Glavna moč filma je v romanesknem izvirniku mojstrice Agathe Christie

Ob ogledu prve polovice najnovejše uprizoritve detektivskih dogodivščin Hercula Poirota bi se lahko zdelo, da je pred nami odlična priložnost za tipično filozofsko obravnavo žanrskega dela. Zdi se namreč, da smrt na Nilu tematizira temeljna protislovja meščanske družbe. Poirot kot lik, ki zaradi osebne tragedije ni več zmožen ljubezenskega razmerja, kot udeleženec, istočasno pa opazovalec visoke družbe, ponuja odlično izhodišče za njeno razumevanje. Ujet je med dvema meščanskima idealoma ljubezni: med romantično in svobodno. Sočasno je moralna osebnost in varuh reda. Ta red pa je sam po sebi poln napak in krivic.

Tu so še nekateri standardni problemi, o katerih bi lahko druščina teoretikov dolgo razpravljala. Film ne preseže orientalistične estetike. Dogaja se v Egiptu, vendar so vsi lokalni prebivalci samo statisti. Služabniki, slikoviti ulični prodajalci in izvajalci trikov. Eksotična pokrajina je namenjena predvsem temu, da se na njenem ozadju odvije drama evropske visoke družbe. To je tako očitno celo pri primeru vpeljave temnopoltih ženskih likov. Ena od njih izrazi feministično stališče, vendar do njega ni prišla sama – povzela se ga je od svoje bele mecenke. Ko pa ta temnopolta protagonistka v enem od prizorov gleda v reko, tam vidi skupino golih temnopoltih kopalcev, ki jim pomaha od zgoraj. Skratka, celo če se lotimo vključevanja manjšin, morajo te biti podobne nam, uspešne in bogate, morajo se razlikovati od karikatur ljudi iz drugih delov sveta.

Kljub temu je v blockbusterski estetiki pokrajine mogoče uživati. Prizori piramid in nočnega neba nad Nilom in ladja, ki po njem pluje, se nam vtisnejo v spomin. Na nekaterih točkah film preseže samo obrtniške standarde kakovosti. Prizor v noči, ko se zgodi umor, je posnet vrhunsko, prav tako zaključni prizor.

Vendar nič od tega iz filma samo po sebi ni dovolj za zares spodobno zabavo. Tega ne moremo pripisati niti zvezdnikom v igralski zasedbi, ki svojo nalogo opravijo pretežno solidno. Glavna moč filma je preprosto v romanesknem izvirniku mojstrice Agathe Christie. Zaplet je izpeljan dovolj spretno, da nas znova prepriča, da znova pademo na trik. Šarm Hercula Poirota in njegova pronicljivost sta znova potrjeni. Ob užitku v razpletanju zgodbe ideološka osnova stopi v ozadje, orientalistična estetika pa dobi vlogo ustvarjanja vzdušja za zgodbo. Najbrž je v tem čar kriminalk: da na prvo mesto postavijo pripovedovanje oziroma brezinteresni užitek v pripovedovanju.