Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Veronika Šoster
Bereta: Eva Longyka Marušič in Igor Velše
Dob : Miš, 2021
Rahlo ironičen naslov tretje zbirka kratkih zgodb Zgodbe za lažji konec sveta Toma Podstenška, tudi avtorja šestih romanov, takoj prikliče občutek tesnobnosti in apokaliptičnosti, ki nas prežema že skoraj dve leti, obenem pa takoj zaslutimo, da se za njim skriva še nekaj več. Pod površjem zbirke namreč nekaj nezadržno brbota, od družbenih komentarjev do simbolike in aluzij, vse to čemi v podtalju in potrpežljivo čaka na svoj trenutek. Svet pričujoče zbirke, svet, ki naj bi šel proti koncu, je namreč enoten. O tem je v knjigi več namigov in bralec jih po začetnem presenečenju začne prav po detektivsko iskati, pa naj gre za časopisni članek, ki omenja dogajanje iz neke druge zgodbe, ali kar za del telesa, ki se pojavi iznenada. Ti namigi so uporabljeni premeteno, pa tudi odmerjeno, saj se ne povezujejo po naivnem ključu kar vse zgodbe med seboj, ampak gre za prepričljivo ustvarjanje sveta, ki deluje po svojih pravilih. Ob tem je nujno poudariti, da knjiga niti za trenutek ne postane vsebinsko monotona ali predvidljiva, saj je Podstenškov svet poln bizarnih prigod in prismuknjenih domislic, ki zrastejo v polnokrvne zgodbe. Obenem je podstat večine zgodb zaokroženost, še več, cikličnost, saj se nekatere končajo prav tam, kjer so se začele. V eni izmed najbolj uspelih in zagonetno slastnih zgodb z naslovom Zgodba z epilogom se pojavi celo kulten simbol nenehnega rojstva in smrti – kača, ki požira lasten rep oziroma uroboros. Vse, kar se nekje namigne, se kasneje uresniči, ni izpuščenih priložnosti ali pozabljenih podrobnosti, saj vse deluje v smeri ciklične strukture.
Zbirka Zgodbe za lažji konec sveta je tudi polna žanrskih prvin. Nekatere zgodbe spominjajo na britansko antiutopično serijo Črno ogledalo, takšna je fascinantna zgodba Do dna, v kateri razne naprave analizirajo človekovo ravnanje in počutje, iz česar generirajo številčno oceno varnostnega tveganja. Čeprav je iz naslova sklepati, da bo šlo za temačnejše zgodbe, navduši t. i. telesna grozljivka – body horror, značilna za žanr new weird, katerega najvidnejši predstavnik je Jeff VanderMeer in ga v domači produkciji zasledimo zelo redko. Take podobe vzbujajo gomazeč občutek studa in ko se bralcu pred očmi rišejo te grafične podobe, si ne more kaj, da ne bi bil vznemirjen. Tako se recimo pojavi odsekana roka, eden izmed likov pa se spremeni v drevo in opisuje, kako se v njegovem telesu naseljujejo žuželke. Dodana vrednost Podstenškovega pisanja pa je zagotovo humor, s katerim uspešno razbremenjuje ozračje. Takšna je recimo zgodba Vse je v redu, v kateri protagonist ugotovi, da je v resnici bog, potem pa se pod težo morebitnih odločitev in odgovornostjo raje odloči za preprosto življenje pred televizijo s pivom v roki. Prav tako se avtor poigrava z nekaterimi ustaljenimi besednimi zvezami in jim da dobeseden pomen – ob nakupu nove preproge se recimo protagonistka odloči posesati pod staro, kamor je v zadnjih letih pometla nekdanje partnerje, bolezni in travme. Ker avtor ostaja zasidran v realistično podobje, ne odplavamo, ampak si vse z lahkoto predstavljamo, navdušuje pa tudi prefinjeno razmerje med informacijami, ki nam dajejo možnost vizualizacije, in zamolčanim, ki ustvarja rahlo zloveščost.
Kljub razgibanosti pa so Podstenškove zgodbe učinkovite, jasne in se ne zapletajo v zastranitve, ampak se gradijo proti vrhu. So živahne in vznemirljive, le da včasih preveč stavijo na konec in se oklepajo istega modela kratke zgodbe. Prav tako se pri nekaterih zgodbah izgubi fokus knjige, ki bi bila lahko malo krajša in bolj poantirana – jasno je, da je želel avtor naenkrat zajeti veliko tematik, zato mu kaj spolzi iz rok. Sicer pa sta vsebinsko najbolj izstopajoča dva momenta, družbena kritičnost in ilustracija osamljenosti. Družbena kritika se nanaša na razna področja, predvsem na delovanje kapitalističnega sistema, zato v zbirki srečamo par, ki bo za majhno in neugledno stanovanje vzel kredit za tristo let, ki ga bodo odplačevali še vnuki, saj je imelo nekoč lep razgled na gore. Ta ironija nepremičninskega trga je sicer prignana do skrajnosti, a če pogledamo trenutne oglase za stara, neopremljena in neprenovljena stanovanja, sploh ni daleč od resnice. V zgodbi Bolj se potrudi pa se poslovnež jezi na varnostnika in brezdomko, naj se malo bolj zavzameta, pa bo življenje takoj lepše, a kmalu poje zarečen kruh. Ta zgodba je med šibkejšimi, sicer res razgalja veliko laž kapitalizma, da imajo vsi enake možnosti za uspeh, če se le dovolj potrudijo, a v izvedbi je premalo inovativna in preveč dobesedna, obenem pa poenostavlja. Med učinkovitejšimi kritičnimi pa je zagotovo zgodba Superjunaki, kjer šele na koncu razkrije aduta in ne sili v sklepe, obenem pa naracija zgodbe spominja na brezsramno in destruktivno serijo The Boys. Omembe vredna je tudi zgodba Vse se vrača, ki je uspešen komentar zapiranja ali odprodaje lastne proizvodnje na eni strani in eksplozije uvoza izdelkov, ki jih producira izkoriščana poceni delovna sila. Tak hladen svet seveda nezadržno ustvarja tudi hladne protagoniste, zato je krovna tema zbirke že omenjena osamljenost. Ljudje v zbirki pogosto živijo sami, ne poznajo sosedov, ne družijo se s sodelavci, nimajo prijateljev, od družine pa so odtujeni. V trenutku šoka tako protagonist zadnje zgodbe z naslovom Pred koncem sveta razmišlja: »Treba se je bilo odločiti, minute so neusmiljeno odtekale. Šele zdaj se je spomnil, da bi lahko zadnje ure preživel s svojimi bližnjimi. Problem je bil le, da se ni mogel domisliti nikogar, ki bi ga lahko umestil v to kategorijo.«
Prav ta zgodba zareže v samo tkivo teme in zaplet iz kakšnih romantičnih komedij, ko se zaljubljenca želita presenetiti z obiskom, a se zaradi hkratnega potovanja zgrešita, obrne v zadnjo priložnost za srečanje pred koncem sveta in pusti res močan vtis. Ta odtujenost se skozi zbirko Zgodbe za lažji konec sveta vztrajno vleče in v času, ko smo dnevno opozarjani na razne mehurčke varnosti, še bolj zaskeli to uničevanje skupnosti in poveličevanje individualnosti in egoizma, dokler ne bo prepozno. Tudi zato je nujno raziskovati in brez omejitev doživljati imeniten, pester svet zbirke, vsaj dokler nas ne dohiti konec sveta.
Avtorica recenzije: Veronika Šoster
Bereta: Eva Longyka Marušič in Igor Velše
Dob : Miš, 2021
Rahlo ironičen naslov tretje zbirka kratkih zgodb Zgodbe za lažji konec sveta Toma Podstenška, tudi avtorja šestih romanov, takoj prikliče občutek tesnobnosti in apokaliptičnosti, ki nas prežema že skoraj dve leti, obenem pa takoj zaslutimo, da se za njim skriva še nekaj več. Pod površjem zbirke namreč nekaj nezadržno brbota, od družbenih komentarjev do simbolike in aluzij, vse to čemi v podtalju in potrpežljivo čaka na svoj trenutek. Svet pričujoče zbirke, svet, ki naj bi šel proti koncu, je namreč enoten. O tem je v knjigi več namigov in bralec jih po začetnem presenečenju začne prav po detektivsko iskati, pa naj gre za časopisni članek, ki omenja dogajanje iz neke druge zgodbe, ali kar za del telesa, ki se pojavi iznenada. Ti namigi so uporabljeni premeteno, pa tudi odmerjeno, saj se ne povezujejo po naivnem ključu kar vse zgodbe med seboj, ampak gre za prepričljivo ustvarjanje sveta, ki deluje po svojih pravilih. Ob tem je nujno poudariti, da knjiga niti za trenutek ne postane vsebinsko monotona ali predvidljiva, saj je Podstenškov svet poln bizarnih prigod in prismuknjenih domislic, ki zrastejo v polnokrvne zgodbe. Obenem je podstat večine zgodb zaokroženost, še več, cikličnost, saj se nekatere končajo prav tam, kjer so se začele. V eni izmed najbolj uspelih in zagonetno slastnih zgodb z naslovom Zgodba z epilogom se pojavi celo kulten simbol nenehnega rojstva in smrti – kača, ki požira lasten rep oziroma uroboros. Vse, kar se nekje namigne, se kasneje uresniči, ni izpuščenih priložnosti ali pozabljenih podrobnosti, saj vse deluje v smeri ciklične strukture.
Zbirka Zgodbe za lažji konec sveta je tudi polna žanrskih prvin. Nekatere zgodbe spominjajo na britansko antiutopično serijo Črno ogledalo, takšna je fascinantna zgodba Do dna, v kateri razne naprave analizirajo človekovo ravnanje in počutje, iz česar generirajo številčno oceno varnostnega tveganja. Čeprav je iz naslova sklepati, da bo šlo za temačnejše zgodbe, navduši t. i. telesna grozljivka – body horror, značilna za žanr new weird, katerega najvidnejši predstavnik je Jeff VanderMeer in ga v domači produkciji zasledimo zelo redko. Take podobe vzbujajo gomazeč občutek studa in ko se bralcu pred očmi rišejo te grafične podobe, si ne more kaj, da ne bi bil vznemirjen. Tako se recimo pojavi odsekana roka, eden izmed likov pa se spremeni v drevo in opisuje, kako se v njegovem telesu naseljujejo žuželke. Dodana vrednost Podstenškovega pisanja pa je zagotovo humor, s katerim uspešno razbremenjuje ozračje. Takšna je recimo zgodba Vse je v redu, v kateri protagonist ugotovi, da je v resnici bog, potem pa se pod težo morebitnih odločitev in odgovornostjo raje odloči za preprosto življenje pred televizijo s pivom v roki. Prav tako se avtor poigrava z nekaterimi ustaljenimi besednimi zvezami in jim da dobeseden pomen – ob nakupu nove preproge se recimo protagonistka odloči posesati pod staro, kamor je v zadnjih letih pometla nekdanje partnerje, bolezni in travme. Ker avtor ostaja zasidran v realistično podobje, ne odplavamo, ampak si vse z lahkoto predstavljamo, navdušuje pa tudi prefinjeno razmerje med informacijami, ki nam dajejo možnost vizualizacije, in zamolčanim, ki ustvarja rahlo zloveščost.
Kljub razgibanosti pa so Podstenškove zgodbe učinkovite, jasne in se ne zapletajo v zastranitve, ampak se gradijo proti vrhu. So živahne in vznemirljive, le da včasih preveč stavijo na konec in se oklepajo istega modela kratke zgodbe. Prav tako se pri nekaterih zgodbah izgubi fokus knjige, ki bi bila lahko malo krajša in bolj poantirana – jasno je, da je želel avtor naenkrat zajeti veliko tematik, zato mu kaj spolzi iz rok. Sicer pa sta vsebinsko najbolj izstopajoča dva momenta, družbena kritičnost in ilustracija osamljenosti. Družbena kritika se nanaša na razna področja, predvsem na delovanje kapitalističnega sistema, zato v zbirki srečamo par, ki bo za majhno in neugledno stanovanje vzel kredit za tristo let, ki ga bodo odplačevali še vnuki, saj je imelo nekoč lep razgled na gore. Ta ironija nepremičninskega trga je sicer prignana do skrajnosti, a če pogledamo trenutne oglase za stara, neopremljena in neprenovljena stanovanja, sploh ni daleč od resnice. V zgodbi Bolj se potrudi pa se poslovnež jezi na varnostnika in brezdomko, naj se malo bolj zavzameta, pa bo življenje takoj lepše, a kmalu poje zarečen kruh. Ta zgodba je med šibkejšimi, sicer res razgalja veliko laž kapitalizma, da imajo vsi enake možnosti za uspeh, če se le dovolj potrudijo, a v izvedbi je premalo inovativna in preveč dobesedna, obenem pa poenostavlja. Med učinkovitejšimi kritičnimi pa je zagotovo zgodba Superjunaki, kjer šele na koncu razkrije aduta in ne sili v sklepe, obenem pa naracija zgodbe spominja na brezsramno in destruktivno serijo The Boys. Omembe vredna je tudi zgodba Vse se vrača, ki je uspešen komentar zapiranja ali odprodaje lastne proizvodnje na eni strani in eksplozije uvoza izdelkov, ki jih producira izkoriščana poceni delovna sila. Tak hladen svet seveda nezadržno ustvarja tudi hladne protagoniste, zato je krovna tema zbirke že omenjena osamljenost. Ljudje v zbirki pogosto živijo sami, ne poznajo sosedov, ne družijo se s sodelavci, nimajo prijateljev, od družine pa so odtujeni. V trenutku šoka tako protagonist zadnje zgodbe z naslovom Pred koncem sveta razmišlja: »Treba se je bilo odločiti, minute so neusmiljeno odtekale. Šele zdaj se je spomnil, da bi lahko zadnje ure preživel s svojimi bližnjimi. Problem je bil le, da se ni mogel domisliti nikogar, ki bi ga lahko umestil v to kategorijo.«
Prav ta zgodba zareže v samo tkivo teme in zaplet iz kakšnih romantičnih komedij, ko se zaljubljenca želita presenetiti z obiskom, a se zaradi hkratnega potovanja zgrešita, obrne v zadnjo priložnost za srečanje pred koncem sveta in pusti res močan vtis. Ta odtujenost se skozi zbirko Zgodbe za lažji konec sveta vztrajno vleče in v času, ko smo dnevno opozarjani na razne mehurčke varnosti, še bolj zaskeli to uničevanje skupnosti in poveličevanje individualnosti in egoizma, dokler ne bo prepozno. Tudi zato je nujno raziskovati in brez omejitev doživljati imeniten, pester svet zbirke, vsaj dokler nas ne dohiti konec sveta.
Avtorica recenzije: Diana Pungeršič Bereta Jure Franko in Barbara Zupan.
SNG Drama Maribor / Premiera 23.11.2018 Režiser: Igor Pison Dramaturg: Vili Ravnjak Scenografka: Petra Veber Kostumografa: Petra Veber, Igor Pison Oblikovalka svetlobe: Petra Veber Korepetitorka: Dada Kladenik Lektorici: Metka Damjan, Mojca Marič Igrajo: Minca Lorenci, Ksenija Mišič, Mateja Pucko, Mirjana Šajinović, Ivica Knez, Viktor Hrvatin Meglič, Matija Stipanič Butalci Frana Milčinskega so skozi desetletja vztrajanja v kolektivni zavesti postali nepogrešljiva oznaka družbeno-političnega dogajanja, nesmislov in najbolj preproste človeške neumnosti. Predstava Drugibutalci, ki so jo sinoči premierno uprizorili v Stari dvorani mariborske Drame, neuklonljivo idejno podstat humoresk zasleduje v današnjem kontekstu in uprizarja sodobni razmah butalskosti. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Damjan Švarc
Marka Požlepa poznamo predvsem kot vizualnega umetnika, v gledališču Glej pa je postavil že drugo odrsko delo. V sestavljanju prostorskega, zvočnega in pripovednega gradiva, se v predstavi Tloris za revolucijo sprašuje o izvorih svoje kulturne identitete, zaznamovane z likom Vinnetouja, ki ga je spoznaval in bil od njega očaran od otroških let do danes. foto: Gledališče Glej
KUD Moment / Premiera 10.11.2018 Koncept in režija: Kolektiv Abonma (Nika Bezeljak, Miha Horvat, Eva Nina Lampič, Minca Lorenci, Luka Martin Škof, Aleš Zorec) Nastopajoči: Luka Martin Škof, Eva Nina Lampič, Minca Lorenci, Aleš Zorec Sinoči so na Intimnem odru mariborskega GT22 premierno uprizorili predstavo Micka. Gre za tretjo epizodo v okviru projekta Abonma in prvi preizkus formata uprizarjanja že obstoječih gledaliških predstav iz repertoarja institucionalnih gledališč. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Urška Boljkovac
Režija: Janez Janša Zasedba: Stane Tomazin Animacija: Luka Umek Glasba in oblikovanje zvoka: Eduardo Raon Koprodukcija: Slovensko mladinsko gledališče in Maska Ljubljana Premiera: 26. 10. 2018 Fotografija: Zavod Maska »Simona Semenič je ena najpomembnejših sodobnih slovenskih gledaliških osebnosti,« je v utemeljitvi nagrade Prešernovega sklada za ustvarjalni opus zadnjih dveh let o večstranski gledališki ustvarjalki zapisala Petra Vidali. Zato so v društvu Mesto žensk in zavodu Maska – tudi v duhu slogana letošnjega festivala Mesto žensk, ki se je glasil »Zberi pogum!« – oblikovali Abonma Simona Semenič, prerez njenega ustvarjanja, pospremljen s teoretsko refleksijo njenih del. V okviru abonmaja smo si na odru Nove pošte lahko ogledali zadnje v nizu predstavljenih del, krstno uprizoritev komedije jerebika, štrudelj, ples pa še kaj. Predstava je nastala v koprodukciji Slovenskega mladinskega gledališča in Maske, režijo podpisuje umetnik Janez Janša, več pa Saška Rakef.
Mala drama, premiera: 2. 11. 2018 Raymond Carver: O čem govorimo, ko govorimo o ljubezni Avtorski projekt po motivih kratke proze Raymonda Carverja Krstna uprizoritev priredbe Drama Laboratorij - Čakajoč Supermana Režiserka: Maša Pelko Dramaturg: Jaka Smerkolj Simoneti Scenograf: Dorian Šilec Petek Kostumografinja: Nina Čehovin Lektorica: Tatjana Stanič Oblikovalca luči: Dorian Šilec Petek, Vlado Glavan Avtor glasbe: Jurij Alič Igrajo: Tamara Avguštin Iva Babić Maja Končar Gregor Podričnik Matija Rozman Eva Stražar Lovro Zafred Napoved: V programskem okviru Drama Laboratorija je nastala odrska priredba kratke proze ameriškega pesnika in pisatelja Raymonda Carverja z naslovom O čem govorimo, ko govorimo o ljubezni. Režirala jo je Maša Pelko, dramaturg je bil Jaka Smerkolj Simoneti, nastopili pa so tako uveljavljeni igralci Drame: Maja Končar, Iva Babić in Matija Rozman kot njihovi mladi kolegi: Tamara Avguštin, Gregor Podričnik, Eva Stražar in Lovro Zafred. Na premieri v Mali drami je bila Tadeja Krečič: Odprti oder je ponujal pogled v značilno ameriško bivališče iz šestdesetih let, kakršnega si je zamislil scenograf Dorian Šilec Petek. Tri stene v zelenih tonih, na eni vsiljivi napis Welcome to Fabulous Las Vegas, kavč in plastificirana mizica s stoli, v ozadju okno in omarica z radiem. Na drugi steni slika Čehova. Z zgodbo o njegovi smrti se predstava začne in z njo ena izmed protagonistk, odlična Tamara Avguštin intonira celotno ozračje odrskega dogodka: v sodobnem, sproščenem načinu govora (lektorica je bila Tatjana Stanič) pripoveduje o nekih realnih dogodkih in ima hkrati do izrečenega ironično distanco. V roki steklenica penine. Penina je odrska, se pravi ponaredek. S čim bi potem nazdravljali, čému bi nazdravili? In na tej legi se naseli omnibus prizorov in prizorčkov, ki skušajo vzpostaviti občutek, kakršnega ima bralec pri Carverjevih zgodbah, še posebej pri naslovni zgodbi O čem govorimo, ko govorimo o ljubezni: štirje ljudje, dva para, razpravljajo o različnih vrstah ljubezni, če to sploh so. Na odru so se ti pari razmnožili, podvojili, prevzeli vloge tistih, o katerih teče beseda in obratno. V nepopustljivem tempu in domišljenih rešitvah prepletanja situacij nastaja pred očmi gledalca sporočilo o nezmožnosti carverjevskega človeka, da bi ohranil kateri koli gotovost in trdnost: čustev, odnosov, besed, doživljanj; vse se sesipa, vendar ne usodno ali tragično, bolj na način nekakšne komične resignacije - pri čemer ne gre brez alkohola, cigaret, nezmernosti. O čem govorimo, ko govorimo o ljubezni je tako izvrstna inscenacija teme in motivov iz literature, ki pokaže tudi, kaj vse je mogoče, ko stopi proza v ravno pravšnji okvir odrske iluzije. Foto: Peter Uhan
Neveljaven email naslov