Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Marija Švajncer
Bere Maja Moll
Prevedla Vera Troha; Ljubljana : Beletrina, 2021
Knjigo leta 1942 rojenega Giorgia Agambena Moč misli sestavljajo avtorjevi članki, uvodi v knjige, spremne besede, razprave, raziskave in predavanja, izvedena na uglednih univerzah. Filozofova razvejana dejavnost je potekala od leta 1975 do 2004. V italijanskem izvirniku je delo Moč misli izšlo leta 2005. Problematika je razdeljena na poglavja Jezik, Zgodovina in Zmožnosti. Naslovi so videti preprosti, vsebina pa nikakor ni takšna. Opraviti imamo s slogovno in problemsko zapletenim filozofskim pisanjem, precej hermetičnim in pojmovno zgoščenim. Agamben nenehno preučuje razmerja med pojmi in sintagmami ter povezanost med njimi in hkrati priznava in predvideva nezmožnost, da bi o njih mislil sočasno. Ko išče razlike, vse skupaj pogosto razreši s poistovetenjem in samonanašanjem. Protislovja, paradoksi, negacije in nasprotja so sestavine tega miselnega postopka in sloga.
Filozofa, ki bi lahko pomenila odločilni referenčni točki, sta Wittgenstein in Heidegger, prvi z določitvijo, da so meje jezika meje sveta, in drugi s pojmovnimi stalnicami, kot so bit, bivajoče in tubit. Agambena vznemirjajo vozlišča v razvoju filozofije, na primer Platonovo sedmo pismo, za katero ni čisto gotovo, ali je sploh obstajalo, in Heglovo spraševanje o absolutu. Pri avtorjevem premišljevanju o jeziku in govorici je opaziti vpliv strukturalizma. Tudi sicer se v filozofovo pisanje prikrade več lacanovsko obarvanih spoznanj, takih, ki nakazujejo, da je v resnici čisto drugače, kot je videti na prvi pogled ali kot se nam dozdeva. Filozof se pomika v abstraktnih sferah ter si zastavlja nova in nova vprašanja. Za erudita, kakršen je, je samoumevno, da piše tudi v stari grščini, latinščini, francoščini in nemščini. Da bi razumeli to miselno bogastvo, se je treba krepko potruditi. Lahko bi celo rekli, da je knjiga Moč misli namenjena filozofskim sladokuscem, ljubiteljicam in ljubiteljem zapletenega filozofskega branja. Morda pa je zadovoljstvo, ko na koncu najdejo pot iz blodnjaka, zato toliko večje.
Giorgio Agamben velja tudi za političnega misleca, vendar o politiki v primerjavi z drugo tematiko v tej knjigi ni veliko besed, več jih je pisec namenil hermenevtiki. Avtor je formalno natančen, saj navaja hipoteze in teze, ustavi se pri izbranem filozofu, zatem se navezuje tudi na številne druge. Od logike in gramatike se obrne k teologiji, saj ga vedno znova vznemirja vprašanje odrešitve. Ko je že videti, da zasije resnica, vse skupaj obrne, izenači nasprotna pola in se vrne na začetek. Uporablja tudi literarizirane in slikovite pojme in besedne zveze ter preseneča s svojo filozofsko inovativnostjo in celo poletom domišljije. Le redko se dotakne družbenega dogajanja in usode sveta. Še Heideggerjev hitlerizem je videti nekako neškodljiv in zavit v meglo.
Agamben se zaustavlja pri vprašanjih jezika in govorice ter išče njuno razmerje do stvari same. Ta je postavljena v tesno zvezo z jezikoslovno teorijo pomena. Sporoča nam, kdo je pravzaprav filozof in kaj je naloga prihodnje filozofije. Filozof je po njegovem mnenju pisar misli in prek nje stvari in biti. In naloga prihodnje filozofije? Odgovor se glasi: »Dodeliti stvári sami prostor v jeziku in obenem vrniti pisavo njeni težavnosti, njeni pesniški nalogi v pisanju – to je naloga prihodnje filozofije.«
Do filozofov, ki so predmet Agambenove obravnave in se zvrstijo od Platona in Aristotela prek Benjamina pa vse do Foucaulta in Deleuza, ni prav nič kritičen in napadalen, prav nasprotno, z izbranimi besedami jih zna celo pohvaliti in se navduševati nad njimi. Tako je Jean-Claude Milner v njegovih očeh ugleden lingvist in izviren mislec; Furio Jesi je bil najinteligentnejši italijanski mitolog; nekatere Aristotelove besede so skrajno jedrnate in pomenijo enega od najbolj izjemnih dosežkov tega filozofskega genija; Heideggerjeve misli so dragocene, nekatere od njih v knjigi Bit in čas kar najlepše. Agamben je tudi samokritičen in se vpraša, ali je naredil vsaj en korak čez neprehodni prostor, v katerem se nobena točka ne pusti razlikovati od druge in kjer vseeno najde usojenost in poslanstvo.
Avtorjevo miselno obzorje je široko, saj poleg filozofije dobro pozna tudi umetnostno zgodovino, filologijo, lingvistiko, semiotiko in etimologijo, veliko pa ima povedati tudi o ikonologiji, hebrejski mistiki in demonologiji, kabali in krščanski teologiji. Zamisli se nad premišljevanji pesnikov, na primer Danteja, Hölderina in Valéryja.
Na koncu knjige sta dodani recenziji, ki sta ju napisala slovenska filozofa Peter Klepec in Boštjan Nedoh. Klepec ima Agambenovo Moč misli za izvirno znanstveno delo, opremljeno z vsem ustreznim znanstvenim aparatom. Prepričan je, da bo prevod v slovenščino zagotovo obogatil slovenski kulturni in znanstveni prostor. Nedoh pa pravi, da je Agambenova misel bralce razdelila na zagovornike in nasprotnike, toda najbrž je prav ta kontroverznost najboljši dokaz, da gre pri njegovi filozofiji v zadnji instanci vendarle za avtentično in izvirno mišljenje, in prav to je tisto, kar daje mišljenju moč.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer
Bere Maja Moll
Prevedla Vera Troha; Ljubljana : Beletrina, 2021
Knjigo leta 1942 rojenega Giorgia Agambena Moč misli sestavljajo avtorjevi članki, uvodi v knjige, spremne besede, razprave, raziskave in predavanja, izvedena na uglednih univerzah. Filozofova razvejana dejavnost je potekala od leta 1975 do 2004. V italijanskem izvirniku je delo Moč misli izšlo leta 2005. Problematika je razdeljena na poglavja Jezik, Zgodovina in Zmožnosti. Naslovi so videti preprosti, vsebina pa nikakor ni takšna. Opraviti imamo s slogovno in problemsko zapletenim filozofskim pisanjem, precej hermetičnim in pojmovno zgoščenim. Agamben nenehno preučuje razmerja med pojmi in sintagmami ter povezanost med njimi in hkrati priznava in predvideva nezmožnost, da bi o njih mislil sočasno. Ko išče razlike, vse skupaj pogosto razreši s poistovetenjem in samonanašanjem. Protislovja, paradoksi, negacije in nasprotja so sestavine tega miselnega postopka in sloga.
Filozofa, ki bi lahko pomenila odločilni referenčni točki, sta Wittgenstein in Heidegger, prvi z določitvijo, da so meje jezika meje sveta, in drugi s pojmovnimi stalnicami, kot so bit, bivajoče in tubit. Agambena vznemirjajo vozlišča v razvoju filozofije, na primer Platonovo sedmo pismo, za katero ni čisto gotovo, ali je sploh obstajalo, in Heglovo spraševanje o absolutu. Pri avtorjevem premišljevanju o jeziku in govorici je opaziti vpliv strukturalizma. Tudi sicer se v filozofovo pisanje prikrade več lacanovsko obarvanih spoznanj, takih, ki nakazujejo, da je v resnici čisto drugače, kot je videti na prvi pogled ali kot se nam dozdeva. Filozof se pomika v abstraktnih sferah ter si zastavlja nova in nova vprašanja. Za erudita, kakršen je, je samoumevno, da piše tudi v stari grščini, latinščini, francoščini in nemščini. Da bi razumeli to miselno bogastvo, se je treba krepko potruditi. Lahko bi celo rekli, da je knjiga Moč misli namenjena filozofskim sladokuscem, ljubiteljicam in ljubiteljem zapletenega filozofskega branja. Morda pa je zadovoljstvo, ko na koncu najdejo pot iz blodnjaka, zato toliko večje.
Giorgio Agamben velja tudi za političnega misleca, vendar o politiki v primerjavi z drugo tematiko v tej knjigi ni veliko besed, več jih je pisec namenil hermenevtiki. Avtor je formalno natančen, saj navaja hipoteze in teze, ustavi se pri izbranem filozofu, zatem se navezuje tudi na številne druge. Od logike in gramatike se obrne k teologiji, saj ga vedno znova vznemirja vprašanje odrešitve. Ko je že videti, da zasije resnica, vse skupaj obrne, izenači nasprotna pola in se vrne na začetek. Uporablja tudi literarizirane in slikovite pojme in besedne zveze ter preseneča s svojo filozofsko inovativnostjo in celo poletom domišljije. Le redko se dotakne družbenega dogajanja in usode sveta. Še Heideggerjev hitlerizem je videti nekako neškodljiv in zavit v meglo.
Agamben se zaustavlja pri vprašanjih jezika in govorice ter išče njuno razmerje do stvari same. Ta je postavljena v tesno zvezo z jezikoslovno teorijo pomena. Sporoča nam, kdo je pravzaprav filozof in kaj je naloga prihodnje filozofije. Filozof je po njegovem mnenju pisar misli in prek nje stvari in biti. In naloga prihodnje filozofije? Odgovor se glasi: »Dodeliti stvári sami prostor v jeziku in obenem vrniti pisavo njeni težavnosti, njeni pesniški nalogi v pisanju – to je naloga prihodnje filozofije.«
Do filozofov, ki so predmet Agambenove obravnave in se zvrstijo od Platona in Aristotela prek Benjamina pa vse do Foucaulta in Deleuza, ni prav nič kritičen in napadalen, prav nasprotno, z izbranimi besedami jih zna celo pohvaliti in se navduševati nad njimi. Tako je Jean-Claude Milner v njegovih očeh ugleden lingvist in izviren mislec; Furio Jesi je bil najinteligentnejši italijanski mitolog; nekatere Aristotelove besede so skrajno jedrnate in pomenijo enega od najbolj izjemnih dosežkov tega filozofskega genija; Heideggerjeve misli so dragocene, nekatere od njih v knjigi Bit in čas kar najlepše. Agamben je tudi samokritičen in se vpraša, ali je naredil vsaj en korak čez neprehodni prostor, v katerem se nobena točka ne pusti razlikovati od druge in kjer vseeno najde usojenost in poslanstvo.
Avtorjevo miselno obzorje je široko, saj poleg filozofije dobro pozna tudi umetnostno zgodovino, filologijo, lingvistiko, semiotiko in etimologijo, veliko pa ima povedati tudi o ikonologiji, hebrejski mistiki in demonologiji, kabali in krščanski teologiji. Zamisli se nad premišljevanji pesnikov, na primer Danteja, Hölderina in Valéryja.
Na koncu knjige sta dodani recenziji, ki sta ju napisala slovenska filozofa Peter Klepec in Boštjan Nedoh. Klepec ima Agambenovo Moč misli za izvirno znanstveno delo, opremljeno z vsem ustreznim znanstvenim aparatom. Prepričan je, da bo prevod v slovenščino zagotovo obogatil slovenski kulturni in znanstveni prostor. Nedoh pa pravi, da je Agambenova misel bralce razdelila na zagovornike in nasprotnike, toda najbrž je prav ta kontroverznost najboljši dokaz, da gre pri njegovi filozofiji v zadnji instanci vendarle za avtentično in izvirno mišljenje, in prav to je tisto, kar daje mišljenju moč.
V Mestnem gledališču ljubljanskem prejšnje sezone niso mogli speljati do konca, zato je prva septembrska premiera še pomladni dolg; režiserka Barbara Hieng Samobor, sicer direktorica in umetniška vodja gledališča, je na oder studia postavila besedilo španskega avtorja Joséja Cabeze, ki je nastalo kot scenarij za film Sedem let – prevedel ga je Ignac Fock. Vodilna četverica podjetja – v izvirniku so to večinoma moški, v slovenski različici z naslovom Trije milijoni minut pa same ženske – se zaradi nezakonitih poslovnih praks znajde pred dilemo: nekdo se bo moral žrtvovati, prevzeti krivdo in iti za 7 let v zapor; tako bo podjetje rešeno, ostali pa na prostosti. Vtise po premieri psihološkega trilerja Trije milijoni minut je zbrala Staša Grahek. Po filmskem scenariju 7 let (7 anos), 2017 Psihološki triler Prva slovenska uprizoritev Premiera: 8. september 2020 prevajalec Ignac Fock režiserka in avtorica priredbe Barbara Hieng Samobor dramaturginja Eva Mahkovic scenograf Darjan Mihajlović Cerar kostumografka Bjanka Adžić Ursulov lektorica Maja Cerar oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik oblikovalec tona Sašo Dragaš asistentka dramaturginje in šepetalka na vajah (študijsko) Ida Brancelj Nastopajo Judita Zidar, Tjaša Železnik, Mojca Funkl, Ana Pavlin, Klara Kuk k. g., Jana Zupančič (glas) Judita Zidar, Ana Pavlin, Klara Kuk, Mojca Funkl, Tjaša Železnik Avtor fotorafije: Peter Giodani
Avtorica recenzije: Veronika Šoster Bereta Mateja Perpar in Jure Franko.
Wajdi Muawad: Požigi SNG Drama Ljubljana / premiera 04.09.2020 Režija: Nina Rajić Kranjac Prevajalka: Eva Mahkovic Dramaturg: Tibor Hrs Pandur Scenografija: Urša Vidic Kostumografija: Marina Sremac Skladatelj: Branko Rožman Koreografinja: Tanja Zgonc Oblikovanje svetlobe: Borut Bučinel Lektorica: Tatjana Stanič Asistent režiserke (študijsko): Jaka Smerkolj Simoneti Asistentka scenografinje: Sara Slivnik Nastopajo: Pia Zemljič, Nataša Keser, Nejc Cijan Garlatti, Branko Šturbej, Timon Šturbej, Tina Vrbnjak, Nina Valič, Marko Mandić, Benjamin Krnetić, Rok Vihar, Zvone Hribar, Boris Mihalj, Janez Škof S premiero predstave Požigi so sinoči v ljubljanski Drami odprli novo gledališko sezono. Besedilo Wajdija Mouawada je režirala Nina Rajić Kranjac, ki se problematike vojne, legitimnosti nasilja in soočanja s travmatičnimi posledicami loteva gledališko drzno in večplastno. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Peter Uhan
Avtorica recenzije: Barbara Leban Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta Mateja Perpar in Jure Franko.
Evripid: Alkestida Gledališče Marina Držića / gostovanje na Festival Ljubljana 27.08.2020 Režija: Livija Pandur Avtorica priredbe in dramaturginja: Lada Kaštelan Scenografija: Sven Jonke (Numen) Glasba: Primož Hladnik, Boris Benko (Duo Silence) Scenografija: Andrej Rutar Oblikovanje svetlobe: Vesna Kolarec Asistentka scenografa: Irena Kraljić Asistentka režiserke: Mateja Kokol Asistentka kostumografije: Andrea Marić Nastopajo: Katarina Stegnar, Igor Kovač, Zdeslav Čotić, Glorija Šoletić, Mirej Stanić, Nika Lasić, Vini Jurčić, Hrvoje Sebastijan, Boajn Beribaka Na Festivalu Ljubljana se je s predstavo Alkestida predstavilo dubrovniško Gledališče Marina Držića. Evripidovo dramo o najboljši med ženami je na oder postavila režiserka Livija Pandur. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Aljoša Rebolj
Avtorica recenzije: Diana Pungeršič Bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja.
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja.
Neveljaven email naslov