Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Florjan Lipuš: Zgode in nezgode

07.02.2022

Avtor recenzije: Matej Bogataj Bereta Bernard Stramič in Lidija Hartman.

Maribor : Litera, 2021

Florjan Lipuš, naš koroški zamejski rojak, ves čas avtorsko prepoznavno izpisuje zgodbo svoje skupnosti, svojega komaj še kolektiva, saj so presahnile moči, ki bi ga držale skupaj, vse pa tako, da je kar najbolj neprizanesljiv do okolice, do tistih potuhnjenih, ki vedno potegnejo z močnejšim in se ves čas spravljajo na tiste, ki imajo še manj. V romanu Zmote dijaka Tjaža je s takšne drže opisoval zagate odraščanja, nepristnost stikov z vrstniki in še bolj z nadrejenimi in učitelji v ustanovi, tudi razočaranje nad prepadom med osebno vero in tisto zapovedano, za katero so se brez milosti in občutka zavzemali nadrejeni in starejši. Ali pa se v pisanju vrača v preteklost, v romančku Poizvedovanje za imenom v čase, ko je kot mladostnik na nagrobnikih neustavljivo in brez upa zmage iskal materino ime, na katero so pozabili tako tisti, ki so bili odgovorni za njeno deportacijo v koncentracijsko taborišče, kot tudi tisti, ki so svoj moralni in v politiki unovčeni kapital kovali v imenu spomina na žrtve. Vendar v Lipuševem pisanju ne manjka niti pristne radoživosti, kakršno ponuja roman Mirne duše, napisan v žanru »cvetja v jeseni« – gre za pisanje o ljubezenskem izpopolnjenju in trajanju obeta skupnosti dveh v letih, ko tega ni več pričakovati, vsaj ne nekomu, ki je že vse doživel in si ne obeta več veliko veselja. Lipuš zna pisati tudi o tleči ljubezni na starost, ko lahko po rekapitulaciji življenja mirne duše odideš z zavestjo o polnosti doživetega.

Vendar v ducatu zgodb, zbranih v zbirki Zgode in nezgode, ni tega veselja. Vse so namreč dosledno ubrane na temo deziluzije, takšne ali drugačne, in Lipuš kot pripadnik moderne pisave je v razgaljanju in ogolevanju stvarnosti neprizanesljiv, njegov postopek je dosledno odštevanje, via negativa. Podobno kot eden največjih mojstrov moderne proze, Lojze Kovačič, ki je v svojih zadnjih knjigah po tem, ko je popisal vse svoje življenje in občutek tujosti, ki ga je doživljal kot iz Švice izgnani potomec Slovenca, tu pa so ga neprijazno sprejeli kot Nemca, svoje pisanje zaostril v proznih fragmentih Vzemljohod, je tudi pri Lipušu pisanje o smrti, neizogibnem stanju odhajanja in minevanja, tokrat osrednja tema. Loteva se je iz več zornih kotov, s pomočjo več eksemplarično izbranih oseb, od mlinarice do cerkvenega dostojanstvenika ali starca, ki se mu je licemerje bližnjih zamerilo. Ali pa piše o križu, ki da je stal, še preden so zgradili mogočno poslopje, vendar Križani nemo zre na človeško bedo in se ne vmeša, molče in skoraj brezbrižno dopušča tudi največje gorje. Skoraj tipična je zgodba Sleka, ki govori prav o tem slačenju in ogolevanju vseh preoblek – govorcu na prižnici, spoštovanemu in temu primerno vzvišenemu, počasi lušči in slači oblačila, do gole kosti, do umetnih nohtov, do bistva, ki je mrtvo neodzivno okostje. Zgodbe iz Lipuševe zbirke so nekakšen literarni mrtvaški ples, v katerem tista s koso – imenovana z različnimi imeni, tudi votloglava – v fantastičnem plesu vodi s seboj mogočne in najmanjše, pokvarjene in poštenjake, vsi so izenačeni pod njenim neizprosnim obličjem in kosa, to njeno orodje za množično košnjo, je osrednji rekvizit zbirke Zgode in nezgode. Vendar se pri Lipušu deziluzija ne razkrije samo v smrtni uri. Takrat ob soočenju s temeljno in končno resnico šele polno udari, a prej se sluti in kaže v sledovih, njeni nezgrešljivi znaki so pokvarjenost vseh vrst, licemerje, tudi pomanjkanje ljubezni, in kar nekaj zgodb govori o odraščanju nasploh in o tem, kako trdo je bilo in kako mučno vsaj za tiste malo bolj občutljive. Nič nenavadnega torej ni, da vzgojo otrok in pomanjkanje izkazovanja ljubezni primerja z odnosom do živali, s splošno neusmiljenostjo in nepopustljivostjo.

»Pravo nasprotje hitrosti je bilo oranje njive, tam so voli določali hitrost, tu orač ni imel besede. Nobeno nadiranje, nobena palica oranja ni pospešila, nobeno ukazovanje hitrosti ni spremenilo, kvečjemu se je zgodilo,da sta oba vola obstala sredi brazde in prignala priganjalno palico do absurda. Vse en vrag je bilo, ali so vola tepli ali ne, živali se nista kaj zmenili za udarce. Po volovih hrbtih je padalo iz navade, po otroških hrbtih pa iz vzgojne vneme. V tistem času med otroki in volovi ni bilo razlike. Moški so pretepali ženske, ženske so vzgajale otroke, da bodo nekoč pretepali ženske. Očetje so zmerjali matere, matere so vzgajale otroke, da bodo pozneje zmerjali očete. Pretepali so starši, ravnali, prebirali kosti otrokom, tepli so učitelji in župniki. S sledovi palice so otroci sedeli v šoli, in še dobro tedaj, da jih niso basali po zadnji strani. Otroci in volovi so bili vajeni udarcev. Zagodli so kakšno malenkost, pa bodi še tako nedolžno, in so vedeli, da bo zvečer padalo, ali da jo bojo izkupili jutri zjutraj. Voli so zagrešili samo to, da so bili voli. Pri otrocih pa so vzgojitelji poskušali zlepa ali shuda, pri tem zlepa kar obšli, kajti na kmetih se ne ustavljajo z nezanesljivimi, tveganimi rečmi, na kmetih se mudi.« (str. 42-43)

Lipuševa pisava ostaja zgrajena asociacijsko, npr. spomin na mlin in soočenje s smrtjo. Precej abstraktno in včasih na arhetipsko naslonjeno pisanje o skupnosti, ki ima svoje zvijačnosti pri upogibanju posameznikove drugačnosti, o splošnem pomanjkanju ljubezni in ljubeznivosti, ki se potem preveša v nerazumljivo kaznovanje in trpinčenje, vse to so teme, ki jih v Lipuševem opusu že poznamo. Tudi preoblačenje skupnosti, ki zastavo in vznesene pesmi zlahka zamenja in pozabi na tiste, ki so jih s svojim marširanjem in ovajanjem izločili, je nekako stalnica njegovega pisanja, in v tej doslednosti pri razkrinkavanju hinavščine je soroden svoji pesniški sestri Svetlani Makarovič, prvi dami temnega pesniškega modernizma. Ob tem je v tej asociacijsko zgrajeni prozi dobil glas izločeni, skoraj onstranski in zato v vseh prevarah nasmoljeni pripovedovalec, ki kot z angelskim pogledom nekako lebdi nad skupnostjo in sešteva njene okrutnosti in izključevanja. Lipuševa proza je tako pridobila na grenkobi in tudi na neizprosnosti. Seveda je še vedno stilsko izredno artikulirana, tudi nekoliko uvrtana vase in zato postavljena v bližino večje hermetičnosti. Skuša biti vsota vsega, končni literarni obračun, ki pa je izpisan suvereno, pridušeno, pa tudi natančno z vsem obujanjem starih in pozabljenih besed, ki se pridružujejo na novo izumljenim in izpeljanim izrazom, saj prejšnji jezik zakriva, Lipušev pa razkriva tudi tisto, pred čimer si zakrivamo oči.


Ocene

1936 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Florjan Lipuš: Zgode in nezgode

07.02.2022

Avtor recenzije: Matej Bogataj Bereta Bernard Stramič in Lidija Hartman.

Maribor : Litera, 2021

Florjan Lipuš, naš koroški zamejski rojak, ves čas avtorsko prepoznavno izpisuje zgodbo svoje skupnosti, svojega komaj še kolektiva, saj so presahnile moči, ki bi ga držale skupaj, vse pa tako, da je kar najbolj neprizanesljiv do okolice, do tistih potuhnjenih, ki vedno potegnejo z močnejšim in se ves čas spravljajo na tiste, ki imajo še manj. V romanu Zmote dijaka Tjaža je s takšne drže opisoval zagate odraščanja, nepristnost stikov z vrstniki in še bolj z nadrejenimi in učitelji v ustanovi, tudi razočaranje nad prepadom med osebno vero in tisto zapovedano, za katero so se brez milosti in občutka zavzemali nadrejeni in starejši. Ali pa se v pisanju vrača v preteklost, v romančku Poizvedovanje za imenom v čase, ko je kot mladostnik na nagrobnikih neustavljivo in brez upa zmage iskal materino ime, na katero so pozabili tako tisti, ki so bili odgovorni za njeno deportacijo v koncentracijsko taborišče, kot tudi tisti, ki so svoj moralni in v politiki unovčeni kapital kovali v imenu spomina na žrtve. Vendar v Lipuševem pisanju ne manjka niti pristne radoživosti, kakršno ponuja roman Mirne duše, napisan v žanru »cvetja v jeseni« – gre za pisanje o ljubezenskem izpopolnjenju in trajanju obeta skupnosti dveh v letih, ko tega ni več pričakovati, vsaj ne nekomu, ki je že vse doživel in si ne obeta več veliko veselja. Lipuš zna pisati tudi o tleči ljubezni na starost, ko lahko po rekapitulaciji življenja mirne duše odideš z zavestjo o polnosti doživetega.

Vendar v ducatu zgodb, zbranih v zbirki Zgode in nezgode, ni tega veselja. Vse so namreč dosledno ubrane na temo deziluzije, takšne ali drugačne, in Lipuš kot pripadnik moderne pisave je v razgaljanju in ogolevanju stvarnosti neprizanesljiv, njegov postopek je dosledno odštevanje, via negativa. Podobno kot eden največjih mojstrov moderne proze, Lojze Kovačič, ki je v svojih zadnjih knjigah po tem, ko je popisal vse svoje življenje in občutek tujosti, ki ga je doživljal kot iz Švice izgnani potomec Slovenca, tu pa so ga neprijazno sprejeli kot Nemca, svoje pisanje zaostril v proznih fragmentih Vzemljohod, je tudi pri Lipušu pisanje o smrti, neizogibnem stanju odhajanja in minevanja, tokrat osrednja tema. Loteva se je iz več zornih kotov, s pomočjo več eksemplarično izbranih oseb, od mlinarice do cerkvenega dostojanstvenika ali starca, ki se mu je licemerje bližnjih zamerilo. Ali pa piše o križu, ki da je stal, še preden so zgradili mogočno poslopje, vendar Križani nemo zre na človeško bedo in se ne vmeša, molče in skoraj brezbrižno dopušča tudi največje gorje. Skoraj tipična je zgodba Sleka, ki govori prav o tem slačenju in ogolevanju vseh preoblek – govorcu na prižnici, spoštovanemu in temu primerno vzvišenemu, počasi lušči in slači oblačila, do gole kosti, do umetnih nohtov, do bistva, ki je mrtvo neodzivno okostje. Zgodbe iz Lipuševe zbirke so nekakšen literarni mrtvaški ples, v katerem tista s koso – imenovana z različnimi imeni, tudi votloglava – v fantastičnem plesu vodi s seboj mogočne in najmanjše, pokvarjene in poštenjake, vsi so izenačeni pod njenim neizprosnim obličjem in kosa, to njeno orodje za množično košnjo, je osrednji rekvizit zbirke Zgode in nezgode. Vendar se pri Lipušu deziluzija ne razkrije samo v smrtni uri. Takrat ob soočenju s temeljno in končno resnico šele polno udari, a prej se sluti in kaže v sledovih, njeni nezgrešljivi znaki so pokvarjenost vseh vrst, licemerje, tudi pomanjkanje ljubezni, in kar nekaj zgodb govori o odraščanju nasploh in o tem, kako trdo je bilo in kako mučno vsaj za tiste malo bolj občutljive. Nič nenavadnega torej ni, da vzgojo otrok in pomanjkanje izkazovanja ljubezni primerja z odnosom do živali, s splošno neusmiljenostjo in nepopustljivostjo.

»Pravo nasprotje hitrosti je bilo oranje njive, tam so voli določali hitrost, tu orač ni imel besede. Nobeno nadiranje, nobena palica oranja ni pospešila, nobeno ukazovanje hitrosti ni spremenilo, kvečjemu se je zgodilo,da sta oba vola obstala sredi brazde in prignala priganjalno palico do absurda. Vse en vrag je bilo, ali so vola tepli ali ne, živali se nista kaj zmenili za udarce. Po volovih hrbtih je padalo iz navade, po otroških hrbtih pa iz vzgojne vneme. V tistem času med otroki in volovi ni bilo razlike. Moški so pretepali ženske, ženske so vzgajale otroke, da bodo nekoč pretepali ženske. Očetje so zmerjali matere, matere so vzgajale otroke, da bodo pozneje zmerjali očete. Pretepali so starši, ravnali, prebirali kosti otrokom, tepli so učitelji in župniki. S sledovi palice so otroci sedeli v šoli, in še dobro tedaj, da jih niso basali po zadnji strani. Otroci in volovi so bili vajeni udarcev. Zagodli so kakšno malenkost, pa bodi še tako nedolžno, in so vedeli, da bo zvečer padalo, ali da jo bojo izkupili jutri zjutraj. Voli so zagrešili samo to, da so bili voli. Pri otrocih pa so vzgojitelji poskušali zlepa ali shuda, pri tem zlepa kar obšli, kajti na kmetih se ne ustavljajo z nezanesljivimi, tveganimi rečmi, na kmetih se mudi.« (str. 42-43)

Lipuševa pisava ostaja zgrajena asociacijsko, npr. spomin na mlin in soočenje s smrtjo. Precej abstraktno in včasih na arhetipsko naslonjeno pisanje o skupnosti, ki ima svoje zvijačnosti pri upogibanju posameznikove drugačnosti, o splošnem pomanjkanju ljubezni in ljubeznivosti, ki se potem preveša v nerazumljivo kaznovanje in trpinčenje, vse to so teme, ki jih v Lipuševem opusu že poznamo. Tudi preoblačenje skupnosti, ki zastavo in vznesene pesmi zlahka zamenja in pozabi na tiste, ki so jih s svojim marširanjem in ovajanjem izločili, je nekako stalnica njegovega pisanja, in v tej doslednosti pri razkrinkavanju hinavščine je soroden svoji pesniški sestri Svetlani Makarovič, prvi dami temnega pesniškega modernizma. Ob tem je v tej asociacijsko zgrajeni prozi dobil glas izločeni, skoraj onstranski in zato v vseh prevarah nasmoljeni pripovedovalec, ki kot z angelskim pogledom nekako lebdi nad skupnostjo in sešteva njene okrutnosti in izključevanja. Lipuševa proza je tako pridobila na grenkobi in tudi na neizprosnosti. Seveda je še vedno stilsko izredno artikulirana, tudi nekoliko uvrtana vase in zato postavljena v bližino večje hermetičnosti. Skuša biti vsota vsega, končni literarni obračun, ki pa je izpisan suvereno, pridušeno, pa tudi natančno z vsem obujanjem starih in pozabljenih besed, ki se pridružujejo na novo izumljenim in izpeljanim izrazom, saj prejšnji jezik zakriva, Lipušev pa razkriva tudi tisto, pred čimer si zakrivamo oči.


28.02.2022

ur. Alenka Veler in Andrej Ilc: Draga Kristina

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Jure Franko.


28.02.2022

Sergej Lebedjev: Dežela pozabe

Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.


28.02.2022

Aleš Mustar: K(o)ronika

Avtor recenzije: Peter Semolič Bere: Jure Franko


27.02.2022

Lutkovno gledališče Ljubljana: Temnica

Predmetno-glasbeni kabaret, narejen po motivih Stanovitnega kositrnega vojaka Hansa Christiana Andersena in v režiji Matije Solceta.


25.02.2022

Niklas Radström: Smrtno resno

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


25.02.2022

Niklas Radström: Smrtno resno

V Mestnem gledališču ljubljanskem so koronsko obdobje poskušali prebroditi tudi s solističnimi, avtorskimi projekti igralcev tamkajšnjega ansambla. Tako je nastala tudi predstava Smrtno resno, ki jo je po besedilu švedskega pesnika, pisatelja, scenarista in dramatika Niklasa Radströma uprizoril igralec Boris Ostan. Ogled predstave je gledalcem ponudil uro in pol slavljenja življenja s perspektive minljivosti oziroma končnosti. Predstavo si je ogledala Petra Tanko. na fotografiji: Boris Ostan v predstavi Smrtno resno, foto: Anka Simončič


24.02.2022

Skrivno društvo KRVZ

Po mladinskem romanu Skrivno društvo KRVZ Simone Semenič in v njeni odrski priredbi, so v Lutkovnem gledališču Ljubljana uprizorili predstavo z enakim naslovom, ki jo je režiral Mare Bulc. Napeta detektivka je z izvirnimi uprizoritvenimi poudarki navdušila občinstvo vseh generacij. Predstavo si je ogledala tudi Petra Tanko. foto: Jaka Varmuž, www.lgl.si


23.02.2022

Skrivno društvo KRVZ

Po mladinskem romanu Skrivno društvo KRVZ Simone Semenič in v njeni odrski priredbi, so v Lutkovnem gledališču Ljubljana uprizorili predstavo z enakim naslovom, ki jo je režiral Mare Bulc. Napeta detektivka je z izvirnimi uprizoritvenimi poudarki navdušila občinstvo vseh generacij. Predstavo si je ogledala tudi Petra Tanko. vir foto: LGL


22.02.2022

Zgodba o ljubezni in ženskah v svetu, ki ga vodijo moški

Pretekli četrtek je na odru SNG Opera in balet Ljubljana v sveži preobleki zaživela zgodba slavnih ljubimcev iz Verone. Balet Romeo in Julija je koreograf in umetniški vodja ljubljanskega baleta Renato Zanella publiki predstavil v različici, ki je plod njegovega večletnega srečevanja in ukvarjanja s to priljubljeno klasiko baletnega repertoarja. Z ljubljanskimi baletniki je zgodbo o izgubljenem boju nežne in iskrene ljubezni z rivalstvom, močjo in smrtjo želel povedati na novo. Več v prispevku Katje Ogrin.


21.02.2022

Jedrt Lapuh Maležič: Napol morilke

Avtorica recenzije: Anja Radaljac Bere Barbara Zupan


21.02.2022

Franci Novak: Obvoz

Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bere Jure Franko.


21.02.2022

Renato Quaglia: Zelene krošnje

Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta: Maja Moll in Jure Franko.


21.02.2022

ur. Andrej Koritnik: Ahac - Knjiga o Dušanu Pirjevcu

Avtor recenzije: Marjan Kovačević Beltram Bere Igor Velše


19.02.2022

Mark Ravenhill: Shopping and fucking

Civilizacija ekonomskega determinizma, denarne transakcije v jedru odnosov med ljudmi, odrekanje človeškosti v procesih dehumanizacije, figura odvečnega človeka ...


18.02.2022

Vrnitev v Reims

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


18.02.2022

Smrt na Nilu

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


18.02.2022

Kupe št. 6

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


18.02.2022

Izgubljen boj nežne in iskrene ljubezni z rivalstvom, močjo in smrtjo

Izvrstna Nina Noč kot Julija v novi preobleki baletne klasike Romeo in Julija


18.02.2022

Avtorski projekt: Bolezen duše

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


17.02.2022

Simona Hamer: Vse OK

NAPOVED: Na velikem odru ljubljanske Drame je bila sinoči premiera in krstna izvedba novega slovenskega besedila z naslovom Vse OK. Napisala ga je Simona Hamer, dramaturginja in dramatičarka, ki je bila za to dramo leta 2020 nominirana za Grumovo nagrado. Vse OK je režiral in koreografiral Matjaž Farič, dramaturginja je bila Staša Prah, scenograf Marko Japelj in kostumograf Alan Hranitelj, nastopa deset igralcev ljubljanske Drame. Na premieri je bila Tadeja Krečič: Simona Hamer: Vse OK Premiera krstna izvedba: 16. 2. 2022 REŽISER Matjaž Farič DRAMATURGINJA Staša Prah SCENOGRAF Marko Japelj KOSTUMOGRAF Alan Hranitelj SKLADATELJ Damir Urban KOREOGRAF Matjaž Farič OBLIKOVALEC SVETLOBE Borut Bučinel LEKTOR Arko ASISTENTKA KOSTUMOGRAFA Ana Janc ASISTENTKA REŽISERJA (ŠTUDIJSKO) Lara Ekar Grlj Igralska zasedba Klemen Janežič Gregor Benjamin Krnetić Aljaž Tina Resman Rebeka Nejc Cijan Garlatti Leon Barbara Cerar Tanja Tina Vrbnjak Mihaela Saša Mihelčič Maja Saša Tabaković Časomerec Maša Derganc Lili Valter Dragan Franci


Stran 40 od 97
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov