Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtor recenzije: Iztok Ilich
Bere Bernard Stramič
Mengeš : Ciceron, 2021
Deloma že objavljeno, zdaj v skupni knjigi strnjeno pisanje publicistke Spomenke Hribar in njenega družbeno prav tako izpostavljenega soproga, filozofa akademika Tineta Hribarja o slovenskih razkolih in slovenski spravi je takoj po izidu silovito razvnelo strasti. V polemiko se je med pandemijo in z njo povezanimi stiskami z razmišljanjem in razsojanjem o narodni razdvojenosti vključilo toliko različno opredeljenih državljanov Slovenije, kot že dolgo ne. Kar je dobro, saj bi bil molk slabša izbira.
Skupnemu uvodu sledita ponatis prelomnega eseja Krivda in greh in dopolnjenega članka Zamolčana zgodovina in sočutje iz leta 2019, kjer Spomenka Hribar piše o usodnosti zavračanja sprave v duhu načela Kdor ni z nami, je proti nam. To geslo Antona Mahniča s konca 19. stoletja je na Evharističnem kongresu leta 1935 v Ljubljani spodbudilo napoved križarske vojne liberalizmu in komunizmu, ki se prek bratomorne državljanske vojne nadaljuje v naš čas. »Kako zelo,« pripomni avtorica, »sta si podobni marksistično-leninistična in klerikalno-katoliška govorica!«
Spomenka Hribar ob poskusu predstavitve začetka katoliškega totalitarizma piše, da se nam bo šele s primerjalno interpretativno analizo klerikalno katoliškega in boljševiško-komunističnega ekskluzivizma »razjasnila podoba vrtinčenja vzrokov in posledic v dogajanju med domačo državljansko vojno«. Skrajni čas je, da »po več kot sto letih zavestne ločitve duhov – od mahničevsko klerikalne prek boljševiške razredno-bojne do poosamosvojitvene protikomunistične – to obdobje naše zgodovine zaključimo«, še poudarja.
Medtem ko ona vidi eno ključnih pobud zoper spravo med Slovenci – Cerkvi vdanimi in podrejenimi katoliki in liberalno usmerjenimi rojaki – češ, z nemškimi nacionalisti še, z odpadniki od vere pa nikakor ne! – akademik Tine Hribar v Mahničevih pozivih k ločevanju odkriva razloge za razkol globlje v preteklosti. Čas prvega razkola vidi v valjhunskem pokristjanjevanju, drugega v protireformaciji, o tretjemu razkolu, Mahničevi cepitvi duhov, pa še enkrat piše Spomenka Hribar, ki knjigo tudi sklene s spisom Ustaviti refašizacijo desnice in reboljševizacijo levice.
Tine Hribar začenja utemeljevanje svojega pogleda na zgodovinski razvoj Slovencev in še trajajoči razkol z vprašanjema: »Je slovenska sprava najprej sprava med Slovenci? Na podlagi slovenstva, med Slovenci kot pripadniki istega naroda?!« In odgovarja: »Ne – dokler sta religija in ideologija (katolicizem in komunizem) več vredna od (slovenske) nacionalnosti, tako da sta vernost in zavednost (cerkvena in partijska gorečnost) postavljeni pred slovenstvo. A človek se ne rodi kot katolik niti kot komunist; rodi pa se kot človek tega ali onega naroda.«
Nadaljuje z razčlenjevanjem sporočil Krsta pri Savici Franceta Prešerna in Dominika Smoleta, ki si ju nasprotni strani razlagata po svoje. In med drugim zapiše: »Bogomila je v glavnem molila, Črtomir pa je postal aktivni pospeševalec Valjhunovega ekspanzivnega krščanstva.« Poudarja tudi pomembnost ločevanja med spravo in pomiritvijo, med mirom, ki izvira iz sprave, in mirom kot rezultatom pomiritve, pacifikacije.
Ob drugem razkolu Tine Hribar opozarja na vnovično zaostritev 350 let pozneje v navezi med ideologom Mahničem in nadškofom Jakobom Missio, ki se ni zavzemal za jezik večine vernikov, češ tudi narodnost v večnacionalni državi se »lahko v polnosti uresniči le v univerzalni, nadnacionalni katoliški Cerkvi«. Velja dodati, da je njegova nespravljivost zajela le bojeviti vrh klera, medtem ko se mu zlasti primorski čedermaci v tem pogledu niso uklonili.
Zatem Hribar podrobneje sledi obdobjem stopnjevanja spora med Cerkvijo in vsemi, ki niso na njeni strani. Po letu 1935, ko je Mahniča nasledil Aleš Ušeničnik, nadaljuje z analizo medvojne kolaboracije. Leta 1942, ugotavlja, sta se nasprotnika, siamska dvojčka, »ki sta drug drugega na smrt sovražila, zapletla v smrtni krč,« umor Erlicha pa je bil zločin, ki je, »kakor zdaj vidim, bratomorno državljansko vojno naredil za nepovratno ...«
Potem ko nameni veliko pozornosti vlogi škofa Rožmana in se posveti vprašanju, kaj je in kaj ni vsebina sprave, Hribar tudi v razmišljanjih o etičnosti in prihodnosti sprave vedno bolj sega v današnji čas. V eni od definicij zapiše: »Slovenska sprava je narodna sprava: sprava naroda v sebi in s samim seboj, utemeljena v spravljenosti vsakega od nas s svojo vestjo kot glasom lastne biti.« Glede krivde in odgovornosti pa: »Nismo vsi odgovorni za vse, smo pa odgovorni za svoje stališče do vsega, tudi do tistega, česar nismo naredili.«
V nadaljevanju knjige Slovenski razkoli in slovenska sprava Tine Hribar ostro in polemično ocenjuje aktualne politične in družbene razmere v državi ter vzroke zanje. Zgovorna je kronika spreminjanja stališč članov Slovenske akademije znanosti in umetnosti do sprave, zlasti ob lanski objavi Slovenske sprave ter javnih odzivih nanjo. Kot soavtor ustave in več drugih ključnih dokumentov Tine Hribar seveda pozna njihovo nastajanje in poznejšo usodo. S soprogo Spomenko kljub ponavljajočim se zastojem in razočaranjem vztraja, da je sprejetje sprave, kot jo opredeljuje, usodnega pomena za prihodnost slovenstva. Večina, tudi med akademiki, zadnjo različico v celoti ali večidel sprejema, levi in desni skrajneži, kot jim pravi, pa jo že spodkopavajo. Zato ta čas ne vidi možnosti za sprejetje in potrditev besedila v parlamentu. Ob tem ne skriva zaskrbljenosti: »Strah pred resnico vodi v sovraštvo do sprave; sovraštvo pa do iskanja zla zgolj pri nasprotniku in prikrivanja zla na lastni strani,« opozarja.
Avtor recenzije: Iztok Ilich
Bere Bernard Stramič
Mengeš : Ciceron, 2021
Deloma že objavljeno, zdaj v skupni knjigi strnjeno pisanje publicistke Spomenke Hribar in njenega družbeno prav tako izpostavljenega soproga, filozofa akademika Tineta Hribarja o slovenskih razkolih in slovenski spravi je takoj po izidu silovito razvnelo strasti. V polemiko se je med pandemijo in z njo povezanimi stiskami z razmišljanjem in razsojanjem o narodni razdvojenosti vključilo toliko različno opredeljenih državljanov Slovenije, kot že dolgo ne. Kar je dobro, saj bi bil molk slabša izbira.
Skupnemu uvodu sledita ponatis prelomnega eseja Krivda in greh in dopolnjenega članka Zamolčana zgodovina in sočutje iz leta 2019, kjer Spomenka Hribar piše o usodnosti zavračanja sprave v duhu načela Kdor ni z nami, je proti nam. To geslo Antona Mahniča s konca 19. stoletja je na Evharističnem kongresu leta 1935 v Ljubljani spodbudilo napoved križarske vojne liberalizmu in komunizmu, ki se prek bratomorne državljanske vojne nadaljuje v naš čas. »Kako zelo,« pripomni avtorica, »sta si podobni marksistično-leninistična in klerikalno-katoliška govorica!«
Spomenka Hribar ob poskusu predstavitve začetka katoliškega totalitarizma piše, da se nam bo šele s primerjalno interpretativno analizo klerikalno katoliškega in boljševiško-komunističnega ekskluzivizma »razjasnila podoba vrtinčenja vzrokov in posledic v dogajanju med domačo državljansko vojno«. Skrajni čas je, da »po več kot sto letih zavestne ločitve duhov – od mahničevsko klerikalne prek boljševiške razredno-bojne do poosamosvojitvene protikomunistične – to obdobje naše zgodovine zaključimo«, še poudarja.
Medtem ko ona vidi eno ključnih pobud zoper spravo med Slovenci – Cerkvi vdanimi in podrejenimi katoliki in liberalno usmerjenimi rojaki – češ, z nemškimi nacionalisti še, z odpadniki od vere pa nikakor ne! – akademik Tine Hribar v Mahničevih pozivih k ločevanju odkriva razloge za razkol globlje v preteklosti. Čas prvega razkola vidi v valjhunskem pokristjanjevanju, drugega v protireformaciji, o tretjemu razkolu, Mahničevi cepitvi duhov, pa še enkrat piše Spomenka Hribar, ki knjigo tudi sklene s spisom Ustaviti refašizacijo desnice in reboljševizacijo levice.
Tine Hribar začenja utemeljevanje svojega pogleda na zgodovinski razvoj Slovencev in še trajajoči razkol z vprašanjema: »Je slovenska sprava najprej sprava med Slovenci? Na podlagi slovenstva, med Slovenci kot pripadniki istega naroda?!« In odgovarja: »Ne – dokler sta religija in ideologija (katolicizem in komunizem) več vredna od (slovenske) nacionalnosti, tako da sta vernost in zavednost (cerkvena in partijska gorečnost) postavljeni pred slovenstvo. A človek se ne rodi kot katolik niti kot komunist; rodi pa se kot človek tega ali onega naroda.«
Nadaljuje z razčlenjevanjem sporočil Krsta pri Savici Franceta Prešerna in Dominika Smoleta, ki si ju nasprotni strani razlagata po svoje. In med drugim zapiše: »Bogomila je v glavnem molila, Črtomir pa je postal aktivni pospeševalec Valjhunovega ekspanzivnega krščanstva.« Poudarja tudi pomembnost ločevanja med spravo in pomiritvijo, med mirom, ki izvira iz sprave, in mirom kot rezultatom pomiritve, pacifikacije.
Ob drugem razkolu Tine Hribar opozarja na vnovično zaostritev 350 let pozneje v navezi med ideologom Mahničem in nadškofom Jakobom Missio, ki se ni zavzemal za jezik večine vernikov, češ tudi narodnost v večnacionalni državi se »lahko v polnosti uresniči le v univerzalni, nadnacionalni katoliški Cerkvi«. Velja dodati, da je njegova nespravljivost zajela le bojeviti vrh klera, medtem ko se mu zlasti primorski čedermaci v tem pogledu niso uklonili.
Zatem Hribar podrobneje sledi obdobjem stopnjevanja spora med Cerkvijo in vsemi, ki niso na njeni strani. Po letu 1935, ko je Mahniča nasledil Aleš Ušeničnik, nadaljuje z analizo medvojne kolaboracije. Leta 1942, ugotavlja, sta se nasprotnika, siamska dvojčka, »ki sta drug drugega na smrt sovražila, zapletla v smrtni krč,« umor Erlicha pa je bil zločin, ki je, »kakor zdaj vidim, bratomorno državljansko vojno naredil za nepovratno ...«
Potem ko nameni veliko pozornosti vlogi škofa Rožmana in se posveti vprašanju, kaj je in kaj ni vsebina sprave, Hribar tudi v razmišljanjih o etičnosti in prihodnosti sprave vedno bolj sega v današnji čas. V eni od definicij zapiše: »Slovenska sprava je narodna sprava: sprava naroda v sebi in s samim seboj, utemeljena v spravljenosti vsakega od nas s svojo vestjo kot glasom lastne biti.« Glede krivde in odgovornosti pa: »Nismo vsi odgovorni za vse, smo pa odgovorni za svoje stališče do vsega, tudi do tistega, česar nismo naredili.«
V nadaljevanju knjige Slovenski razkoli in slovenska sprava Tine Hribar ostro in polemično ocenjuje aktualne politične in družbene razmere v državi ter vzroke zanje. Zgovorna je kronika spreminjanja stališč članov Slovenske akademije znanosti in umetnosti do sprave, zlasti ob lanski objavi Slovenske sprave ter javnih odzivih nanjo. Kot soavtor ustave in več drugih ključnih dokumentov Tine Hribar seveda pozna njihovo nastajanje in poznejšo usodo. S soprogo Spomenko kljub ponavljajočim se zastojem in razočaranjem vztraja, da je sprejetje sprave, kot jo opredeljuje, usodnega pomena za prihodnost slovenstva. Večina, tudi med akademiki, zadnjo različico v celoti ali večidel sprejema, levi in desni skrajneži, kot jim pravi, pa jo že spodkopavajo. Zato ta čas ne vidi možnosti za sprejetje in potrditev besedila v parlamentu. Ob tem ne skriva zaskrbljenosti: »Strah pred resnico vodi v sovraštvo do sprave; sovraštvo pa do iskanja zla zgolj pri nasprotniku in prikrivanja zla na lastni strani,« opozarja.
Po drami Philipa Ridleya Disney Razparač (SNG Nova Gorica, Gledališče Koper / premiera: 5. maj 2022) Režija: Nataša Barbara Gračner Prevajalec: Zdravko Duša Dramaturg: Rok Andres Lektorica: Barbara Rogelj Scenograf: Branko Hojnik Kostumografinja: Nina Čehovin Koreografinja: Jana Menger Skladatelj: Martin Vogrin Oblikovalec svetlobe: Jaka Varmuž Asistent režiserke: Dimitrij Gračner Nastopajo: Blaž Popovski, Arna Hadžialjević, Jure Rajšp k.g. Predstava Razparač, ki je premierno na malem odru Slovenskega narodnega gledališča Nova Gorica v koprodukciji z Gledališčem Koper zaživela sinoči, odrsko interpretira dramo Philipa Ridleya Disney Razparač. Besedilo velja za začetek vala prepoznavnih dramskih pisav devetdesetih v Britaniji, ki se ga je zaradi njegove neposrednosti in pogoste šokantnosti prijela oznaka »u fris«, tokratna uprizoritev pa upošteva spremenjeni kontekst in gledališke premene. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: SNG Nova Gorica/Jaka Varmuž
Ob ogledu filma Tekmeca se težko ognemo vzporednicam s švedskim Kvadratom, ki je pred leti požel navdušenje s svojo kritiko elitističnega sveta umetnosti. Tekmeca je še bolj samonanašalen, saj se loti same filmske industrije.
Ob ogledu filma Tekmeca se težko ognemo vzporednicam s švedskim Kvadratom, ki je pred leti požel navdušenje s svojo kritiko elitističnega sveta umetnosti. Tekmeca je še bolj samonanašalen, saj se loti same filmske industrije.
Par filmskih ustvarjalcev na prehodu v srednja leta se odpravi na majhen švedski otok Farö, malo na počitnice in malo po navdih. Oba pripravljata svoje nove projekte in pišeta scenarije, njemu gre pri tem kar dobro, njej malo manj, v ustvarjalni krizi pa se začnejo skoraj nevidno brisati meje med njunimi vsakdanjimi pohajkovanji in srečevanji, željami in spomini.
Avtorica recenzije: Miša Gams Bralca: Eva Longyka Marušič in Jure Franko
Avtor recenzije: Peter Semolič Bralca: Eva Longyka Marušič in Jure Franko
Avtorica recenzije: Petra Meterc Bralka: Eva Longyka Marušič
Na odru ljubljanskih Španskih borcev je luč sveta ugledala plesna predstava Hidra, ki sta jo za plesno skupino En Knap Group zasnovala režiser Sebastijan Horvat in dramaturg Milan Ramšak Markovič. Gre za sklepni del trilogije Cement, ki navdih črpa iz istoimenskega besedila Heinerja Müllerja, središče pa – po besedah Sebastijana Horvata – tvori več med seboj povezanih tem, kot so: odnos med intimnimi in družbenimi razmerji, ljubeznijo in revolucijo, nedokončan proces emancipacije, politika spomina.
Napoved: Sinoči je bila premiera v Slovenskem mladinskem gledališču. V spodnji dvorani je ansambel z gosti uprizoril igro TV-mreža v režiji Matjaža Pograjca. Po filmskem scenariju Paddyja Chayefskega je TV-mrežo za oder priredil Lee Hall. Prevedel jo je Arko. Dramaturginja predstave je bila Urška Brodar. V predstavi se gledališka igra dopolnjuje s posnetki, projiciranimi v živo, in videi na ekranih. Na predstavi je bila Tadeja Krečič: TV-mreža Za oder priredil Lee Hall. Po filmu Paddyja Chayefskega. Režija: Matjaž Pograjc Prevod: Arko Premiera: 20. 4. 2022 ZASEDBA: Matija Vastl: Howard Beale, televizijski voditelj Ivan Peternelj: Harry Hunter, producent Matej Recer: Max Schumacher, vodja informativnega programa Robert Prebil: Frank Hackett, član upravnega odbora Janja Majzelj: Louise, Maxova žena Željko Hrs: Ed Ruddy, predsednik upravnega odbora Katarina Stegnar: Diana Christiensen, vodja produkcije programa Klara Kastelec: Tajnica režije Uroš Maček: Nelson Chaney, član upravnega odbora Maruša Oblak: Gospod Jensen, direktor UBS Mitja Lovše: režiser Liam Hlede: asistent studia Liam Hlede, Klara Kastelec, Mitja Lovše, Ivan Peternelj: animatorji Nathalie Horvat: maskerka Žana Štruc: garderoberka Sven Horvat (kamera 2), Vid Uršič/Tadej Čaušević (kamera 1), Jaka Žilavec (kamera 3): snemalci Dare Kragelj: prodajalec hot doga USTVARJALCI: Vodenje kamer v živo: Matjaž Pograjc/Tomo Brejc Režija videa: Tomo Brejc Oblikovanje in programiranje videa: Luka Dekleva Dramaturgija: Urška Brodar Lektorica: Mateja Dermelj Kostumografija: Neli Štrukelj Oblikovanje prostora: Greta Godnič Glasba: Tibor Mihelič Syed Koreografija: Branko Potočan Oblikovanje svetlobe: Andrej Petrovčič Oblikovanje zvoka: Jure Vlahovič Oblikovanje maske: Tina Prpar Asistent režije: Mitja Lovše Asistentka kostumografije: Estera Lovrec Asistent oblikovanja prostora: Sandi Mikluž Asistentka oblikovanja maske: Marta Šporin Vodja predstave: Liam Hlede Na posnetkih: Jack Snowden, poročevalec – Boris Kos Pripadnik Vojske ekumenske osvoboditve – Vito Weis Predsednik Ford – Dario Varga Ljudje na oknih – Mlado Mladinsko (Matic Eržen, Mira Giovanna Gabriel, Leon Kokošar, Nace Korošec, Mija Kramar, Tia Krhlanko, Hana Kunšič, Voranc Mandić, Aja Markovič, Jan Martinčič, Iza Napotnik, Jon Napotnik, Kaja Petrovič, Rosa Romih, Katka Slosar, Indija Stropnik, Jure Šimonka, Ronja Martina Usenik, Aiko Zakrajšek, Luka Žerdin)
Avtorica recenzije: Marjan Kovačevič Beltram Bralec: Renato Horvat
Avtorica recenzije: Marica Škorjanec Kosterca Bralca: Jasna Rodošek in Renato Horvat
Neveljaven email naslov