Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta: Eva Longyka Marušič in Igor Velše

Prevedla Petra Meterc; Ljubljana: Cankarjeva založba, 2021

Leta 1975 rojeni Ta-Nehisi Coates je brezkompromisen kritik ameriške družbe. Ne gre za to, da bi ji s svojim pisanjem kazal ogledalo, temveč razkrinkava in obtožuje ameriško državo in njen kruti odnos do črnskih teles. Besedni zvezi črnsko telo in črnska telesa je na svojih predavanjih uporabljala belopolta predavateljica Eilen Boris in izražala kritičen odnos do življenjskega položaja deprivilegiranih prebivalcev. Naslov eseja Med svetom in mano pa je enak kot naslov pesmi Richarda Wrighta iz leta 1935. Pesnik v svojih verzih govori o strahu, linčanju in ovirah.

Strah ves čas priznava tudi Coates; v ameriški družbi je dovolj razlogov zanj, saj ga lastne in tuje izkušnje opozarjajo, da je njegovo črno telo nenehno v nevarnosti. Nazorno opisuje sanje, ki jih družba slika o lepem, uspešnem in pravičnem svetu, toda okoliščine ga vedno znova streznijo, da so te sanje zanj neuresničljive.

Ozira se v ameriško zgodovino suženjstva in brezobzirnega ravnanja z ljudmi, ki so jih prisilno pripeljali v Združene države Amerike in jim odvzeli človeško dostojanstvo. Rasizem je tisti, ki prignanim ljudem pripisuje globoko zakoreninjene značilnosti ter jih ponižuje, omejuje in uničuje.

Knjiga Med svetom in mano je označena kot esej, lahko pa bi jo imeli tudi za roman, saj sta v avtorjevem pisanju določena dogajalni čas in prostor, delo je notranje strukturirano, dovolj obsežno in usklajeno z merili kakovostne literature. Oznaka esej je najbrž izbrana zaradi celovitega in kritičnega prikaza zgodovine rasizma v Združenih državah Amerike, sedanjega stanja in brezperspektivnosti. V eseju prevladuje obsodba države in njenega ravnanja s temnopoltimi ljudmi. Avtor ves čas govori o črnskem telesu in njegovi ogroženosti. Telo simbolizira drugačnost, ki je ameriška družba ni pripravljena sprejeti, in rasistično naravnanost ohranja kot nekaj samoumevnega. Telesa temnopoltih ljudi nimajo vrednosti in cene, vsak hip jih lahko ubije kak policist, če presodi, da je treba potegniti pištolo in ukrepati. Zatem se le redko zgodi, da je njegovo dejanje kaznovano, čeprav je več kot očitno, da ubiti človek ni storil nič prepovedanega. Coates občuti bolečino ob mrtvem mladeniču, ki ga je policist ustrelil brez razloga in prič, in s svojim prizadevanjem v eseju prispeva k množičnemu gibanju proti policijskemu nasilju.

Glede izbire besed je nenavadno, da pisec ves čas govori o črncih in črnkah, šele približno na sredi knjige uporabi izraz Afroameričan, poimenovanje, ki bi bilo po vsej verjetnosti ustreznejše kot črnec, primeren pa bi bil tudi izraz temnopolti. Ker pa sam spada v skupnost ljudi s tako obarvano kožo, njegova izbira besed ni vrednostno določena.

Temnopolti starši svoje otroke vzgajajo s trdo roko. Dopovedujejo jim, da morajo biti boljši od drugih in se dokazovati z dobrimi dejanji. Tudi z udarci jim ne prizanašajo, kot da bi jim hoteli napovedati, da jih bodo v življenju dobili še veliko. Ker vedo, da jih čaka težko življenje, jim ne kažejo nežnosti, kljub temu pa jim dajejo vedeti, da so ves čas z njimi in zaščitniški ter jim pripravljeni tako ali drugače olajšati pot v samostojno življenje.

Esej Med svetom in mano je napisan kot pismo, ki ga oče piše petnajstletnemu sinu. Ko je otrok vstopil v njegovo življenje, se je vse spremenilo. Ni več mislil le nase, temveč je prevzel odgovornost za bitje, ki se je rodilo v neusmiljeni svet. Ne čaka ga nič dobrega, zato ga je treba na življenje pripraviti. Vsak človek mora sam prehoditi svojo pot, toda ni narobe, če o ovirah in možnostih izve čim prej in čim več. Dobronamerna popotnica ni odveč.

»Resnica je, da ti dolgujem vse, kar imam. Preden si prišel, sem imel svoja vprašanja, vendar sem naprodaj nosil zgolj svojo kožo, in to v resnici ni bilo nič, saj sem bil mlad moški in mi vse moje človeške ranljivosti še niso bile znane. Toda prizemljilo in udomačilo me je preprosto dejstvo, da se, če se mi zdaj kaj zgodi, to ne bo zgodilo samo meni.«

Vsebina je pesimistična. Kar naprej se poraja vprašanje, ali res ni nikakršnega izhoda. Bo tako imenovana bela rasa, ki si domišlja, da je večvredna, vedno gospodovala nad črnimi telesi, si jih podrejala in jih poniževala? Ali ni mogoče ničesar spremeniti? So besede enakost, enakovrednost in spoštovanje različnosti samo prazne lupine? Coates občuti kozmično krivico in ta ga žene k hrepenenju, da bi svoje telo osvobodil verig. Delno rešitev je našel v branju knjig. V njih je spoznaval drugačen svet, postajal je vse bolj uporniški. Potrditev mu je prineslo pisanje, odkril je umetnost razmišljanja, toda ohraniti je moral previdnost glede vsakršnih sanj in vseh ljudi, celo svojih lastnih. Pisanje je njegov odziv na dogajanje v današnji Ameriki. Črnogledost za hip omili in pravi: »Če bi se moje življenje danes končalo, bi ti povedal, da je bilo to srečno življenje – da sta mi študij in boj, h kateremu zdaj spodbujam tebe, prinesla veliko veselja.«

Petra Meterc v spremni besedi piše, da je knjiga Med svetom in mano oblikovana kot osebno potovanje ter zgodovinska analiza in družbena teorija. Osrednje gibalo pripovedi je iskanje možnosti pobega skozi vrzel med sanjami in drugim svetom. Coatesova glavna misel je opozorilo, da je sistemski rasizem resničnost, s katero se morajo Afroameričani spopadati in se proti njej boriti. Ta-Nehisi Coates je za esej Med svetom in mano dobil nacionalno knjižno nagrado za stvarno literaturo in si pridobil ugled enega najpomembnejših afroameriških literarnih glasov v Združenih državah Amerike.