Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Glavna moč filma je v romanesknem izvirniku mojstrice Agathe Christie
Ob ogledu prve polovice najnovejše uprizoritve detektivskih dogodivščin Hercula Poirota bi se lahko zdelo, da je pred nami odlična priložnost za tipično filozofsko obravnavo žanrskega dela. Zdi se namreč, da smrt na Nilu tematizira temeljna protislovja meščanske družbe. Poirot kot lik, ki zaradi osebne tragedije ni več zmožen ljubezenskega razmerja, kot udeleženec, istočasno pa opazovalec visoke družbe, ponuja odlično izhodišče za njeno razumevanje. Ujet je med dvema meščanskima idealoma ljubezni: med romantično in svobodno. Sočasno je moralna osebnost in varuh reda. Ta red pa je sam po sebi poln napak in krivic.
Tu so še nekateri standardni problemi, o katerih bi lahko druščina teoretikov dolgo razpravljala. Film ne preseže orientalistične estetike. Dogaja se v Egiptu, vendar so vsi lokalni prebivalci samo statisti. Služabniki, slikoviti ulični prodajalci in izvajalci trikov. Eksotična pokrajina je namenjena predvsem temu, da se na njenem ozadju odvije drama evropske visoke družbe. To je tako očitno celo pri primeru vpeljave temnopoltih ženskih likov. Ena od njih izrazi feministično stališče, vendar do njega ni prišla sama – povzela se ga je od svoje bele mecenke. Ko pa ta temnopolta protagonistka v enem od prizorov gleda v reko, tam vidi skupino golih temnopoltih kopalcev, ki jim pomaha od zgoraj. Skratka, celo če se lotimo vključevanja manjšin, morajo te biti podobne nam, uspešne in bogate, morajo se razlikovati od karikatur ljudi iz drugih delov sveta.
Kljub temu je v blockbusterski estetiki pokrajine mogoče uživati. Prizori piramid in nočnega neba nad Nilom in ladja, ki po njem pluje, se nam vtisnejo v spomin. Na nekaterih točkah film preseže samo obrtniške standarde kakovosti. Prizor v noči, ko se zgodi umor, je posnet vrhunsko, prav tako zaključni prizor.
Vendar nič od tega iz filma samo po sebi ni dovolj za zares spodobno zabavo. Tega ne moremo pripisati niti zvezdnikom v igralski zasedbi, ki svojo nalogo opravijo pretežno solidno. Glavna moč filma je preprosto v romanesknem izvirniku mojstrice Agathe Christie. Zaplet je izpeljan dovolj spretno, da nas znova prepriča, da znova pademo na trik. Šarm Hercula Poirota in njegova pronicljivost sta znova potrjeni. Ob užitku v razpletanju zgodbe ideološka osnova stopi v ozadje, orientalistična estetika pa dobi vlogo ustvarjanja vzdušja za zgodbo. Najbrž je v tem čar kriminalk: da na prvo mesto postavijo pripovedovanje oziroma brezinteresni užitek v pripovedovanju.
Glavna moč filma je v romanesknem izvirniku mojstrice Agathe Christie
Ob ogledu prve polovice najnovejše uprizoritve detektivskih dogodivščin Hercula Poirota bi se lahko zdelo, da je pred nami odlična priložnost za tipično filozofsko obravnavo žanrskega dela. Zdi se namreč, da smrt na Nilu tematizira temeljna protislovja meščanske družbe. Poirot kot lik, ki zaradi osebne tragedije ni več zmožen ljubezenskega razmerja, kot udeleženec, istočasno pa opazovalec visoke družbe, ponuja odlično izhodišče za njeno razumevanje. Ujet je med dvema meščanskima idealoma ljubezni: med romantično in svobodno. Sočasno je moralna osebnost in varuh reda. Ta red pa je sam po sebi poln napak in krivic.
Tu so še nekateri standardni problemi, o katerih bi lahko druščina teoretikov dolgo razpravljala. Film ne preseže orientalistične estetike. Dogaja se v Egiptu, vendar so vsi lokalni prebivalci samo statisti. Služabniki, slikoviti ulični prodajalci in izvajalci trikov. Eksotična pokrajina je namenjena predvsem temu, da se na njenem ozadju odvije drama evropske visoke družbe. To je tako očitno celo pri primeru vpeljave temnopoltih ženskih likov. Ena od njih izrazi feministično stališče, vendar do njega ni prišla sama – povzela se ga je od svoje bele mecenke. Ko pa ta temnopolta protagonistka v enem od prizorov gleda v reko, tam vidi skupino golih temnopoltih kopalcev, ki jim pomaha od zgoraj. Skratka, celo če se lotimo vključevanja manjšin, morajo te biti podobne nam, uspešne in bogate, morajo se razlikovati od karikatur ljudi iz drugih delov sveta.
Kljub temu je v blockbusterski estetiki pokrajine mogoče uživati. Prizori piramid in nočnega neba nad Nilom in ladja, ki po njem pluje, se nam vtisnejo v spomin. Na nekaterih točkah film preseže samo obrtniške standarde kakovosti. Prizor v noči, ko se zgodi umor, je posnet vrhunsko, prav tako zaključni prizor.
Vendar nič od tega iz filma samo po sebi ni dovolj za zares spodobno zabavo. Tega ne moremo pripisati niti zvezdnikom v igralski zasedbi, ki svojo nalogo opravijo pretežno solidno. Glavna moč filma je preprosto v romanesknem izvirniku mojstrice Agathe Christie. Zaplet je izpeljan dovolj spretno, da nas znova prepriča, da znova pademo na trik. Šarm Hercula Poirota in njegova pronicljivost sta znova potrjeni. Ob užitku v razpletanju zgodbe ideološka osnova stopi v ozadje, orientalistična estetika pa dobi vlogo ustvarjanja vzdušja za zgodbo. Najbrž je v tem čar kriminalk: da na prvo mesto postavijo pripovedovanje oziroma brezinteresni užitek v pripovedovanju.
Avtor recenzije: Simon Popek Bere Aleksander Golja.
Jaka Smerkolj Simoneti: Le en smaragd Po motivih romana Veliki Gatsby F. Scotta Fitzgeralda; monodrama, 2021 -\tkrstna uprizoritev; premiera 20. oktobra 2021 Režiserka Jana Menger Dramaturg Sandi Jesenik Scenograf Niko Novak Kostumografka Bjanka Adžić Ursulov Lektorica Barbara Rogelj Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Oblikovalec zvoka Matija Zajc Avtor uglasbitve songa in glas na posnetku Niko Novak Nastopa Jožica Avbelj Na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno uprizorili monodramo Le en smaragd; rezidenčni avtor gledališča Jaka Smerkolj Simoneti jo je napisal posebej za Jožico Avbelj, ki je skozi desetletja kot igralka in pedagoginja zaznamovala slovensko gledališče. Pred premiero je Jožica Avbelj med drugim povedala: "S pomočjo te genialne ekipe – talentirane se mi zdi absolutno premalo reči – sem želela, da bi bila ta predstava dogodek, da bi imela nek smisel, da bi bila v veselje tako meni kot publiki, ki jo bo gledala." V ustvarjalni ekipi je imela posebej opazno vlogo kostumografinja Bjanka Adžić Ursulov, scenograf je bil Niko Novak, režiserka pa Jana Menger. Vtise po premieri je strnila Staša Grahek. Foto: Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/predstave/le-en-smaragd/#gallery-980-2
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Barbara Zupan in Jure Franko.
Slawomir Mrožek: Emigranta v režiji Nine Ramšak Marković in z Nejcem Cijanom Garlattijem in Markom Mandićem v naslovnih vlogah začenjamo program sezone 2021/22 v Mali Drami. Igro je prevedel Uroš Kraigher, za redakcijo prevoda je poskrbela Darja Dominkuš. Dramaturg je Milan Ramšak Marković, scenograf Igor Vasiljev, kostumografinja Ana Janc, avtor glasbe Luka Ipavec, lektorica Klasja Kovačič in oblikovalka svetlobe Mojca Sarjaš. NAPOVED: V Mali drami je bila sinoči uprizorjena enodejanka Emigranta poljskega dramatika Slawomirja Mrožka v prevodu Uroša Kraigherja. Prvo uprizoritev letošnjega repertoarja v Mali drami je režirala Nina Ramšak Marković, dramaturg je bil Milan Ramšak Marković, avtor glasbe Luka Ipavec. Na premieri je bila Tadeja Krečič:
V Slovenskem mladinskem gledališču so sinoči uprizorili ljubljanska premiero koprodukcijske predstave Vročina (Slovensko mladinsko gledališče, steirischer herbst 21', Maska Ljubljana), ki je nastala v režiji Žige Divjaka ter mednarodne avtorske in igralske umetniške ekipe. O predstavi, ki napovedi podnebnih sprememb razume kot bližajočo se apokalipso v globalnem peklu.
Antonio Gramsci: Pisma iz ječe; ppremeira: 8. okt. 2021 Avtorski projekt po besedilih iz izdaj Gramscijevih del Pisma iz ječe in Izbrana dela Avtor prevoda izdaje Pisma iz ječe: Smiljan Samec Igrata: Miranda Trnjanin, Žan Koprivnik Režiser: Juš Zidar Avtorica uprizoritvene predloge in dramaturginja: Eva Kraševec Kostumografinja: Tina Bonča Asistentka dramaturginje: Neža Lučka Peterlin Lektura: Živa Čebulj Oblikovalka kreative: Eva Mlinar Fotografija: Barbara Čeferin Garderoba: Nataša Recer Produkcijska ekipa Anton Podbevšek Teatra Koprodukcija: Anton Podbevšek Teater in Gledališče Glej NAPOVED: V novomeškem gledališču so pripravili mozaični portret Antonia Gramscija, novinarja, teoretika in politika, pred okroglo sto leti voditelja italijanske komunistične stranke in delavskega gibanja. Besedila za predstavo Pisma iz ječe je izbrala dramaturginja Eva Kraševec, interpretirata jih igralca Miranda Trnjanin in Žan Koprivnik. Soprodukcijo gledališč Anton Podbevšek in Glej podpisuje režiser Juš Zidar. Nekaj vtisov po sinočnji premieri je strnil Dušan Rogelj.
Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Jure Franko.
Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.
Neveljaven email naslov