Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorira recenzije: Katarina Mahnič
Bere Barbara Zupan
Novo mesto : Goga, 2021
Potopimo Islandijo!, roman Borisa Kolarja z vonjem po morju in nafti je po avtorjevih besedah nekakšna popotovalna odisejada, karikatura Evrope v predkovidnem času in hommage njegovemu življenju na Nizozemskem in prijateljem, ki jih je imel tam. Vendar bi bili junaki, ki se iz namišljenega nizozemskega mesteca Zwarteburen odpravijo na maščevalno misijo, lahko iz kateregakoli evropskega mesta.
Zaplet tega eksplozivno duhovitega in na resnične dogodke in dejstva inteligentno naslonjenega romana se namreč začne zaradi bankrota islandskih bank okoli leta 2012, kar prizadene tudi nizozemsko podeželje. Novica kot strela z jasnega trešči med Zwarteburenčane, ki zaradi tveganih vlaganj ostanejo brez občinske blagajne. Voditelji političnih strank – konzervativne, liberalne, zelene in upokojenske ter neodvisnega političnega akterja, ki je po naključju Bosanec – se v navalu besa odločijo kaznovati brezbrižne japijevske bankirje in to tako, da bodo Islandijo preprosto potopili. Ustanovijo Odbor za izgubljene priložnosti in javnosti predstavijo potovanje kot plovbo protesta, demonstracijo odločenosti in upora proti islandskim roparjem. Meščani še kako radi podprejo komedijo, v kateri bodo v glavnih vlogah nastopali njihovi politiki – prepirljivi predstavniki ljudstva bodo več dni pluli na majhni ladji sredi razburkanega Atlantika – in so zanjo kljub pregovorni nizozemski skoposti pripravljeni prispevati denar in različne odslužene stvari. Odprava nekje stakne vlačilec iz druge svetovne vojne, reševalni čoln, ki je nekoč visel z boka prekooceanske križarke, in neeksplodirani vojni torpedo, s katerim so se namenili izvršiti načrtovano dejanje in ki ga ljubkovalno poimenujejo Lolita, my best fish ever. Po filmsko dramatičnem in burleskno smešnem zapletu ob izplutju te čudaške naveze, ki jo v rotterdamskem pristanišču uprizori ekipa treh legendarnih potetoviranih žerjavistov, se povračilna misija lahko začne.
Roman Potopimo Islandijo! s svojimi preprostimi Zwarteburenčani, ki se hvalijo, da živijo na najbolj ravninskem delu dežele, ki je tako ali tako ravna kot krožnik, in kljub demokratični ureditvi vedno znova izvolijo župana iz rodbine van Zein, čeprav so ti preverjeno bedasti, spominja na Butalce; po svoji akciji in prizorišču, ki je večinoma morje z otoki, pa na bravurozni roman hrvaškega pisatelja Renata Baretića Osmi poverjenik, v katerem mladega politika kazensko umaknejo na od boga pozabljeni otok z odštekanimi prebivalci, da bi tam izvedel lokalne volitve. Kar je skoraj tako nemogoče kot potopiti Islandijo. Baretić se v romanu poigrava z jezikom, izumljenim iz različnih narečij, Kolar pa podoben učinek doseže z Mehom, avtomehanikom iz Sarajeva, ki svojega političnega delovanja nima za akt demokracije, ampak “da se sretnu komšije”, in se mu včasih zdi, da se duhovno obzorje njegovih kolegov konča na drugi strani kolesarske steze. Meho, najbolj praktični in na trdna tla postavljeni član maščevalne druščine, svojo kritiko in skrite misli pogosto izreka v sočni bosanščini, ker pač človek najbolje razume življenje, če si ga razlaga v maternem jeziku. Ob bok se mu po bistrosti uma lahko postavi samo učinkovita županova poslovna sekretarka Marike.
Vendar bi pisatelju naredili krivico, če bi se pretrdno oprijeli teh primerjav, saj je Kolar sveže “svoj”; poleg izjemno žlahtne, nenapadalne šegavosti, zaradi katere knjiga ni maščevalni pamflet, ampak spravljiv in blag opomin, kako bi lahko bilo, če bi ljudje znali v prijaznejši luči videti drug drugega, v pisanje neprisiljeno vnaša tudi svoje biološko, ekološko in znanstveno znanje in besednjak. (V občinskem parlamentu na primer vlada pestra biodiverziteta političnega ekosistema, ali ko po torpediranju Islandije junaški brodolomci čakajo zaviti v srebrne folije in zleknjeni na plaži kot manjše krdelo arktičnih tjulnjev, pripravljenih za žar.) Veliko vlogo imata onesnaževanje, s katerim smo zapacali celo svoj čas, in tudi človekovo pretirano poseganje v naravo, zaradi katerega ptice, ki gnezdjio na arhipelagu Farne, napadejo nizozemsko odpravo z vsemi razpoložljivimi biološkimi in kemičnimi sredstvi in jih v strmoglavem letu bombandirajo s kakci. Globoko pomenljiv in neskončno smešen je tudi dogodek, ko se Odbor za izgubljene priložnosti v zalivu v obliki neenakih rakovičjih klešč pobrati z Ligo proti onesnaževanju prostega in aktivnega delovnega časa. Tukaj so seveda tudi podnebne spremembe, zaradi katerih nad Atlantikom nekaj dni sploh ni vremena – ne vetra, ne dežja, ne oblačnosti, ne megle … In tako naprej, vse do izbruha vulkana Eyjafjallajokulla, zaprtja zračnega prometa nad Evropo in strokovno podprtega dejstva, da Islandija resnično tone – malo po tistem, ko so jo torpedirali z Lolito, my best fish ever, da ne bo pomote.
Roman Borisa Kolarja Potopimo Islandijo! lahko beremo za čisto, polnokrvno zabavo, lahko pa iz maščevalnega pohoda njegovih junakov tudi sami potegnemo kakšno dobro misel – vsi se z njega namreč vrnejo boljši in bolj povezani, kot preden so odrinili. In ne nazadnje, da je treba od besed preiti k akciji, ker lahko še tako majhno dejanje spremeni potek zgodovine, čeprav nikoli ne vemo, v katero smer. Zato pa mora biti človek tudi malo nor, ali kot je prepričana babica Brinhilder, ki jo naši maščevalci srečajo na štrleči skali sredi oceana: “Povem vam, kadar je človek nor, je na varnem. Le če se mu zmeša, ga je včasih treba nabiti na kol.” Pa razumite to, kakor hočete.
Avtorira recenzije: Katarina Mahnič
Bere Barbara Zupan
Novo mesto : Goga, 2021
Potopimo Islandijo!, roman Borisa Kolarja z vonjem po morju in nafti je po avtorjevih besedah nekakšna popotovalna odisejada, karikatura Evrope v predkovidnem času in hommage njegovemu življenju na Nizozemskem in prijateljem, ki jih je imel tam. Vendar bi bili junaki, ki se iz namišljenega nizozemskega mesteca Zwarteburen odpravijo na maščevalno misijo, lahko iz kateregakoli evropskega mesta.
Zaplet tega eksplozivno duhovitega in na resnične dogodke in dejstva inteligentno naslonjenega romana se namreč začne zaradi bankrota islandskih bank okoli leta 2012, kar prizadene tudi nizozemsko podeželje. Novica kot strela z jasnega trešči med Zwarteburenčane, ki zaradi tveganih vlaganj ostanejo brez občinske blagajne. Voditelji političnih strank – konzervativne, liberalne, zelene in upokojenske ter neodvisnega političnega akterja, ki je po naključju Bosanec – se v navalu besa odločijo kaznovati brezbrižne japijevske bankirje in to tako, da bodo Islandijo preprosto potopili. Ustanovijo Odbor za izgubljene priložnosti in javnosti predstavijo potovanje kot plovbo protesta, demonstracijo odločenosti in upora proti islandskim roparjem. Meščani še kako radi podprejo komedijo, v kateri bodo v glavnih vlogah nastopali njihovi politiki – prepirljivi predstavniki ljudstva bodo več dni pluli na majhni ladji sredi razburkanega Atlantika – in so zanjo kljub pregovorni nizozemski skoposti pripravljeni prispevati denar in različne odslužene stvari. Odprava nekje stakne vlačilec iz druge svetovne vojne, reševalni čoln, ki je nekoč visel z boka prekooceanske križarke, in neeksplodirani vojni torpedo, s katerim so se namenili izvršiti načrtovano dejanje in ki ga ljubkovalno poimenujejo Lolita, my best fish ever. Po filmsko dramatičnem in burleskno smešnem zapletu ob izplutju te čudaške naveze, ki jo v rotterdamskem pristanišču uprizori ekipa treh legendarnih potetoviranih žerjavistov, se povračilna misija lahko začne.
Roman Potopimo Islandijo! s svojimi preprostimi Zwarteburenčani, ki se hvalijo, da živijo na najbolj ravninskem delu dežele, ki je tako ali tako ravna kot krožnik, in kljub demokratični ureditvi vedno znova izvolijo župana iz rodbine van Zein, čeprav so ti preverjeno bedasti, spominja na Butalce; po svoji akciji in prizorišču, ki je večinoma morje z otoki, pa na bravurozni roman hrvaškega pisatelja Renata Baretića Osmi poverjenik, v katerem mladega politika kazensko umaknejo na od boga pozabljeni otok z odštekanimi prebivalci, da bi tam izvedel lokalne volitve. Kar je skoraj tako nemogoče kot potopiti Islandijo. Baretić se v romanu poigrava z jezikom, izumljenim iz različnih narečij, Kolar pa podoben učinek doseže z Mehom, avtomehanikom iz Sarajeva, ki svojega političnega delovanja nima za akt demokracije, ampak “da se sretnu komšije”, in se mu včasih zdi, da se duhovno obzorje njegovih kolegov konča na drugi strani kolesarske steze. Meho, najbolj praktični in na trdna tla postavljeni član maščevalne druščine, svojo kritiko in skrite misli pogosto izreka v sočni bosanščini, ker pač človek najbolje razume življenje, če si ga razlaga v maternem jeziku. Ob bok se mu po bistrosti uma lahko postavi samo učinkovita županova poslovna sekretarka Marike.
Vendar bi pisatelju naredili krivico, če bi se pretrdno oprijeli teh primerjav, saj je Kolar sveže “svoj”; poleg izjemno žlahtne, nenapadalne šegavosti, zaradi katere knjiga ni maščevalni pamflet, ampak spravljiv in blag opomin, kako bi lahko bilo, če bi ljudje znali v prijaznejši luči videti drug drugega, v pisanje neprisiljeno vnaša tudi svoje biološko, ekološko in znanstveno znanje in besednjak. (V občinskem parlamentu na primer vlada pestra biodiverziteta političnega ekosistema, ali ko po torpediranju Islandije junaški brodolomci čakajo zaviti v srebrne folije in zleknjeni na plaži kot manjše krdelo arktičnih tjulnjev, pripravljenih za žar.) Veliko vlogo imata onesnaževanje, s katerim smo zapacali celo svoj čas, in tudi človekovo pretirano poseganje v naravo, zaradi katerega ptice, ki gnezdjio na arhipelagu Farne, napadejo nizozemsko odpravo z vsemi razpoložljivimi biološkimi in kemičnimi sredstvi in jih v strmoglavem letu bombandirajo s kakci. Globoko pomenljiv in neskončno smešen je tudi dogodek, ko se Odbor za izgubljene priložnosti v zalivu v obliki neenakih rakovičjih klešč pobrati z Ligo proti onesnaževanju prostega in aktivnega delovnega časa. Tukaj so seveda tudi podnebne spremembe, zaradi katerih nad Atlantikom nekaj dni sploh ni vremena – ne vetra, ne dežja, ne oblačnosti, ne megle … In tako naprej, vse do izbruha vulkana Eyjafjallajokulla, zaprtja zračnega prometa nad Evropo in strokovno podprtega dejstva, da Islandija resnično tone – malo po tistem, ko so jo torpedirali z Lolito, my best fish ever, da ne bo pomote.
Roman Borisa Kolarja Potopimo Islandijo! lahko beremo za čisto, polnokrvno zabavo, lahko pa iz maščevalnega pohoda njegovih junakov tudi sami potegnemo kakšno dobro misel – vsi se z njega namreč vrnejo boljši in bolj povezani, kot preden so odrinili. In ne nazadnje, da je treba od besed preiti k akciji, ker lahko še tako majhno dejanje spremeni potek zgodovine, čeprav nikoli ne vemo, v katero smer. Zato pa mora biti človek tudi malo nor, ali kot je prepričana babica Brinhilder, ki jo naši maščevalci srečajo na štrleči skali sredi oceana: “Povem vam, kadar je človek nor, je na varnem. Le če se mu zmeša, ga je včasih treba nabiti na kol.” Pa razumite to, kakor hočete.
Avtor recenzija: Andrej Lutman Bereta Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Avtorica recenzija: Nives Kovač Bereta Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Koreograf in plesalec Branko Potočan je premierno predstavil novo odrsko delo z naslovom Črni petek. Plesno – gledališko – glasbeno predstavo, ki jo v živo na odru soustvarja glasbeni duo Silence, si je v Stari mestni elektrarni - Elektro Ljubljana ogledala Petra Tanko. foto: arhiv Vitkar zavod
Avtor recenzije: Iztok Ilich Bereta: Jasna Rodošek in Aleksander Golja.
Avtor recenzije: Peter Semolič Bereta Aleksander Golja in Jasna Rodošek
Škuc gledališče, Cankarjev dom, Zavod Kolaž / Premiera 08.12.2018 Režija: Alen Jelen Prevajalec: Lado Kralj Dramaturginja: Saška Rakef Scenografa: Alen Jelen, Urša Loboda Kostumografinja: Tina Kolenik Glasbena oblikovalka in avtorica glasbe: Bojana Šaljić Podešva Videastka: Valerie Wolf Gang Koreograf: Ivan Peternelj Lektorica: Klasja Zala Kovačič Oblikovalec maske: Emperatrizz Asistent režiserja in dramaturginje: Sandi Jesenik Izvajalci glasbe: David Trebižan, klavir; Bojana Šaljić P., klavir; Sergej Ranđelović V videu so uporabljene fotografije tekstur (dela z avtorske razstave Patina moje duše), avtorice Ive Čubrić ex. Musović. Nastopajo: Jurij Drevenšek, Aleš Kranjec, Anže Zevnik, Rok Kravanja, Danijel Malalan in članice Kabareta Tiffany Anđa Rupić, Luca Skadi, Virginia Immaculata Sinoči so v Kosovelovi dvorani Cankarjevega doma premierno odigrali predstavo Rožnati trikotnik ameriškega dramatika Martina Shermana. Čeprav je uprizoritev kultnega besedila LGBT kanona v režiji Alena Jelena v prvi vrsti zgodba o nacističnem zatiranju istospolnosti, razpre tudi problematiko sprejemanja lastne identitete. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Nada Žgank
SNG Drama Ljubljana, Mala drama / Premiera 07.12.2018 Režiserka: Nina Šorak Prevajalka: Tina Mahkota Dramaturginja: Urša Adamič Scenograf: Dorian Šilec Petek Kostumografinja: Ina Ferlan Lektorica: Tatjana Stanič Skladatelj: Mitja Vrhovnik Smrekar Svetovalka za gib: Tanja Zgonc Oblikovalec luči: Vlado Glavan Avtorica songa: Ana Duša Igrajo: Bojan Emeršič, Silva Čušin, Tina Vrbnjak, Nina Ivanišin, Milena Zupančič, Gorazd Logar Sinoči so na malem odru ljubljanske Drame premierno odigrali predstavo Ljudje uveljavljenega ameriškega dramatika mlajše generacije Stephena Karama. Predstava v režiji Nine Šorak uprizori običajno družinsko srečanje, ki prav skozi vsakdanjost situacije spregovori o splošni realnosti izginjajočega srednjega razreda. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Peter Uhan
Avtor recenzije: Gregor Podlogar Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.
Avtor recenzije: Gregor Podlogar Bereta Jure Franko in Lidija Hartman.
Mestno gledališče ljubljansko Nejc Gazvoda: Tih vdih Krstna uprizoritev Premiera 29. november 2018, veliki oder Režiser Nejc Gazvoda Dramaturginja Eva Mahkovic Scenograf Darjan Mihajlović Cerar Kostumograf Andrej Vrhovnik Avtor glasbe Laren Polič Zdravič Lektorica Maja Cerar Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Igrajo Mirjam Korbar, Jure Henigman, Ajda Smrekar, Matej Puc, Tjaša Železnik, Lara Wolf AGRFT Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so sinoči premierno uprizorili novo, po naročilu gledališča napisano igro Nejca Gazvode. Pisatelj, dramatik, gledališki in filmski režiser Nejc Gazvoda je za to gledališče že pred leti napisal Menjavo straže ter kriminalno nadaljevanko Vranja vrata. Krstno uprizoritev novega besedila je režiral sam. Premiero si je ogledala Staša Grahek. Foto Peter Giodani http://www.mgl.si/sl/program/predstave/tih-vdih/
V Slovenskem mladinskem gledališču so v režiji teoretičarke in režiserke Ane Vujanović in filmske režiserke Marte Popivoda včeraj premierno prikazali drugo iz sklopa predstav Narodna sprava, naslovljeno Krajine svobode. Predstavo si je ogledala Saška Rakef. Režija: Ana Vujanović, Marta Popivoda Zasedba : Damjana Černe, Vida Rucli, Katarina Stegnar Pričevanja in intervjuji: Zora Konjajev, Sonja Vujanović, Zdenka Kidrič Dodatna besedila: Damjana Černe, Katarina Stegnar Dramaturgija: Ana Vujanović Video: Marta Popivoda Asistentka režije in dramaturgije: Tery Žeželj Koreografija: Sheena McGrandles Scenografija: Matej Stupica Sodelavka za kostumografijo: Slavica Janošević Filmska fotografija: Lev Predan Kowarski Svetovalec za montažo: René Frölke Lektorica: Mateja Dermelj Strokovna sodelavca: Ana Hofman, Gal Kirn Asistent dramaturgije (študijsko): Jernej Potočan Asistentka kamere: Gaja Naja Rojec Oblikovanje svetlobe: David Cvelbar Oblikovanje zvoka: Silvo Zupančič Video tehnika in mapiranje: Dušan Ojdanič Pevski zbor: Amila Adrović, Teja Bitenc, Urška Cocej, Sabina Črnila, Polona Glavan, Anja Kocman, Mateja Kuntarič, Mojca Peternel, Ana Smerdu, Tanja Urek, Silvia Viviani, Gaja Vudrag, Anamarija Žagar Premiera: 29. 11. 2018, Slovensko mladinsko gledališče Foto: Ivian Kan Mujezinović
Anton Podbevšek teater se ob 120. obletnici rojstva začetnika slovenske zgodovinske avantgarde poklanja pesniku, čigar ime nosi. Po naslovu Podbevškove pesmi Izumitelj na zemlji nosi ime predstava, ki jo je režirala Bara Kolenc, pesnika pa je občinstvo spoznavalo v upodobitvah šestih nastopajočih, med njimi vrhunske slovenske performerke in plesalke Leje Jurišić. Predstavo si je ogledala Petra Tanko
Neveljaven email naslov