Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorira recenzije: Katarina Mahnič
Bere Barbara Zupan
Novo mesto : Goga, 2021
Potopimo Islandijo!, roman Borisa Kolarja z vonjem po morju in nafti je po avtorjevih besedah nekakšna popotovalna odisejada, karikatura Evrope v predkovidnem času in hommage njegovemu življenju na Nizozemskem in prijateljem, ki jih je imel tam. Vendar bi bili junaki, ki se iz namišljenega nizozemskega mesteca Zwarteburen odpravijo na maščevalno misijo, lahko iz kateregakoli evropskega mesta.
Zaplet tega eksplozivno duhovitega in na resnične dogodke in dejstva inteligentno naslonjenega romana se namreč začne zaradi bankrota islandskih bank okoli leta 2012, kar prizadene tudi nizozemsko podeželje. Novica kot strela z jasnega trešči med Zwarteburenčane, ki zaradi tveganih vlaganj ostanejo brez občinske blagajne. Voditelji političnih strank – konzervativne, liberalne, zelene in upokojenske ter neodvisnega političnega akterja, ki je po naključju Bosanec – se v navalu besa odločijo kaznovati brezbrižne japijevske bankirje in to tako, da bodo Islandijo preprosto potopili. Ustanovijo Odbor za izgubljene priložnosti in javnosti predstavijo potovanje kot plovbo protesta, demonstracijo odločenosti in upora proti islandskim roparjem. Meščani še kako radi podprejo komedijo, v kateri bodo v glavnih vlogah nastopali njihovi politiki – prepirljivi predstavniki ljudstva bodo več dni pluli na majhni ladji sredi razburkanega Atlantika – in so zanjo kljub pregovorni nizozemski skoposti pripravljeni prispevati denar in različne odslužene stvari. Odprava nekje stakne vlačilec iz druge svetovne vojne, reševalni čoln, ki je nekoč visel z boka prekooceanske križarke, in neeksplodirani vojni torpedo, s katerim so se namenili izvršiti načrtovano dejanje in ki ga ljubkovalno poimenujejo Lolita, my best fish ever. Po filmsko dramatičnem in burleskno smešnem zapletu ob izplutju te čudaške naveze, ki jo v rotterdamskem pristanišču uprizori ekipa treh legendarnih potetoviranih žerjavistov, se povračilna misija lahko začne.
Roman Potopimo Islandijo! s svojimi preprostimi Zwarteburenčani, ki se hvalijo, da živijo na najbolj ravninskem delu dežele, ki je tako ali tako ravna kot krožnik, in kljub demokratični ureditvi vedno znova izvolijo župana iz rodbine van Zein, čeprav so ti preverjeno bedasti, spominja na Butalce; po svoji akciji in prizorišču, ki je večinoma morje z otoki, pa na bravurozni roman hrvaškega pisatelja Renata Baretića Osmi poverjenik, v katerem mladega politika kazensko umaknejo na od boga pozabljeni otok z odštekanimi prebivalci, da bi tam izvedel lokalne volitve. Kar je skoraj tako nemogoče kot potopiti Islandijo. Baretić se v romanu poigrava z jezikom, izumljenim iz različnih narečij, Kolar pa podoben učinek doseže z Mehom, avtomehanikom iz Sarajeva, ki svojega političnega delovanja nima za akt demokracije, ampak “da se sretnu komšije”, in se mu včasih zdi, da se duhovno obzorje njegovih kolegov konča na drugi strani kolesarske steze. Meho, najbolj praktični in na trdna tla postavljeni član maščevalne druščine, svojo kritiko in skrite misli pogosto izreka v sočni bosanščini, ker pač človek najbolje razume življenje, če si ga razlaga v maternem jeziku. Ob bok se mu po bistrosti uma lahko postavi samo učinkovita županova poslovna sekretarka Marike.
Vendar bi pisatelju naredili krivico, če bi se pretrdno oprijeli teh primerjav, saj je Kolar sveže “svoj”; poleg izjemno žlahtne, nenapadalne šegavosti, zaradi katere knjiga ni maščevalni pamflet, ampak spravljiv in blag opomin, kako bi lahko bilo, če bi ljudje znali v prijaznejši luči videti drug drugega, v pisanje neprisiljeno vnaša tudi svoje biološko, ekološko in znanstveno znanje in besednjak. (V občinskem parlamentu na primer vlada pestra biodiverziteta političnega ekosistema, ali ko po torpediranju Islandije junaški brodolomci čakajo zaviti v srebrne folije in zleknjeni na plaži kot manjše krdelo arktičnih tjulnjev, pripravljenih za žar.) Veliko vlogo imata onesnaževanje, s katerim smo zapacali celo svoj čas, in tudi človekovo pretirano poseganje v naravo, zaradi katerega ptice, ki gnezdjio na arhipelagu Farne, napadejo nizozemsko odpravo z vsemi razpoložljivimi biološkimi in kemičnimi sredstvi in jih v strmoglavem letu bombandirajo s kakci. Globoko pomenljiv in neskončno smešen je tudi dogodek, ko se Odbor za izgubljene priložnosti v zalivu v obliki neenakih rakovičjih klešč pobrati z Ligo proti onesnaževanju prostega in aktivnega delovnega časa. Tukaj so seveda tudi podnebne spremembe, zaradi katerih nad Atlantikom nekaj dni sploh ni vremena – ne vetra, ne dežja, ne oblačnosti, ne megle … In tako naprej, vse do izbruha vulkana Eyjafjallajokulla, zaprtja zračnega prometa nad Evropo in strokovno podprtega dejstva, da Islandija resnično tone – malo po tistem, ko so jo torpedirali z Lolito, my best fish ever, da ne bo pomote.
Roman Borisa Kolarja Potopimo Islandijo! lahko beremo za čisto, polnokrvno zabavo, lahko pa iz maščevalnega pohoda njegovih junakov tudi sami potegnemo kakšno dobro misel – vsi se z njega namreč vrnejo boljši in bolj povezani, kot preden so odrinili. In ne nazadnje, da je treba od besed preiti k akciji, ker lahko še tako majhno dejanje spremeni potek zgodovine, čeprav nikoli ne vemo, v katero smer. Zato pa mora biti človek tudi malo nor, ali kot je prepričana babica Brinhilder, ki jo naši maščevalci srečajo na štrleči skali sredi oceana: “Povem vam, kadar je človek nor, je na varnem. Le če se mu zmeša, ga je včasih treba nabiti na kol.” Pa razumite to, kakor hočete.
Avtorira recenzije: Katarina Mahnič
Bere Barbara Zupan
Novo mesto : Goga, 2021
Potopimo Islandijo!, roman Borisa Kolarja z vonjem po morju in nafti je po avtorjevih besedah nekakšna popotovalna odisejada, karikatura Evrope v predkovidnem času in hommage njegovemu življenju na Nizozemskem in prijateljem, ki jih je imel tam. Vendar bi bili junaki, ki se iz namišljenega nizozemskega mesteca Zwarteburen odpravijo na maščevalno misijo, lahko iz kateregakoli evropskega mesta.
Zaplet tega eksplozivno duhovitega in na resnične dogodke in dejstva inteligentno naslonjenega romana se namreč začne zaradi bankrota islandskih bank okoli leta 2012, kar prizadene tudi nizozemsko podeželje. Novica kot strela z jasnega trešči med Zwarteburenčane, ki zaradi tveganih vlaganj ostanejo brez občinske blagajne. Voditelji političnih strank – konzervativne, liberalne, zelene in upokojenske ter neodvisnega političnega akterja, ki je po naključju Bosanec – se v navalu besa odločijo kaznovati brezbrižne japijevske bankirje in to tako, da bodo Islandijo preprosto potopili. Ustanovijo Odbor za izgubljene priložnosti in javnosti predstavijo potovanje kot plovbo protesta, demonstracijo odločenosti in upora proti islandskim roparjem. Meščani še kako radi podprejo komedijo, v kateri bodo v glavnih vlogah nastopali njihovi politiki – prepirljivi predstavniki ljudstva bodo več dni pluli na majhni ladji sredi razburkanega Atlantika – in so zanjo kljub pregovorni nizozemski skoposti pripravljeni prispevati denar in različne odslužene stvari. Odprava nekje stakne vlačilec iz druge svetovne vojne, reševalni čoln, ki je nekoč visel z boka prekooceanske križarke, in neeksplodirani vojni torpedo, s katerim so se namenili izvršiti načrtovano dejanje in ki ga ljubkovalno poimenujejo Lolita, my best fish ever. Po filmsko dramatičnem in burleskno smešnem zapletu ob izplutju te čudaške naveze, ki jo v rotterdamskem pristanišču uprizori ekipa treh legendarnih potetoviranih žerjavistov, se povračilna misija lahko začne.
Roman Potopimo Islandijo! s svojimi preprostimi Zwarteburenčani, ki se hvalijo, da živijo na najbolj ravninskem delu dežele, ki je tako ali tako ravna kot krožnik, in kljub demokratični ureditvi vedno znova izvolijo župana iz rodbine van Zein, čeprav so ti preverjeno bedasti, spominja na Butalce; po svoji akciji in prizorišču, ki je večinoma morje z otoki, pa na bravurozni roman hrvaškega pisatelja Renata Baretića Osmi poverjenik, v katerem mladega politika kazensko umaknejo na od boga pozabljeni otok z odštekanimi prebivalci, da bi tam izvedel lokalne volitve. Kar je skoraj tako nemogoče kot potopiti Islandijo. Baretić se v romanu poigrava z jezikom, izumljenim iz različnih narečij, Kolar pa podoben učinek doseže z Mehom, avtomehanikom iz Sarajeva, ki svojega političnega delovanja nima za akt demokracije, ampak “da se sretnu komšije”, in se mu včasih zdi, da se duhovno obzorje njegovih kolegov konča na drugi strani kolesarske steze. Meho, najbolj praktični in na trdna tla postavljeni član maščevalne druščine, svojo kritiko in skrite misli pogosto izreka v sočni bosanščini, ker pač človek najbolje razume življenje, če si ga razlaga v maternem jeziku. Ob bok se mu po bistrosti uma lahko postavi samo učinkovita županova poslovna sekretarka Marike.
Vendar bi pisatelju naredili krivico, če bi se pretrdno oprijeli teh primerjav, saj je Kolar sveže “svoj”; poleg izjemno žlahtne, nenapadalne šegavosti, zaradi katere knjiga ni maščevalni pamflet, ampak spravljiv in blag opomin, kako bi lahko bilo, če bi ljudje znali v prijaznejši luči videti drug drugega, v pisanje neprisiljeno vnaša tudi svoje biološko, ekološko in znanstveno znanje in besednjak. (V občinskem parlamentu na primer vlada pestra biodiverziteta političnega ekosistema, ali ko po torpediranju Islandije junaški brodolomci čakajo zaviti v srebrne folije in zleknjeni na plaži kot manjše krdelo arktičnih tjulnjev, pripravljenih za žar.) Veliko vlogo imata onesnaževanje, s katerim smo zapacali celo svoj čas, in tudi človekovo pretirano poseganje v naravo, zaradi katerega ptice, ki gnezdjio na arhipelagu Farne, napadejo nizozemsko odpravo z vsemi razpoložljivimi biološkimi in kemičnimi sredstvi in jih v strmoglavem letu bombandirajo s kakci. Globoko pomenljiv in neskončno smešen je tudi dogodek, ko se Odbor za izgubljene priložnosti v zalivu v obliki neenakih rakovičjih klešč pobrati z Ligo proti onesnaževanju prostega in aktivnega delovnega časa. Tukaj so seveda tudi podnebne spremembe, zaradi katerih nad Atlantikom nekaj dni sploh ni vremena – ne vetra, ne dežja, ne oblačnosti, ne megle … In tako naprej, vse do izbruha vulkana Eyjafjallajokulla, zaprtja zračnega prometa nad Evropo in strokovno podprtega dejstva, da Islandija resnično tone – malo po tistem, ko so jo torpedirali z Lolito, my best fish ever, da ne bo pomote.
Roman Borisa Kolarja Potopimo Islandijo! lahko beremo za čisto, polnokrvno zabavo, lahko pa iz maščevalnega pohoda njegovih junakov tudi sami potegnemo kakšno dobro misel – vsi se z njega namreč vrnejo boljši in bolj povezani, kot preden so odrinili. In ne nazadnje, da je treba od besed preiti k akciji, ker lahko še tako majhno dejanje spremeni potek zgodovine, čeprav nikoli ne vemo, v katero smer. Zato pa mora biti človek tudi malo nor, ali kot je prepričana babica Brinhilder, ki jo naši maščevalci srečajo na štrleči skali sredi oceana: “Povem vam, kadar je človek nor, je na varnem. Le če se mu zmeša, ga je včasih treba nabiti na kol.” Pa razumite to, kakor hočete.
Avtorica recenzije: Martina Potisk Bereta Lidija Hartman in Bernard Stramič.
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Lidija Hartman in Bernard Stramič.
Avtorica recenzije: Ana Hancock Bereta Lidija Hartman in Bernard Stramič.
Na odru Prešernovega gledališča v Kranju so začeli sezono s krstno uprizoritvijo igre Rajzefiber Gorana Vojnovića. Besedilo na temo migracij je nastalo po naročilu, njegovo uprizoritveno različico pa je ekipa oblikovala med procesom vaj. Predstava je nastala v sodelovanju med Prešernovim gledališčem Kranj in Slovenskim ljudskim gledališčem Celje, režirala je Anica Tomić, v glavnih vlogah nastopata Aljoša Trnovšek in Lučka Počkaj. Premiero si je ogledala Staša Grahek. Goran Vojnović: Rajzefiber krstna uprizoritev premiera 14. september 2019 Koprodukcija: Prešernovo gledališče Kranj in Slovensko ljudsko gledališče Celje Režija Anica Tomić Dramaturginja Jelena Solarić Scenografinja Urša Vidic Kostumografinja Belinda Radulović Avtor glasbe Nenad Kovačić Oblikovalec svetlobe Deni Šesnić Oblikovalec in avtor videoprojekcije Luka Dekleva Lektor Jože Volk Igrajo Aljoša Ternovšek, Miha Rodman, Lučka Počkaj, Tanja Potočnik, Lina Akif, Ciril Roblek k.g./Tarek Rashid Fotografija z vaje; Nada Žgank https://www.pgk.si/repertoar/rajzefiber/501
Mestno gledališče Ptuj, Zavod Margarete Schwartzwald, v sodelovanju s SLOGI / Premiera 12.09.2019 Koncept in avtorstvo: Lena Hribar, Urban Kuntarič, Nik Škrlec Kostumograf: Andrej Vrhovnik Avtor glasbe: Janez Dovč Maska: Tina Prpar Oblikovanje svetlobe: Ian Stergar Izvršna producentka: Mija Špiler Nastopajoči: Lena Hribar, Urban Kuntarič, Nik Škrlec Gledališka predstava Hevreka!, ki so jo včeraj premierno uprizorili v Mestnem gledališču Ptuj, na sproščen in igriv način spregovori o na videz dolgočasni stvari – fiziki. Uprizoritev Nika Škrleca, Lene Hribar in Urbana Kuntariča z gledališkimi sredstvi naredi zabavne celo Newtonove zakone. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar.
Avtor recenzije: Aljaž Koprivnikar Bereta Eva Longyka Marušič in Jure Franko.
Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta Eva Longyka Marušič in Jure Franko.
Avtor recenzije: Lev Detela Bereta Eva Longyka Marušič in Jure Franko.
Daniil Harms Umetnost je omara Režija: Ivan Peternelj Koprodukcija: Društvo za umetnost AVGUS in Slovensko mladinsko gledališče Premiera: 6. 9. 2019, v skladišču Mladinskega poleg Nove pošte Slovensko mladinsko gledališče je sezono 2019/20 začelo s predstavo Umetnost je omara. Po besedilih ruskega avantgardnega pisatelja Daniila Harmsa jo je režiral Ivan Peternelj. »Skupaj z igralsko ekipo nas je pri tem še enkrat spomnil, da je gledališki užitek zabava najboljše vrste«, je zapisala Petra Tanko, ki si je ogledala premiero. na sliki: Blaž Šef in Daša Doberšek, foto: Matej Peternelj
Lutkovno gledališče Maribor, Hiša otrok in umetnosti / Premiera 05.09.2019 Režija: Jelena Sitar Cvetko Avtor likovne podobe: Svjetlan Junaković Dramaturg: Anže Virant Lektorica: Metka Damjan Avtor glasbe: Igor Cvetko Svetovalec za beatbox: Žiga Žmavc Kostumografka: Mojca Bernjak Oblikovalec svetlobe: Miljenko Knezoci Scenski tehnolog: Lucijan Jošt Lutkovni tehnolog: Primož Mihevc Oblikovalka in izdelovalka lutk: Darka Erdelji Izdelovalci rekvizitov: Darka Erdelji, Mojca Bernjak, Primož Mihevc, Uroš Kumer (študijsko) in Brina Fekonja (študijsko) Asistent režije: Danilo Trstenjak Izdelovalci scenskih elementov: Lucijan Jošt, Branko Caserman in Igor Vidovič Nastopajo: Danilo Trstenjak, Gregor Prah, k. g., Andraž Jug k. g. Ob 90. obletnici rojstva Lojzeta Kovačiča so včeraj v Lutkovnem gledališču Maribor sezono začeli s predstavo Možiček žebljiček. Uprizoritev kolaža pravljic iz Kovačičeve zbirke Zgodbe iz mesta Rič Rač je na oder Male dvorane postavila režiserka Jelena Sitar Cvetko. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Boštjan Lah
Avtorica recenzije: Diana Pungeršič Bereta Lidija Hartman in Matjaž Romih.
Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bere Renato Horvat.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bere Eva Longyka Marušič
Neveljaven email naslov