Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Glavna moč filma je v romanesknem izvirniku mojstrice Agathe Christie
Ob ogledu prve polovice najnovejše uprizoritve detektivskih dogodivščin Hercula Poirota bi se lahko zdelo, da je pred nami odlična priložnost za tipično filozofsko obravnavo žanrskega dela. Zdi se namreč, da smrt na Nilu tematizira temeljna protislovja meščanske družbe. Poirot kot lik, ki zaradi osebne tragedije ni več zmožen ljubezenskega razmerja, kot udeleženec, istočasno pa opazovalec visoke družbe, ponuja odlično izhodišče za njeno razumevanje. Ujet je med dvema meščanskima idealoma ljubezni: med romantično in svobodno. Sočasno je moralna osebnost in varuh reda. Ta red pa je sam po sebi poln napak in krivic.
Tu so še nekateri standardni problemi, o katerih bi lahko druščina teoretikov dolgo razpravljala. Film ne preseže orientalistične estetike. Dogaja se v Egiptu, vendar so vsi lokalni prebivalci samo statisti. Služabniki, slikoviti ulični prodajalci in izvajalci trikov. Eksotična pokrajina je namenjena predvsem temu, da se na njenem ozadju odvije drama evropske visoke družbe. To je tako očitno celo pri primeru vpeljave temnopoltih ženskih likov. Ena od njih izrazi feministično stališče, vendar do njega ni prišla sama – povzela se ga je od svoje bele mecenke. Ko pa ta temnopolta protagonistka v enem od prizorov gleda v reko, tam vidi skupino golih temnopoltih kopalcev, ki jim pomaha od zgoraj. Skratka, celo če se lotimo vključevanja manjšin, morajo te biti podobne nam, uspešne in bogate, morajo se razlikovati od karikatur ljudi iz drugih delov sveta.
Kljub temu je v blockbusterski estetiki pokrajine mogoče uživati. Prizori piramid in nočnega neba nad Nilom in ladja, ki po njem pluje, se nam vtisnejo v spomin. Na nekaterih točkah film preseže samo obrtniške standarde kakovosti. Prizor v noči, ko se zgodi umor, je posnet vrhunsko, prav tako zaključni prizor.
Vendar nič od tega iz filma samo po sebi ni dovolj za zares spodobno zabavo. Tega ne moremo pripisati niti zvezdnikom v igralski zasedbi, ki svojo nalogo opravijo pretežno solidno. Glavna moč filma je preprosto v romanesknem izvirniku mojstrice Agathe Christie. Zaplet je izpeljan dovolj spretno, da nas znova prepriča, da znova pademo na trik. Šarm Hercula Poirota in njegova pronicljivost sta znova potrjeni. Ob užitku v razpletanju zgodbe ideološka osnova stopi v ozadje, orientalistična estetika pa dobi vlogo ustvarjanja vzdušja za zgodbo. Najbrž je v tem čar kriminalk: da na prvo mesto postavijo pripovedovanje oziroma brezinteresni užitek v pripovedovanju.
Glavna moč filma je v romanesknem izvirniku mojstrice Agathe Christie
Ob ogledu prve polovice najnovejše uprizoritve detektivskih dogodivščin Hercula Poirota bi se lahko zdelo, da je pred nami odlična priložnost za tipično filozofsko obravnavo žanrskega dela. Zdi se namreč, da smrt na Nilu tematizira temeljna protislovja meščanske družbe. Poirot kot lik, ki zaradi osebne tragedije ni več zmožen ljubezenskega razmerja, kot udeleženec, istočasno pa opazovalec visoke družbe, ponuja odlično izhodišče za njeno razumevanje. Ujet je med dvema meščanskima idealoma ljubezni: med romantično in svobodno. Sočasno je moralna osebnost in varuh reda. Ta red pa je sam po sebi poln napak in krivic.
Tu so še nekateri standardni problemi, o katerih bi lahko druščina teoretikov dolgo razpravljala. Film ne preseže orientalistične estetike. Dogaja se v Egiptu, vendar so vsi lokalni prebivalci samo statisti. Služabniki, slikoviti ulični prodajalci in izvajalci trikov. Eksotična pokrajina je namenjena predvsem temu, da se na njenem ozadju odvije drama evropske visoke družbe. To je tako očitno celo pri primeru vpeljave temnopoltih ženskih likov. Ena od njih izrazi feministično stališče, vendar do njega ni prišla sama – povzela se ga je od svoje bele mecenke. Ko pa ta temnopolta protagonistka v enem od prizorov gleda v reko, tam vidi skupino golih temnopoltih kopalcev, ki jim pomaha od zgoraj. Skratka, celo če se lotimo vključevanja manjšin, morajo te biti podobne nam, uspešne in bogate, morajo se razlikovati od karikatur ljudi iz drugih delov sveta.
Kljub temu je v blockbusterski estetiki pokrajine mogoče uživati. Prizori piramid in nočnega neba nad Nilom in ladja, ki po njem pluje, se nam vtisnejo v spomin. Na nekaterih točkah film preseže samo obrtniške standarde kakovosti. Prizor v noči, ko se zgodi umor, je posnet vrhunsko, prav tako zaključni prizor.
Vendar nič od tega iz filma samo po sebi ni dovolj za zares spodobno zabavo. Tega ne moremo pripisati niti zvezdnikom v igralski zasedbi, ki svojo nalogo opravijo pretežno solidno. Glavna moč filma je preprosto v romanesknem izvirniku mojstrice Agathe Christie. Zaplet je izpeljan dovolj spretno, da nas znova prepriča, da znova pademo na trik. Šarm Hercula Poirota in njegova pronicljivost sta znova potrjeni. Ob užitku v razpletanju zgodbe ideološka osnova stopi v ozadje, orientalistična estetika pa dobi vlogo ustvarjanja vzdušja za zgodbo. Najbrž je v tem čar kriminalk: da na prvo mesto postavijo pripovedovanje oziroma brezinteresni užitek v pripovedovanju.
Po drami Philipa Ridleya Disney Razparač (SNG Nova Gorica, Gledališče Koper / premiera: 5. maj 2022) Režija: Nataša Barbara Gračner Prevajalec: Zdravko Duša Dramaturg: Rok Andres Lektorica: Barbara Rogelj Scenograf: Branko Hojnik Kostumografinja: Nina Čehovin Koreografinja: Jana Menger Skladatelj: Martin Vogrin Oblikovalec svetlobe: Jaka Varmuž Asistent režiserke: Dimitrij Gračner Nastopajo: Blaž Popovski, Arna Hadžialjević, Jure Rajšp k.g. Predstava Razparač, ki je premierno na malem odru Slovenskega narodnega gledališča Nova Gorica v koprodukciji z Gledališčem Koper zaživela sinoči, odrsko interpretira dramo Philipa Ridleya Disney Razparač. Besedilo velja za začetek vala prepoznavnih dramskih pisav devetdesetih v Britaniji, ki se ga je zaradi njegove neposrednosti in pogoste šokantnosti prijela oznaka »u fris«, tokratna uprizoritev pa upošteva spremenjeni kontekst in gledališke premene. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: SNG Nova Gorica/Jaka Varmuž
Ob ogledu filma Tekmeca se težko ognemo vzporednicam s švedskim Kvadratom, ki je pred leti požel navdušenje s svojo kritiko elitističnega sveta umetnosti. Tekmeca je še bolj samonanašalen, saj se loti same filmske industrije.
Ob ogledu filma Tekmeca se težko ognemo vzporednicam s švedskim Kvadratom, ki je pred leti požel navdušenje s svojo kritiko elitističnega sveta umetnosti. Tekmeca je še bolj samonanašalen, saj se loti same filmske industrije.
Par filmskih ustvarjalcev na prehodu v srednja leta se odpravi na majhen švedski otok Farö, malo na počitnice in malo po navdih. Oba pripravljata svoje nove projekte in pišeta scenarije, njemu gre pri tem kar dobro, njej malo manj, v ustvarjalni krizi pa se začnejo skoraj nevidno brisati meje med njunimi vsakdanjimi pohajkovanji in srečevanji, željami in spomini.
Avtorica recenzije: Miša Gams Bralca: Eva Longyka Marušič in Jure Franko
Avtor recenzije: Peter Semolič Bralca: Eva Longyka Marušič in Jure Franko
Avtorica recenzije: Petra Meterc Bralka: Eva Longyka Marušič
Na odru ljubljanskih Španskih borcev je luč sveta ugledala plesna predstava Hidra, ki sta jo za plesno skupino En Knap Group zasnovala režiser Sebastijan Horvat in dramaturg Milan Ramšak Markovič. Gre za sklepni del trilogije Cement, ki navdih črpa iz istoimenskega besedila Heinerja Müllerja, središče pa – po besedah Sebastijana Horvata – tvori več med seboj povezanih tem, kot so: odnos med intimnimi in družbenimi razmerji, ljubeznijo in revolucijo, nedokončan proces emancipacije, politika spomina.
Napoved: Sinoči je bila premiera v Slovenskem mladinskem gledališču. V spodnji dvorani je ansambel z gosti uprizoril igro TV-mreža v režiji Matjaža Pograjca. Po filmskem scenariju Paddyja Chayefskega je TV-mrežo za oder priredil Lee Hall. Prevedel jo je Arko. Dramaturginja predstave je bila Urška Brodar. V predstavi se gledališka igra dopolnjuje s posnetki, projiciranimi v živo, in videi na ekranih. Na predstavi je bila Tadeja Krečič: TV-mreža Za oder priredil Lee Hall. Po filmu Paddyja Chayefskega. Režija: Matjaž Pograjc Prevod: Arko Premiera: 20. 4. 2022 ZASEDBA: Matija Vastl: Howard Beale, televizijski voditelj Ivan Peternelj: Harry Hunter, producent Matej Recer: Max Schumacher, vodja informativnega programa Robert Prebil: Frank Hackett, član upravnega odbora Janja Majzelj: Louise, Maxova žena Željko Hrs: Ed Ruddy, predsednik upravnega odbora Katarina Stegnar: Diana Christiensen, vodja produkcije programa Klara Kastelec: Tajnica režije Uroš Maček: Nelson Chaney, član upravnega odbora Maruša Oblak: Gospod Jensen, direktor UBS Mitja Lovše: režiser Liam Hlede: asistent studia Liam Hlede, Klara Kastelec, Mitja Lovše, Ivan Peternelj: animatorji Nathalie Horvat: maskerka Žana Štruc: garderoberka Sven Horvat (kamera 2), Vid Uršič/Tadej Čaušević (kamera 1), Jaka Žilavec (kamera 3): snemalci Dare Kragelj: prodajalec hot doga USTVARJALCI: Vodenje kamer v živo: Matjaž Pograjc/Tomo Brejc Režija videa: Tomo Brejc Oblikovanje in programiranje videa: Luka Dekleva Dramaturgija: Urška Brodar Lektorica: Mateja Dermelj Kostumografija: Neli Štrukelj Oblikovanje prostora: Greta Godnič Glasba: Tibor Mihelič Syed Koreografija: Branko Potočan Oblikovanje svetlobe: Andrej Petrovčič Oblikovanje zvoka: Jure Vlahovič Oblikovanje maske: Tina Prpar Asistent režije: Mitja Lovše Asistentka kostumografije: Estera Lovrec Asistent oblikovanja prostora: Sandi Mikluž Asistentka oblikovanja maske: Marta Šporin Vodja predstave: Liam Hlede Na posnetkih: Jack Snowden, poročevalec – Boris Kos Pripadnik Vojske ekumenske osvoboditve – Vito Weis Predsednik Ford – Dario Varga Ljudje na oknih – Mlado Mladinsko (Matic Eržen, Mira Giovanna Gabriel, Leon Kokošar, Nace Korošec, Mija Kramar, Tia Krhlanko, Hana Kunšič, Voranc Mandić, Aja Markovič, Jan Martinčič, Iza Napotnik, Jon Napotnik, Kaja Petrovič, Rosa Romih, Katka Slosar, Indija Stropnik, Jure Šimonka, Ronja Martina Usenik, Aiko Zakrajšek, Luka Žerdin)
Avtorica recenzije: Marjan Kovačevič Beltram Bralec: Renato Horvat
Avtorica recenzije: Marica Škorjanec Kosterca Bralca: Jasna Rodošek in Renato Horvat
Neveljaven email naslov