Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Silvija Žnidar
Bereta Barbara Zupan in Dejan Kaloper.
Ljubljana : Književno društvo Hiša Poezije, 2021
»[o]bčutki so zato / da se jih ignorira,« je verz Veronike Razpotnik, zapisan v njenem pesniškem prvencu z drznim in vznemirljivim naslovom Krekspot na požarnih štengah. A že po nekaj prebranih straneh nam postane jasno, da je trditev v popolnem kontrastu s tematiko in atmosfero te zbirke. Avtorica namreč pesem za pesmijo, stran za stranjo odpira poetična vrata v vsakič novo intenziteto emocij, občutij, doživetij in vznesenosti, ki se vežejo na motive in topike ljubezenskih razmerij, spolnosti, travm, nasilja, družbenega upora, depresij in drugih psiholoških težav. V navezavi na to bi zbirko lahko razdelili na več (tematskih) sklopov, ki jih naznanjajo citati slovenskih in tujih pesnikov ter pesnic, kot so Dragoslava Barzut, Begoña Callejón, Josip Osti in Uroš Zupan.
Pesnica je pri liriziraciji svoje snovi zelo neposredna, surova, razgalja brutalnost in ranljivost nekega razpoloženja oziroma čustvenega ali eksistenčnega stanja. Verzi so kratki in udarni, izostreni v svoji povednosti oziroma izpovednosti, podkrepljeni z močnim ritmom, ali kot piše Dejan Koban v spremni besedi, gre za »žmohtne kratke doze močnih pripovedi, ki bralki oz. bralcu ne pustijo niti enkrat normalno vdihniti in izdihniti«. Čeprav v pesmih zaznavamo razne pesniške figure, kot so na primer prispodobe in primerjave, pa pesnica ne ustvarja zapletene, kompleksne mreže metaforike, zdi se, da želi, da nas udari teža prisotnega, izpovedanega, realnega.
Pesniški imaginarij Krekspota nikakor ni prostor, kamor bi vstopali po veselje, uteho ali prizore srečne, izpolnjujoče ljubezni. Ravno nasprotno: ta svet je raztrgala, fragmentirala destruktivna sila, srečujemo se z bolečo portretistiko podtalnih, senčnih tokov sedanjosti in mlade ženske v njej. Če parafraziramo »divjo« Kathy Acker, svet je bolečina in nikamor ne moremo zbežati. To so verzi medkomunikacijskega, medosebnega šuma in zloma, vsako ljubezensko razmerje se zdi že vnaprej zaznamovano z izgorelostjo, minevanjem, subjektinja ostaja sama s potemnelim hrepenenjem. Na to se pogosto vežejo prizori nasilja nad telesom, mazohizma, ki kot da se poraja iz manka ljubezenske intime, ali pa jo na takšen način želi sploh vzpostaviti. V eni izmed pesmi tako lahko beremo: »želim si da bi me vrgel ob steno / me držal za vrat / da ne morem vdihniti / upam da me boš danes porezal / in na tla s krvjo napisal moja si«.
Čeprav je, kot že rečeno, zbirka narativno zelo neposredna, upodobitve nasilja ostajajo dvoumne, kar daje pesmim dodatno intrigantnost. Nasilje se namreč po eni strani pojavlja kot želja, kot nekaj, kar subjektinja potrebuje, kar konsenzualno zahteva zase za nekakšno končno razpustitev ali olajšanje, hkrati pa deluje že preveč destruktivno, patološko, uničujoče, kot stopnjevanje psihičnega demoliranja. V tej luči lahko na primer beremo naslednje verze: »daj / pridi še zadnjič k meni / klofni me kakor mušico / še en šamar mi manka / da dokončno razpadem«.
Močni in neomahljivi so tudi izrazi spolnosti, v kateri se sicer izraža tudi vitalna erotična sila, a se zdi, da večkrat prevlada tanatos, ki teži k transgresiji, agresiji, izničenju. Pesnica sicer odločno in ponosno deklarira svojo biseksualnost in zapisuje homoerotično slo, kar je morda najbolj očitno v pesmi 2D lezba, kjer svojo spolno identiteto združi z elementom družbenega: »pozno ponoči ližem bejbiko s pirsom v klitorisu / in mislim na mini revolucije / ki mi postrojene v vrsto mahajo / ko iz muzeja hitim na protest«.
S takšno poetiko Veronika Razpotnik v določeni meri spominja na Pat Parker, ki je svoje lezbične izkušnje pogosto združevala z družbeno revolucijo. Po drugi strani pa avtorica zapisuje tudi »problematično« spolnost, ki že vpeljuje podobe uničujočega seksualnega nasilja, na kar na primer napotuje pesem brez zamere.
Zadnji del zbirke je namenjen politično bolj angažiranim pesmim, ki apelirajo na sedanji družbeni kronotop, opozarjajo na represije vladajočega sistema in različne oblike sovražnosti z močnim upornim glasom, kar občasno dobi apokaliptične razsežnosti: »bom prišla v nebesa / če vržem ogenj na policijski avto // bodo kakor Mojzes pred njim klečali / anarhisti / in mi polagali svoje črne maske pred noge / ko bom s kolesom jezdila mimo«.
Krekspot na požarnih štengah Veronike Razpotnik je zbirka, ki svojo lepoto in silnost črpa iz paradoksov, kontrastov, nihanj, ekstremnih stanj zavesti in obstoja. Čeprav nas ob branju večkrat ovijejo stanja depresije in brezupa, besedila izžarevajo veliko moč, nas zadenejo z vso silo. Jezik je nemiren, naelektren, a odločen, da nas sooči z miniaturami sodobnega časa in z vpogledi v duhovno sfero boleče individualnosti. Morda bi lahko celotno zbirko pojasnili ravno s pomočjo njenega naslova: beremo stanje nenehnega tičanja na robu požara, pogorišča življenja, kjer nas na trenutke tolažijo takšne in drugačne omame, zastranitve. Ena od boljših je morda ravno ta poezija. Vsekakor gre za pesniško ime, ki obeta.
Avtorica recenzije: Silvija Žnidar
Bereta Barbara Zupan in Dejan Kaloper.
Ljubljana : Književno društvo Hiša Poezije, 2021
»[o]bčutki so zato / da se jih ignorira,« je verz Veronike Razpotnik, zapisan v njenem pesniškem prvencu z drznim in vznemirljivim naslovom Krekspot na požarnih štengah. A že po nekaj prebranih straneh nam postane jasno, da je trditev v popolnem kontrastu s tematiko in atmosfero te zbirke. Avtorica namreč pesem za pesmijo, stran za stranjo odpira poetična vrata v vsakič novo intenziteto emocij, občutij, doživetij in vznesenosti, ki se vežejo na motive in topike ljubezenskih razmerij, spolnosti, travm, nasilja, družbenega upora, depresij in drugih psiholoških težav. V navezavi na to bi zbirko lahko razdelili na več (tematskih) sklopov, ki jih naznanjajo citati slovenskih in tujih pesnikov ter pesnic, kot so Dragoslava Barzut, Begoña Callejón, Josip Osti in Uroš Zupan.
Pesnica je pri liriziraciji svoje snovi zelo neposredna, surova, razgalja brutalnost in ranljivost nekega razpoloženja oziroma čustvenega ali eksistenčnega stanja. Verzi so kratki in udarni, izostreni v svoji povednosti oziroma izpovednosti, podkrepljeni z močnim ritmom, ali kot piše Dejan Koban v spremni besedi, gre za »žmohtne kratke doze močnih pripovedi, ki bralki oz. bralcu ne pustijo niti enkrat normalno vdihniti in izdihniti«. Čeprav v pesmih zaznavamo razne pesniške figure, kot so na primer prispodobe in primerjave, pa pesnica ne ustvarja zapletene, kompleksne mreže metaforike, zdi se, da želi, da nas udari teža prisotnega, izpovedanega, realnega.
Pesniški imaginarij Krekspota nikakor ni prostor, kamor bi vstopali po veselje, uteho ali prizore srečne, izpolnjujoče ljubezni. Ravno nasprotno: ta svet je raztrgala, fragmentirala destruktivna sila, srečujemo se z bolečo portretistiko podtalnih, senčnih tokov sedanjosti in mlade ženske v njej. Če parafraziramo »divjo« Kathy Acker, svet je bolečina in nikamor ne moremo zbežati. To so verzi medkomunikacijskega, medosebnega šuma in zloma, vsako ljubezensko razmerje se zdi že vnaprej zaznamovano z izgorelostjo, minevanjem, subjektinja ostaja sama s potemnelim hrepenenjem. Na to se pogosto vežejo prizori nasilja nad telesom, mazohizma, ki kot da se poraja iz manka ljubezenske intime, ali pa jo na takšen način želi sploh vzpostaviti. V eni izmed pesmi tako lahko beremo: »želim si da bi me vrgel ob steno / me držal za vrat / da ne morem vdihniti / upam da me boš danes porezal / in na tla s krvjo napisal moja si«.
Čeprav je, kot že rečeno, zbirka narativno zelo neposredna, upodobitve nasilja ostajajo dvoumne, kar daje pesmim dodatno intrigantnost. Nasilje se namreč po eni strani pojavlja kot želja, kot nekaj, kar subjektinja potrebuje, kar konsenzualno zahteva zase za nekakšno končno razpustitev ali olajšanje, hkrati pa deluje že preveč destruktivno, patološko, uničujoče, kot stopnjevanje psihičnega demoliranja. V tej luči lahko na primer beremo naslednje verze: »daj / pridi še zadnjič k meni / klofni me kakor mušico / še en šamar mi manka / da dokončno razpadem«.
Močni in neomahljivi so tudi izrazi spolnosti, v kateri se sicer izraža tudi vitalna erotična sila, a se zdi, da večkrat prevlada tanatos, ki teži k transgresiji, agresiji, izničenju. Pesnica sicer odločno in ponosno deklarira svojo biseksualnost in zapisuje homoerotično slo, kar je morda najbolj očitno v pesmi 2D lezba, kjer svojo spolno identiteto združi z elementom družbenega: »pozno ponoči ližem bejbiko s pirsom v klitorisu / in mislim na mini revolucije / ki mi postrojene v vrsto mahajo / ko iz muzeja hitim na protest«.
S takšno poetiko Veronika Razpotnik v določeni meri spominja na Pat Parker, ki je svoje lezbične izkušnje pogosto združevala z družbeno revolucijo. Po drugi strani pa avtorica zapisuje tudi »problematično« spolnost, ki že vpeljuje podobe uničujočega seksualnega nasilja, na kar na primer napotuje pesem brez zamere.
Zadnji del zbirke je namenjen politično bolj angažiranim pesmim, ki apelirajo na sedanji družbeni kronotop, opozarjajo na represije vladajočega sistema in različne oblike sovražnosti z močnim upornim glasom, kar občasno dobi apokaliptične razsežnosti: »bom prišla v nebesa / če vržem ogenj na policijski avto // bodo kakor Mojzes pred njim klečali / anarhisti / in mi polagali svoje črne maske pred noge / ko bom s kolesom jezdila mimo«.
Krekspot na požarnih štengah Veronike Razpotnik je zbirka, ki svojo lepoto in silnost črpa iz paradoksov, kontrastov, nihanj, ekstremnih stanj zavesti in obstoja. Čeprav nas ob branju večkrat ovijejo stanja depresije in brezupa, besedila izžarevajo veliko moč, nas zadenejo z vso silo. Jezik je nemiren, naelektren, a odločen, da nas sooči z miniaturami sodobnega časa in z vpogledi v duhovno sfero boleče individualnosti. Morda bi lahko celotno zbirko pojasnili ravno s pomočjo njenega naslova: beremo stanje nenehnega tičanja na robu požara, pogorišča življenja, kjer nas na trenutke tolažijo takšne in drugačne omame, zastranitve. Ena od boljših je morda ravno ta poezija. Vsekakor gre za pesniško ime, ki obeta.
Napoved: Nagrado Slavka Gruma za najboljše dramsko besedilo je letos dobila Tjaša Mislej za besedilo Naše skladišče. In Prešernovo gledališče Kranj ga je sinoči že premierno postavilo na oder. Socialno dramo o izkoriščenju delavk v trgovini je režirala Mateja Kokol, dramaturginja je bila Marinka Poštrak. Predstavo si je ogledala Tadeja Krečič: Tjaša Mislej; Naše skladišče Krstna uprizoritev Premiera:1. oktobra 2020. Produkcija: Prešernovo gledališče Kranj Režiserka: Mateja Kokol Dramaturginja:Marinka Poštrak Scenografka in oblikovalka luči: Petra Veber Kostumografka: Iris Kovačič Avtor glasbe in priredbe skladbe Lastovka: Aleš Zorec (V originalni izvedbi je pesem Lastovka avtorja glasbe Jureta Robežnika, avtorja besedila Milana Jesiha in avtorja aranžmaja Silvestra Stingla na albumu Elda leta 1982 zapela pevka Elda Viler.) Odrski gib: Ivan Mijačević Lektorica: Maja Cerar Oblikovalec maske: Matej Pajntar Igrajo Evelin: Vesna Pernarčič Suzi: Vesna Slapar Vera: Vesna Jevnikar Poslovodkinja Grebovič: Darja Reichman Izgubljeni kupec: Borut Veselko Bigi, novi šofer dobavnega vozila in skladiščnik: Blaž Setnikar Direktor: Miha Rodman Novinar: Aljoša Ternovšek Marija: Miranda Trnjanin k.g. Foto: Tania Mendillo
SLG Celje / premiera 29.09.2020 Prevajalka Živa Čebulj Režiser Jernej Kobal Dramaturginja Alja Predan Scenograf Dorian Šilec Petek Kostumografinja Tina Bonča Avtor glasbe Miha Petric Oblikovalci svetlobe Jernej Kobal, Juš A. Zidar, Uroš Gorjanc Avtor scenske ilustracije Jure Brglez Lektorica Živa Čebulj Asistent scenografa Juš A. Zidar Igrajo: Aljoša Koltak, Tanja Potočnik, Rastko Krošl, Maša Grošelj V Slovenskem ljudskem gledališču Celje so sinoči premierno uprizorili dramo Laž francoskega pisatelja, dramatika in režiserja Floriana Zellerja, ki se v besedilu poigrava z mislijo, da: »Če bi vsi drug drugemu povedali resnico, noben par na svetu ne bi bil več skupaj.« Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: Jaka Babnik
Gledališče Glej / premiera 28.09.2020 Avtorji besedila so ustvarjalke in ustvarjalci predstave: Tina Vrbnjak, Nina Ivanišin, Blaž Dolenc, Vid Klemenc, Maja Sever, Klemen Janežič, Joseph Nzobandora – Jose, Ivan Čuić, Luka Ipavec, Borut Bučinel, Adriana Furlan, Luka Marcen, Nastja Miheljak, Maša Pelko, Anja Pirnat, Sara Smrajc Žnidarčič, Mateja Starič Izvršna produkcija: Anja Pirnat Tehnično vodenje: Grega Mohorčič Tehnična podpora: Simon Bezek, Brina Ivanetič Fotografiranje: Ivian Kan Mujezinović, Borut Bučinel in Peter Giodani Video: Borut Bučinel Urednikovanje gledališkega lista: Tery Žeželj Oblikovanje gledališkega lista in plakata: Mina Fina, Ivian Kan Mujezinović / Grupa Ee Odnosi z javnostmi: Tjaša Pureber Sinoči tudi vreme ni bilo naklonjeneno gledališču, vendar so navkljub temu na dvorišču Gledališča Glej premierno odigrali predstavo Not Dead Enough. Avtorski projekt, ki si je za ustvarjalno izhodišče postavil odrski žanrski preizkus vesterna, si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: Peter Giodani
Čeprav sinoči tudi vreme ni bilo naklonjeno gledališču, so na dvorišču Gledališča Glej kljub dežju premierno odigrali predstavo Not Dead Enough. Avtorski projekt, ki si je za ustvarjalno izhodišče postavil odrski žanrski preizkus vesterna, si je ogledal Rok Bozovičar.
Avtor recenzije: Marjan Kovačevič Beltram Bereta Mateja Perpar in Jure Franko.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bere Lidija Hartman.
Na odru Slovenskega narodnega gledališča Maribor je bila premiera drame Prividi kačjega pastirja. Besedilo zanjo je prispevala Mirjana Medojevič, ki je navdih našla v poljudnem delu Milene Mikalavčič Ogenj, rit in kače niso za igrače. Predstavo, s katero SNG Maribor odpira novo sezono je režiral Daniel Day Škufca, ki je tudi avtor scenografije. Obenem je to njegov režiserski debi in slovo igralca Miloša Battelina za katerega je bila to zadnja predstava pred upokojitvijo. Poleg njega igrajo še Minca Lorenci, Zvezdana Novakovič, Mateja Pucko in Žan Koprivnik.
Na odru Lutkovnega gledališča Maribor je bila premierno prikazana avtorska predstava za otroke Bimberli. Predstava, ki sta jo zasnovala Rok Predin in Andrej Predin, prvi se podpisuje kot režiser in avtor likovne podobe, drugi kot avtor dramatizacije, pripoveduje o prikupnih, magičnih bitjih, ki jih večina pozna tudi kot namišljene prijatelje. Dramaturško je predstavo zasnovala Tanja Lužar, igrajo Metka Jurc, Dunja Zupanec, Miha Bezeljak in Gregor Prah.
Mala drama SNG Drama v Ljubljani Matjaž Zupančič: Nova rasa, krstna izvedba premiera: 25. 9. 2020 Režiser: Matjaž Zupančič Dramaturgija: Darja Dominkuš Scenografinja Janja Korun Kostumografinja Bjanka Adžić Ursulov Koreografinja Sinja Ožbolt Oblikovalec zvoka Vanja Novak Oblikovalec luči Andrej Hajdinjak Lektor Jože Faganel Študijsko sta pri uprizoritvi sodelovala še asistent režiserja Bor Ravbar in asistentka dramaturginje Zala Norčič. igrajo: Bojan Emeršič, Jurij Zrnec, Saša Tabaković, Barbara Cerar in Gregor Baković scenografinja Janja Korun, kostumografinja Bjanka Adžić Ursulov, koreografinja Sinja Ožbolt, oblikovalec zvoka Vanja Novak, oblikovalec luči Andrej Hajdinjak, lektor Jože Faganel, študijsko pa sta pri uprizoritvi sodelovala še asistent režiserja Bor Ravbar in asistentka dramaturginje Zala Norčič. NAPOVED: Tako kot marsikatero nastajajočo predstavo, je epidemija spomladi prekinila študij drame Nova rasa Matjaža Zupančiča, dramatika, režiserja in profesorja na akademiji. Premiera se je zato premaknila na sinočnji večer. Na odru Male drame je bilo besedilo krstno uprizorjeno pod avtorjevim režijskim vodstvom in ob dramaturgiji Darje Dominkuš. Zupančič postavlja fokus igre na konec druge svetovne vojne, osrednji figuri sta prijatelja Viktor Karlstein in Hitler. Na premieri je bila Tadeja Krečič.
Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta: Lidija Hartman in Jure Franko.
Neveljaven email naslov