Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Marija Švajncer
Bere Maja Moll
Prevedla Vera Troha; Ljubljana : Beletrina, 2021
Knjigo leta 1942 rojenega Giorgia Agambena Moč misli sestavljajo avtorjevi članki, uvodi v knjige, spremne besede, razprave, raziskave in predavanja, izvedena na uglednih univerzah. Filozofova razvejana dejavnost je potekala od leta 1975 do 2004. V italijanskem izvirniku je delo Moč misli izšlo leta 2005. Problematika je razdeljena na poglavja Jezik, Zgodovina in Zmožnosti. Naslovi so videti preprosti, vsebina pa nikakor ni takšna. Opraviti imamo s slogovno in problemsko zapletenim filozofskim pisanjem, precej hermetičnim in pojmovno zgoščenim. Agamben nenehno preučuje razmerja med pojmi in sintagmami ter povezanost med njimi in hkrati priznava in predvideva nezmožnost, da bi o njih mislil sočasno. Ko išče razlike, vse skupaj pogosto razreši s poistovetenjem in samonanašanjem. Protislovja, paradoksi, negacije in nasprotja so sestavine tega miselnega postopka in sloga.
Filozofa, ki bi lahko pomenila odločilni referenčni točki, sta Wittgenstein in Heidegger, prvi z določitvijo, da so meje jezika meje sveta, in drugi s pojmovnimi stalnicami, kot so bit, bivajoče in tubit. Agambena vznemirjajo vozlišča v razvoju filozofije, na primer Platonovo sedmo pismo, za katero ni čisto gotovo, ali je sploh obstajalo, in Heglovo spraševanje o absolutu. Pri avtorjevem premišljevanju o jeziku in govorici je opaziti vpliv strukturalizma. Tudi sicer se v filozofovo pisanje prikrade več lacanovsko obarvanih spoznanj, takih, ki nakazujejo, da je v resnici čisto drugače, kot je videti na prvi pogled ali kot se nam dozdeva. Filozof se pomika v abstraktnih sferah ter si zastavlja nova in nova vprašanja. Za erudita, kakršen je, je samoumevno, da piše tudi v stari grščini, latinščini, francoščini in nemščini. Da bi razumeli to miselno bogastvo, se je treba krepko potruditi. Lahko bi celo rekli, da je knjiga Moč misli namenjena filozofskim sladokuscem, ljubiteljicam in ljubiteljem zapletenega filozofskega branja. Morda pa je zadovoljstvo, ko na koncu najdejo pot iz blodnjaka, zato toliko večje.
Giorgio Agamben velja tudi za političnega misleca, vendar o politiki v primerjavi z drugo tematiko v tej knjigi ni veliko besed, več jih je pisec namenil hermenevtiki. Avtor je formalno natančen, saj navaja hipoteze in teze, ustavi se pri izbranem filozofu, zatem se navezuje tudi na številne druge. Od logike in gramatike se obrne k teologiji, saj ga vedno znova vznemirja vprašanje odrešitve. Ko je že videti, da zasije resnica, vse skupaj obrne, izenači nasprotna pola in se vrne na začetek. Uporablja tudi literarizirane in slikovite pojme in besedne zveze ter preseneča s svojo filozofsko inovativnostjo in celo poletom domišljije. Le redko se dotakne družbenega dogajanja in usode sveta. Še Heideggerjev hitlerizem je videti nekako neškodljiv in zavit v meglo.
Agamben se zaustavlja pri vprašanjih jezika in govorice ter išče njuno razmerje do stvari same. Ta je postavljena v tesno zvezo z jezikoslovno teorijo pomena. Sporoča nam, kdo je pravzaprav filozof in kaj je naloga prihodnje filozofije. Filozof je po njegovem mnenju pisar misli in prek nje stvari in biti. In naloga prihodnje filozofije? Odgovor se glasi: »Dodeliti stvári sami prostor v jeziku in obenem vrniti pisavo njeni težavnosti, njeni pesniški nalogi v pisanju – to je naloga prihodnje filozofije.«
Do filozofov, ki so predmet Agambenove obravnave in se zvrstijo od Platona in Aristotela prek Benjamina pa vse do Foucaulta in Deleuza, ni prav nič kritičen in napadalen, prav nasprotno, z izbranimi besedami jih zna celo pohvaliti in se navduševati nad njimi. Tako je Jean-Claude Milner v njegovih očeh ugleden lingvist in izviren mislec; Furio Jesi je bil najinteligentnejši italijanski mitolog; nekatere Aristotelove besede so skrajno jedrnate in pomenijo enega od najbolj izjemnih dosežkov tega filozofskega genija; Heideggerjeve misli so dragocene, nekatere od njih v knjigi Bit in čas kar najlepše. Agamben je tudi samokritičen in se vpraša, ali je naredil vsaj en korak čez neprehodni prostor, v katerem se nobena točka ne pusti razlikovati od druge in kjer vseeno najde usojenost in poslanstvo.
Avtorjevo miselno obzorje je široko, saj poleg filozofije dobro pozna tudi umetnostno zgodovino, filologijo, lingvistiko, semiotiko in etimologijo, veliko pa ima povedati tudi o ikonologiji, hebrejski mistiki in demonologiji, kabali in krščanski teologiji. Zamisli se nad premišljevanji pesnikov, na primer Danteja, Hölderina in Valéryja.
Na koncu knjige sta dodani recenziji, ki sta ju napisala slovenska filozofa Peter Klepec in Boštjan Nedoh. Klepec ima Agambenovo Moč misli za izvirno znanstveno delo, opremljeno z vsem ustreznim znanstvenim aparatom. Prepričan je, da bo prevod v slovenščino zagotovo obogatil slovenski kulturni in znanstveni prostor. Nedoh pa pravi, da je Agambenova misel bralce razdelila na zagovornike in nasprotnike, toda najbrž je prav ta kontroverznost najboljši dokaz, da gre pri njegovi filozofiji v zadnji instanci vendarle za avtentično in izvirno mišljenje, in prav to je tisto, kar daje mišljenju moč.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer
Bere Maja Moll
Prevedla Vera Troha; Ljubljana : Beletrina, 2021
Knjigo leta 1942 rojenega Giorgia Agambena Moč misli sestavljajo avtorjevi članki, uvodi v knjige, spremne besede, razprave, raziskave in predavanja, izvedena na uglednih univerzah. Filozofova razvejana dejavnost je potekala od leta 1975 do 2004. V italijanskem izvirniku je delo Moč misli izšlo leta 2005. Problematika je razdeljena na poglavja Jezik, Zgodovina in Zmožnosti. Naslovi so videti preprosti, vsebina pa nikakor ni takšna. Opraviti imamo s slogovno in problemsko zapletenim filozofskim pisanjem, precej hermetičnim in pojmovno zgoščenim. Agamben nenehno preučuje razmerja med pojmi in sintagmami ter povezanost med njimi in hkrati priznava in predvideva nezmožnost, da bi o njih mislil sočasno. Ko išče razlike, vse skupaj pogosto razreši s poistovetenjem in samonanašanjem. Protislovja, paradoksi, negacije in nasprotja so sestavine tega miselnega postopka in sloga.
Filozofa, ki bi lahko pomenila odločilni referenčni točki, sta Wittgenstein in Heidegger, prvi z določitvijo, da so meje jezika meje sveta, in drugi s pojmovnimi stalnicami, kot so bit, bivajoče in tubit. Agambena vznemirjajo vozlišča v razvoju filozofije, na primer Platonovo sedmo pismo, za katero ni čisto gotovo, ali je sploh obstajalo, in Heglovo spraševanje o absolutu. Pri avtorjevem premišljevanju o jeziku in govorici je opaziti vpliv strukturalizma. Tudi sicer se v filozofovo pisanje prikrade več lacanovsko obarvanih spoznanj, takih, ki nakazujejo, da je v resnici čisto drugače, kot je videti na prvi pogled ali kot se nam dozdeva. Filozof se pomika v abstraktnih sferah ter si zastavlja nova in nova vprašanja. Za erudita, kakršen je, je samoumevno, da piše tudi v stari grščini, latinščini, francoščini in nemščini. Da bi razumeli to miselno bogastvo, se je treba krepko potruditi. Lahko bi celo rekli, da je knjiga Moč misli namenjena filozofskim sladokuscem, ljubiteljicam in ljubiteljem zapletenega filozofskega branja. Morda pa je zadovoljstvo, ko na koncu najdejo pot iz blodnjaka, zato toliko večje.
Giorgio Agamben velja tudi za političnega misleca, vendar o politiki v primerjavi z drugo tematiko v tej knjigi ni veliko besed, več jih je pisec namenil hermenevtiki. Avtor je formalno natančen, saj navaja hipoteze in teze, ustavi se pri izbranem filozofu, zatem se navezuje tudi na številne druge. Od logike in gramatike se obrne k teologiji, saj ga vedno znova vznemirja vprašanje odrešitve. Ko je že videti, da zasije resnica, vse skupaj obrne, izenači nasprotna pola in se vrne na začetek. Uporablja tudi literarizirane in slikovite pojme in besedne zveze ter preseneča s svojo filozofsko inovativnostjo in celo poletom domišljije. Le redko se dotakne družbenega dogajanja in usode sveta. Še Heideggerjev hitlerizem je videti nekako neškodljiv in zavit v meglo.
Agamben se zaustavlja pri vprašanjih jezika in govorice ter išče njuno razmerje do stvari same. Ta je postavljena v tesno zvezo z jezikoslovno teorijo pomena. Sporoča nam, kdo je pravzaprav filozof in kaj je naloga prihodnje filozofije. Filozof je po njegovem mnenju pisar misli in prek nje stvari in biti. In naloga prihodnje filozofije? Odgovor se glasi: »Dodeliti stvári sami prostor v jeziku in obenem vrniti pisavo njeni težavnosti, njeni pesniški nalogi v pisanju – to je naloga prihodnje filozofije.«
Do filozofov, ki so predmet Agambenove obravnave in se zvrstijo od Platona in Aristotela prek Benjamina pa vse do Foucaulta in Deleuza, ni prav nič kritičen in napadalen, prav nasprotno, z izbranimi besedami jih zna celo pohvaliti in se navduševati nad njimi. Tako je Jean-Claude Milner v njegovih očeh ugleden lingvist in izviren mislec; Furio Jesi je bil najinteligentnejši italijanski mitolog; nekatere Aristotelove besede so skrajno jedrnate in pomenijo enega od najbolj izjemnih dosežkov tega filozofskega genija; Heideggerjeve misli so dragocene, nekatere od njih v knjigi Bit in čas kar najlepše. Agamben je tudi samokritičen in se vpraša, ali je naredil vsaj en korak čez neprehodni prostor, v katerem se nobena točka ne pusti razlikovati od druge in kjer vseeno najde usojenost in poslanstvo.
Avtorjevo miselno obzorje je široko, saj poleg filozofije dobro pozna tudi umetnostno zgodovino, filologijo, lingvistiko, semiotiko in etimologijo, veliko pa ima povedati tudi o ikonologiji, hebrejski mistiki in demonologiji, kabali in krščanski teologiji. Zamisli se nad premišljevanji pesnikov, na primer Danteja, Hölderina in Valéryja.
Na koncu knjige sta dodani recenziji, ki sta ju napisala slovenska filozofa Peter Klepec in Boštjan Nedoh. Klepec ima Agambenovo Moč misli za izvirno znanstveno delo, opremljeno z vsem ustreznim znanstvenim aparatom. Prepričan je, da bo prevod v slovenščino zagotovo obogatil slovenski kulturni in znanstveni prostor. Nedoh pa pravi, da je Agambenova misel bralce razdelila na zagovornike in nasprotnike, toda najbrž je prav ta kontroverznost najboljši dokaz, da gre pri njegovi filozofiji v zadnji instanci vendarle za avtentično in izvirno mišljenje, in prav to je tisto, kar daje mišljenju moč.
Leta 2011 je pri založbi Modrijan izšla knjiga Andreja Inkreta z naslovom In stoletje bo zardelo ter podnaslovom Kocbek, življenje in delo. Gre za izčrpno monografijo na več kot šest sto straneh o življenju, delu, misli in literaturi Edvarda Kocbeka, pesnika, pisatelja, prevajalca, politika, enega največjih književnih ustvarjalcev dvajsetega stoletja; pokončne, vendar tragične politične figure, ker ga je komunistična partija izrabila in izigrala. Del Kocbekove usode je režiser Matjaž Berger na osnovi Inkretove knjige spremenil v gledališko predstavo, maja postavljeno v grajskem atriju galerije Božidarja Jakca v Kostanjevici na Krki, v petek in soboto pa v ljubljanske Križanke kot del festivala. Prvo ljubljansko premiero, nastalo v koprodukciji Anton Podbevšek Teatra in SNG Nova Gorica; v sodelovanju s Cankarjevim domom iz Ljubljane in Galerijo Božidar Jakac, si je ogledala Tadeja Krečič: Andrej Inkret: IN STOLETJE BO ZARDELO. PRIMER KOCBEK Koprodukcija: Anton Podbevšek Teater in SNG Nova Gorica; v sodelovanju s Cankarjevim domom, Ljubljana, in Galerijo Božidar Jakac, Kostanjevica na Krki Režija: Matjaž Berger Adaptacija besedila: Eva Mahkovic, Matjaž Berger Glasba: Duo Silence Koreografija: Gregor Luštek Scenografija: Simon Žižek, Matjaž Berger Oblikovanje videa: Iztok H. Šuc, Gašper Vovk, Gašper Brezovar Kostumografija: Peter Movrin, Metod Črešnar Lektura: Živa Čebulj Asistenca kostumografije: Nataša Recer Oblikovanje kreative: Eva Mlinar Igrajo: Borut Doljšak Peter Harl Anuša Kodelja / alternacija: Barbara Ribnikar Matija Rupel Mario Dragojević Vitorija Zdovc Timotej Novaković Gregor Podričnik Lovro Zafred Gregor Čušin Pavle Ravnohrib Janez Hočevar Gal Žižek
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bere Matjaž Romih in Lidija Hartman.
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bere Matjaž Romih in Lidija Hartman.
Drama Hlapci, Ivana Cankarja, je v interpretaciji poljske režiserke Maje Kleczewske premierno zaživela v Slovenskem mladinskem gledališču. Uprizoritev v Festivalni dvorani si je ogledala Petra Tanko. na fotografiji: Janja Majzelj kot Lojzka, učiteljica, Daša Doberšek kot Komar, učitelj in Pisek, pijanec in Dragana Alfirević kot Anka, županova hči, foto: Asiana Jurca Avci
Emanat, Matija Ferlin / premiera 29. 06. 2021 Režija, koreografija, izvedba: Matija Ferlin Dramaturgija: Goran Ferčec Besedilo: Goran Ferčec, Matija Ferlin Glasba uporabljena v predstavi: Johann Sebastian Bach, Pasijon po Mateju, BWV 244, izvedba: Philippe Herreweghe / Collegium Vocale Gent, z dovoljenjem Harmonia Mundi / [PIAS] Scenografija: Mauricio Ferlin Oblikovanje zvoka: Luka Prinčič Oblikovanje luči, vodja tehnike: Saša Fistrić Kostumografija: Desa Janković, Matija Ferlin Asistentka režije: Rajna Racz Vodja produkcije: Maja Delak Asistentka produkcije: Sabrina Železnik Izvršna produkcija: Silvija Stipanov Vizualna podoba: Tina Ivezić, Christophe Chemin, Ana Buljan Prevodi: Danijela Bilić Rojnić, Ana Uglešić, Katja Kosi, Maša Dabić Prevodi libreta Matejevega pasijona: angleški in francoski prevod je uporabljen z dovoljenjem Harmonia Mundi; hrvaški prevod je povzet po Nedeljskih berilih, ki jih je objavila Kršćanska sadašnjost (Krščanska sedanjost, Zagreb, 1971) ali povzet po neposrednem prevodu iz nemščine Alojzije Domislović iz Čazmansko-varaždinskega pevskega zbora (Varaždin, 1989); slovenski prevod je del arhiva Slovenske filharmonije. Produkcija: Emanat, Matija Ferlin Koprodukcija: Wiener Festwochen, CND Centre national de la danse, Istarsko narodno kazalište – Gradsko kazalište Pula Partnerji: Mediteranski plesni centar Svetvinčenat, Bunker / Stara mestna Elektrarna – Elektro Ljubljana S podporo: Zagrebačko kazalište mladih Finančna podpora: Ministrstvo za kulturo RS, Mestna občina Ljubljana, Grad Pula, Grad Zagreb Čeprav bi predstavo Sad sam Matthäus lahko označili kot uprizoritev za enega performerja in glasbeni posnetek, gre pravzaprav za veliko mednarodno koprodukcijo, ki v vseh pogledih presega produkcijske in umetniške ambicije solo projekta, odrski preplet Bachovega slavnega oratorija in drobcev družinske zgodovine pa tvori močno in ne le gledališko izkušnjo. Predstavo si je v Stari mestni elektrarni ogledal Rok Bozovičar. Foto Jelena Janković
Slovensko mladinsko gledališče je k uprizoritvi kultne Cankarjeve drame Hlapci povabilo poljsko režiserko. Predstava je zaživela v Festivalni dvorani, polni kulturne dediščine in zgodovinskega spomina. Ogledala si jo je Petra Tanko.
Avtorica recenzije: Miša Gams Bere: Lidija Hartman
Neveljaven email naslov