Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Miša Gams
Bere Matjaž Romih
Maribor : Litera, 2021
Pisatelj Tone Peršak je v uvodu romana Avtoštop napisal, da ne gre za njegovo avtorsko delo, temveč da ga je soimenjak Tone, s katerim sta pred petdesetimi leti skupaj študirala primerjalno književnost in filozofijo, nekega dne ustavil na cesti in mu zaupal rokopis svojega avtobiografskega dela, za katerega je potreboval lektorja in urednika. Kot da bi slutil, da ga za vogalom čaka prezgodnja smrt, je svoje besedilo predal prvemu pisatelju, ki ga je srečal na ulici in ga pozval, naj ga objavi pod lastnim imenom. Ne glede na to ali gre za dejansko delo mojstra razvojnega romana Toneta Peršaka ali za njegovega anonimnega soimenjaka, ki naj bi vse življenje preživel v poučevanju filozofije na eni izmed dolenjskih srednjih šol, gre pri Avtoštopu za popotniški roman in obenem roman generacije baby boom, daljnega leta 1968 v Jugoslaviji, ki je imela v Evropi poseben status. Jugoslovanski potni list je bil izredno cenjen, zato se je veliko mladih odpravilo na avtoštop, da bi si razširili obzorje in spoznali življenje drugod po Evropi. Tako tudi protagonist Tone začenja s krajšim opisom štiridnevnega potovanja do Trsta in Benetk. Čeprav le delno potipa okolico, se seznani s temeljitim pregledom sumničavih carinikov ter si zastavi veliko bolj ambiciozen načrt za tritedensko potovanje po Nemčiji, Franciji, Danski in Švedski. Slednjo si izbere zato, ker si želi spoznati režiserja Ingmarja Bergmana. Čeprav mu usoda nameni le obisk njegovega filmskega inštituta, kjer si ogleda Bergmanov najnovejši film Persona, mu je ta kratka filmska izkušnja dovolj, da se v želji po nadgraditvi z gledališko izkušnjo obrne proti francoskemu Avignonu, v katerem vsako leto poteka največji gledališki festival v Evropi.
Avtoštopar, ki je opremljen le s spalno vrečo in nekaj malega denarja, je odvisen od dobre volje mimo vozečih šoferjev, ki mu poleg prevoza neredko ponudijo tudi brezplačen obrok in ležišče. Čeprav si malce naivno predstavlja, da bo na svojem potovanju užil vse lepote tujerodne pokrajine, se spotoma zapletel v avanturo kakšno svetlolasko ter doživel Evropo po dolgem in počez, ugotavlja, da je večino časa preveč utrujen, da bi lahko zbrano poslušal sogovornike in zapisoval vse vtise. Ko najbolj potrebuje prenočišče, ga ni nikjer na vidiku, in ko se ves utrujen zlekne ob cesto, ga zbudijo trije vojaki z opozorilom, da se nahaja na območju enega največjih Natovih vojaških oporišč v Evropi. Tako se bralec mimogrede zave, kako je bila tudi sredi svobodomiselne Evrope sedemdesetih let prejšnjega stoletja ideja o globalizmu pa tudi naraščajočem nacionalizmu še kako živa in mogočna ter kako so bile tudi fašistične težnje marsikje le na grobo pometene pod preprogo. Pisatelj brez olepševanja opisuje svet samozadostnih tovornjakarjev, med katerimi se znajdejo tudi strastni ljubitelji svetovne književnosti ali pa perverzni čudaki, ki želijo protagonista zvabiti v sodelovanje pri raznih psiholoških igricah. Nekatere šoferje zanima politična ureditev Jugoslavije, spet drugi se zanimajo za delovanje šolskega sistema v socialistični državi, tretji bi radi vedeli, kako delujeta šport in kultura, četrti iščejo vzporednice med političnima ureditvama Francove Španije in socialistične diktature v Jugoslaviji.
Na koncu naj pohvalimo izčrpno spremno besedo. Literarna kritičarka Tonja Jelen je v njej podrobno analizirala celoten Peršakov pisateljski opus in roman označila kot zadnji del trilogije o odraščanju sredi pomurskih ravnic, le da protagonist romana Avtoštop v nasprotju s prejšnjima romanoma Usedline in Preobrazbe – življenjepis odrine v širni svet. Pa vendar v sebi še vedno nosi spomin na domače podeželsko okolje in skromno mamo, ki je vse življenje garala kot dninarka, da je sinu omogočila varen dom. Ta “cankarjanski kompleks” spremlja glavnega junaka skozi celoten roman, saj se ne more znebiti slabe vesti ob misli, da je njegova mama vse življenje preživela tako rekoč v isti vasi, medtem ko njega nemirni duh peha vsepovsod.
Roman Toneta Pešaka Avtoštop je brez dvoma primerno branje za zimske dni za vse generacije, ki zaradi ukrepov ob epidemiji raje ostajajo doma v upanju, da jih tovrstna dogodivščina še čaka nekje v nedoločni prihodnosti …
Avtorica recenzije: Miša Gams
Bere Matjaž Romih
Maribor : Litera, 2021
Pisatelj Tone Peršak je v uvodu romana Avtoštop napisal, da ne gre za njegovo avtorsko delo, temveč da ga je soimenjak Tone, s katerim sta pred petdesetimi leti skupaj študirala primerjalno književnost in filozofijo, nekega dne ustavil na cesti in mu zaupal rokopis svojega avtobiografskega dela, za katerega je potreboval lektorja in urednika. Kot da bi slutil, da ga za vogalom čaka prezgodnja smrt, je svoje besedilo predal prvemu pisatelju, ki ga je srečal na ulici in ga pozval, naj ga objavi pod lastnim imenom. Ne glede na to ali gre za dejansko delo mojstra razvojnega romana Toneta Peršaka ali za njegovega anonimnega soimenjaka, ki naj bi vse življenje preživel v poučevanju filozofije na eni izmed dolenjskih srednjih šol, gre pri Avtoštopu za popotniški roman in obenem roman generacije baby boom, daljnega leta 1968 v Jugoslaviji, ki je imela v Evropi poseben status. Jugoslovanski potni list je bil izredno cenjen, zato se je veliko mladih odpravilo na avtoštop, da bi si razširili obzorje in spoznali življenje drugod po Evropi. Tako tudi protagonist Tone začenja s krajšim opisom štiridnevnega potovanja do Trsta in Benetk. Čeprav le delno potipa okolico, se seznani s temeljitim pregledom sumničavih carinikov ter si zastavi veliko bolj ambiciozen načrt za tritedensko potovanje po Nemčiji, Franciji, Danski in Švedski. Slednjo si izbere zato, ker si želi spoznati režiserja Ingmarja Bergmana. Čeprav mu usoda nameni le obisk njegovega filmskega inštituta, kjer si ogleda Bergmanov najnovejši film Persona, mu je ta kratka filmska izkušnja dovolj, da se v želji po nadgraditvi z gledališko izkušnjo obrne proti francoskemu Avignonu, v katerem vsako leto poteka največji gledališki festival v Evropi.
Avtoštopar, ki je opremljen le s spalno vrečo in nekaj malega denarja, je odvisen od dobre volje mimo vozečih šoferjev, ki mu poleg prevoza neredko ponudijo tudi brezplačen obrok in ležišče. Čeprav si malce naivno predstavlja, da bo na svojem potovanju užil vse lepote tujerodne pokrajine, se spotoma zapletel v avanturo kakšno svetlolasko ter doživel Evropo po dolgem in počez, ugotavlja, da je večino časa preveč utrujen, da bi lahko zbrano poslušal sogovornike in zapisoval vse vtise. Ko najbolj potrebuje prenočišče, ga ni nikjer na vidiku, in ko se ves utrujen zlekne ob cesto, ga zbudijo trije vojaki z opozorilom, da se nahaja na območju enega največjih Natovih vojaških oporišč v Evropi. Tako se bralec mimogrede zave, kako je bila tudi sredi svobodomiselne Evrope sedemdesetih let prejšnjega stoletja ideja o globalizmu pa tudi naraščajočem nacionalizmu še kako živa in mogočna ter kako so bile tudi fašistične težnje marsikje le na grobo pometene pod preprogo. Pisatelj brez olepševanja opisuje svet samozadostnih tovornjakarjev, med katerimi se znajdejo tudi strastni ljubitelji svetovne književnosti ali pa perverzni čudaki, ki želijo protagonista zvabiti v sodelovanje pri raznih psiholoških igricah. Nekatere šoferje zanima politična ureditev Jugoslavije, spet drugi se zanimajo za delovanje šolskega sistema v socialistični državi, tretji bi radi vedeli, kako delujeta šport in kultura, četrti iščejo vzporednice med političnima ureditvama Francove Španije in socialistične diktature v Jugoslaviji.
Na koncu naj pohvalimo izčrpno spremno besedo. Literarna kritičarka Tonja Jelen je v njej podrobno analizirala celoten Peršakov pisateljski opus in roman označila kot zadnji del trilogije o odraščanju sredi pomurskih ravnic, le da protagonist romana Avtoštop v nasprotju s prejšnjima romanoma Usedline in Preobrazbe – življenjepis odrine v širni svet. Pa vendar v sebi še vedno nosi spomin na domače podeželsko okolje in skromno mamo, ki je vse življenje garala kot dninarka, da je sinu omogočila varen dom. Ta “cankarjanski kompleks” spremlja glavnega junaka skozi celoten roman, saj se ne more znebiti slabe vesti ob misli, da je njegova mama vse življenje preživela tako rekoč v isti vasi, medtem ko njega nemirni duh peha vsepovsod.
Roman Toneta Pešaka Avtoštop je brez dvoma primerno branje za zimske dni za vse generacije, ki zaradi ukrepov ob epidemiji raje ostajajo doma v upanju, da jih tovrstna dogodivščina še čaka nekje v nedoločni prihodnosti …
Napoved: Nagrado Slavka Gruma za najboljše dramsko besedilo je letos dobila Tjaša Mislej za besedilo Naše skladišče. In Prešernovo gledališče Kranj ga je sinoči že premierno postavilo na oder. Socialno dramo o izkoriščenju delavk v trgovini je režirala Mateja Kokol, dramaturginja je bila Marinka Poštrak. Predstavo si je ogledala Tadeja Krečič: Tjaša Mislej; Naše skladišče Krstna uprizoritev Premiera:1. oktobra 2020. Produkcija: Prešernovo gledališče Kranj Režiserka: Mateja Kokol Dramaturginja:Marinka Poštrak Scenografka in oblikovalka luči: Petra Veber Kostumografka: Iris Kovačič Avtor glasbe in priredbe skladbe Lastovka: Aleš Zorec (V originalni izvedbi je pesem Lastovka avtorja glasbe Jureta Robežnika, avtorja besedila Milana Jesiha in avtorja aranžmaja Silvestra Stingla na albumu Elda leta 1982 zapela pevka Elda Viler.) Odrski gib: Ivan Mijačević Lektorica: Maja Cerar Oblikovalec maske: Matej Pajntar Igrajo Evelin: Vesna Pernarčič Suzi: Vesna Slapar Vera: Vesna Jevnikar Poslovodkinja Grebovič: Darja Reichman Izgubljeni kupec: Borut Veselko Bigi, novi šofer dobavnega vozila in skladiščnik: Blaž Setnikar Direktor: Miha Rodman Novinar: Aljoša Ternovšek Marija: Miranda Trnjanin k.g. Foto: Tania Mendillo
SLG Celje / premiera 29.09.2020 Prevajalka Živa Čebulj Režiser Jernej Kobal Dramaturginja Alja Predan Scenograf Dorian Šilec Petek Kostumografinja Tina Bonča Avtor glasbe Miha Petric Oblikovalci svetlobe Jernej Kobal, Juš A. Zidar, Uroš Gorjanc Avtor scenske ilustracije Jure Brglez Lektorica Živa Čebulj Asistent scenografa Juš A. Zidar Igrajo: Aljoša Koltak, Tanja Potočnik, Rastko Krošl, Maša Grošelj V Slovenskem ljudskem gledališču Celje so sinoči premierno uprizorili dramo Laž francoskega pisatelja, dramatika in režiserja Floriana Zellerja, ki se v besedilu poigrava z mislijo, da: »Če bi vsi drug drugemu povedali resnico, noben par na svetu ne bi bil več skupaj.« Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: Jaka Babnik
Gledališče Glej / premiera 28.09.2020 Avtorji besedila so ustvarjalke in ustvarjalci predstave: Tina Vrbnjak, Nina Ivanišin, Blaž Dolenc, Vid Klemenc, Maja Sever, Klemen Janežič, Joseph Nzobandora – Jose, Ivan Čuić, Luka Ipavec, Borut Bučinel, Adriana Furlan, Luka Marcen, Nastja Miheljak, Maša Pelko, Anja Pirnat, Sara Smrajc Žnidarčič, Mateja Starič Izvršna produkcija: Anja Pirnat Tehnično vodenje: Grega Mohorčič Tehnična podpora: Simon Bezek, Brina Ivanetič Fotografiranje: Ivian Kan Mujezinović, Borut Bučinel in Peter Giodani Video: Borut Bučinel Urednikovanje gledališkega lista: Tery Žeželj Oblikovanje gledališkega lista in plakata: Mina Fina, Ivian Kan Mujezinović / Grupa Ee Odnosi z javnostmi: Tjaša Pureber Sinoči tudi vreme ni bilo naklonjeneno gledališču, vendar so navkljub temu na dvorišču Gledališča Glej premierno odigrali predstavo Not Dead Enough. Avtorski projekt, ki si je za ustvarjalno izhodišče postavil odrski žanrski preizkus vesterna, si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: Peter Giodani
Čeprav sinoči tudi vreme ni bilo naklonjeno gledališču, so na dvorišču Gledališča Glej kljub dežju premierno odigrali predstavo Not Dead Enough. Avtorski projekt, ki si je za ustvarjalno izhodišče postavil odrski žanrski preizkus vesterna, si je ogledal Rok Bozovičar.
Avtor recenzije: Marjan Kovačevič Beltram Bereta Mateja Perpar in Jure Franko.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bere Lidija Hartman.
Na odru Slovenskega narodnega gledališča Maribor je bila premiera drame Prividi kačjega pastirja. Besedilo zanjo je prispevala Mirjana Medojevič, ki je navdih našla v poljudnem delu Milene Mikalavčič Ogenj, rit in kače niso za igrače. Predstavo, s katero SNG Maribor odpira novo sezono je režiral Daniel Day Škufca, ki je tudi avtor scenografije. Obenem je to njegov režiserski debi in slovo igralca Miloša Battelina za katerega je bila to zadnja predstava pred upokojitvijo. Poleg njega igrajo še Minca Lorenci, Zvezdana Novakovič, Mateja Pucko in Žan Koprivnik.
Na odru Lutkovnega gledališča Maribor je bila premierno prikazana avtorska predstava za otroke Bimberli. Predstava, ki sta jo zasnovala Rok Predin in Andrej Predin, prvi se podpisuje kot režiser in avtor likovne podobe, drugi kot avtor dramatizacije, pripoveduje o prikupnih, magičnih bitjih, ki jih večina pozna tudi kot namišljene prijatelje. Dramaturško je predstavo zasnovala Tanja Lužar, igrajo Metka Jurc, Dunja Zupanec, Miha Bezeljak in Gregor Prah.
Mala drama SNG Drama v Ljubljani Matjaž Zupančič: Nova rasa, krstna izvedba premiera: 25. 9. 2020 Režiser: Matjaž Zupančič Dramaturgija: Darja Dominkuš Scenografinja Janja Korun Kostumografinja Bjanka Adžić Ursulov Koreografinja Sinja Ožbolt Oblikovalec zvoka Vanja Novak Oblikovalec luči Andrej Hajdinjak Lektor Jože Faganel Študijsko sta pri uprizoritvi sodelovala še asistent režiserja Bor Ravbar in asistentka dramaturginje Zala Norčič. igrajo: Bojan Emeršič, Jurij Zrnec, Saša Tabaković, Barbara Cerar in Gregor Baković scenografinja Janja Korun, kostumografinja Bjanka Adžić Ursulov, koreografinja Sinja Ožbolt, oblikovalec zvoka Vanja Novak, oblikovalec luči Andrej Hajdinjak, lektor Jože Faganel, študijsko pa sta pri uprizoritvi sodelovala še asistent režiserja Bor Ravbar in asistentka dramaturginje Zala Norčič. NAPOVED: Tako kot marsikatero nastajajočo predstavo, je epidemija spomladi prekinila študij drame Nova rasa Matjaža Zupančiča, dramatika, režiserja in profesorja na akademiji. Premiera se je zato premaknila na sinočnji večer. Na odru Male drame je bilo besedilo krstno uprizorjeno pod avtorjevim režijskim vodstvom in ob dramaturgiji Darje Dominkuš. Zupančič postavlja fokus igre na konec druge svetovne vojne, osrednji figuri sta prijatelja Viktor Karlstein in Hitler. Na premieri je bila Tadeja Krečič.
Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta: Lidija Hartman in Jure Franko.
Neveljaven email naslov