Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Petindvajset let po nizu brutalnih umorov v tihem mestecu si je novi morilec nadel masko in začel napadati skupino najstnikov, da bi obudil skrivnosti iz smrtonosne preteklosti mesta. Zgodba novega dela spremlja mlado žensko, ki se vrača v svoj rodni kraj, tam pa ugotovi, da so grozljivi umori povezani z razvpitim zamaskiranim serijskim morilcem. O filmu in franšizi kot taki razmišlja Muanis Sinanović.
Petindvajset let po nizu brutalnih umorov v tihem mestecu si je novi morilec nadel masko in začel napadati skupino najstnikov, da bi obudil skrivnosti iz smrtonosne preteklosti mesta.
Tudi peti del Krika je tipičen franšizni film, njegovo glavno ciljno občinstvo pa so fani. Predpostavlja poznavanje prejšnjih delov in razumevanje široke mreže referenc. Vendar se zdi, da danes ni mogoče posneti povsem resne grozljivke za najširše občinstvo, saj je to nadvse raznovrstno. Navsezadnje se je fanovstvo skozi čas po večini preselilo iz strogo ločene sfere ljubiteljev domnevno nižje kulture tudi med izobražene sloje, ki so sami vedno širši. Tovrstni filmi se torej posvečajo politični umetnosti nagovarjanja različnih družbenih skupin.
Klišejske šale, patetični čustveni izlivi in predvsem neskončna samonanašalnost sestavljajo osnovno tkivo. Krik nenehno komentira samega sebe; prek likov, ki govorijo o drugih grozljivkah, prek morilcev, ki poustvarjajo film. Skoraj bi lahko rekli, da gre za nekakšno teorijo tako imenovane fanovske fikcije. Pri tem pa se ne trudi biti nič kaj subtilen. Samokomentiranje nam ves čas meče v obraz in to naredi podobno ceneno kot večino preostalega materiala. Tukaj je še seveda klasični pripovedni aparat postopnega razkrivanja z delno presenetljivim obratom, ki je morda najbolj zaslovel z legendarno risano serijo Scooby Doo. Čeprav je bil že neštetokrat uporabljen, je tudi tokrat solidno izpeljan in mu uspe ohraniti pozornost do konca. Vendar ta tokrat obrne predstavo o tem, kakšen naj bi bil končni smisel.
Hkrati film ponudi zanimiv pogled v kulturne izvore te filmske zvrsti. Pogosto gre za izraz tesnobe življenja v malih mestih, v katerih vsakdo vsakogar pozna in je pred vsakomer treba skrivati male družinske umazanije, zato pa se nabere kup freudovskih potlačitev. Izbruhe nasilja v tej produkciji morda lahko razumemo kot izživetje nasilja, ki ga ustvarja napetost potlačevanja in paranoje.
Naivni pa bi bili, če bi se pri vrednotenju ustavili na tej točki. Če boste Krik gledali doma, vam – če niste zaprisežen ljubitelj franšize – vsekakor ne priporočam, da sledite impulzu in ga ustavite pred koncem. Uspe mu namreč veliki zaključek, ki uspešno odgovori na izziv pojava, da nas v letu 2022 nič ne more zares presenetiti niti zgroziti, tako da ima snemanje klasičnih mainstreamovskih grozljivk tudi s tega vidika vedno manj smisla.
Končni vtis je, da se izdelek večino časa namerno ravna po predvidljivih obrtniških potezah – tu in tam pa preseneti s kakšnim posrečenim prizorom – samo zato, da bi lahko še enkrat komentiral samega sebe. Še več, vsi prejšnji komentarji samega sebe, ki nam gredo že na živce, so navsezadnje le podlaga za veliki komentar, ki zares povzame vse skupaj.
Zato ga je navsezadnje tudi težko komentirati z zunanje perspektive. Ironija je v zadnjem desetletju osvojila še zadnje kotičke popkulture in vsakdanjega življenja, vsiljuje se nam pogled, da je stvari mogoče jemati resno le še, če jih ne jemljemo resno. To pomeni tudi, da 'slasherski' film vedno manj gradi na učinku nasilja ter prehaja v posebno podzvrst komedije.
Petindvajset let po nizu brutalnih umorov v tihem mestecu si je novi morilec nadel masko in začel napadati skupino najstnikov, da bi obudil skrivnosti iz smrtonosne preteklosti mesta. Zgodba novega dela spremlja mlado žensko, ki se vrača v svoj rodni kraj, tam pa ugotovi, da so grozljivi umori povezani z razvpitim zamaskiranim serijskim morilcem. O filmu in franšizi kot taki razmišlja Muanis Sinanović.
Petindvajset let po nizu brutalnih umorov v tihem mestecu si je novi morilec nadel masko in začel napadati skupino najstnikov, da bi obudil skrivnosti iz smrtonosne preteklosti mesta.
Tudi peti del Krika je tipičen franšizni film, njegovo glavno ciljno občinstvo pa so fani. Predpostavlja poznavanje prejšnjih delov in razumevanje široke mreže referenc. Vendar se zdi, da danes ni mogoče posneti povsem resne grozljivke za najširše občinstvo, saj je to nadvse raznovrstno. Navsezadnje se je fanovstvo skozi čas po večini preselilo iz strogo ločene sfere ljubiteljev domnevno nižje kulture tudi med izobražene sloje, ki so sami vedno širši. Tovrstni filmi se torej posvečajo politični umetnosti nagovarjanja različnih družbenih skupin.
Klišejske šale, patetični čustveni izlivi in predvsem neskončna samonanašalnost sestavljajo osnovno tkivo. Krik nenehno komentira samega sebe; prek likov, ki govorijo o drugih grozljivkah, prek morilcev, ki poustvarjajo film. Skoraj bi lahko rekli, da gre za nekakšno teorijo tako imenovane fanovske fikcije. Pri tem pa se ne trudi biti nič kaj subtilen. Samokomentiranje nam ves čas meče v obraz in to naredi podobno ceneno kot večino preostalega materiala. Tukaj je še seveda klasični pripovedni aparat postopnega razkrivanja z delno presenetljivim obratom, ki je morda najbolj zaslovel z legendarno risano serijo Scooby Doo. Čeprav je bil že neštetokrat uporabljen, je tudi tokrat solidno izpeljan in mu uspe ohraniti pozornost do konca. Vendar ta tokrat obrne predstavo o tem, kakšen naj bi bil končni smisel.
Hkrati film ponudi zanimiv pogled v kulturne izvore te filmske zvrsti. Pogosto gre za izraz tesnobe življenja v malih mestih, v katerih vsakdo vsakogar pozna in je pred vsakomer treba skrivati male družinske umazanije, zato pa se nabere kup freudovskih potlačitev. Izbruhe nasilja v tej produkciji morda lahko razumemo kot izživetje nasilja, ki ga ustvarja napetost potlačevanja in paranoje.
Naivni pa bi bili, če bi se pri vrednotenju ustavili na tej točki. Če boste Krik gledali doma, vam – če niste zaprisežen ljubitelj franšize – vsekakor ne priporočam, da sledite impulzu in ga ustavite pred koncem. Uspe mu namreč veliki zaključek, ki uspešno odgovori na izziv pojava, da nas v letu 2022 nič ne more zares presenetiti niti zgroziti, tako da ima snemanje klasičnih mainstreamovskih grozljivk tudi s tega vidika vedno manj smisla.
Končni vtis je, da se izdelek večino časa namerno ravna po predvidljivih obrtniških potezah – tu in tam pa preseneti s kakšnim posrečenim prizorom – samo zato, da bi lahko še enkrat komentiral samega sebe. Še več, vsi prejšnji komentarji samega sebe, ki nam gredo že na živce, so navsezadnje le podlaga za veliki komentar, ki zares povzame vse skupaj.
Zato ga je navsezadnje tudi težko komentirati z zunanje perspektive. Ironija je v zadnjem desetletju osvojila še zadnje kotičke popkulture in vsakdanjega življenja, vsiljuje se nam pogled, da je stvari mogoče jemati resno le še, če jih ne jemljemo resno. To pomeni tudi, da 'slasherski' film vedno manj gradi na učinku nasilja ter prehaja v posebno podzvrst komedije.
Avtorica ocene: Katarina Mahnič Bere Jasna Rodošek.
Koprodukcija Anton Podbevšek Teater in Lutkovno gledališče Ljubljana / premiera 30.11.2019 Koreografija in režija: Magdalena Reiter Dramatizacija: Eva Mahkovic Dramaturgija: Vedrana Klepica Glasba: Mitja Vrhovnik Smrekar Scenografija: Andrej Rutar Kostumografija: Ana Savić Gecan Oblikovanje videa: Atej Tutta Asistenca koreografije: Lada Petrovski Ternovšek Asistenca kostumografije: Nataša Recer Oblikovanje maske: Anita Ferčak Oblikovanje tiskovin: Eva Mlinar Fotografija: Barbara Čeferin Garderoba: Nataša Recer Nastopajo: Lena Hribar, Ana Hribar, Aja Kobe, Rok Kunaver, Matevž Müller, Lada Petrovski Ternovšek, Dušan Teropšič V novomeškem Anton Podbevšek teatru so sinoči premierno uprizorili predstavo Alica v čudežni deželi, ki brezčasne nesmisle literarnega sveta Lewisa Carrolla odrsko oživi z osrediščeno dramatizacijo in jasno razvojno linijo. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Barbara Čeferin
Na odru SNG Drama Maribor so uprizorili predstavo Mostovi in bogovi, ki je nastala na podlagi treh literarnih del Toneta Partljiča. Dramaturg Nejc Gazvoda je izbral novele iz Partljičeve knjige Ljudje iz Maribora, iz romana Sebastjan in most ter romana Pasja ulica. Režiser predstave je Aleksander Popovski, direktor Mariborske drame, ki je zasnoval tudi scenografijo. Nastopa 15 igralk in igralcev mariborske drame, kostume za 72 različnih vlog je oblikovala Jelena Proković, video je delo Roka Predina, glasbo je zasnoval Marjan Nečak.
Slovensko ljudsko gledališče Celje Iza Strehar: Vsak glas šteje Premiera 29. novembra 2019 Režiserka Ajda Valcl Dramaturginja Alja Predan Scenografka Urša Vidic Kostumografka Sanja Grcić Avtorica glasbe Polona Janežič Lektor Jože Volk Oblikovalec svetlobe Jaka Varmuž Asistent kostumografke Maša Knez Igrajo Andrej Murenc, Aljoša Koltak, Maša Grošelj, Renato Jenček, Živa Selan, Igor Žužek, Tanja Potočnik, Tarek Rashid Satirična komedija je vse redkejša zvrst v slovenskem gledališkem univerzumu, še redkejša med mlajšo generacijo piscev in velika izjema med novimi ženskimi pisavami. Vendar se v besedilu mlade dramatičarke Ize Strehar z naslovom Vsak glas šteje, lani nagrajenem z žlahtnim komedijskim peresom na Dnevih komedije, združuje prav to. Svojo praizvedbo je doživelo včeraj v Slovenskem ljudskem gledališču v Celju. Predstavo si je ogledala Vilma Štritof. Foto Jaka Babnik/SLG Celje
Avtorica recenzije: Tatjana Pregl Kobe Bere Matjaž Romih.
Avtorica recenzije: Nina Gostiša Bereta: Alenka Resman Langus in Matjaž Romih.
Avtorica recenzije: Martina Potisk Bereta: Alenka Resman Langus in Matjaž Romih.
Na odru Lutkovnega gledališča Maribor so uprizorili predstavo za otroke Zlatolaska in trije medvedi, ki sta jo po motivih ljudske pravljice iz 19.stoletja priredila Saša Eržen in Silvan Omerzu, lektorirala Metka damjan, glasbo je prispevel Vasko Atanasovski, kostumi so delo Mojce Bernjak in Silvan Omerzu, igrajo Barbara Jamšek, Vesna Vončina, Maksimiljan Dajčman in Gregor Prah k.g.
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Jure Franko.
Avtorica recenzije Tonja Jelen Bereta Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Avtor recenzije: Andrej Lutman Bereta Jure Franko in Alenka Resman Langus.
Neveljaven email naslov