Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtor recenzije: Matej Bogataj
Bere Matjaž Romih.
Maribor : Litera, 2021
S precejšnjo gotovostjo lahko zatrdimo, da dvojina še ni dobila tako poglobljenega in do akademskih krogov posmehljivega romana, kot je Mamutova oporoka. Avtor Klemen Pisk, sicer med baltske brate izseljeni poznavalec zagat in ostankov dvojine, tudi pesnik, prevajalec literature baltskih narodov in avtor zbirke kratkih zgodbo Pihalec, je namreč za glavnega protagonista postavil profesorja Žažlja, ki se z dvojino ukvarja poslovno, vsaj pravi tako, in o njej brez dvoma veliko ve, v vseh oblikah in jezikovnih ostankih od Papue Nove Gvineje do inuitskih plemen, od starolitovščine do lužiškosrbščine. In potem to znanje živahno vdira v načine njegovega rezoniranja; dvojina preliva in izriva Žažljev vsakdan. Ne le, da se v poglobljene razprave iz primerjalnega jezikoslovja zateče vsakič, kadar ima resne težave, še prav posebej seveda blesti in se razkazuje na strokovnih kongresih, kjer poskuša dokazati nove in prelomne uvide v bitje in žitje, v kondicijo dvojine doma in po svetu.
Piskovo pisanje spominja na zreli modernizem, ki ga pri nas zastopata na primer pisava zgodnjega Dušana Merca ali pa Šolnovska epizoda pri Zoranu Hočevarju. Gre za posameznika, ki je na vsak način podkovan in jezičen v sto spremembah, ki se ne ustraši še tako zapletenih tem, na primer teoretiziranja o dvojini, vendar je obilno besedičenje predvsem izgovor, bolj prikrivanje. Tudi v Piskovem primeru: profesor Žaželj želi na mednarodnem kongresu predstaviti prelomen referat, prelomen tako za lingvistiko kot za njegovo kariero, in kariera naj bi šla seveda strmo navzgor in vse do vrha, saj si že predstavlja kongrese, na katerih bo hrabro branil svojo tezo. A od tam ga evakuirata kar starša in mu pri tem marsikaj poočitata, a nikakor ne tistega, kar nam najprej pade v oko, namreč njegove zalezovalske, gleduške in fetišistične plasti, ko se smuklja v tuje sobe in se preoblači predvsem v ženska oblačila, posebej če so mu nosilke blaga všeč. Ni pa to njegova edina posebnost, da ne rečemo čudaštvo. Piskov lažni profesor ima namreč to grdo lastnost, da si ljudi na nek način posvoji, predvsem ženske, zdi se mu, da ima z njimi blazno resno razmerje, če jih poljubi na lice ob slovesu, one pa o globini čustev, ki da se skriva za vsem skupaj, komaj kaj vedo. Ob tem je pri izpovedovanju ljubezni okoren, zato pa toliko bolj vztrajen, z močno poudarjeno nenadzorovano ljubosumnostjo, torej skoraj idealen učbeniški zasledovalec in ugrabitelj.
Piskov pripovedovalec se dolgo prikriva, uspe se mu – pred bralcem – prikazati v boljši luči, jezikoslovne teorije stresa iz rokava in gladko najdeva primere iz sanskrta in inuitščine. Zapisi v različnih pisavah so zanj skoraj sproščanje, in res gre za nekaj kompulzivnega – kadar bi se moral soočiti s problemom, se zateče v teorijo. Še najbolj takrat, ko se znajde pred žensko ali njenim nadomestkom, obleko. Kar je visoki fetišizem v Ameriškem psihu, ko Brett Easton Ellis našteva kroje in načine zapenjanja, se zdaj Žažlju vsiljuje na vsakem koraku, vzorci in gumbi, razporki in prešivi, struktura blaga z roko v roki s slovničnim strukturalizmom, z oblačilno kulturo je tako obseden, da z dvojnikom ključa vdira v stanovanja bivših in se tam naslaja ob skrivaškem likanju in pomivanju. Vse se postopno stopnjuje in doseže visoke obrate, ko prek zvez poskrbijo za njegovo službo in mora za ta vnaprej dogovorjen razpis maturirati; natančneje, opraviti mora inštrukcije iz nemščine pri profesorju Mamutu, ki ga je pred leti vrgel na maturi, in ga potem s profesorjem prav dobro lomita naokoli, se učita na pamet in brezglavo, češ da je to formula za uspeh. Po profesorjevi smrti postane Žaželj njegov dedič in z bogastvom doma in po svetu prireja lingvistične simpozije s poudarkom na dvojini.
Pisk je fetišista in obsedenca obdelal že v eni od zgodb iz zbirke Pihalec, tudi iz baltoslovcev in etimologov se je že ponorčeval, tokrat pa je v enaki posmehljivi maniri obdelal čudaka, inteligentnega in brez dvoma izobraženega, ki pa ima težave na čustvenem področju, neroden je in sanjaški, ženske okoli njega niso temu primerno premetene in fatalne. V tem je Piskova postavitev protagonista blizu sramežljivemu nasilništvu iz zgodb Marta Lenardiča, v prikrivanju zagat z identiteto, z lažnim predstavljanjem in temeljno eksistencialno izgubljenostjo pa je podoben romanesknim osebam pri zgodnjem Dušanu Mercu. Vendar se Pisk pisanja loteva nekoliko bolj sproščeno, zdi se, da je njegov temeljni postopek napenjanje značajskih lastnosti, pri Žažlju je to zadovoljstvo v dvojini, ki najde svojo gramatično vzporednico in obvod neuspehom s telesno in čustveno dvojino. Takšno napenjanje in usmerjanje značajskih lastnosti je blizu komedijski obdelavi, ki pa jo Pisk nadgradi s poglobljenim poznavanjem jezikoslovja in ponudi nekaj udarnih primerov. Povzetek šifriranega in čez predhodnega napisanega doktorata v gotici zavzame kar nekaj strani in kaže nedvomen trud in premislek. Izkupiček je čisto zabaven roman o izgubljenem čudaku na robu genialnosti in njemu bližnjih, nekaj osmešenih jezičnih strokovnjakih, kakšni fatalki z doktoratom za povrh in kupu nesporazumov, ko nekdo, ki se suvereno ukvarja z jezikovnimi obrobnostmi, trči ob privlačna in izobražena bitja iz mesa in krvi.
Avtor recenzije: Matej Bogataj
Bere Matjaž Romih.
Maribor : Litera, 2021
S precejšnjo gotovostjo lahko zatrdimo, da dvojina še ni dobila tako poglobljenega in do akademskih krogov posmehljivega romana, kot je Mamutova oporoka. Avtor Klemen Pisk, sicer med baltske brate izseljeni poznavalec zagat in ostankov dvojine, tudi pesnik, prevajalec literature baltskih narodov in avtor zbirke kratkih zgodbo Pihalec, je namreč za glavnega protagonista postavil profesorja Žažlja, ki se z dvojino ukvarja poslovno, vsaj pravi tako, in o njej brez dvoma veliko ve, v vseh oblikah in jezikovnih ostankih od Papue Nove Gvineje do inuitskih plemen, od starolitovščine do lužiškosrbščine. In potem to znanje živahno vdira v načine njegovega rezoniranja; dvojina preliva in izriva Žažljev vsakdan. Ne le, da se v poglobljene razprave iz primerjalnega jezikoslovja zateče vsakič, kadar ima resne težave, še prav posebej seveda blesti in se razkazuje na strokovnih kongresih, kjer poskuša dokazati nove in prelomne uvide v bitje in žitje, v kondicijo dvojine doma in po svetu.
Piskovo pisanje spominja na zreli modernizem, ki ga pri nas zastopata na primer pisava zgodnjega Dušana Merca ali pa Šolnovska epizoda pri Zoranu Hočevarju. Gre za posameznika, ki je na vsak način podkovan in jezičen v sto spremembah, ki se ne ustraši še tako zapletenih tem, na primer teoretiziranja o dvojini, vendar je obilno besedičenje predvsem izgovor, bolj prikrivanje. Tudi v Piskovem primeru: profesor Žaželj želi na mednarodnem kongresu predstaviti prelomen referat, prelomen tako za lingvistiko kot za njegovo kariero, in kariera naj bi šla seveda strmo navzgor in vse do vrha, saj si že predstavlja kongrese, na katerih bo hrabro branil svojo tezo. A od tam ga evakuirata kar starša in mu pri tem marsikaj poočitata, a nikakor ne tistega, kar nam najprej pade v oko, namreč njegove zalezovalske, gleduške in fetišistične plasti, ko se smuklja v tuje sobe in se preoblači predvsem v ženska oblačila, posebej če so mu nosilke blaga všeč. Ni pa to njegova edina posebnost, da ne rečemo čudaštvo. Piskov lažni profesor ima namreč to grdo lastnost, da si ljudi na nek način posvoji, predvsem ženske, zdi se mu, da ima z njimi blazno resno razmerje, če jih poljubi na lice ob slovesu, one pa o globini čustev, ki da se skriva za vsem skupaj, komaj kaj vedo. Ob tem je pri izpovedovanju ljubezni okoren, zato pa toliko bolj vztrajen, z močno poudarjeno nenadzorovano ljubosumnostjo, torej skoraj idealen učbeniški zasledovalec in ugrabitelj.
Piskov pripovedovalec se dolgo prikriva, uspe se mu – pred bralcem – prikazati v boljši luči, jezikoslovne teorije stresa iz rokava in gladko najdeva primere iz sanskrta in inuitščine. Zapisi v različnih pisavah so zanj skoraj sproščanje, in res gre za nekaj kompulzivnega – kadar bi se moral soočiti s problemom, se zateče v teorijo. Še najbolj takrat, ko se znajde pred žensko ali njenim nadomestkom, obleko. Kar je visoki fetišizem v Ameriškem psihu, ko Brett Easton Ellis našteva kroje in načine zapenjanja, se zdaj Žažlju vsiljuje na vsakem koraku, vzorci in gumbi, razporki in prešivi, struktura blaga z roko v roki s slovničnim strukturalizmom, z oblačilno kulturo je tako obseden, da z dvojnikom ključa vdira v stanovanja bivših in se tam naslaja ob skrivaškem likanju in pomivanju. Vse se postopno stopnjuje in doseže visoke obrate, ko prek zvez poskrbijo za njegovo službo in mora za ta vnaprej dogovorjen razpis maturirati; natančneje, opraviti mora inštrukcije iz nemščine pri profesorju Mamutu, ki ga je pred leti vrgel na maturi, in ga potem s profesorjem prav dobro lomita naokoli, se učita na pamet in brezglavo, češ da je to formula za uspeh. Po profesorjevi smrti postane Žaželj njegov dedič in z bogastvom doma in po svetu prireja lingvistične simpozije s poudarkom na dvojini.
Pisk je fetišista in obsedenca obdelal že v eni od zgodb iz zbirke Pihalec, tudi iz baltoslovcev in etimologov se je že ponorčeval, tokrat pa je v enaki posmehljivi maniri obdelal čudaka, inteligentnega in brez dvoma izobraženega, ki pa ima težave na čustvenem področju, neroden je in sanjaški, ženske okoli njega niso temu primerno premetene in fatalne. V tem je Piskova postavitev protagonista blizu sramežljivemu nasilništvu iz zgodb Marta Lenardiča, v prikrivanju zagat z identiteto, z lažnim predstavljanjem in temeljno eksistencialno izgubljenostjo pa je podoben romanesknim osebam pri zgodnjem Dušanu Mercu. Vendar se Pisk pisanja loteva nekoliko bolj sproščeno, zdi se, da je njegov temeljni postopek napenjanje značajskih lastnosti, pri Žažlju je to zadovoljstvo v dvojini, ki najde svojo gramatično vzporednico in obvod neuspehom s telesno in čustveno dvojino. Takšno napenjanje in usmerjanje značajskih lastnosti je blizu komedijski obdelavi, ki pa jo Pisk nadgradi s poglobljenim poznavanjem jezikoslovja in ponudi nekaj udarnih primerov. Povzetek šifriranega in čez predhodnega napisanega doktorata v gotici zavzame kar nekaj strani in kaže nedvomen trud in premislek. Izkupiček je čisto zabaven roman o izgubljenem čudaku na robu genialnosti in njemu bližnjih, nekaj osmešenih jezičnih strokovnjakih, kakšni fatalki z doktoratom za povrh in kupu nesporazumov, ko nekdo, ki se suvereno ukvarja z jezikovnimi obrobnostmi, trči ob privlačna in izobražena bitja iz mesa in krvi.
Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta Lidija Hartman in Ivan Lotrič.
Avtorica recenzije: Marija Švajcner Bereta Lidija Hartman in Ivan Lotrič.
MESTNO GLEDALIŠČE LJUBLJANSKO Polly Stenham: Ta obraz That Face, 2007 drama Prva slovenska uprizoritev Premiera: 15. oktober 2020 prevajalka Eva Mahkovic režiserka Tijana Zinajić dramaturginja Eva Mahkovic scenografka Urša Vidic kostumograf Matic Hrovat avtor izbora glasbe Gregor Andolšek lektor Martin Vrtačnik oblikovalec zvoka Sašo Dragaš oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik igrajo Tjaša Železnik, Ana Pavlin, Matej Zemljič k. g., Gregor Gruden, Lara Wolf, Lucija Harum k. g. Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so sinoči premierno uprizorili dramo angleške avtorice Polly Stenham z naslovom Ta obraz; z besedilom, ki ga je komaj devetnajstletna napisala leta 2007, je takoj zbudila pozornost. Igro o enkratno nesrečni družini je prevedla Eva Mahkovic, režirala je Tijana Zinajić, ki je prvi izvedbi na pot povedala, da nekateri starši pač nikoli dovolj ne odrastejo, ne postanejo dovolj zreli, da bi bili starši; živijo naprej s svojo bolečino, s svojimi frustracijami, psihično boleznijo … in poškodujejo svoje otroke. Predpremiero si je ogledala Staša Grahek. Na fotografiji: Ana Pavlin, Tjaša Železnik, Matej Zemljič in Gregor Gruden Fotograf: Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/program/predstave/ta-obraz/
Avtorica recenzije: Nada Breznik Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.
Mini teater, Festival Ljubljana, Mestno gledališče Ptuj / premiera 11.10.2020 Prevajalec v slovenščino: Ignac Fock Režiser: Ivica Buljan Dramaturginja: Diana Koloini Scenograf: Aleksandar Denić Kostumograf: Alan Hranitelj Skladatelj: Mitja Vrhovnik Smrekar Oblikovanje luči in video: Sonda 13 in Toni Soprano Meneglejte Lektor: Jože Faganel Asistentka dramaturgije: Manca Majeršič Sevšek Asistentka kostumografije: Slavica Janošević Šepetalka: Nika Korenjak Oblikovalec zvoka: Igor Mitrov Vodja luči: Matej Primec Garderoberka: Elleke van Elde Fotografinja: Barbara Čeferin Oblikovanje in fotografija programa in plakata: Toni Soprano Meneglejte Igrajo: Milena Zupančič, Ivo Ban, Nataša Barbara Gračner, Robert Waltl, Saša Pavlin Stošić, Aleksandra Balmazović, Jose, Gal Oblak, Lina Akif V Križevniški cerkvi so sinoči premierno uprizorili veliko koprodukcijo Mini teatra, Festivala Ljubljana in Mestnega gledališča Ptuj. Specifični ambient je postal prizorišče predstave Vsi ptice, ki jo je po besedilu enega najprodornejših sodobnih gledaliških ustvarjalcev, Wajdija Mouawada, režiral Ivica Buljan. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: Barbara Čeferin
Lepa kot slika ima naslov najnovejše odrsko delo dramatičarke, pisateljice in performerke Simone Semenič. Premierno je bilo izvedeno v sklopu 26. festivala Mesto žensk. V Stari mestni elektrarni si ga je ogledala Petra Tanko. na fotografiji: Arjan Pregl: Gobelin, 2020, rekvizit za performans Simone Semenič Lepa kot slika. Produkcija Mesto žensk
Napoved: Na velikem odru Drame Slovenskega narodnega gledališča v Ljubljani je bila sinoči druga premiera v novi sezoni. Devet igralk je nastopilo v krstni uprizoritvi odrske priredbe zgodb makedonske pisateljice Rúmene Bužárovske Moj mož. Avtorici priredbe sta prevajalka Ana Duša in režiserka Ivana Djilas, na premieri je bila Tadeja Krečič: Drama SNG Drama Ljubljana, veliki oder 8. 10. 2020 Rumena Božarovska: Moj mož Prevod: Ana Duša Režija: Ivana Djilas Koreografinja in asistentka režije: Maša Kagao Knez Dramaturginja: Ana Duša Lektorica: Klasja Kovačič Scenografinja: Sara Slivnik Kostumografinja: Jelena Prokovič Avtor glasbe: Boštjan Gombač Oblikovalka svetlobe: Mojca Sarjaš Asistentka režiserke: Nika Korenjak Asistentka kostumografije: Katarina Štravs Igrajo: Iva Babić, Silva Čušin, Maša Derganc, Petra Govc, Sabina Kogovšek, Saša Mihelčič, Maruša Majer, Saša Pavček in Barbara Žefran Foto: PEter Uhan
Neveljaven email naslov