domiselna trivrstičnica drugega razdelka na 43. strani: »najtežje je ravno prav / prav je ravno najtežje / ravno prav je najtežje«. Pesmi, v katere se vtihotapijo filozofski premisleki, so večinoma boljše, zanimivejše. Tako na primer na 63. strani pesem Jaz in svet ali verzi na 48. strani »zdaj sem (tu) / hipna točka / ravnovesja«. Rdeča nit zbirke je ravno kalibracija. Ravnotežje in ravnovesje po kalibraciji v svetu s svetom.

Naj sklenem: Raziskovanje in tveganje sta v poeziji Barbare Korun pogumni. Najbrž gre za nenehno preverjanje resnice tega trenutka. Na 68. strani tako preberemo: »če obstaja je ne najdem / resnice / izgubljena med pozabo in / izmišljijo«. Ne vem, zakaj sem se med premišljevanjem ob Idioritmiji spomnila na pesničine besede v prvi številki revije Apokalipsa leta 2014. V uvodniku z naslovom O požledu in ljubezni je namreč pojasnila: »Zdajle imam namen izreči resnico tega mojega trenutka bivanja. Tako je zmeraj, kadar se pripravljam k pisanju. Ne vem vnaprej, kaj bi bila, in z izkušnjo vem, da mi gotovo ne bo uspelo. Ampak vseeno – ne morem drugače kot poskusiti, z vsem zavedanjem, nebogljenostjo in dvomi.« In pisanje je primerjala z vnukovo zbranostjo med igro: »Kakšna tiha tiha silna zbranost, ko vodo izliva iz kozarca in gleda, kako teče v curku. Popolnoma je z njo, v njej, jazvoda. […] Vse je v popolnem, nepremičnem ravnovesju, polno radosti, ki nima vzroka, ki ne potrebuje ničesar drugega kot to, da je.« Torej je namen pesmi izreči resnico pesničinega trenutka bivanja in obenem izgubiti fokus nase. To dobro udejanja razdelek Najdenke na 78. strani: »poezija mi bo naravnala kosti / razvezala vozličke v hrbtenici / naoljila sklepe napela mišice / da me bo potem toliko laže / toliko bolj prepričljivo izničila«.