Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Ana Hancock
Bereta Barbara Zupan in Dejan Kaloper.
Ljubljana: Forum slovanskih kultur, 2021
Izraz lagum bralstvo balkanskega prostora skorajda nezavedno dojema kot nekaj zloveščega in tudi roman Svetlane Velmar-Janković Lagum se začne in konča s padanjem teme na svet. Vendar ne gre le za preprosto metaforo mračenja sveta, temveč za z avtoričinimi besedami »temo, ki se zgrinja kot vesoljski prah«. Gre za v časih optimizma pozabljeno temo, za arhetipsko zlo, ki se kakor iz globin vsemirja usipa na svet.
Zgodba pripovedovalke Milice, žene uglednega beograjskega profesorja, ki pri povojni oblasti iz več razlogov pade v nemilost, ima z avtoričino biografijo veliko skupnega. Pripovedovalka je, kakor tudi avtorica, preživela večino dvajsetega stoletja in je imela priložnost opazovati vse premene v okolju, ki si je z našim v marsičem delilo usodo. Skozi roman se pojavlja več skorajda negibnih, nespremenljivih in večno vztrajnih lajtmotivov, ki nas opominjajo, da se človeštvo ni ničesar naučilo. Poleg vesoljske teme je tu še slutnja zla: »nekaj gostega in brezobličnega, morda tudi vlažnega in mehkega, prodornega kot mora, zaobsegajočega. To nekaj je buljilo vame, vendar ni imelo oči.«
Mojstrstvo Svetlane Velmar-Janković je tudi v zavajanju. Opisovanje dragocenega pohištva tako ni zgolj navezanost višjega družbenega razreda na prestiž, temveč se kasneje izkaže za lajtmotiv. Mahagonijevo mizico iz 18. stoletja si prilasti veljak povojne oblasti ter jo po ironiji usode lošči veliko bolj intenzivno kot prejšnji meščanski lastniki. Avtorica se v romanu večkrat naveže na Orwella in Lagum na trenutke jasno spomni na Živalsko farmo, na primer ko ji oblast zaseže večji del stanovanja: »Takrat so ji že napeljali telefon. V njen del stanovanja. V tisti veliko večji del.«
Poetičnost in ironija, včasih celo na istem mestu, se stapljata v koherentno celoto. Prva je znak vztrajnosti življenjske sile, druga pa vztrajnega ponavljanja enega in istega kroga oblasti. Milica nemočno opazuje, kako človeštvo ponavlja isto napako. To ponavljanje je celo tako pogosto, da ga je mogoče opazovati v enem človeškem življenju. Kombinacija obojega, poetičnosti in ironije, je vidna v odlomku iztekajočega se romana, ki je izšel leta 1990, v obdobju, v katerem je pisateljica lahko opazovala še eno premeno: »Kaj bo z mojo dušo?« je vprašala. Potihoma. Mene. Nisem vedel. Saj nisem duhovnik. Niti psihiater. Major v pokoju sem.«
Za roman Lagum sta značilni refleksivnost in ponotranjenost, dialogi imajo le pomožno in obrobno vlogo. Jezik je v romanu celo predmet znanstvenega raziskovanja. Pripovedovalka Milica je namreč jezikoslovka in opazuje, kako nova družbena realnost vpliva na jezik. Še več, nova oblast celo zahteva uporabo novega jezika. Z izčrpnimi opombami se avtorica skorajda metafikcijsko obrača k bralcu. Za še bolj izčrpne in predvsem izredno pogoste opombe pa je poskrbela prevajalka Mateja Komel Snoj, ki je s tem skušala slovenskemu bralstvu čim bolj približati takratni milje. Nelinearno pripoved spremljamo skozi oči personalne in prvoosebne pripovedovalke, vendar se občasno s komentarji nenadejano vmeša pripovedovalec iz nasprotnega političnega tabora. Zaradi številnih podredij in vrinjenih stavkov pa je tudi pripovedovalkina pripoved polna meandrov. Tako dobimo izredno razgibano in večplastno pripoved z različnimi glasovi, ki samokritično secirajo dogajanje in ga razčlenjujejo vse do ravni uporabljenega jezika. Iz humorja, ki vznikne na nepričakovanih mestih, pa izžareva volja do življenja, ki se trudi v danih okoliščinah iz življenja iztisniti čim več. Kakor življenje samo, tudi roman vztraja do samega konca in ne izgublja ustvarjalne napetosti. Še več, nekatere stvari jasno ugledamo šele ob izteku.
Avtorica recenzije: Ana Hancock
Bereta Barbara Zupan in Dejan Kaloper.
Ljubljana: Forum slovanskih kultur, 2021
Izraz lagum bralstvo balkanskega prostora skorajda nezavedno dojema kot nekaj zloveščega in tudi roman Svetlane Velmar-Janković Lagum se začne in konča s padanjem teme na svet. Vendar ne gre le za preprosto metaforo mračenja sveta, temveč za z avtoričinimi besedami »temo, ki se zgrinja kot vesoljski prah«. Gre za v časih optimizma pozabljeno temo, za arhetipsko zlo, ki se kakor iz globin vsemirja usipa na svet.
Zgodba pripovedovalke Milice, žene uglednega beograjskega profesorja, ki pri povojni oblasti iz več razlogov pade v nemilost, ima z avtoričino biografijo veliko skupnega. Pripovedovalka je, kakor tudi avtorica, preživela večino dvajsetega stoletja in je imela priložnost opazovati vse premene v okolju, ki si je z našim v marsičem delilo usodo. Skozi roman se pojavlja več skorajda negibnih, nespremenljivih in večno vztrajnih lajtmotivov, ki nas opominjajo, da se človeštvo ni ničesar naučilo. Poleg vesoljske teme je tu še slutnja zla: »nekaj gostega in brezobličnega, morda tudi vlažnega in mehkega, prodornega kot mora, zaobsegajočega. To nekaj je buljilo vame, vendar ni imelo oči.«
Mojstrstvo Svetlane Velmar-Janković je tudi v zavajanju. Opisovanje dragocenega pohištva tako ni zgolj navezanost višjega družbenega razreda na prestiž, temveč se kasneje izkaže za lajtmotiv. Mahagonijevo mizico iz 18. stoletja si prilasti veljak povojne oblasti ter jo po ironiji usode lošči veliko bolj intenzivno kot prejšnji meščanski lastniki. Avtorica se v romanu večkrat naveže na Orwella in Lagum na trenutke jasno spomni na Živalsko farmo, na primer ko ji oblast zaseže večji del stanovanja: »Takrat so ji že napeljali telefon. V njen del stanovanja. V tisti veliko večji del.«
Poetičnost in ironija, včasih celo na istem mestu, se stapljata v koherentno celoto. Prva je znak vztrajnosti življenjske sile, druga pa vztrajnega ponavljanja enega in istega kroga oblasti. Milica nemočno opazuje, kako človeštvo ponavlja isto napako. To ponavljanje je celo tako pogosto, da ga je mogoče opazovati v enem človeškem življenju. Kombinacija obojega, poetičnosti in ironije, je vidna v odlomku iztekajočega se romana, ki je izšel leta 1990, v obdobju, v katerem je pisateljica lahko opazovala še eno premeno: »Kaj bo z mojo dušo?« je vprašala. Potihoma. Mene. Nisem vedel. Saj nisem duhovnik. Niti psihiater. Major v pokoju sem.«
Za roman Lagum sta značilni refleksivnost in ponotranjenost, dialogi imajo le pomožno in obrobno vlogo. Jezik je v romanu celo predmet znanstvenega raziskovanja. Pripovedovalka Milica je namreč jezikoslovka in opazuje, kako nova družbena realnost vpliva na jezik. Še več, nova oblast celo zahteva uporabo novega jezika. Z izčrpnimi opombami se avtorica skorajda metafikcijsko obrača k bralcu. Za še bolj izčrpne in predvsem izredno pogoste opombe pa je poskrbela prevajalka Mateja Komel Snoj, ki je s tem skušala slovenskemu bralstvu čim bolj približati takratni milje. Nelinearno pripoved spremljamo skozi oči personalne in prvoosebne pripovedovalke, vendar se občasno s komentarji nenadejano vmeša pripovedovalec iz nasprotnega političnega tabora. Zaradi številnih podredij in vrinjenih stavkov pa je tudi pripovedovalkina pripoved polna meandrov. Tako dobimo izredno razgibano in večplastno pripoved z različnimi glasovi, ki samokritično secirajo dogajanje in ga razčlenjujejo vse do ravni uporabljenega jezika. Iz humorja, ki vznikne na nepričakovanih mestih, pa izžareva volja do življenja, ki se trudi v danih okoliščinah iz življenja iztisniti čim več. Kakor življenje samo, tudi roman vztraja do samega konca in ne izgublja ustvarjalne napetosti. Še več, nekatere stvari jasno ugledamo šele ob izteku.
V Lutkovnem gledališču Ljubljana so sinoči premierno uprizorili senčno predstavo z naslovom Moj dedek je bil češnjevo drevo italijanske avtorice Angele Nanetti, medtem ko je gledališka priredba nastala v režiji italijanskega režiserja Fabrizia Montecchija.
Avtorica recenzije: Nada Breznik Bereta Barbara Zupan in Ivan Lotrič.
Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so novo, spet negotovo sezono – naslovili so jo Velika pričakovanja – začeli z uprizoritvijo igre Zimska poroka izraelskega avtorja Hanoha Levina, ki je živel med letoma 1943 in 1999. Igro iz leta 1978 je prevedel Klemen Jelinčič Boeta; v njenem središču je poroka; toda ko v priprave nanjo vdre novica o smrti in pogrebu, ta igra, tako režiser Matjaž Zupančič, "postane en sam beg, seveda beg poroke pred pogrebom, beg dobre novice pred slabo novico, beg svatov pred pogrebcem, na nek način bi lahko rekli beg vseh pred smrtjo ". Prva slovenska uprizoritev Premiera 9. september 2021 Prevajalec Klemen Jelinčič Boeta Režiser Matjaž Zupančič Dramaturginja Ira Ratej Scenografka Janja Korun Kostumografka Bjanka Adžić Ursulov Avtor glasbe Jani Kovačič Svetovalka za gib Veronika Valdes Lektor Martin Vrtačnik Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Gašper Zidanič Nastopajo Lotos Vincenc Šparovec, Viktorija Bencik Emeršič, Iva Krajnc Bagola, Jožef Ropoša, Lara Wolf, Mirjam Korbar, Gašper Jarni, Tomo Tomšič, Jaka Lah, Mojca Funkl, Nina Rakovec, Gal Oblak, Matic Lukšič Na fotografiji: Lotos Vincenc Šparovec, Jožef Ropoša, Lara Wolf, Iva Krajnc Bagola, Mirjam Korbar, Tomo Tomšič, Gašper Jarni (avtor Peter Giodani)
Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta Jasna Rodošek in Aleksander Golja.
3. septembra je bila v celjskem gledališču prva premiera letošnje sezone z naslovom IN PODGANA SE JE SMEJALA znane izraelske avtorice Nave Semel. Zasedba: Prevajalka in avtorica dramatizacije Tina Kosi Prevajalec songov Milan Dekleva Režiser Yonatan Esterkin Dramaturginja Tina Kosi Scenografka Urša Vidic Kostumografka Tina Bonča Avtor glasbe in korepetitor Leon Firšt Lektor Jože Volk Oblikovalci svetlobe Uroš Gorjanc, Ian A. Brooks, Yonatan Esterkin Oblikovalec videa Atej Tutta Igrajo Duhovnik, Profesor Andrej Murenc Pevka Jagoda Babica, TV voditeljica Lučka Počkaj Vnukinja, Minnie Eva Stražar Učiteljica, Y-mee Manca Ogorevc Posneti glasovi Mama male deklice Maša Grošelj Oče male deklice Luka Bokšan Kmetova žena Barbara Vidovič k.g. Mala deklica Eva Stražar Kmet David Čeh Štefan Jure Žavbi k.g. Duhovnik Andrej Murenc Video Mama male deklice Maša Grošelj Oče male deklice Luka Bokšan Kmetova žena Barbara Vidovič k.g. Mala deklica Bina Rosa Peperko k.g. Kmet Aljoša Koltak Štefan Jure Žavbi k.g. Duhovnik Andrej Murenc
Na Velikem odru Slovenskega narodnega gledališča Drama Ljubljana so sinoči premierno uprizorili absurdno distopično enodejanko s štirimi igralci Konec igre, ki je nastala po istoimenskem delu znamenitega irskega dramatika Samuela Becketta.
Mala drama SNG Drama Ljubljana Lucy Prebble: Učinek PREVAJALKA: Tina Mahkota DRAMATURGINJA: Eva Kraševec SCENOGRAFINJA: Jasna Vastl KOSTUMOGRAFINJA: Gordana Bobojević AVTOR GLASBE: Aleš Zorec VIDEO: Dani Modrej LEKTORICA: Klasja Kovačič OBLIKOVALEC LUČI: Vlado Glavan Igralska zasedba: Dr. Lorna James - Polona Juh Dr. Toby Sealey - Rok Vihar Connie Hall - Eva Jesenovec Tristan Frey - Klemen Janežič Prvi septembrski konec tedna je bil vsekakor zaznamovan z gledališkimi premierami v več slovenskih teatrih. Predstava Učinek angleške dramatičarke Lucy Prebble v prevodu Tine Mahkota je bila že predvajana februarja po spletu, sinoči pa so jo premierno uprizorili v živo na odru Male drame. Režirala jo je Eva Nina Lampič. Dramaturginja je bila Eva Kraševec, na premieri je bila Tadeja Krečič:
Neveljaven email naslov