Avtor recenzije: Matej Bogataj Bere Matjaž Romih.

Maribor : Litera, 2021

S precejšnjo gotovostjo lahko zatrdimo, da dvojina še ni dobila tako poglobljenega in do akademskih krogov posmehljivega romana, kot je Mamutova oporoka. Avtor Klemen Pisk, sicer med baltske brate izseljeni poznavalec zagat in ostankov dvojine, tudi pesnik, prevajalec literature baltskih narodov in avtor zbirke kratkih zgodbo Pihalec, je namreč za glavnega protagonista postavil profesorja Žažlja, ki se z dvojino ukvarja poslovno, vsaj pravi tako, in o njej brez dvoma veliko ve, v vseh oblikah in jezikovnih ostankih od Papue Nove Gvineje do inuitskih plemen, od starolitovščine do lužiškosrbščine. In potem to znanje živahno vdira v načine njegovega rezoniranja; dvojina preliva in izriva Žažljev vsakdan. Ne le, da se v poglobljene razprave iz primerjalnega jezikoslovja zateče vsakič, kadar ima resne težave, še prav posebej seveda blesti in se razkazuje na strokovnih kongresih, kjer poskuša dokazati nove in prelomne uvide v bitje in žitje, v kondicijo dvojine doma in po svetu.

Piskovo pisanje spominja na zreli modernizem, ki ga pri nas zastopata na primer pisava zgodnjega Dušana Merca ali pa Šolnovska epizoda pri Zoranu Hočevarju. Gre za posameznika, ki je na vsak način podkovan in jezičen v sto spremembah, ki se ne ustraši še tako zapletenih tem, na primer teoretiziranja o dvojini, vendar je obilno besedičenje predvsem izgovor, bolj prikrivanje. Tudi v Piskovem primeru: profesor Žaželj želi na mednarodnem kongresu predstaviti prelomen referat, prelomen tako za lingvistiko kot za njegovo kariero, in kariera naj bi šla seveda strmo navzgor in vse do vrha, saj si že predstavlja kongrese, na katerih bo hrabro branil svojo tezo. A od tam ga evakuirata kar starša in mu pri tem marsikaj poočitata, a nikakor ne tistega, kar nam najprej pade v oko, namreč njegove zalezovalske, gleduške in fetišistične plasti, ko se smuklja v tuje sobe in se preoblači predvsem v ženska oblačila, posebej če so mu nosilke blaga všeč. Ni pa to njegova edina posebnost, da ne rečemo čudaštvo. Piskov lažni profesor ima namreč to grdo lastnost, da si ljudi na nek način posvoji, predvsem ženske, zdi se mu, da ima z njimi blazno resno razmerje, če jih poljubi na lice ob slovesu, one pa o globini čustev, ki da se skriva za vsem skupaj, komaj kaj vedo. Ob tem je pri izpovedovanju ljubezni okoren, zato pa toliko bolj vztrajen, z močno poudarjeno nenadzorovano ljubosumnostjo, torej skoraj idealen učbeniški zasledovalec in ugrabitelj.

Piskov pripovedovalec se dolgo prikriva, uspe se mu – pred bralcem – prikazati v boljši luči, jezikoslovne teorije stresa iz rokava in gladko najdeva primere iz sanskrta in inuitščine. Zapisi v različnih pisavah so zanj skoraj sproščanje, in res gre za nekaj kompulzivnega – kadar bi se moral soočiti s problemom, se zateče v teorijo. Še najbolj takrat, ko se znajde pred žensko ali njenim nadomestkom, obleko. Kar je visoki fetišizem v Ameriškem psihu, ko Brett Easton Ellis našteva kroje in načine zapenjanja, se zdaj Žažlju vsiljuje na vsakem koraku, vzorci in gumbi, razporki in prešivi, struktura blaga z roko v roki s slovničnim strukturalizmom, z oblačilno kulturo je tako obseden, da z dvojnikom ključa vdira v stanovanja bivših in se tam naslaja ob skrivaškem likanju in pomivanju. Vse se postopno stopnjuje in doseže visoke obrate, ko prek zvez poskrbijo za njegovo službo in mora za ta vnaprej dogovorjen razpis maturirati; natančneje, opraviti mora inštrukcije iz nemščine pri profesorju Mamutu, ki ga je pred leti vrgel na maturi, in ga potem s profesorjem prav dobro lomita naokoli, se učita na pamet in brezglavo, češ da je to formula za uspeh. Po profesorjevi smrti postane Žaželj njegov dedič in z bogastvom doma in po svetu prireja lingvistične simpozije s poudarkom na dvojini.

Pisk je fetišista in obsedenca obdelal že v eni od zgodb iz zbirke Pihalec, tudi iz baltoslovcev in etimologov se je že ponorčeval, tokrat pa je v enaki posmehljivi maniri obdelal čudaka, inteligentnega in brez dvoma izobraženega, ki pa ima težave na čustvenem področju, neroden je in sanjaški, ženske okoli njega niso temu primerno premetene in fatalne. V tem je Piskova postavitev protagonista blizu sramežljivemu nasilništvu iz zgodb Marta Lenardiča, v prikrivanju zagat z identiteto, z lažnim predstavljanjem in temeljno eksistencialno izgubljenostjo pa je podoben romanesknim osebam pri zgodnjem Dušanu Mercu. Vendar se Pisk pisanja loteva nekoliko bolj sproščeno, zdi se, da je njegov temeljni postopek napenjanje značajskih lastnosti, pri Žažlju je to zadovoljstvo v dvojini, ki najde svojo gramatično vzporednico in obvod neuspehom s telesno in čustveno dvojino. Takšno napenjanje in usmerjanje značajskih lastnosti je blizu komedijski obdelavi, ki pa jo Pisk nadgradi s poglobljenim poznavanjem jezikoslovja in ponudi nekaj udarnih primerov. Povzetek šifriranega in čez predhodnega napisanega doktorata v gotici zavzame kar nekaj strani in kaže nedvomen trud in premislek. Izkupiček je čisto zabaven roman o izgubljenem čudaku na robu genialnosti in njemu bližnjih, nekaj osmešenih jezičnih strokovnjakih, kakšni fatalki z doktoratom za povrh in kupu nesporazumov, ko nekdo, ki se suvereno ukvarja z jezikovnimi obrobnostmi, trči ob privlačna in izobražena bitja iz mesa in krvi.