Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Andrzej Stasiuk: Fado

31.01.2022

Avtor recenzije: Mare Cestnik Bere: Jure Franko.

Prevedla Jana Unuk; Ljubljana: Cankarjeva založba, 2021

Že dokazano in priznano ter obenem preprosto in presenetljivo je, kako učinkovite so podobe, ki jih Andrzej Stasiuk umešča v okvir potopisnega žanra kot prvovrstne literature. Odreka se pomagalom tehnološke ekstravagantnosti, zemljepisne eksotičnosti, načrtnega avanturizma in praznega žurnalističnega zanosa: večinoma se giblje z avtomobilom, obdeluje vzhodna in jugovzhodna obrobja Evrope, ki množic ne zanimajo ali gojijo do njih odpor, kdaj tudi upravičen, zaseda obstransko opazovalno pozicijo ter je v žlahtnem smislu realističen, že domala kruto resnicoljuben. A mu barantanja s fantomom resnice ni mogoče očitati. Ta pojem ubeseduje s skrbno pretehtanimi in dorečenimi spoznavami. Njegov individualizem je iskreno izpostavljen, prežarčen z objektivnostjo misleca. Je nedvoumen interpret razcepljene identitete ogromnega števila tako rekoč Polevropejcev, torej slovanskega vzhoda in juga ter drugih etnij v državah, ki jih je pred dvema desetletjema k svojemu zahodnemu jedru pripustila evropska zveza – ali ki še, povsem negotovo, čakajo na priznanje zgodovinsko agresivnejše družine nekdanjih kolonialnih sil. Svojo držo si je poljski pisec končno utrdil tudi tako, da se je kot prestolnični mestni prebivalec preselil na demografsko zdesetkano galicijsko podeželje, se pravi na območje, kjer se dotikajo in prepletajo etnična ožilja Poljakov, Slovakov, Madžarov in Ukrajincev – da ne omenjamo Romov in na splošno manj znanih manjših in nedržavotvornih ljudstev.

Prozna zbirka Fado, ki jo podnaslavlja oznaka Popotne skice, je najmanj s polovico svojega obsega naslonjena prav na to območje. Ali še ožje oziroma osebneje in intimneje: na kraj avtorjevega bivanja in domovanja ter njegovo osebnostno zgodovino in odnose. Res je, Stasiuk tudi sicer ne skriva in tudi ne zamegljuje svojega dejavnostnega, razmišljujočega, čustvujočega bitja in bistva – konec koncev si ni mogoče zamišljati potopisja, predajanega v, recimo, tretji osebi! Celostno prisoten je v spominih na otroštvo, na počitnice pri starih starših na podeželju, v leseni hiši, v času in prostoru brez hrupa in smeti; kot starejši mladostnik, ki sodoživlja nacionalno evforijo med obiski poljskega papeža; kot zrel mož in oče, ko spremlja hčerino odraščanje. Veliko pozornosti, in to upravičeno, ter knjižnih listov je namenjenih razmišljanju o Evropi, celini najmanj dvoje civilizacijskih obrazov, ter o njenem vzhodu in jugovzhodu, ki izgubljata svoje avtohtone značilnosti in bogastvo v obupanem ponikanju v plastificirane privide blaginje in porabniškega samozadovoljevanja. Le slaba polovica knjige je tako napolnjena s čezmejnimi prostorskimi premiki, in še to le v okruških in v na videz publicističnih, aktualističnih prizorih. Nemara se marsikateremu bralcu s takšnimi vsebinskimi razmerji ne bodo uresničila pričakovanja – a si upam trditi, da ne bo razočaran in da se ob branju in po njem ne bo čutil opeharjenega. Stasiuk preprosto ne zna dolgočasiti: še takšna sitnobna bralska uglasitev v besedilih ne bo našla mesta, kjer bi mogla mojstru poočitati prisiljenost, neprepričljivost, zgolj teku fabule ali slogu uslužno odvečnost. Nič manj kot to ni pomembno, da je Stasiukova proza kljub poudarku na plastični predstavljivosti in v precejšnji meri tudi družbeno-politični angažiranosti izredno blagoglasna in poetična. Ne le ko slika krajine in tihožitja, temveč nič manj takrat, ko riše portrete, mrtvo urbanost ali množične prizore.

Melanholično, a zvonko in milo. Resnično kot fado.


Ocene

2005 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Andrzej Stasiuk: Fado

31.01.2022

Avtor recenzije: Mare Cestnik Bere: Jure Franko.

Prevedla Jana Unuk; Ljubljana: Cankarjeva založba, 2021

Že dokazano in priznano ter obenem preprosto in presenetljivo je, kako učinkovite so podobe, ki jih Andrzej Stasiuk umešča v okvir potopisnega žanra kot prvovrstne literature. Odreka se pomagalom tehnološke ekstravagantnosti, zemljepisne eksotičnosti, načrtnega avanturizma in praznega žurnalističnega zanosa: večinoma se giblje z avtomobilom, obdeluje vzhodna in jugovzhodna obrobja Evrope, ki množic ne zanimajo ali gojijo do njih odpor, kdaj tudi upravičen, zaseda obstransko opazovalno pozicijo ter je v žlahtnem smislu realističen, že domala kruto resnicoljuben. A mu barantanja s fantomom resnice ni mogoče očitati. Ta pojem ubeseduje s skrbno pretehtanimi in dorečenimi spoznavami. Njegov individualizem je iskreno izpostavljen, prežarčen z objektivnostjo misleca. Je nedvoumen interpret razcepljene identitete ogromnega števila tako rekoč Polevropejcev, torej slovanskega vzhoda in juga ter drugih etnij v državah, ki jih je pred dvema desetletjema k svojemu zahodnemu jedru pripustila evropska zveza – ali ki še, povsem negotovo, čakajo na priznanje zgodovinsko agresivnejše družine nekdanjih kolonialnih sil. Svojo držo si je poljski pisec končno utrdil tudi tako, da se je kot prestolnični mestni prebivalec preselil na demografsko zdesetkano galicijsko podeželje, se pravi na območje, kjer se dotikajo in prepletajo etnična ožilja Poljakov, Slovakov, Madžarov in Ukrajincev – da ne omenjamo Romov in na splošno manj znanih manjših in nedržavotvornih ljudstev.

Prozna zbirka Fado, ki jo podnaslavlja oznaka Popotne skice, je najmanj s polovico svojega obsega naslonjena prav na to območje. Ali še ožje oziroma osebneje in intimneje: na kraj avtorjevega bivanja in domovanja ter njegovo osebnostno zgodovino in odnose. Res je, Stasiuk tudi sicer ne skriva in tudi ne zamegljuje svojega dejavnostnega, razmišljujočega, čustvujočega bitja in bistva – konec koncev si ni mogoče zamišljati potopisja, predajanega v, recimo, tretji osebi! Celostno prisoten je v spominih na otroštvo, na počitnice pri starih starših na podeželju, v leseni hiši, v času in prostoru brez hrupa in smeti; kot starejši mladostnik, ki sodoživlja nacionalno evforijo med obiski poljskega papeža; kot zrel mož in oče, ko spremlja hčerino odraščanje. Veliko pozornosti, in to upravičeno, ter knjižnih listov je namenjenih razmišljanju o Evropi, celini najmanj dvoje civilizacijskih obrazov, ter o njenem vzhodu in jugovzhodu, ki izgubljata svoje avtohtone značilnosti in bogastvo v obupanem ponikanju v plastificirane privide blaginje in porabniškega samozadovoljevanja. Le slaba polovica knjige je tako napolnjena s čezmejnimi prostorskimi premiki, in še to le v okruških in v na videz publicističnih, aktualističnih prizorih. Nemara se marsikateremu bralcu s takšnimi vsebinskimi razmerji ne bodo uresničila pričakovanja – a si upam trditi, da ne bo razočaran in da se ob branju in po njem ne bo čutil opeharjenega. Stasiuk preprosto ne zna dolgočasiti: še takšna sitnobna bralska uglasitev v besedilih ne bo našla mesta, kjer bi mogla mojstru poočitati prisiljenost, neprepričljivost, zgolj teku fabule ali slogu uslužno odvečnost. Nič manj kot to ni pomembno, da je Stasiukova proza kljub poudarku na plastični predstavljivosti in v precejšnji meri tudi družbeno-politični angažiranosti izredno blagoglasna in poetična. Ne le ko slika krajine in tihožitja, temveč nič manj takrat, ko riše portrete, mrtvo urbanost ali množične prizore.

Melanholično, a zvonko in milo. Resnično kot fado.


25.05.2020

Matej Krajnc: Ojstrica

Avtorica recenzije: Diana Pungeršič Bere Lidija Hartman.


18.05.2020

Uroš Prah: Udor

Avtor recenzije: Andrej Lutman Bere Mateja Perpar.


18.05.2020

Jared Diamond: Pretres

Avtor recenzije: Gregor Podlogar Bere: Jure Franko


18.05.2020

Josip Osti: Življenje je srhljiva pravljica

Avtorica recenzije: Nives Kovač Bereta Jure Franko in Ivan Lotrič.


18.05.2020

Édouard Louis: Opraviti z Eddyjem

Avtorica recenzije: Nina Gostiša Bere: Lidija Hartman


11.05.2020

Marko Elsner Grošelj - Pobral sem van Goghovo uho

Avtorica recenzije: Gabriela Babnik Bere: Renato Horvat.


11.05.2020

Sibylle Berg: Nekaj ljudi išče srečo in crkne od smeha

Avtorica recenzije: Tadeja Krečič


11.05.2020

Alojz Cindrič: Ljubljanski izobraženci skozi čas

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere: Maja Moll.


11.05.2020

Gabriele D'Annunzio: Pescarske zgodbe

Avtorica recenzije: Kristina Jurkovič Bere Mateja Perpar.


08.05.2020

Waititi

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


08.05.2020

Kratki filmi Wesa Andersona

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


08.05.2020

Sodobni bolgarski film

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


04.05.2020

Suzana Tratnik: Norhavs na vrhu hriba

Avtorica recenzije: Veronika Šoster Bereta Lidija Hartman in Matej Rus.


04.05.2020

David Foster Wallace: To je voda

Avtorica recenzije: Leonora Flis Bere Lidija Hartman.


04.05.2020

Zalka Drglin: Amonit

Avtorica recenzije: Stanislava Chrobáková Repar Bere Mateja Perpar.


27.04.2020

Clare Azzopardi: Imena, ki so jih pustile za seboj

Avtorica recenzije: Martina Potisk Bere Renato Horvat.


27.04.2020

Iztok Osojnik: Udovic

Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bere Lidija Hartman.


27.04.2020

Svetlana Makarovič: Luciferka

Avtor recenzije: Matej Bogataj Bere Renato Horvat.


27.04.2020

Mary Beard: Ženske in oblast

Avtorica recenzije: Meta Kušar Bere Renato Horvat.


20.04.2020

Paolo Giordano: V času epidemije

Avtorica recenzije: Maja Žvokelj


Stran 72 od 101
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov