Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtor recenzije: Mare Cestnik
Bere: Jure Franko.
Prevedla Jana Unuk; Ljubljana: Cankarjeva založba, 2021
Že dokazano in priznano ter obenem preprosto in presenetljivo je, kako učinkovite so podobe, ki jih Andrzej Stasiuk umešča v okvir potopisnega žanra kot prvovrstne literature. Odreka se pomagalom tehnološke ekstravagantnosti, zemljepisne eksotičnosti, načrtnega avanturizma in praznega žurnalističnega zanosa: večinoma se giblje z avtomobilom, obdeluje vzhodna in jugovzhodna obrobja Evrope, ki množic ne zanimajo ali gojijo do njih odpor, kdaj tudi upravičen, zaseda obstransko opazovalno pozicijo ter je v žlahtnem smislu realističen, že domala kruto resnicoljuben. A mu barantanja s fantomom resnice ni mogoče očitati. Ta pojem ubeseduje s skrbno pretehtanimi in dorečenimi spoznavami. Njegov individualizem je iskreno izpostavljen, prežarčen z objektivnostjo misleca. Je nedvoumen interpret razcepljene identitete ogromnega števila tako rekoč Polevropejcev, torej slovanskega vzhoda in juga ter drugih etnij v državah, ki jih je pred dvema desetletjema k svojemu zahodnemu jedru pripustila evropska zveza – ali ki še, povsem negotovo, čakajo na priznanje zgodovinsko agresivnejše družine nekdanjih kolonialnih sil. Svojo držo si je poljski pisec končno utrdil tudi tako, da se je kot prestolnični mestni prebivalec preselil na demografsko zdesetkano galicijsko podeželje, se pravi na območje, kjer se dotikajo in prepletajo etnična ožilja Poljakov, Slovakov, Madžarov in Ukrajincev – da ne omenjamo Romov in na splošno manj znanih manjših in nedržavotvornih ljudstev.
Prozna zbirka Fado, ki jo podnaslavlja oznaka Popotne skice, je najmanj s polovico svojega obsega naslonjena prav na to območje. Ali še ožje oziroma osebneje in intimneje: na kraj avtorjevega bivanja in domovanja ter njegovo osebnostno zgodovino in odnose. Res je, Stasiuk tudi sicer ne skriva in tudi ne zamegljuje svojega dejavnostnega, razmišljujočega, čustvujočega bitja in bistva – konec koncev si ni mogoče zamišljati potopisja, predajanega v, recimo, tretji osebi! Celostno prisoten je v spominih na otroštvo, na počitnice pri starih starših na podeželju, v leseni hiši, v času in prostoru brez hrupa in smeti; kot starejši mladostnik, ki sodoživlja nacionalno evforijo med obiski poljskega papeža; kot zrel mož in oče, ko spremlja hčerino odraščanje. Veliko pozornosti, in to upravičeno, ter knjižnih listov je namenjenih razmišljanju o Evropi, celini najmanj dvoje civilizacijskih obrazov, ter o njenem vzhodu in jugovzhodu, ki izgubljata svoje avtohtone značilnosti in bogastvo v obupanem ponikanju v plastificirane privide blaginje in porabniškega samozadovoljevanja. Le slaba polovica knjige je tako napolnjena s čezmejnimi prostorskimi premiki, in še to le v okruških in v na videz publicističnih, aktualističnih prizorih. Nemara se marsikateremu bralcu s takšnimi vsebinskimi razmerji ne bodo uresničila pričakovanja – a si upam trditi, da ne bo razočaran in da se ob branju in po njem ne bo čutil opeharjenega. Stasiuk preprosto ne zna dolgočasiti: še takšna sitnobna bralska uglasitev v besedilih ne bo našla mesta, kjer bi mogla mojstru poočitati prisiljenost, neprepričljivost, zgolj teku fabule ali slogu uslužno odvečnost. Nič manj kot to ni pomembno, da je Stasiukova proza kljub poudarku na plastični predstavljivosti in v precejšnji meri tudi družbeno-politični angažiranosti izredno blagoglasna in poetična. Ne le ko slika krajine in tihožitja, temveč nič manj takrat, ko riše portrete, mrtvo urbanost ali množične prizore.
Melanholično, a zvonko in milo. Resnično kot fado.
Avtor recenzije: Mare Cestnik
Bere: Jure Franko.
Prevedla Jana Unuk; Ljubljana: Cankarjeva založba, 2021
Že dokazano in priznano ter obenem preprosto in presenetljivo je, kako učinkovite so podobe, ki jih Andrzej Stasiuk umešča v okvir potopisnega žanra kot prvovrstne literature. Odreka se pomagalom tehnološke ekstravagantnosti, zemljepisne eksotičnosti, načrtnega avanturizma in praznega žurnalističnega zanosa: večinoma se giblje z avtomobilom, obdeluje vzhodna in jugovzhodna obrobja Evrope, ki množic ne zanimajo ali gojijo do njih odpor, kdaj tudi upravičen, zaseda obstransko opazovalno pozicijo ter je v žlahtnem smislu realističen, že domala kruto resnicoljuben. A mu barantanja s fantomom resnice ni mogoče očitati. Ta pojem ubeseduje s skrbno pretehtanimi in dorečenimi spoznavami. Njegov individualizem je iskreno izpostavljen, prežarčen z objektivnostjo misleca. Je nedvoumen interpret razcepljene identitete ogromnega števila tako rekoč Polevropejcev, torej slovanskega vzhoda in juga ter drugih etnij v državah, ki jih je pred dvema desetletjema k svojemu zahodnemu jedru pripustila evropska zveza – ali ki še, povsem negotovo, čakajo na priznanje zgodovinsko agresivnejše družine nekdanjih kolonialnih sil. Svojo držo si je poljski pisec končno utrdil tudi tako, da se je kot prestolnični mestni prebivalec preselil na demografsko zdesetkano galicijsko podeželje, se pravi na območje, kjer se dotikajo in prepletajo etnična ožilja Poljakov, Slovakov, Madžarov in Ukrajincev – da ne omenjamo Romov in na splošno manj znanih manjših in nedržavotvornih ljudstev.
Prozna zbirka Fado, ki jo podnaslavlja oznaka Popotne skice, je najmanj s polovico svojega obsega naslonjena prav na to območje. Ali še ožje oziroma osebneje in intimneje: na kraj avtorjevega bivanja in domovanja ter njegovo osebnostno zgodovino in odnose. Res je, Stasiuk tudi sicer ne skriva in tudi ne zamegljuje svojega dejavnostnega, razmišljujočega, čustvujočega bitja in bistva – konec koncev si ni mogoče zamišljati potopisja, predajanega v, recimo, tretji osebi! Celostno prisoten je v spominih na otroštvo, na počitnice pri starih starših na podeželju, v leseni hiši, v času in prostoru brez hrupa in smeti; kot starejši mladostnik, ki sodoživlja nacionalno evforijo med obiski poljskega papeža; kot zrel mož in oče, ko spremlja hčerino odraščanje. Veliko pozornosti, in to upravičeno, ter knjižnih listov je namenjenih razmišljanju o Evropi, celini najmanj dvoje civilizacijskih obrazov, ter o njenem vzhodu in jugovzhodu, ki izgubljata svoje avtohtone značilnosti in bogastvo v obupanem ponikanju v plastificirane privide blaginje in porabniškega samozadovoljevanja. Le slaba polovica knjige je tako napolnjena s čezmejnimi prostorskimi premiki, in še to le v okruških in v na videz publicističnih, aktualističnih prizorih. Nemara se marsikateremu bralcu s takšnimi vsebinskimi razmerji ne bodo uresničila pričakovanja – a si upam trditi, da ne bo razočaran in da se ob branju in po njem ne bo čutil opeharjenega. Stasiuk preprosto ne zna dolgočasiti: še takšna sitnobna bralska uglasitev v besedilih ne bo našla mesta, kjer bi mogla mojstru poočitati prisiljenost, neprepričljivost, zgolj teku fabule ali slogu uslužno odvečnost. Nič manj kot to ni pomembno, da je Stasiukova proza kljub poudarku na plastični predstavljivosti in v precejšnji meri tudi družbeno-politični angažiranosti izredno blagoglasna in poetična. Ne le ko slika krajine in tihožitja, temveč nič manj takrat, ko riše portrete, mrtvo urbanost ali množične prizore.
Melanholično, a zvonko in milo. Resnično kot fado.
Drama Hlapci, Ivana Cankarja, je v interpretaciji poljske režiserke Maje Kleczewske premierno zaživela v Slovenskem mladinskem gledališču. Uprizoritev v Festivalni dvorani si je ogledala Petra Tanko. na fotografiji: Janja Majzelj kot Lojzka, učiteljica, Daša Doberšek kot Komar, učitelj in Pisek, pijanec in Dragana Alfirević kot Anka, županova hči, foto: Asiana Jurca Avci
Emanat, Matija Ferlin / premiera 29. 06. 2021 Režija, koreografija, izvedba: Matija Ferlin Dramaturgija: Goran Ferčec Besedilo: Goran Ferčec, Matija Ferlin Glasba uporabljena v predstavi: Johann Sebastian Bach, Pasijon po Mateju, BWV 244, izvedba: Philippe Herreweghe / Collegium Vocale Gent, z dovoljenjem Harmonia Mundi / [PIAS] Scenografija: Mauricio Ferlin Oblikovanje zvoka: Luka Prinčič Oblikovanje luči, vodja tehnike: Saša Fistrić Kostumografija: Desa Janković, Matija Ferlin Asistentka režije: Rajna Racz Vodja produkcije: Maja Delak Asistentka produkcije: Sabrina Železnik Izvršna produkcija: Silvija Stipanov Vizualna podoba: Tina Ivezić, Christophe Chemin, Ana Buljan Prevodi: Danijela Bilić Rojnić, Ana Uglešić, Katja Kosi, Maša Dabić Prevodi libreta Matejevega pasijona: angleški in francoski prevod je uporabljen z dovoljenjem Harmonia Mundi; hrvaški prevod je povzet po Nedeljskih berilih, ki jih je objavila Kršćanska sadašnjost (Krščanska sedanjost, Zagreb, 1971) ali povzet po neposrednem prevodu iz nemščine Alojzije Domislović iz Čazmansko-varaždinskega pevskega zbora (Varaždin, 1989); slovenski prevod je del arhiva Slovenske filharmonije. Produkcija: Emanat, Matija Ferlin Koprodukcija: Wiener Festwochen, CND Centre national de la danse, Istarsko narodno kazalište – Gradsko kazalište Pula Partnerji: Mediteranski plesni centar Svetvinčenat, Bunker / Stara mestna Elektrarna – Elektro Ljubljana S podporo: Zagrebačko kazalište mladih Finančna podpora: Ministrstvo za kulturo RS, Mestna občina Ljubljana, Grad Pula, Grad Zagreb Čeprav bi predstavo Sad sam Matthäus lahko označili kot uprizoritev za enega performerja in glasbeni posnetek, gre pravzaprav za veliko mednarodno koprodukcijo, ki v vseh pogledih presega produkcijske in umetniške ambicije solo projekta, odrski preplet Bachovega slavnega oratorija in drobcev družinske zgodovine pa tvori močno in ne le gledališko izkušnjo. Predstavo si je v Stari mestni elektrarni ogledal Rok Bozovičar. Foto Jelena Janković
Slovensko mladinsko gledališče je k uprizoritvi kultne Cankarjeve drame Hlapci povabilo poljsko režiserko. Predstava je zaživela v Festivalni dvorani, polni kulturne dediščine in zgodovinskega spomina. Ogledala si jo je Petra Tanko.
Avtorica recenzije: Miša Gams Bere: Lidija Hartman
Avtorica recenzije: Barbara Leban Bere: Barbara Zupan
Eugene Labiche: Slamnik (Un Chapeau de Paille d'Italie, 1851) Komedija Premiera: 9. junij 2021 Prevajalka, avtorica priredbe in dramaturginja Eva Mahkovic Režiser in scenograf Diego de Brea Kostumograf Leo Kulaš Lektorica Barbara Rogelj Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Nastopajo Jaka Lah, Jana Zupančič, Tjaša Železnik, Jožef Ropoša, Uroš Smolej, Gašper Jarni, Viktorija Bencik Emeršič / Lena Hribar, Judita Zidar, Matic Lukšič / Klemen Kovačič, Tomo Tomšič, Boris Kerč, Mario Dragojević k. g., Klara Kuk Zadnjo premiero nenavadne sezone – komedijo Slamnik francoskega avtorja Eugena Labicha v prevodu in priredbi Eve Mahkovic – je Mestno gledališče ljubljansko uprizorilo na novem ljubljanskem prizorišču Hala L56 v industrijski coni tovarne Litostroj. Na nestandardno sceno je komedijo iz leta 1851 postavil režiser Diego de Brea, ki velja za mojstra odrske komedije; o izzivih, ki jih postavlja Slamnik, med drugim pravi, da je šlo za to, kako ga 'z neko fineso in analitičnim posegom ne samo v situacijsko, ampak tudi v karakterno komiko, ki je bistveno težji element, ker je treba like seveda izgraditi, nekako vzpostaviti v situaciji, ki jo Labiche ponuja'. Foto: Peter Giodani; na fotografiji: Jana Zupančič, Jožef Ropoša
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bere Jasna Rodošek.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bere Jasna Rodošek.
Neveljaven email naslov