Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Vrhunsko delo zrele, filmsko in nasploh široko izobražene avtorice, ki ob vsej svoji transgresivnosti prodre v univerzalno polje globoko človeškega.
Kot deklica je bila Alexia poškodovana v prometni nesreči, po kateri so ji zlom lobanje sanirali s titanovimi ploščicami. Med odraščanjem razvije privlačnost do avtomobilov in dela kot manekenka na sejmih. Po seriji nasilnih izpadov spremeni identiteto, gasilski komandir Vincent pa jo sprejme kot svojega v otroštvu izgubljenega sina Adriana. Problem pa je vedno bolj očitna Alexiina nosečnost …
Tako nekako zveni povzetek, ki je sicer daleč od bistva filma Titan. Pri ogledu je bolje vedeti čim manj o njem ter o scenaristki in režiserki Julii Ducournau, ki naj bi bila hči ginekologinje in dermatologa, kar se mi zdi glede na obsesije njenih filmov čisto preveč posrečeno, da bi bilo res. A kakorkoli, Titan je zmagovalec zadnjega festivala v Cannesu in za mnoge najbolj izstopajoč film lanskega leta; zdi pa se šokantno, da je Julia Ducournau šele druga režiserka v zgodovini, ki je prejela zlato palmo in prva sploh, ki si je ni z nikomer delila.
Film odlikuje surova, neukročena energija in hkrati izjemen avdiovizualen izraz, k zelo prvinski izkušnji pa ključno pripomorejo šokantne preobrazbe glavne igralke Agathe Russelle. Kot celota je Titan hkrati predvidljiv, kolikor pač sledi loku transgresivne Odiseje, in presenetljiv v preobratih. Avtorica se v vsakem kadru ukvarja z vprašanji spolne identitete, biološke determiniranosti, tehnološkega razvoja, družbenih konstruktov, materinstva, starševstva, pomena lova in plena, krivde in žrtve, pogleda in razkazovanja, Erosa in Tanatosa … V distopično izkrivljenem ogledalu nam kaže podobo sedanjosti; Ducournau ima prst tesno na pulzu aktualnih družbenih in popularno-kulturnih zagat, ne da bi iz tega delala teoretsko disertacijo; se bodo pa o filmu zagotovo še dolgo pisali eseji.
Avtorica provocira in draži in zarije lovke v področja neracionalnega, ki se jim večina ljudi večino svojega budnega časa izogiba: v sivo cono živalskega, mračnih impulzov norosti in seksualnosti ter brutalno nasilnih reakcij, pri čemer ob vseh cronenbergovskih in drugih referencah ustvari samosvoj svet. Skozi filmsko zgodbo pripoveduje o tem, da je že naše telo nekaj skrajno pošastnega, saj smo ves čas njegovi ujetniki, na koncu pa Titane skozi spoj Hieronimusa Boscha in tehnofuturizma pokaže na tisto presežno v človeku.
Malo filmov povzroči res dolgotrajno nelagodje, pri avtorjih številnih podobnih žanrskih ekscesov, celo pri nekaterih starejših kolegih iz horror vala »novega francoskega ekstremizma« se zdi, da gre pri stopnjevanju šokov bolj za nekakšno najstniško zbujanje pozornosti. Titane pa je vrhunsko delo zrele, filmsko in nasploh široko izobražene avtorice, ki ob vsej svoji transgresivnosti prodre v univerzalno polje globoko človeškega; in temu je težko zares uiti, kot se je težko zbuditi iz globoke more. Titane je zaradi cmoka v grlu, ki ga zapušča, cringe oziroma skremž leta, hkrati pa uspe s svojo divjaško drznostjo in izrazno samozavestjo povrniti vero v širino in svobodo filmskega izraza.
Julia Ducournau, chapeau!
Vrhunsko delo zrele, filmsko in nasploh široko izobražene avtorice, ki ob vsej svoji transgresivnosti prodre v univerzalno polje globoko človeškega.
Kot deklica je bila Alexia poškodovana v prometni nesreči, po kateri so ji zlom lobanje sanirali s titanovimi ploščicami. Med odraščanjem razvije privlačnost do avtomobilov in dela kot manekenka na sejmih. Po seriji nasilnih izpadov spremeni identiteto, gasilski komandir Vincent pa jo sprejme kot svojega v otroštvu izgubljenega sina Adriana. Problem pa je vedno bolj očitna Alexiina nosečnost …
Tako nekako zveni povzetek, ki je sicer daleč od bistva filma Titan. Pri ogledu je bolje vedeti čim manj o njem ter o scenaristki in režiserki Julii Ducournau, ki naj bi bila hči ginekologinje in dermatologa, kar se mi zdi glede na obsesije njenih filmov čisto preveč posrečeno, da bi bilo res. A kakorkoli, Titan je zmagovalec zadnjega festivala v Cannesu in za mnoge najbolj izstopajoč film lanskega leta; zdi pa se šokantno, da je Julia Ducournau šele druga režiserka v zgodovini, ki je prejela zlato palmo in prva sploh, ki si je ni z nikomer delila.
Film odlikuje surova, neukročena energija in hkrati izjemen avdiovizualen izraz, k zelo prvinski izkušnji pa ključno pripomorejo šokantne preobrazbe glavne igralke Agathe Russelle. Kot celota je Titan hkrati predvidljiv, kolikor pač sledi loku transgresivne Odiseje, in presenetljiv v preobratih. Avtorica se v vsakem kadru ukvarja z vprašanji spolne identitete, biološke determiniranosti, tehnološkega razvoja, družbenih konstruktov, materinstva, starševstva, pomena lova in plena, krivde in žrtve, pogleda in razkazovanja, Erosa in Tanatosa … V distopično izkrivljenem ogledalu nam kaže podobo sedanjosti; Ducournau ima prst tesno na pulzu aktualnih družbenih in popularno-kulturnih zagat, ne da bi iz tega delala teoretsko disertacijo; se bodo pa o filmu zagotovo še dolgo pisali eseji.
Avtorica provocira in draži in zarije lovke v področja neracionalnega, ki se jim večina ljudi večino svojega budnega časa izogiba: v sivo cono živalskega, mračnih impulzov norosti in seksualnosti ter brutalno nasilnih reakcij, pri čemer ob vseh cronenbergovskih in drugih referencah ustvari samosvoj svet. Skozi filmsko zgodbo pripoveduje o tem, da je že naše telo nekaj skrajno pošastnega, saj smo ves čas njegovi ujetniki, na koncu pa Titane skozi spoj Hieronimusa Boscha in tehnofuturizma pokaže na tisto presežno v človeku.
Malo filmov povzroči res dolgotrajno nelagodje, pri avtorjih številnih podobnih žanrskih ekscesov, celo pri nekaterih starejših kolegih iz horror vala »novega francoskega ekstremizma« se zdi, da gre pri stopnjevanju šokov bolj za nekakšno najstniško zbujanje pozornosti. Titane pa je vrhunsko delo zrele, filmsko in nasploh široko izobražene avtorice, ki ob vsej svoji transgresivnosti prodre v univerzalno polje globoko človeškega; in temu je težko zares uiti, kot se je težko zbuditi iz globoke more. Titane je zaradi cmoka v grlu, ki ga zapušča, cringe oziroma skremž leta, hkrati pa uspe s svojo divjaško drznostjo in izrazno samozavestjo povrniti vero v širino in svobodo filmskega izraza.
Julia Ducournau, chapeau!
Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta: Eva Longyka Marušič in Matjaž Romih.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta: Eva Longyka Marušič in Matjaž Romih.
Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno in prvič na Slovenskem uprizorili leta 2007 napisano igro nemškega dramatika Falka Richterja Izredne razmere, ki jo v gledališču napovedujejo kot distopijski triler. Delo je prevedla Anja Naglič, režiser je bil Jan Krmelj, ki je pred premiero povedal: "Ko zgodba teče, je na neki način klasična, vendar gre za klasičnost s pastjo, ki te vedno znova preseneti; besedilo je pisano na način klasičnega dialoga, vendar ni nikoli zares jasno, kaj od tega, o čemer govorimo, se je res zgodilo ali pa se res dogaja." Vtise po premieri je strnila Staša Grahek. Im Ausnahmezustand, 2007 Psihološki triler Prva slovenska uprizoritev Premiera: 11. december 2021 Prevajalka Anja Naglič Režiser in scenograf Jan Krmelj Dramaturginja Petra Pogorevc Kostumografka Špela Ema Veble Lektor Martin Vrtačnik Avtor glasbe Luka Ipavec Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Asistent dramaturginje Tilen Oblak (študijsko) Nastopajo Iva Krajnc Bagola, Branko Jordan, Gašper Lovrec k. g. Foto: Peter Giodani
SNG Drama Ljubljana / Mala drama Maja Končar: Zrcalce, zrcalce, požrla te bom, krstna izvedba: 10. 12. 2021 Režiser: Luka Marcen Dramaturginja: Eva Kraševec Igrata: Zvone Hribar in Maja Končar Scenograf Branko Hojnik Kostumografinja Ana Janc Avtor glasbe Martin Vogrin Lektorica Tatjana Stanič Oblikovalka svetlobe Mojca Sarjaš Asistentka scenografa Maruša Mali Gledališka pedagoginja Špela Šinigoj Svetovalka za gib Tinkara Končar Na odru Male drame SNG Drama Ljubljana je bila premiera in krstna uprizoritev igre za otroke z naslovom Zrcalce, zrcalce, požrla te bom. Avtorica besedila je Maja Končar, ki skupaj z Zvonetom Hribarjem tudi nastopa, dramaturginja je bila Eva Kraševec, režiser pa Luka Marcén, ki je poudaril, da je režija igre z otroke enaka tisti za odrasle, da pa se je ob tem mogoče prepustiti drugačnemu tipu domišljije.Na premieri je bila Tadeja Krečič:
Avtor recenzije: Andrej Lutman Bereta Eva Longyka Marušič in Jure Franko.
Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta Jure Franko in Eva Longyka Marušič.
Predstavo Figa, po romanu Gorana Vojnovića, ki je v Slovenskem narodnem gledališču Drama Ljubljana nastala v dramatizaciji Simone Hamer in režiji Martina Luke Škofa, so v spletnem prenosu prikazali že spomladi.Zdaj pa je bila Figa premierno odigrana pred občinstvom. Ogledala si jo je Petra Tanko. foto: Peter Uhan, izsek, vir: www.drama.si
Avtorica ocene: Nada Breznik Bereta Jure Franko in Lidija Hartman
Avtorica ocene: Veronika Šoster Bereta Lidija Hartman in Jure Franko
Neveljaven email naslov