Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Kristina Kočan: Selišča

24.01.2022

Avtorica recenzije: Petra Koršič Bere Barbara Zupan.

Maribor : Litera, 2021

Pesnica in prevajalka Kristina Kočan (1981) svojega zanimanja za sodobno ameriško poezijo že v prvencu Šara (2008), ki je bil nominiran za najboljši prvenec leta, ni mogla skriti. S citati izstopajočih avtorjev se v njem sklicuje na sodobno ameriško tradicijo. Generacijsko v tem ne izstopa, vendar je ena tistih avtoric, ki so navdušenje nad sodobno ameriško poezijo poglobile v jezikovnem raziskovanju. S četrto pesniško zbirko Selišča (2021) postaja vse bolj opazna tudi naslomba na japonsko kulturo in njeno tradicionalno estetiko.

Kristina Kočan je vse knjige izdala na Štajerskem – v Mariboru in na Ptuju, kjer je pri Zavodu Itadakimasu leta 2014 izšla njena druga pesniška zbirka Kolesa in murve. Lahko bi rekli, da je hišna avtorica založbe Litera. Tako prvenec Šara kot tretja zbirka Šivje (2018) ter zbirka kratkih zgodb Divjad (2019) so namreč izšle prav pri tej založbi. Konec leta 2018 pa še večmedijska knjiga s|prehod, ki vključuje izbor njene poezije, avdio posnetke z njeno uglasbeno poezijo in fotografije Bojana Atanaskoviča. Glede na njeno zanimanje za sodobno ameriško poezijo ni naključje, da je leta 2016 na Filozofski fakulteti v Mariboru doktorirala prav iz sodobne ameriške poezije. Leta 2006 je soprevedla antologijo afriškoameriške poezije z naslovom Govoreči Boben (Murska Sobota, Separatio). Leta 2009 je izšel njen prevod izbranih pesmi Audre Lorde z naslovom Postaje (Ljubljana, ŠKUC).

Začnimo pri naslovih in pri besedah, torej pri jeziku, ki je za pesnika sredstvo, s katerim ubeseduje tvarino, snov, ki jo obdeluje. Enobesedni naslovi zbirk Šara, Šivje, Selišča opozarjajo na zvočno plat šumnikov, predvsem v besedah, ki nimajo pogoste rabe. V zadnji knjigi so to: tihotapen, tiholazec, tiholazno, vsemirje, rosljati, žužnjati, črnjava, vršaj, mirnodušje … Poleg zooloških, številnih botaničnih in ornitoloških terminov je opaziti tudi nekaj arhaičnih izrazov: begâj, tajinstveno … Zanimivi pa so tudi novi izrazi, na primer božališča, ki bi lahko stal kar v naslovu, saj gre v knjigi Selišča navsezadnje za božanje duše in telesa. Namesto povsem običajnih izrazov Kristina Kočan uporablja bolj nenavadno različico, ki vpelje oziroma odpre estetsko raven: za globoko rabi globočavo, za trenutek trenutje, za veter zapiše vetričava, za na rahlo zapiše polahko, za globino zapiše globočina, za meglo meglovje, za mraz mrzlota, za temo temota …

Prav vse te naštete in izpostavljene besede so del pesniške govorice avtorice, ki pesniško besedno gradivo razporeja v zelo kratke verze, tokrat izključno brez ločil in, z izjemo osebnih imen, z malimi črkami. Verzni lomi so različni, od tega, da gre za domnevno poudarjanje besede v novi vrstici in/ali dvojno, pentljajoče branje, ali tako, da poteka vsebinski lom, vdih, premor sredi vrstice, kot šiv. To slednje, ki je sicer samo občasno, opaženo že v zbirki Šivje, je izstopajoče in sveže … na primer v pesmi z naslovom Beseda ki to ni. Včasih taka postavitev odpira drugo/drugačno branje. Včasih pa se zazdi bolj enigmatično, kakor dejansko je. Pesem Viharnika je ena tistih, katere lom ni poseben, a vsebinsko ustrezen. Opazovanje vrstičnih postavitev me napotuje predvsem na sklep, da lom narekuje zunanja forma, torej vidna podoba natisnjene pesmi, in ne nujno vedno vsebinski razlog. To si lahko razložimo tudi kot dejstvo, da se Kristina Kočan ne pusti ujeti v nobeno pravilo. Več recenzentov je pri njeni poeziji omenilo anžambma. Raziskovanje loma vrstic je kar pogosto pri pesnikih, ki se poglabljajo v jezikovno strukturo in ekonomijo izraza. Pri Kristini Kočan zaznavam veliko svobode in odstopanj. Lomljenje bi bilo lahko še bolje raziskovano in tako bi bila pri recenzentih izpostavljena pesničina namera še bolj upravičena kot pesniška manira. Kočan uporabi tudi elipso in med abstraktnejše akvarele vstavi vsebinsko poved, kot v drugi pesmi z naslovom Zadnji klic: »vse moje / ljubezenske pesmi / so za njega / ki ne bere«. Na vsebinski ravni sta dva stebra, ki pesmi sredinita k ljubeznivosti, veselju. Tu je iz prejšnjih knjig že znani drugi/druga. Od prej znano telesno erotiko v Seliščih nadomešča duhovna atmosfera vsemirja in bližine. Novost pa je sin, ki se ga pesnica večkrat dotakne kot čudenje nad novim življenjem. Morda so nekateri izrazi tudi posledica interakcije z zgodnjo otroško govorico, gotovo pa ni naključno, da v zbirki najde mesto uspavanka.

Knjigo Selišča z le dvaintridesetimi pesmimi, izpisanimi zračno, z velikimi medvrstičnimi razmiki, je Kristina Kočan oblikovala iz treh razdelkov, ki se končajo na »-šča«. Prvi sklop Srečišča ima deset pesmi, drugi sklop Selišča ima dvanajst pesmi in tretji sklop Mislišča ima deset pesmi. Vse tri razdelke odpirajo večje izpisani verzi, ki so, iz kazala sodeč, prva pesem razdelka. Prvi nakazuje srečanje, srečo in mir. Pri drugem je zareza z verzom »žolna ki zadaja« in tako v bralcu odzvanja predvsem vizualni verz, ki stoji tik pred njim: »ivje na mahu«. Tretji uvod oziroma prva pesem tretjega razdelka pove stanje v obliki mislice: »včasih ni razlike / med človekom / in njegovo senco«.
Že na začetku razdelka s pesmijo Beseda ki to ni se tajinstveno, torej skrivnostno in nedoumljivo, posveti japonski besedi ȳugen. Takoj za tem omeni Snyderja. Navdušenju nad ameriško pesniško tradicijo je torej dodana japonska, predvsem japonska tradicionalna estetika. Znano je namreč, da dela Garyja Snyderja izražajo njegovo ukvarjanje z budistično duhovnostjo in naravo. Je zato na videz v tej knjigi vsega malo? Je to odraz pomika v meditacijsko/meditativno prakso? Beseda ȳugen ustreza zavesti o zavedanju vesolja, ob opazovanju in poglabljanju v naravo to sproži čustvene odzive in ti so pregloboki in premočni za besede. Poudarek je na minevanju stvari, na začasnosti, torej selitvi, naslovnih seliščih, in na občudovanju lepote trenutka. Subtilno globoka milina, ki pa ni očitna. Od tod posledično manj besed … To haikujevsko izkušnjo, zapisano nehaikujevsko, je Kristina Kočan vkomponirala že v prejšnjo zbirko Šivje. Zbirka Selišča je tako slogovno kakor vsebinsko poglobitev pesničinega raziskovanja: v jeziku in v že znani snovi ter zanjo novi tvarini – odnosu do sina in do narave. Poleg reminiscenc in nanašalnic na ameriško in vzhodnjaško pa najdemo tudi nekaj domače naravne dediščine, vzporejanje med tujimi in domačimi gorami ter vodovjem, rekami. Voda je pomemben element Selišč.

Tudi s temo minevanja je Kristina Kočan povezana že od prvenca, in sicer tedaj eksplicitno s temo smrti. Motrenje naravnih prizorov se je v zadnji knjigi poglobilo. Njena lirika tako drsi med kontemplacijo ob naravi in intimnimi doživetji v mikrokozmosu ter se gradi predvsem z vse močnejšo predajo v poglabljanje v jezikovno strukturo, imenovano ludistično raziskovanje pesniškega sredstva. Vendar raziskovanje nikoli ni samo sebi namen, nasprotno: jezikovno raziskovanje Kristine Kočan gre z roko v roki z vsebino. V pesmi z naslovom Selitve izvemo: »pot / je edino zatočišče«. Spet zazveni vzhodnjaška modrost in vsebinsko osmišljenje naslova, namreč govorka se vpraša: »je selitev vedno / res obljuba za povratek«. In če naslednje verze na 36. strani beremo pentljaje, se vračamo k prejšnji besedi in tako zaustavljamo linearni potek branja in doživljanja časa, se to bere: »povratek nas reši / odhod že pred / odhodom« »odhodom med / spanjem in / budnostjo«. Tam so mislišča, božališča, srečišča in selišča. V točki uvida in/ali zamrznjenega trenutka.


Ocene

2005 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Kristina Kočan: Selišča

24.01.2022

Avtorica recenzije: Petra Koršič Bere Barbara Zupan.

Maribor : Litera, 2021

Pesnica in prevajalka Kristina Kočan (1981) svojega zanimanja za sodobno ameriško poezijo že v prvencu Šara (2008), ki je bil nominiran za najboljši prvenec leta, ni mogla skriti. S citati izstopajočih avtorjev se v njem sklicuje na sodobno ameriško tradicijo. Generacijsko v tem ne izstopa, vendar je ena tistih avtoric, ki so navdušenje nad sodobno ameriško poezijo poglobile v jezikovnem raziskovanju. S četrto pesniško zbirko Selišča (2021) postaja vse bolj opazna tudi naslomba na japonsko kulturo in njeno tradicionalno estetiko.

Kristina Kočan je vse knjige izdala na Štajerskem – v Mariboru in na Ptuju, kjer je pri Zavodu Itadakimasu leta 2014 izšla njena druga pesniška zbirka Kolesa in murve. Lahko bi rekli, da je hišna avtorica založbe Litera. Tako prvenec Šara kot tretja zbirka Šivje (2018) ter zbirka kratkih zgodb Divjad (2019) so namreč izšle prav pri tej založbi. Konec leta 2018 pa še večmedijska knjiga s|prehod, ki vključuje izbor njene poezije, avdio posnetke z njeno uglasbeno poezijo in fotografije Bojana Atanaskoviča. Glede na njeno zanimanje za sodobno ameriško poezijo ni naključje, da je leta 2016 na Filozofski fakulteti v Mariboru doktorirala prav iz sodobne ameriške poezije. Leta 2006 je soprevedla antologijo afriškoameriške poezije z naslovom Govoreči Boben (Murska Sobota, Separatio). Leta 2009 je izšel njen prevod izbranih pesmi Audre Lorde z naslovom Postaje (Ljubljana, ŠKUC).

Začnimo pri naslovih in pri besedah, torej pri jeziku, ki je za pesnika sredstvo, s katerim ubeseduje tvarino, snov, ki jo obdeluje. Enobesedni naslovi zbirk Šara, Šivje, Selišča opozarjajo na zvočno plat šumnikov, predvsem v besedah, ki nimajo pogoste rabe. V zadnji knjigi so to: tihotapen, tiholazec, tiholazno, vsemirje, rosljati, žužnjati, črnjava, vršaj, mirnodušje … Poleg zooloških, številnih botaničnih in ornitoloških terminov je opaziti tudi nekaj arhaičnih izrazov: begâj, tajinstveno … Zanimivi pa so tudi novi izrazi, na primer božališča, ki bi lahko stal kar v naslovu, saj gre v knjigi Selišča navsezadnje za božanje duše in telesa. Namesto povsem običajnih izrazov Kristina Kočan uporablja bolj nenavadno različico, ki vpelje oziroma odpre estetsko raven: za globoko rabi globočavo, za trenutek trenutje, za veter zapiše vetričava, za na rahlo zapiše polahko, za globino zapiše globočina, za meglo meglovje, za mraz mrzlota, za temo temota …

Prav vse te naštete in izpostavljene besede so del pesniške govorice avtorice, ki pesniško besedno gradivo razporeja v zelo kratke verze, tokrat izključno brez ločil in, z izjemo osebnih imen, z malimi črkami. Verzni lomi so različni, od tega, da gre za domnevno poudarjanje besede v novi vrstici in/ali dvojno, pentljajoče branje, ali tako, da poteka vsebinski lom, vdih, premor sredi vrstice, kot šiv. To slednje, ki je sicer samo občasno, opaženo že v zbirki Šivje, je izstopajoče in sveže … na primer v pesmi z naslovom Beseda ki to ni. Včasih taka postavitev odpira drugo/drugačno branje. Včasih pa se zazdi bolj enigmatično, kakor dejansko je. Pesem Viharnika je ena tistih, katere lom ni poseben, a vsebinsko ustrezen. Opazovanje vrstičnih postavitev me napotuje predvsem na sklep, da lom narekuje zunanja forma, torej vidna podoba natisnjene pesmi, in ne nujno vedno vsebinski razlog. To si lahko razložimo tudi kot dejstvo, da se Kristina Kočan ne pusti ujeti v nobeno pravilo. Več recenzentov je pri njeni poeziji omenilo anžambma. Raziskovanje loma vrstic je kar pogosto pri pesnikih, ki se poglabljajo v jezikovno strukturo in ekonomijo izraza. Pri Kristini Kočan zaznavam veliko svobode in odstopanj. Lomljenje bi bilo lahko še bolje raziskovano in tako bi bila pri recenzentih izpostavljena pesničina namera še bolj upravičena kot pesniška manira. Kočan uporabi tudi elipso in med abstraktnejše akvarele vstavi vsebinsko poved, kot v drugi pesmi z naslovom Zadnji klic: »vse moje / ljubezenske pesmi / so za njega / ki ne bere«. Na vsebinski ravni sta dva stebra, ki pesmi sredinita k ljubeznivosti, veselju. Tu je iz prejšnjih knjig že znani drugi/druga. Od prej znano telesno erotiko v Seliščih nadomešča duhovna atmosfera vsemirja in bližine. Novost pa je sin, ki se ga pesnica večkrat dotakne kot čudenje nad novim življenjem. Morda so nekateri izrazi tudi posledica interakcije z zgodnjo otroško govorico, gotovo pa ni naključno, da v zbirki najde mesto uspavanka.

Knjigo Selišča z le dvaintridesetimi pesmimi, izpisanimi zračno, z velikimi medvrstičnimi razmiki, je Kristina Kočan oblikovala iz treh razdelkov, ki se končajo na »-šča«. Prvi sklop Srečišča ima deset pesmi, drugi sklop Selišča ima dvanajst pesmi in tretji sklop Mislišča ima deset pesmi. Vse tri razdelke odpirajo večje izpisani verzi, ki so, iz kazala sodeč, prva pesem razdelka. Prvi nakazuje srečanje, srečo in mir. Pri drugem je zareza z verzom »žolna ki zadaja« in tako v bralcu odzvanja predvsem vizualni verz, ki stoji tik pred njim: »ivje na mahu«. Tretji uvod oziroma prva pesem tretjega razdelka pove stanje v obliki mislice: »včasih ni razlike / med človekom / in njegovo senco«.
Že na začetku razdelka s pesmijo Beseda ki to ni se tajinstveno, torej skrivnostno in nedoumljivo, posveti japonski besedi ȳugen. Takoj za tem omeni Snyderja. Navdušenju nad ameriško pesniško tradicijo je torej dodana japonska, predvsem japonska tradicionalna estetika. Znano je namreč, da dela Garyja Snyderja izražajo njegovo ukvarjanje z budistično duhovnostjo in naravo. Je zato na videz v tej knjigi vsega malo? Je to odraz pomika v meditacijsko/meditativno prakso? Beseda ȳugen ustreza zavesti o zavedanju vesolja, ob opazovanju in poglabljanju v naravo to sproži čustvene odzive in ti so pregloboki in premočni za besede. Poudarek je na minevanju stvari, na začasnosti, torej selitvi, naslovnih seliščih, in na občudovanju lepote trenutka. Subtilno globoka milina, ki pa ni očitna. Od tod posledično manj besed … To haikujevsko izkušnjo, zapisano nehaikujevsko, je Kristina Kočan vkomponirala že v prejšnjo zbirko Šivje. Zbirka Selišča je tako slogovno kakor vsebinsko poglobitev pesničinega raziskovanja: v jeziku in v že znani snovi ter zanjo novi tvarini – odnosu do sina in do narave. Poleg reminiscenc in nanašalnic na ameriško in vzhodnjaško pa najdemo tudi nekaj domače naravne dediščine, vzporejanje med tujimi in domačimi gorami ter vodovjem, rekami. Voda je pomemben element Selišč.

Tudi s temo minevanja je Kristina Kočan povezana že od prvenca, in sicer tedaj eksplicitno s temo smrti. Motrenje naravnih prizorov se je v zadnji knjigi poglobilo. Njena lirika tako drsi med kontemplacijo ob naravi in intimnimi doživetji v mikrokozmosu ter se gradi predvsem z vse močnejšo predajo v poglabljanje v jezikovno strukturo, imenovano ludistično raziskovanje pesniškega sredstva. Vendar raziskovanje nikoli ni samo sebi namen, nasprotno: jezikovno raziskovanje Kristine Kočan gre z roko v roki z vsebino. V pesmi z naslovom Selitve izvemo: »pot / je edino zatočišče«. Spet zazveni vzhodnjaška modrost in vsebinsko osmišljenje naslova, namreč govorka se vpraša: »je selitev vedno / res obljuba za povratek«. In če naslednje verze na 36. strani beremo pentljaje, se vračamo k prejšnji besedi in tako zaustavljamo linearni potek branja in doživljanja časa, se to bere: »povratek nas reši / odhod že pred / odhodom« »odhodom med / spanjem in / budnostjo«. Tam so mislišča, božališča, srečišča in selišča. V točki uvida in/ali zamrznjenega trenutka.


07.05.2022

Philip Ridley: Razparač

Po drami Philipa Ridleya Disney Razparač (SNG Nova Gorica, Gledališče Koper / premiera: 5. maj 2022) Režija: Nataša Barbara Gračner Prevajalec: Zdravko Duša Dramaturg: Rok Andres Lektorica: Barbara Rogelj Scenograf: Branko Hojnik Kostumografinja: Nina Čehovin Koreografinja: Jana Menger Skladatelj: Martin Vogrin Oblikovalec svetlobe: Jaka Varmuž Asistent režiserke: Dimitrij Gračner Nastopajo: Blaž Popovski, Arna Hadžialjević, Jure Rajšp k.g. Predstava Razparač, ki je premierno na malem odru Slovenskega narodnega gledališča Nova Gorica v koprodukciji z Gledališčem Koper zaživela sinoči, odrsko interpretira dramo Philipa Ridleya Disney Razparač. Besedilo velja za začetek vala prepoznavnih dramskih pisav devetdesetih v Britaniji, ki se ga je zaradi njegove neposrednosti in pogoste šokantnosti prijela oznaka »u fris«, tokratna uprizoritev pa upošteva spremenjeni kontekst in gledališke premene. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: SNG Nova Gorica/Jaka Varmuž


05.05.2022

Peter Verč: Za vse, ne zase

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bralec: Aleksander Golja


05.05.2022

Didier Eribon: Vrnitev v Reims

Avtorica recenzije: Silvija Žnidar Bralka: Eva Longyka Marušič


05.05.2022

Jasna Blažič: Izvir

Avtorica recenzije: Marica Škorjanec Kosterca Bralec: Aleksander Golja


19.05.2022

Matjaž Pikalo: Ameriški sprehajalec

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


29.04.2022

Tekmeca

Ob ogledu filma Tekmeca se težko ognemo vzporednicam s švedskim Kvadratom, ki je pred leti požel navdušenje s svojo kritiko elitističnega sveta umetnosti. Tekmeca je še bolj samonanašalen, saj se loti same filmske industrije.


29.04.2022

Tekmeca

Ob ogledu filma Tekmeca se težko ognemo vzporednicam s švedskim Kvadratom, ki je pred leti požel navdušenje s svojo kritiko elitističnega sveta umetnosti. Tekmeca je še bolj samonanašalen, saj se loti same filmske industrije.


29.04.2022

Bergmanov otok: otok za cinefile

Par filmskih ustvarjalcev na prehodu v srednja leta se odpravi na majhen švedski otok Farö, malo na počitnice in malo po navdih. Oba pripravljata svoje nove projekte in pišeta scenarije, njemu gre pri tem kar dobro, njej malo manj, v ustvarjalni krizi pa se začnejo skoraj nevidno brisati meje med njunimi vsakdanjimi pohajkovanji in srečevanji, željami in spomini.


25.04.2022

Kazimir Kolar: Zgodbe nekega slabiča

Avtorica recenzije: Miša Gams Bralca: Eva Longyka Marušič in Jure Franko


25.04.2022

Barbara Jurša: Milje do Trsta

Avtor recenzije: Peter Semolič Bralca: Eva Longyka Marušič in Jure Franko


25.04.2022

Chimamanda Ngozi Adichie: Zapiski o žalovanju

Avtorica recenzije: Petra Meterc Bralka: Eva Longyka Marušič


25.04.2022

Alenka Kepic Mohar: Nevidna moč knjig

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bralec: Jure Franko


25.04.2022

En Knap Group: Hidra

Na odru ljubljanskih Španskih borcev je luč sveta ugledala plesna predstava Hidra, ki sta jo za plesno skupino En Knap Group zasnovala režiser Sebastijan Horvat in dramaturg Milan Ramšak Markovič. Gre za sklepni del trilogije Cement, ki navdih črpa iz istoimenskega besedila Heinerja Müllerja, središče pa – po besedah Sebastijana Horvata – tvori več med seboj povezanih tem, kot so: odnos med intimnimi in družbenimi razmerji, ljubeznijo in revolucijo, nedokončan proces emancipacije, politika spomina.


22.04.2022

Igor Harb: Severnjak

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


22.04.2022

Gaja Pöschl: Vesolje med nami

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


21.04.2022

TV-mreža

Napoved: Sinoči je bila premiera v Slovenskem mladinskem gledališču. V spodnji dvorani je ansambel z gosti uprizoril igro TV-mreža v režiji Matjaža Pograjca. Po filmskem scenariju Paddyja Chayefskega je TV-mrežo za oder priredil Lee Hall. Prevedel jo je Arko. Dramaturginja predstave je bila Urška Brodar. V predstavi se gledališka igra dopolnjuje s posnetki, projiciranimi v živo, in videi na ekranih. Na predstavi je bila Tadeja Krečič: TV-mreža Za oder priredil Lee Hall. Po filmu Paddyja Chayefskega. Režija: Matjaž Pograjc Prevod: Arko Premiera: 20. 4. 2022 ZASEDBA: Matija Vastl: Howard Beale, televizijski voditelj Ivan Peternelj: Harry Hunter, producent Matej Recer: Max Schumacher, vodja informativnega programa Robert Prebil: Frank Hackett, član upravnega odbora Janja Majzelj: Louise, Maxova žena Željko Hrs: Ed Ruddy, predsednik upravnega odbora Katarina Stegnar: Diana Christiensen, vodja produkcije programa Klara Kastelec: Tajnica režije Uroš Maček: Nelson Chaney, član upravnega odbora Maruša Oblak: Gospod Jensen, direktor UBS Mitja Lovše: režiser Liam Hlede: asistent studia Liam Hlede, Klara Kastelec, Mitja Lovše, Ivan Peternelj: animatorji Nathalie Horvat: maskerka Žana Štruc: garderoberka Sven Horvat (kamera 2), Vid Uršič/Tadej Čaušević (kamera 1), Jaka Žilavec (kamera 3): snemalci Dare Kragelj: prodajalec hot doga USTVARJALCI: Vodenje kamer v živo: Matjaž Pograjc/Tomo Brejc Režija videa: Tomo Brejc Oblikovanje in programiranje videa: Luka Dekleva Dramaturgija: Urška Brodar Lektorica: Mateja Dermelj Kostumografija: Neli Štrukelj Oblikovanje prostora: Greta Godnič Glasba: Tibor Mihelič Syed Koreografija: Branko Potočan Oblikovanje svetlobe: Andrej Petrovčič Oblikovanje zvoka: Jure Vlahovič Oblikovanje maske: Tina Prpar Asistent režije: Mitja Lovše Asistentka kostumografije: Estera Lovrec Asistent oblikovanja prostora: Sandi Mikluž Asistentka oblikovanja maske: Marta Šporin Vodja predstave: Liam Hlede Na posnetkih: Jack Snowden, poročevalec – Boris Kos Pripadnik Vojske ekumenske osvoboditve – Vito Weis Predsednik Ford – Dario Varga Ljudje na oknih – Mlado Mladinsko (Matic Eržen, Mira Giovanna Gabriel, Leon Kokošar, Nace Korošec, Mija Kramar, Tia Krhlanko, Hana Kunšič, Voranc Mandić, Aja Markovič, Jan Martinčič, Iza Napotnik, Jon Napotnik, Kaja Petrovič, Rosa Romih, Katka Slosar, Indija Stropnik, Jure Šimonka, Ronja Martina Usenik, Aiko Zakrajšek, Luka Žerdin)


18.04.2022

Valentin Brun: Pogozdovanje

Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bralca: Jasna Rodošek in Renato Horvat


18.04.2022

Paul Tyson: Vrnitev k resničnosti

Avtorica recenzije: Marjan Kovačevič Beltram Bralec: Renato Horvat


18.04.2022

Charles Dickens: Naš skupni prijatelj

Avtorica recenzije: Marica Škorjanec Kosterca Bralca: Jasna Rodošek in Renato Horvat


18.04.2022

Fernando Pessoa: Sporočilo

Avtor recenzije: Peter Semolič Bralec: Renato Horvat


Stran 40 od 101
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov