Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Netflixov film kot hitra hrana
Film, zaradi katerega je v zadnjih tednih završalo po družabnih omrežjih, je Ne glejte gor, težko pričakovana politična satira Adama McKaya, v kateri nastopajo Leonardo DiCaprio, Jennifer Lawrence, Meryl Streep, Jonah Hill in številna druga zvezdniška imena. Znanstveniki ugotovijo, da bo čez nekaj mesecev konec sveta, saj bo na Zemljo trčil komet, a v družbi, kot jo upodablja Ne glej gor, je to skoraj postranska novica.
Ne glejte gor je tipična Netflixova produkcija, filmska inačica hitre hrane – polna hormonov, začimb in aditivov, ki ustvarjajo ugodje ob gledanju. Izpeljava šal, ambientalna, sproščujoča glasba, zvezdniška zasedba, ki odlično upodobi enoplastne like, hiter tempo, ki poskrbi, da nam načeta pozornost težje uide. Večplasten vizualni jezik in estetika sta pri tem nujna žrtev. Kot tipična Netflixova produkcija pa je film poln tudi posrečenih domislic in pronicljivih komentarjev.
Kar film naredi posebej zanimiv, je to, da se njegova oblika povsem ujema z vsebino. Je lekcija o tem, kako sta spektakel in kapitalizem skupaj s tehnologijo zmožna pogoltniti vse, vključno s koncem sveta: politika je že dolgo stvar mnenja, mnenja pa oblikujejo in merijo spletni algoritmi. Spektakel je preveč mikaven, da bi se čemu eksistencialno zavezali, kriterij za pristope k reševanju sveta pa je dobiček tehnoloških gurujev. Nove oblike fašizma postanejo »mnenja«, odpor pa kolumnistični kulturni boj in prepiri na družabnih omrežjih. Resno se jemljemo skoraj le še v okviru ironije: težko smo o čemer koli zares prepričani, ne da bi bili hkrati do tega že zadržani. Nerodno nam je, da bi se čemu dokončno zavezali, tudi če gre za neizogibno dejstvo. Dokler je bil v rokah osrednjih medijev, je bilo spektakel še nekako mogoče obvladovati, s prihodom družabnih medijev pa je nastopil popoln kaos.
Čeprav Ne glejte gor ne prizanaša z udarci, se loteva vseh političnih strani in družbenih institucij, razkriva dvoličnost poideološkega stanja, ne ostane na površini, temveč se dotakne tudi eksistencialnih vprašanj, je v prvi vrsti komedija absurda in brezkompromisna satira, se vendarle ne more izogniti moraliziranju. Ker je padec kometa neizogiben, postane jasno, da so kljub hipnemu stanju, ki se zdi absurdno, dejstva vendarle vedno bila stvar interpretacije. Ob vsem slabem, kar prinašajo, so družabna omrežja in mediji torej lahko tudi sredstvo za opolnomočenje.
To je slepa pega McKayevega filma, ki zato zabrede v svojevrstna protislovja. Njihov učinek je sam po sebi protisloven: hkrati se nam zdi, da film pravi, da še obstajajo institucije in ljudje, vredni zaupanja, in da ne moremo zaupati nikomur več. Če je to dobro ali slabo, se bosta morala odločiti vsak gledalec in gledalka posebej.
Kar je tudi najbolj posrečena šala filma. Čeprav deluje kot opazka o tem, kako niti lastnega izničenja ne moremo vzeti resno, poskrbi, da ne moremo vzeti resno niti filma samega; da bo samo še ena tema za pogovor na pijači več, skupaj z novimi -izmi tega hipa. Ne glejte gor je morda najboljši povprečni film do zdaj. Ker si boljšega ne zaslužimo.
Netflixov film kot hitra hrana
Film, zaradi katerega je v zadnjih tednih završalo po družabnih omrežjih, je Ne glejte gor, težko pričakovana politična satira Adama McKaya, v kateri nastopajo Leonardo DiCaprio, Jennifer Lawrence, Meryl Streep, Jonah Hill in številna druga zvezdniška imena. Znanstveniki ugotovijo, da bo čez nekaj mesecev konec sveta, saj bo na Zemljo trčil komet, a v družbi, kot jo upodablja Ne glej gor, je to skoraj postranska novica.
Ne glejte gor je tipična Netflixova produkcija, filmska inačica hitre hrane – polna hormonov, začimb in aditivov, ki ustvarjajo ugodje ob gledanju. Izpeljava šal, ambientalna, sproščujoča glasba, zvezdniška zasedba, ki odlično upodobi enoplastne like, hiter tempo, ki poskrbi, da nam načeta pozornost težje uide. Večplasten vizualni jezik in estetika sta pri tem nujna žrtev. Kot tipična Netflixova produkcija pa je film poln tudi posrečenih domislic in pronicljivih komentarjev.
Kar film naredi posebej zanimiv, je to, da se njegova oblika povsem ujema z vsebino. Je lekcija o tem, kako sta spektakel in kapitalizem skupaj s tehnologijo zmožna pogoltniti vse, vključno s koncem sveta: politika je že dolgo stvar mnenja, mnenja pa oblikujejo in merijo spletni algoritmi. Spektakel je preveč mikaven, da bi se čemu eksistencialno zavezali, kriterij za pristope k reševanju sveta pa je dobiček tehnoloških gurujev. Nove oblike fašizma postanejo »mnenja«, odpor pa kolumnistični kulturni boj in prepiri na družabnih omrežjih. Resno se jemljemo skoraj le še v okviru ironije: težko smo o čemer koli zares prepričani, ne da bi bili hkrati do tega že zadržani. Nerodno nam je, da bi se čemu dokončno zavezali, tudi če gre za neizogibno dejstvo. Dokler je bil v rokah osrednjih medijev, je bilo spektakel še nekako mogoče obvladovati, s prihodom družabnih medijev pa je nastopil popoln kaos.
Čeprav Ne glejte gor ne prizanaša z udarci, se loteva vseh političnih strani in družbenih institucij, razkriva dvoličnost poideološkega stanja, ne ostane na površini, temveč se dotakne tudi eksistencialnih vprašanj, je v prvi vrsti komedija absurda in brezkompromisna satira, se vendarle ne more izogniti moraliziranju. Ker je padec kometa neizogiben, postane jasno, da so kljub hipnemu stanju, ki se zdi absurdno, dejstva vendarle vedno bila stvar interpretacije. Ob vsem slabem, kar prinašajo, so družabna omrežja in mediji torej lahko tudi sredstvo za opolnomočenje.
To je slepa pega McKayevega filma, ki zato zabrede v svojevrstna protislovja. Njihov učinek je sam po sebi protisloven: hkrati se nam zdi, da film pravi, da še obstajajo institucije in ljudje, vredni zaupanja, in da ne moremo zaupati nikomur več. Če je to dobro ali slabo, se bosta morala odločiti vsak gledalec in gledalka posebej.
Kar je tudi najbolj posrečena šala filma. Čeprav deluje kot opazka o tem, kako niti lastnega izničenja ne moremo vzeti resno, poskrbi, da ne moremo vzeti resno niti filma samega; da bo samo še ena tema za pogovor na pijači več, skupaj z novimi -izmi tega hipa. Ne glejte gor je morda najboljši povprečni film do zdaj. Ker si boljšega ne zaslužimo.
Drama Hlapci, Ivana Cankarja, je v interpretaciji poljske režiserke Maje Kleczewske premierno zaživela v Slovenskem mladinskem gledališču. Uprizoritev v Festivalni dvorani si je ogledala Petra Tanko. na fotografiji: Janja Majzelj kot Lojzka, učiteljica, Daša Doberšek kot Komar, učitelj in Pisek, pijanec in Dragana Alfirević kot Anka, županova hči, foto: Asiana Jurca Avci
Emanat, Matija Ferlin / premiera 29. 06. 2021 Režija, koreografija, izvedba: Matija Ferlin Dramaturgija: Goran Ferčec Besedilo: Goran Ferčec, Matija Ferlin Glasba uporabljena v predstavi: Johann Sebastian Bach, Pasijon po Mateju, BWV 244, izvedba: Philippe Herreweghe / Collegium Vocale Gent, z dovoljenjem Harmonia Mundi / [PIAS] Scenografija: Mauricio Ferlin Oblikovanje zvoka: Luka Prinčič Oblikovanje luči, vodja tehnike: Saša Fistrić Kostumografija: Desa Janković, Matija Ferlin Asistentka režije: Rajna Racz Vodja produkcije: Maja Delak Asistentka produkcije: Sabrina Železnik Izvršna produkcija: Silvija Stipanov Vizualna podoba: Tina Ivezić, Christophe Chemin, Ana Buljan Prevodi: Danijela Bilić Rojnić, Ana Uglešić, Katja Kosi, Maša Dabić Prevodi libreta Matejevega pasijona: angleški in francoski prevod je uporabljen z dovoljenjem Harmonia Mundi; hrvaški prevod je povzet po Nedeljskih berilih, ki jih je objavila Kršćanska sadašnjost (Krščanska sedanjost, Zagreb, 1971) ali povzet po neposrednem prevodu iz nemščine Alojzije Domislović iz Čazmansko-varaždinskega pevskega zbora (Varaždin, 1989); slovenski prevod je del arhiva Slovenske filharmonije. Produkcija: Emanat, Matija Ferlin Koprodukcija: Wiener Festwochen, CND Centre national de la danse, Istarsko narodno kazalište – Gradsko kazalište Pula Partnerji: Mediteranski plesni centar Svetvinčenat, Bunker / Stara mestna Elektrarna – Elektro Ljubljana S podporo: Zagrebačko kazalište mladih Finančna podpora: Ministrstvo za kulturo RS, Mestna občina Ljubljana, Grad Pula, Grad Zagreb Čeprav bi predstavo Sad sam Matthäus lahko označili kot uprizoritev za enega performerja in glasbeni posnetek, gre pravzaprav za veliko mednarodno koprodukcijo, ki v vseh pogledih presega produkcijske in umetniške ambicije solo projekta, odrski preplet Bachovega slavnega oratorija in drobcev družinske zgodovine pa tvori močno in ne le gledališko izkušnjo. Predstavo si je v Stari mestni elektrarni ogledal Rok Bozovičar. Foto Jelena Janković
Slovensko mladinsko gledališče je k uprizoritvi kultne Cankarjeve drame Hlapci povabilo poljsko režiserko. Predstava je zaživela v Festivalni dvorani, polni kulturne dediščine in zgodovinskega spomina. Ogledala si jo je Petra Tanko.
Avtorica recenzije: Miša Gams Bere: Lidija Hartman
Avtorica recenzije: Barbara Leban Bere: Barbara Zupan
Eugene Labiche: Slamnik (Un Chapeau de Paille d'Italie, 1851) Komedija Premiera: 9. junij 2021 Prevajalka, avtorica priredbe in dramaturginja Eva Mahkovic Režiser in scenograf Diego de Brea Kostumograf Leo Kulaš Lektorica Barbara Rogelj Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Nastopajo Jaka Lah, Jana Zupančič, Tjaša Železnik, Jožef Ropoša, Uroš Smolej, Gašper Jarni, Viktorija Bencik Emeršič / Lena Hribar, Judita Zidar, Matic Lukšič / Klemen Kovačič, Tomo Tomšič, Boris Kerč, Mario Dragojević k. g., Klara Kuk Zadnjo premiero nenavadne sezone – komedijo Slamnik francoskega avtorja Eugena Labicha v prevodu in priredbi Eve Mahkovic – je Mestno gledališče ljubljansko uprizorilo na novem ljubljanskem prizorišču Hala L56 v industrijski coni tovarne Litostroj. Na nestandardno sceno je komedijo iz leta 1851 postavil režiser Diego de Brea, ki velja za mojstra odrske komedije; o izzivih, ki jih postavlja Slamnik, med drugim pravi, da je šlo za to, kako ga 'z neko fineso in analitičnim posegom ne samo v situacijsko, ampak tudi v karakterno komiko, ki je bistveno težji element, ker je treba like seveda izgraditi, nekako vzpostaviti v situaciji, ki jo Labiche ponuja'. Foto: Peter Giodani; na fotografiji: Jana Zupančič, Jožef Ropoša
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bere Jasna Rodošek.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bere Jasna Rodošek.
Neveljaven email naslov