Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Vrhunsko delo zrele, filmsko in nasploh široko izobražene avtorice, ki ob vsej svoji transgresivnosti prodre v univerzalno polje globoko človeškega.
Kot deklica je bila Alexia poškodovana v prometni nesreči, po kateri so ji zlom lobanje sanirali s titanovimi ploščicami. Med odraščanjem razvije privlačnost do avtomobilov in dela kot manekenka na sejmih. Po seriji nasilnih izpadov spremeni identiteto, gasilski komandir Vincent pa jo sprejme kot svojega v otroštvu izgubljenega sina Adriana. Problem pa je vedno bolj očitna Alexiina nosečnost …
Tako nekako zveni povzetek, ki je sicer daleč od bistva filma Titan. Pri ogledu je bolje vedeti čim manj o njem ter o scenaristki in režiserki Julii Ducournau, ki naj bi bila hči ginekologinje in dermatologa, kar se mi zdi glede na obsesije njenih filmov čisto preveč posrečeno, da bi bilo res. A kakorkoli, Titan je zmagovalec zadnjega festivala v Cannesu in za mnoge najbolj izstopajoč film lanskega leta; zdi pa se šokantno, da je Julia Ducournau šele druga režiserka v zgodovini, ki je prejela zlato palmo in prva sploh, ki si je ni z nikomer delila.
Film odlikuje surova, neukročena energija in hkrati izjemen avdiovizualen izraz, k zelo prvinski izkušnji pa ključno pripomorejo šokantne preobrazbe glavne igralke Agathe Russelle. Kot celota je Titan hkrati predvidljiv, kolikor pač sledi loku transgresivne Odiseje, in presenetljiv v preobratih. Avtorica se v vsakem kadru ukvarja z vprašanji spolne identitete, biološke determiniranosti, tehnološkega razvoja, družbenih konstruktov, materinstva, starševstva, pomena lova in plena, krivde in žrtve, pogleda in razkazovanja, Erosa in Tanatosa … V distopično izkrivljenem ogledalu nam kaže podobo sedanjosti; Ducournau ima prst tesno na pulzu aktualnih družbenih in popularno-kulturnih zagat, ne da bi iz tega delala teoretsko disertacijo; se bodo pa o filmu zagotovo še dolgo pisali eseji.
Avtorica provocira in draži in zarije lovke v področja neracionalnega, ki se jim večina ljudi večino svojega budnega časa izogiba: v sivo cono živalskega, mračnih impulzov norosti in seksualnosti ter brutalno nasilnih reakcij, pri čemer ob vseh cronenbergovskih in drugih referencah ustvari samosvoj svet. Skozi filmsko zgodbo pripoveduje o tem, da je že naše telo nekaj skrajno pošastnega, saj smo ves čas njegovi ujetniki, na koncu pa Titane skozi spoj Hieronimusa Boscha in tehnofuturizma pokaže na tisto presežno v človeku.
Malo filmov povzroči res dolgotrajno nelagodje, pri avtorjih številnih podobnih žanrskih ekscesov, celo pri nekaterih starejših kolegih iz horror vala »novega francoskega ekstremizma« se zdi, da gre pri stopnjevanju šokov bolj za nekakšno najstniško zbujanje pozornosti. Titane pa je vrhunsko delo zrele, filmsko in nasploh široko izobražene avtorice, ki ob vsej svoji transgresivnosti prodre v univerzalno polje globoko človeškega; in temu je težko zares uiti, kot se je težko zbuditi iz globoke more. Titane je zaradi cmoka v grlu, ki ga zapušča, cringe oziroma skremž leta, hkrati pa uspe s svojo divjaško drznostjo in izrazno samozavestjo povrniti vero v širino in svobodo filmskega izraza.
Julia Ducournau, chapeau!
Vrhunsko delo zrele, filmsko in nasploh široko izobražene avtorice, ki ob vsej svoji transgresivnosti prodre v univerzalno polje globoko človeškega.
Kot deklica je bila Alexia poškodovana v prometni nesreči, po kateri so ji zlom lobanje sanirali s titanovimi ploščicami. Med odraščanjem razvije privlačnost do avtomobilov in dela kot manekenka na sejmih. Po seriji nasilnih izpadov spremeni identiteto, gasilski komandir Vincent pa jo sprejme kot svojega v otroštvu izgubljenega sina Adriana. Problem pa je vedno bolj očitna Alexiina nosečnost …
Tako nekako zveni povzetek, ki je sicer daleč od bistva filma Titan. Pri ogledu je bolje vedeti čim manj o njem ter o scenaristki in režiserki Julii Ducournau, ki naj bi bila hči ginekologinje in dermatologa, kar se mi zdi glede na obsesije njenih filmov čisto preveč posrečeno, da bi bilo res. A kakorkoli, Titan je zmagovalec zadnjega festivala v Cannesu in za mnoge najbolj izstopajoč film lanskega leta; zdi pa se šokantno, da je Julia Ducournau šele druga režiserka v zgodovini, ki je prejela zlato palmo in prva sploh, ki si je ni z nikomer delila.
Film odlikuje surova, neukročena energija in hkrati izjemen avdiovizualen izraz, k zelo prvinski izkušnji pa ključno pripomorejo šokantne preobrazbe glavne igralke Agathe Russelle. Kot celota je Titan hkrati predvidljiv, kolikor pač sledi loku transgresivne Odiseje, in presenetljiv v preobratih. Avtorica se v vsakem kadru ukvarja z vprašanji spolne identitete, biološke determiniranosti, tehnološkega razvoja, družbenih konstruktov, materinstva, starševstva, pomena lova in plena, krivde in žrtve, pogleda in razkazovanja, Erosa in Tanatosa … V distopično izkrivljenem ogledalu nam kaže podobo sedanjosti; Ducournau ima prst tesno na pulzu aktualnih družbenih in popularno-kulturnih zagat, ne da bi iz tega delala teoretsko disertacijo; se bodo pa o filmu zagotovo še dolgo pisali eseji.
Avtorica provocira in draži in zarije lovke v področja neracionalnega, ki se jim večina ljudi večino svojega budnega časa izogiba: v sivo cono živalskega, mračnih impulzov norosti in seksualnosti ter brutalno nasilnih reakcij, pri čemer ob vseh cronenbergovskih in drugih referencah ustvari samosvoj svet. Skozi filmsko zgodbo pripoveduje o tem, da je že naše telo nekaj skrajno pošastnega, saj smo ves čas njegovi ujetniki, na koncu pa Titane skozi spoj Hieronimusa Boscha in tehnofuturizma pokaže na tisto presežno v človeku.
Malo filmov povzroči res dolgotrajno nelagodje, pri avtorjih številnih podobnih žanrskih ekscesov, celo pri nekaterih starejših kolegih iz horror vala »novega francoskega ekstremizma« se zdi, da gre pri stopnjevanju šokov bolj za nekakšno najstniško zbujanje pozornosti. Titane pa je vrhunsko delo zrele, filmsko in nasploh široko izobražene avtorice, ki ob vsej svoji transgresivnosti prodre v univerzalno polje globoko človeškega; in temu je težko zares uiti, kot se je težko zbuditi iz globoke more. Titane je zaradi cmoka v grlu, ki ga zapušča, cringe oziroma skremž leta, hkrati pa uspe s svojo divjaško drznostjo in izrazno samozavestjo povrniti vero v širino in svobodo filmskega izraza.
Julia Ducournau, chapeau!
Avtor recenzije: Peter Semolič Bereta: Alenka Resman Langus in Bernard Stramič
Henry James: Krila golobice Drama SNG Maribor / Premiera 15.03.2019 Režija: Matjaž Berger Avtorica adaptacije romana in dramaturška sodelavka: Eva Mahkovic Scenograf: Marko Japelj Kostumograf: Alan Hranitelj Lektor: Jože Faganel Skladatelj: Peter Penko Koreografinja: Valentina Turcu Oblikovalec svetlobe: Simon Žižek Oblikovalec zvoka: Uroš Ban Nastopajo: Nataša Matjašec Rošker, Petja Labović, Eva Kraš, Minca Lorenci, Ksenija Mišič, Kristijan Ostanek, Bojan Maroševič, Pavle Ravnohrib V mariborski Drami so sinoči premierno uprizorili predstavo Krila golobice. Prvo slovensko adaptacijo romana Henryja Jamesa v režiji Matjaža Bergerja je za odrsko postavitev priredila dramaturginja Eva Mahkovic, predstavo pa si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Damjan Švarc
V Kulturnici Lutkovnega gledališča Ljubljana je na ogled lutkovna predstava z naslovom Nasvidenje. Poetično lutkovno miniaturko o minevanju, ki jo je napisal švedski pisatelj Ulf Nilsson, je režirala Jasna Vastl. Ogledala si jo je Ana Rozman.
V Kulturnici Lutkovnega gledališča Ljubljana je na ogled lutkovna predstava z naslovom Nasvidenje. Poetično lutkovno miniaturko o minevanju, ki jo je napisal švedski pisatelj Ulf Nilsson, je režirala Jasna Vastl. Ogledala si jo je Ana Rozman.
Avtor recenzije: Andrej Lutman Bereta Eva Longyka Marušič in Aleksander Golja.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta Eva Longyka Marušič in Aleksander Golja.
Jean-Baptiste Poquelin – Moliere: Tartuffe Tartuffe ou l’Imposteur, 1664 Komedija Premiera: 1. marec 2019 Prevajalec in avtor priredbe Primož Vitez Režiser Tin Grabnar Dramaturginja Brina Klampfer Scenograf Dorian Šilec Petek Kostumografka Sara Smrajc Žnidarčič Avtor glasbe Mitja Vrhovnik Smrekar Lektorica Barbara Rogelj Oblikovalec svetlobe Andrej Hajdinjak Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Igrajo Matej Puc, Jure Henigman, Jana Zupančič, Bernarda Oman, Lena Hribar, Jernej Gašperin, Mojca Funkl, Matej Zemljič k. g. Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno uprizorili komedijo Tartuffe, ki jo je Moliere napisal leta 1664. Igro o hinavščini, koristoljubju in lahkovernosti je v prevodu in priredbi Primoža Viteza režiral Tin Grabnar. Vtise po sredini predpremieri je strnila Staša Grahek. Foto Peter Giodani http://www.mgl.si/sl/program/predstave/tartuffe-2/
Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta Aleksander Golja in Lidija Harmtan.
Katja Perat: Mazohistka Anton Podbevšek Teater v sodelovanju s Cankarjevim domom Ljubljana / Premiera 28.02.2019 Koncept in režija: Nejc Gazvoda Scenografija: Darjan Mihajlović Cerar Kostumografija: Andrej Vrhovnik Koreografija: Katarina Venturini Glasba: Simon Penšek Lektura: Tatjana Stanič Oblikovanje maske: Anita Ferčak Oblikovanje tiskovin: Eva Mlinar Garderoba: Nataša Recer Nastopajo: Anuša Kodelja, Sara Dirnbek, Jurij Drevenšek, Žan Koprivnik, Aleš Valič V novomeškem Anton Podbevšek Teatru so sinoči premierno uprizorili predstavo Mazohistka. Uprizoritev romanesknega prvenca Katje Perat, ki ga je za oder priredil in režiral Nejc Gazvoda, si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Borut Peterlin
Mala drama SNG Drama Ljubljana Nebojša Pop Tasić: Bedenje, krstna izvedba Premiera: 22. 2. 2019 Režija: Mare Bulc dramaturg Nebojša Pop-Tasić scenograf Damir Leventić kostumografinja Sanja Grcić lektorica Barbara Rogelj avtor glasbe Damir Avdić oblikovalec giba Sebastjan Starič oblikovalec luči Andrej Hajdinjak Igrajo: Saša Tabaković Sabina Kogovšek Gorazd Logar Pia Zemljič Ivo Ban Urban Kuntarič Foto: Peter Uhan
Avtorica recenzija: Nada Breznik Bereta Jure Franko in Alenka Resman Langus.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta: Alenka Resman Langus in Aleksander Golja.
Neveljaven email naslov