Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Glavna moč filma je v romanesknem izvirniku mojstrice Agathe Christie
Ob ogledu prve polovice najnovejše uprizoritve detektivskih dogodivščin Hercula Poirota bi se lahko zdelo, da je pred nami odlična priložnost za tipično filozofsko obravnavo žanrskega dela. Zdi se namreč, da smrt na Nilu tematizira temeljna protislovja meščanske družbe. Poirot kot lik, ki zaradi osebne tragedije ni več zmožen ljubezenskega razmerja, kot udeleženec, istočasno pa opazovalec visoke družbe, ponuja odlično izhodišče za njeno razumevanje. Ujet je med dvema meščanskima idealoma ljubezni: med romantično in svobodno. Sočasno je moralna osebnost in varuh reda. Ta red pa je sam po sebi poln napak in krivic.
Tu so še nekateri standardni problemi, o katerih bi lahko druščina teoretikov dolgo razpravljala. Film ne preseže orientalistične estetike. Dogaja se v Egiptu, vendar so vsi lokalni prebivalci samo statisti. Služabniki, slikoviti ulični prodajalci in izvajalci trikov. Eksotična pokrajina je namenjena predvsem temu, da se na njenem ozadju odvije drama evropske visoke družbe. To je tako očitno celo pri primeru vpeljave temnopoltih ženskih likov. Ena od njih izrazi feministično stališče, vendar do njega ni prišla sama – povzela se ga je od svoje bele mecenke. Ko pa ta temnopolta protagonistka v enem od prizorov gleda v reko, tam vidi skupino golih temnopoltih kopalcev, ki jim pomaha od zgoraj. Skratka, celo če se lotimo vključevanja manjšin, morajo te biti podobne nam, uspešne in bogate, morajo se razlikovati od karikatur ljudi iz drugih delov sveta.
Kljub temu je v blockbusterski estetiki pokrajine mogoče uživati. Prizori piramid in nočnega neba nad Nilom in ladja, ki po njem pluje, se nam vtisnejo v spomin. Na nekaterih točkah film preseže samo obrtniške standarde kakovosti. Prizor v noči, ko se zgodi umor, je posnet vrhunsko, prav tako zaključni prizor.
Vendar nič od tega iz filma samo po sebi ni dovolj za zares spodobno zabavo. Tega ne moremo pripisati niti zvezdnikom v igralski zasedbi, ki svojo nalogo opravijo pretežno solidno. Glavna moč filma je preprosto v romanesknem izvirniku mojstrice Agathe Christie. Zaplet je izpeljan dovolj spretno, da nas znova prepriča, da znova pademo na trik. Šarm Hercula Poirota in njegova pronicljivost sta znova potrjeni. Ob užitku v razpletanju zgodbe ideološka osnova stopi v ozadje, orientalistična estetika pa dobi vlogo ustvarjanja vzdušja za zgodbo. Najbrž je v tem čar kriminalk: da na prvo mesto postavijo pripovedovanje oziroma brezinteresni užitek v pripovedovanju.
Glavna moč filma je v romanesknem izvirniku mojstrice Agathe Christie
Ob ogledu prve polovice najnovejše uprizoritve detektivskih dogodivščin Hercula Poirota bi se lahko zdelo, da je pred nami odlična priložnost za tipično filozofsko obravnavo žanrskega dela. Zdi se namreč, da smrt na Nilu tematizira temeljna protislovja meščanske družbe. Poirot kot lik, ki zaradi osebne tragedije ni več zmožen ljubezenskega razmerja, kot udeleženec, istočasno pa opazovalec visoke družbe, ponuja odlično izhodišče za njeno razumevanje. Ujet je med dvema meščanskima idealoma ljubezni: med romantično in svobodno. Sočasno je moralna osebnost in varuh reda. Ta red pa je sam po sebi poln napak in krivic.
Tu so še nekateri standardni problemi, o katerih bi lahko druščina teoretikov dolgo razpravljala. Film ne preseže orientalistične estetike. Dogaja se v Egiptu, vendar so vsi lokalni prebivalci samo statisti. Služabniki, slikoviti ulični prodajalci in izvajalci trikov. Eksotična pokrajina je namenjena predvsem temu, da se na njenem ozadju odvije drama evropske visoke družbe. To je tako očitno celo pri primeru vpeljave temnopoltih ženskih likov. Ena od njih izrazi feministično stališče, vendar do njega ni prišla sama – povzela se ga je od svoje bele mecenke. Ko pa ta temnopolta protagonistka v enem od prizorov gleda v reko, tam vidi skupino golih temnopoltih kopalcev, ki jim pomaha od zgoraj. Skratka, celo če se lotimo vključevanja manjšin, morajo te biti podobne nam, uspešne in bogate, morajo se razlikovati od karikatur ljudi iz drugih delov sveta.
Kljub temu je v blockbusterski estetiki pokrajine mogoče uživati. Prizori piramid in nočnega neba nad Nilom in ladja, ki po njem pluje, se nam vtisnejo v spomin. Na nekaterih točkah film preseže samo obrtniške standarde kakovosti. Prizor v noči, ko se zgodi umor, je posnet vrhunsko, prav tako zaključni prizor.
Vendar nič od tega iz filma samo po sebi ni dovolj za zares spodobno zabavo. Tega ne moremo pripisati niti zvezdnikom v igralski zasedbi, ki svojo nalogo opravijo pretežno solidno. Glavna moč filma je preprosto v romanesknem izvirniku mojstrice Agathe Christie. Zaplet je izpeljan dovolj spretno, da nas znova prepriča, da znova pademo na trik. Šarm Hercula Poirota in njegova pronicljivost sta znova potrjeni. Ob užitku v razpletanju zgodbe ideološka osnova stopi v ozadje, orientalistična estetika pa dobi vlogo ustvarjanja vzdušja za zgodbo. Najbrž je v tem čar kriminalk: da na prvo mesto postavijo pripovedovanje oziroma brezinteresni užitek v pripovedovanju.
V spodnji dvorani Slovenskega mladinskega gledališča je bila premierno prikazana predstava Kliči M za Macbetha po Macbethu Williama Shakespeara v prevodu Srečka Fišerja. Več o uprizoritvi te znane zgodbe o obsedenosti z močjo – Saška Rakef. Zamisel: Klara Kastelec, Matjaž Pograjc Režija: Matjaž Pograjc Asistenca režije: Klemen Markovčič Scenografija: Matjaž Pograjc Asistenca scenografije in rekviziti: Sandi Mikluž, Ana Pavšek Dramaturgija: Aljoša Lovrić Krapež Glasba: Tibor Mihelič Syed Glasbeni aranžmaji: Diego Barrios Ross, Jurij Drevenšek, Tibor Mihelič Syed, Matej Recer, Matija Vastl Korepeticija: Diego Barrios Ross Lektorica: Mateja Dermelj Asistentka lektorice: Kristina Mihelj Lektorica za portugalščino: Klara Kastelec Gib: Ivan Peternelj Oblikovanje svetlobe: Matjaž Pograjc, Matjaž Brišar Oblikovanje zvoka: Marijan Sajovic Oblikovanje maske: Nathalie Horvat Vodja predstave: Gašper Tesner/Urša Červ Kostumografija: Ines Torcato v sodelovanju z Matjažem Pograjcem na podlagi njene jesensko-zimske kolekcije 2019/2020 Zasedba: Macbeth: Jurij Drevenšek Lady Macbeth: Klara Kastelec Duncan, Vojak 1: Blaž Šef Malcolm, Častnik: Matija Vastl Banquo, Vojak 2: Željko Hrs Macduff, Donalbain: Matej Recer Prva vešča: Ivan Peternelj Druga vešča: Janja Majzelj Tretja vešča: Daša Doberšek Macbend: Tibor Mihelič Syed (baskitara, ukulela, drumlja, generator ritma, tolkala, digitalna zvočila), Matej Recer (pianino, klaviature, harmonika), Jurij Drevenšek (električna kitara), Matija Vastl (trobenta, zvočila) Natakarja: Dare Kragelj, Gašper Tesner/Urša Červ Avtor fotografije: Ksenija Mikor
Avtorica recenzije: Gabriela Babnik Bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja.
Avtorica recenzije: Diana Pungeršič Bereta Jasna Rodošek in Jure Franko.
Neveljaven email naslov