Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bere Jure Franko.

Ljubljana : LUD Literatura, 2021

Pesnik in pisatelj Franci Novak je z drugo kratkoprozno zbirko Obvoz ubral nekoliko drugačno pot kot v prvencu Podnebne spremembe, predvsem se je odmaknil od liričnosti. Zgodbe so različno dolge, tudi razčlenjene na posamične dele. Izpopolnjeni so reistični opisi, pozornost na vsako podrobnost je brezhibna. Kar je mogoče očitati zbirki, sta pogosta plastičnost in neposrečenost dialogov.

Zbirko Obvoz je sicer mogoče brati tudi kot roman, saj zlasti zgodbe na začetku in koncu sestavljajo problemski mozaik. Knjiga se začne z zgodbo Obvoz in konča s Sestopanjem, obe pa kot glavno dogajanje obravnavata vožnjo z avtobusom. Sta kot vprašanje oziroma uganka in odgovor na celotno dogajanje. Povezati je mogoče tudi zgodbi Računovodja in Časopis (popoldanske sanje).

Vsem zgodbam je skupno pozorno spremljanje krajine. Prav doživljanje in izrisani opisi zunanjega okolja dajejo zgodbam tako živost kot pustost. Vse je namreč skladno z doživljanjem junakov. V primerjavi s prejšnjo zbirko, v kateri so nastopali povečini otroci, so ti zdaj predvsem ljudje srednjih let, tudi najstnika. Njihove perspektive so različne.

Nekaterim zgodbam so skupne sanje, kar v zadnjem času v sodobnem slovenskem leposlovju ni nič novega in tudi Novakova uvodna zgodba Avtomobilski ključ v prvencu Podnebne spremembe se je začela s sanjami. Protagonisti so umeščeni v polje nedogajanja, počitka, uhajanja misli, vstopajo in izstopajo v sanje, pogosto je meje težko uloviti. Pisatelj nas spretno vodi in poskuša speljati v kompleksna dejanja ali kratke uganke. Tok dogajanja je pogosto srhljiv. Lahko vodi denimo v nesrečo, fizično ali psihološko. V nekaterih zgodbah je dogajanje opisano kot triler pogosta je slutnja preobratov in uničenja. Zgodba Konji se na primer začne s povedjo »Od časa do časa so sence ptic, ki so se spreletavale zunaj, prestrelile delovni prostor, kot bi hotele nekaj prebosti ali razdreti.« Preigravanje je domiselno, nezanesljivost in izmuzljivost dogajanja kažeta samosvojo veščino.

Do glavnih junakov sicer ni mogoče čutiti posebnega odnosa, puščajo nas v dvomih, skoraj brezbrižnosti. Ta prepuščenost je verjetno posledica njihove anonimnosti. V večini so to zgodbe o individualistih, ki jih družba izloči ali preprosto ne zmorejo slediti sistemu. V zgodbi Otok se fantu ponudi možnost prehoda v boljšo prihodnost, a se ta zaradi banalne pomanjkljivosti verjetno izjalovi. Protagonisti so sicer vpeti v aktualno dogajanje, na primer na dopustu ali med vožnjo z javnim prevozom, vendar so povsod bolj ali manj opazovalci in se zlahka ujamejo v past manipuliranja. Prav ta bežna kritičnost je ena redkih namigov na družbeni sistem.

Druga zbirka kratke prozne Francija Novaka Obvoz s svojstvenim manevriranjem toka dogajanja prinaša nekaj novega. Intenzivnost zgodb je različna, a s svojimi specifikami prepriča, težko pa je spregledati, da so dvogovori nekoliko neprepričljivi in zlasti ponekod zvenijo prazno. Natančni opisi in vživljanje v pokrajino pa so vsekakor pomemben del celotne zbirke. Izjemni pasusi predstavljajo različne pokrajine – obmorske ali mestne, lahko je to postajališče ali sprehajalni obronek. Potrjujejo avtorjevo natančno in pronicljivo opazovanje okolja, znano že v njegovi poeziji. Vendar je Novakov jezik tokrat vendarle drugačen.