Avtor recenzije: Matej Bogataj Bereta Bernard Stramič in Lidija Hartman.

Maribor : Litera, 2021

Florjan Lipuš, naš koroški zamejski rojak, ves čas avtorsko prepoznavno izpisuje zgodbo svoje skupnosti, svojega komaj še kolektiva, saj so presahnile moči, ki bi ga držale skupaj, vse pa tako, da je kar najbolj neprizanesljiv do okolice, do tistih potuhnjenih, ki vedno potegnejo z močnejšim in se ves čas spravljajo na tiste, ki imajo še manj. V romanu Zmote dijaka Tjaža je s takšne drže opisoval zagate odraščanja, nepristnost stikov z vrstniki in še bolj z nadrejenimi in učitelji v ustanovi, tudi razočaranje nad prepadom med osebno vero in tisto zapovedano, za katero so se brez milosti in občutka zavzemali nadrejeni in starejši. Ali pa se v pisanju vrača v preteklost, v romančku Poizvedovanje za imenom v čase, ko je kot mladostnik na nagrobnikih neustavljivo in brez upa zmage iskal materino ime, na katero so pozabili tako tisti, ki so bili odgovorni za njeno deportacijo v koncentracijsko taborišče, kot tudi tisti, ki so svoj moralni in v politiki unovčeni kapital kovali v imenu spomina na žrtve. Vendar v Lipuševem pisanju ne manjka niti pristne radoživosti, kakršno ponuja roman Mirne duše, napisan v žanru »cvetja v jeseni« – gre za pisanje o ljubezenskem izpopolnjenju in trajanju obeta skupnosti dveh v letih, ko tega ni več pričakovati, vsaj ne nekomu, ki je že vse doživel in si ne obeta več veliko veselja. Lipuš zna pisati tudi o tleči ljubezni na starost, ko lahko po rekapitulaciji življenja mirne duše odideš z zavestjo o polnosti doživetega.

Vendar v ducatu zgodb, zbranih v zbirki Zgode in nezgode, ni tega veselja. Vse so namreč dosledno ubrane na temo deziluzije, takšne ali drugačne, in Lipuš kot pripadnik moderne pisave je v razgaljanju in ogolevanju stvarnosti neprizanesljiv, njegov postopek je dosledno odštevanje, via negativa. Podobno kot eden največjih mojstrov moderne proze, Lojze Kovačič, ki je v svojih zadnjih knjigah po tem, ko je popisal vse svoje življenje in občutek tujosti, ki ga je doživljal kot iz Švice izgnani potomec Slovenca, tu pa so ga neprijazno sprejeli kot Nemca, svoje pisanje zaostril v proznih fragmentih Vzemljohod, je tudi pri Lipušu pisanje o smrti, neizogibnem stanju odhajanja in minevanja, tokrat osrednja tema. Loteva se je iz več zornih kotov, s pomočjo več eksemplarično izbranih oseb, od mlinarice do cerkvenega dostojanstvenika ali starca, ki se mu je licemerje bližnjih zamerilo. Ali pa piše o križu, ki da je stal, še preden so zgradili mogočno poslopje, vendar Križani nemo zre na človeško bedo in se ne vmeša, molče in skoraj brezbrižno dopušča tudi največje gorje. Skoraj tipična je zgodba Sleka, ki govori prav o tem slačenju in ogolevanju vseh preoblek – govorcu na prižnici, spoštovanemu in temu primerno vzvišenemu, počasi lušči in slači oblačila, do gole kosti, do umetnih nohtov, do bistva, ki je mrtvo neodzivno okostje. Zgodbe iz Lipuševe zbirke so nekakšen literarni mrtvaški ples, v katerem tista s koso – imenovana z različnimi imeni, tudi votloglava – v fantastičnem plesu vodi s seboj mogočne in najmanjše, pokvarjene in poštenjake, vsi so izenačeni pod njenim neizprosnim obličjem in kosa, to njeno orodje za množično košnjo, je osrednji rekvizit zbirke Zgode in nezgode. Vendar se pri Lipušu deziluzija ne razkrije samo v smrtni uri. Takrat ob soočenju s temeljno in končno resnico šele polno udari, a prej se sluti in kaže v sledovih, njeni nezgrešljivi znaki so pokvarjenost vseh vrst, licemerje, tudi pomanjkanje ljubezni, in kar nekaj zgodb govori o odraščanju nasploh in o tem, kako trdo je bilo in kako mučno vsaj za tiste malo bolj občutljive. Nič nenavadnega torej ni, da vzgojo otrok in pomanjkanje izkazovanja ljubezni primerja z odnosom do živali, s splošno neusmiljenostjo in nepopustljivostjo.

»Pravo nasprotje hitrosti je bilo oranje njive, tam so voli določali hitrost, tu orač ni imel besede. Nobeno nadiranje, nobena palica oranja ni pospešila, nobeno ukazovanje hitrosti ni spremenilo, kvečjemu se je zgodilo,da sta oba vola obstala sredi brazde in prignala priganjalno palico do absurda. Vse en vrag je bilo, ali so vola tepli ali ne, živali se nista kaj zmenili za udarce. Po volovih hrbtih je padalo iz navade, po otroških hrbtih pa iz vzgojne vneme. V tistem času med otroki in volovi ni bilo razlike. Moški so pretepali ženske, ženske so vzgajale otroke, da bodo nekoč pretepali ženske. Očetje so zmerjali matere, matere so vzgajale otroke, da bodo pozneje zmerjali očete. Pretepali so starši, ravnali, prebirali kosti otrokom, tepli so učitelji in župniki. S sledovi palice so otroci sedeli v šoli, in še dobro tedaj, da jih niso basali po zadnji strani. Otroci in volovi so bili vajeni udarcev. Zagodli so kakšno malenkost, pa bodi še tako nedolžno, in so vedeli, da bo zvečer padalo, ali da jo bojo izkupili jutri zjutraj. Voli so zagrešili samo to, da so bili voli. Pri otrocih pa so vzgojitelji poskušali zlepa ali shuda, pri tem zlepa kar obšli, kajti na kmetih se ne ustavljajo z nezanesljivimi, tveganimi rečmi, na kmetih se mudi.« (str. 42-43)

Lipuševa pisava ostaja zgrajena asociacijsko, npr. spomin na mlin in soočenje s smrtjo. Precej abstraktno in včasih na arhetipsko naslonjeno pisanje o skupnosti, ki ima svoje zvijačnosti pri upogibanju posameznikove drugačnosti, o splošnem pomanjkanju ljubezni in ljubeznivosti, ki se potem preveša v nerazumljivo kaznovanje in trpinčenje, vse to so teme, ki jih v Lipuševem opusu že poznamo. Tudi preoblačenje skupnosti, ki zastavo in vznesene pesmi zlahka zamenja in pozabi na tiste, ki so jih s svojim marširanjem in ovajanjem izločili, je nekako stalnica njegovega pisanja, in v tej doslednosti pri razkrinkavanju hinavščine je soroden svoji pesniški sestri Svetlani Makarovič, prvi dami temnega pesniškega modernizma. Ob tem je v tej asociacijsko zgrajeni prozi dobil glas izločeni, skoraj onstranski in zato v vseh prevarah nasmoljeni pripovedovalec, ki kot z angelskim pogledom nekako lebdi nad skupnostjo in sešteva njene okrutnosti in izključevanja. Lipuševa proza je tako pridobila na grenkobi in tudi na neizprosnosti. Seveda je še vedno stilsko izredno artikulirana, tudi nekoliko uvrtana vase in zato postavljena v bližino večje hermetičnosti. Skuša biti vsota vsega, končni literarni obračun, ki pa je izpisan suvereno, pridušeno, pa tudi natančno z vsem obujanjem starih in pozabljenih besed, ki se pridružujejo na novo izumljenim in izpeljanim izrazom, saj prejšnji jezik zakriva, Lipušev pa razkriva tudi tisto, pred čimer si zakrivamo oči.