Avtorica recenzije: Miša Gams Bere Matjaž Romih

Maribor : Litera, 2021

Pisatelj Tone Peršak je v uvodu romana Avtoštop napisal, da ne gre za njegovo avtorsko delo, temveč da ga je soimenjak Tone, s katerim sta pred petdesetimi leti skupaj študirala primerjalno književnost in filozofijo, nekega dne ustavil na cesti in mu zaupal rokopis svojega avtobiografskega dela, za katerega je potreboval lektorja in urednika. Kot da bi slutil, da ga za vogalom čaka prezgodnja smrt, je svoje besedilo predal prvemu pisatelju, ki ga je srečal na ulici in ga pozval, naj ga objavi pod lastnim imenom. Ne glede na to ali gre za dejansko delo mojstra razvojnega romana Toneta Peršaka ali za njegovega anonimnega soimenjaka, ki naj bi vse življenje preživel v poučevanju filozofije na eni izmed dolenjskih srednjih šol, gre pri Avtoštopu za popotniški roman in obenem roman generacije baby boom, daljnega leta 1968 v Jugoslaviji, ki je imela v Evropi poseben status. Jugoslovanski potni list je bil izredno cenjen, zato se je veliko mladih odpravilo na avtoštop, da bi si razširili obzorje in spoznali življenje drugod po Evropi. Tako tudi protagonist Tone začenja s krajšim opisom štiridnevnega potovanja do Trsta in Benetk. Čeprav le delno potipa okolico, se seznani s temeljitim pregledom sumničavih carinikov ter si zastavi veliko bolj ambiciozen načrt za tritedensko potovanje po Nemčiji, Franciji, Danski in Švedski. Slednjo si izbere zato, ker si želi spoznati režiserja Ingmarja Bergmana. Čeprav mu usoda nameni le obisk njegovega filmskega inštituta, kjer si ogleda Bergmanov najnovejši film Persona, mu je ta kratka filmska izkušnja dovolj, da se v želji po nadgraditvi z gledališko izkušnjo obrne proti francoskemu Avignonu, v katerem vsako leto poteka največji gledališki festival v Evropi.

Avtoštopar, ki je opremljen le s spalno vrečo in nekaj malega denarja, je odvisen od dobre volje mimo vozečih šoferjev, ki mu poleg prevoza neredko ponudijo tudi brezplačen obrok in ležišče. Čeprav si malce naivno predstavlja, da bo na svojem potovanju užil vse lepote tujerodne pokrajine, se spotoma zapletel v avanturo kakšno svetlolasko ter doživel Evropo po dolgem in počez, ugotavlja, da je večino časa preveč utrujen, da bi lahko zbrano poslušal sogovornike in zapisoval vse vtise. Ko najbolj potrebuje prenočišče, ga ni nikjer na vidiku, in ko se ves utrujen zlekne ob cesto, ga zbudijo trije vojaki z opozorilom, da se nahaja na območju enega največjih Natovih vojaških oporišč v Evropi. Tako se bralec mimogrede zave, kako je bila tudi sredi svobodomiselne Evrope sedemdesetih let prejšnjega stoletja ideja o globalizmu pa tudi naraščajočem nacionalizmu še kako živa in mogočna ter kako so bile tudi fašistične težnje marsikje le na grobo pometene pod preprogo. Pisatelj brez olepševanja opisuje svet samozadostnih tovornjakarjev, med katerimi se znajdejo tudi strastni ljubitelji svetovne književnosti ali pa perverzni čudaki, ki želijo protagonista zvabiti v sodelovanje pri raznih psiholoških igricah. Nekatere šoferje zanima politična ureditev Jugoslavije, spet drugi se zanimajo za delovanje šolskega sistema v socialistični državi, tretji bi radi vedeli, kako delujeta šport in kultura, četrti iščejo vzporednice med političnima ureditvama Francove Španije in socialistične diktature v Jugoslaviji.

Na koncu naj pohvalimo izčrpno spremno besedo. Literarna kritičarka Tonja Jelen je v njej podrobno analizirala celoten Peršakov pisateljski opus in roman označila kot zadnji del trilogije o odraščanju sredi pomurskih ravnic, le da protagonist romana Avtoštop v nasprotju s prejšnjima romanoma Usedline in Preobrazbe – življenjepis odrine v širni svet. Pa vendar v sebi še vedno nosi spomin na domače podeželsko okolje in skromno mamo, ki je vse življenje garala kot dninarka, da je sinu omogočila varen dom. Ta “cankarjanski kompleks” spremlja glavnega junaka skozi celoten roman, saj se ne more znebiti slabe vesti ob misli, da je njegova mama vse življenje preživela tako rekoč v isti vasi, medtem ko njega nemirni duh peha vsepovsod.

Roman Toneta Pešaka Avtoštop je brez dvoma primerno branje za zimske dni za vse generacije, ki zaradi ukrepov ob epidemiji raje ostajajo doma v upanju, da jih tovrstna dogodivščina še čaka nekje v nedoločni prihodnosti …