Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Mladinski film prav z osredinjanjem na lepe stvari v življenju poda ostrejšo kritiko azilnega sistema, kot bi ga denimo s socialnim realizmom
Finski film o iranski družini, ki si med čakanjem v azilnem postopku ustvarja novo življenje, je hkrati socialna drama, bildungsroman in mladinski film, ki prav z osredinjanjem na lepe stvari v življenju poda ostrejšo kritiko azilnega sistema, kot bi ga lahko recimo s socialnim realizmom. Finsko-iranski režiser Hamy Ramezan ima za seboj begunsko izkušnjo, to pa gledalcu daje občutek pristnosti tako pri prikazu soočanja s sistemom, še bolj pa pri doživljanju iskanja novega doma. To iskanje ni prikazano samo s fabulo, temveč je prisotno v širokem spektru barvne palete in v prevevajoči toplini sončne svetlobe dolgih dni skandinavskega poletja.
Glavni junak zgodbe je mladostnik Ramin, ki med bivanjem v azilnem domu začne obiskovati sedmi razred. S prijateljem Jigijem zganjata vragolije, v šoli pa se zagleda v vrstnico in ga dajejo občutki prve romance. Družina konce tedna preživlja v družbi prijaznih upokojencev, ki jim Raminov oče Bahman pomaga popravljati pomol ob jezeru in graditi zunanjo savno, a njihov odnos je skorajda družinski. S predstavitvijo različnih delov njihovega življenja smo priča preprosti idili ljudi, ki so polnovredni in predani člani družbe tako v sklopu azilnega doma kot tudi v šoli in med prijatelji. Vsi družinski in prijateljski odnosi so skorajda pretirano pozitivni, vendar ne zapadejo v kič ali patetiko. Prav nasprotno, prikaz družine Mehdipour, prebivalcev azilnega doma in Raminove šole je uporabljen kot antipod subtilno razporejenim namigom, da se azilni postopek ne bo pozitivno končal. Družinski odnosi so polni ljubezni in razumevanja, od prijaznega pozdrava, s katerim jih mati prebuja, do neškodljivih potegavščin, ki si jih občasno privoščijo. Raminova očitna laž, ko staršem prevaja dopis o zavrnitvi dokumentacije v azilnem postopku, je tako še bolj izpostavljena, ko se skrije pred družino in zaradi stresa bruha.
Priseljenci so pogosto avtorji patriotskih umetniških del in prav zanimivo je njihovi spremljati zgodovinski razvoj. Romane o angleškem plemiču, ki pod vzdevkom Škrlatni Pimpernel rešuje francoske plemiče izpod giljotine med revolucijo, je napisala madžarska imigrantka Emma Orczy, prvi film leta 1932 pa je produciral njen madžarsko-angleški rojak Alexander Korda. Še en primer. Konec stoletja je nemški emigrant Roland Emmerich posnel največja presežka ameriškega domoljubja, zgodovinsko dramo Patriot in znanstvenofantastični spektakel Dan neodvisnosti.
Ramezan se v Prvem snegu odloči za podoben pristop. Tudi tukaj nam razgali sistem, poln napak, a hkrati spoznamo ljudi, ki se ga trudijo spreminjati na bolje. Seveda s to pomembno izjemo, da tega ne počno z bojem proti zunanjemu sovražniku, temveč z ustvarjanjem bolj vključujočega, boljšega sveta.
Mladinski film prav z osredinjanjem na lepe stvari v življenju poda ostrejšo kritiko azilnega sistema, kot bi ga denimo s socialnim realizmom
Finski film o iranski družini, ki si med čakanjem v azilnem postopku ustvarja novo življenje, je hkrati socialna drama, bildungsroman in mladinski film, ki prav z osredinjanjem na lepe stvari v življenju poda ostrejšo kritiko azilnega sistema, kot bi ga lahko recimo s socialnim realizmom. Finsko-iranski režiser Hamy Ramezan ima za seboj begunsko izkušnjo, to pa gledalcu daje občutek pristnosti tako pri prikazu soočanja s sistemom, še bolj pa pri doživljanju iskanja novega doma. To iskanje ni prikazano samo s fabulo, temveč je prisotno v širokem spektru barvne palete in v prevevajoči toplini sončne svetlobe dolgih dni skandinavskega poletja.
Glavni junak zgodbe je mladostnik Ramin, ki med bivanjem v azilnem domu začne obiskovati sedmi razred. S prijateljem Jigijem zganjata vragolije, v šoli pa se zagleda v vrstnico in ga dajejo občutki prve romance. Družina konce tedna preživlja v družbi prijaznih upokojencev, ki jim Raminov oče Bahman pomaga popravljati pomol ob jezeru in graditi zunanjo savno, a njihov odnos je skorajda družinski. S predstavitvijo različnih delov njihovega življenja smo priča preprosti idili ljudi, ki so polnovredni in predani člani družbe tako v sklopu azilnega doma kot tudi v šoli in med prijatelji. Vsi družinski in prijateljski odnosi so skorajda pretirano pozitivni, vendar ne zapadejo v kič ali patetiko. Prav nasprotno, prikaz družine Mehdipour, prebivalcev azilnega doma in Raminove šole je uporabljen kot antipod subtilno razporejenim namigom, da se azilni postopek ne bo pozitivno končal. Družinski odnosi so polni ljubezni in razumevanja, od prijaznega pozdrava, s katerim jih mati prebuja, do neškodljivih potegavščin, ki si jih občasno privoščijo. Raminova očitna laž, ko staršem prevaja dopis o zavrnitvi dokumentacije v azilnem postopku, je tako še bolj izpostavljena, ko se skrije pred družino in zaradi stresa bruha.
Priseljenci so pogosto avtorji patriotskih umetniških del in prav zanimivo je njihovi spremljati zgodovinski razvoj. Romane o angleškem plemiču, ki pod vzdevkom Škrlatni Pimpernel rešuje francoske plemiče izpod giljotine med revolucijo, je napisala madžarska imigrantka Emma Orczy, prvi film leta 1932 pa je produciral njen madžarsko-angleški rojak Alexander Korda. Še en primer. Konec stoletja je nemški emigrant Roland Emmerich posnel največja presežka ameriškega domoljubja, zgodovinsko dramo Patriot in znanstvenofantastični spektakel Dan neodvisnosti.
Ramezan se v Prvem snegu odloči za podoben pristop. Tudi tukaj nam razgali sistem, poln napak, a hkrati spoznamo ljudi, ki se ga trudijo spreminjati na bolje. Seveda s to pomembno izjemo, da tega ne počno z bojem proti zunanjemu sovražniku, temveč z ustvarjanjem bolj vključujočega, boljšega sveta.
Avtorica recenzije: Cvetka Bevc Bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja
»Film tarčo doseže, ne da bi pok strela sploh slišali in ravno zaradi svoje navidezne lahkotnosti ter preprostosti uspe gledalca mučno pretresti« - Muanis Sinanović
»Pravega odgovora nam Dragojevićeva bližnja prihodnost ne more in niti noče ponuditi. Kaj so za koga nebesa, mora pač ugotoviti vsak sam.« - Gaja Poeschl
»Skladatelj je temo filma izrazil s tangom in z njo uspešno zaobjel vso njeno kompleksnost – strast, poželenje, ljubezen, hrepenenje in brezup.« - Katja Ogrin
Po motivih Petronijevega Satirikona Premiera 27.12.2021 Igralska zasedba Daša Doberšek, Ivan Godnič, Klemen Kovačič, Janja Majzelj, Anja Novak, Ivan Peternelj, Robert Prebil, Matej Recer, Romana Šalehar, Vito Weis Režiserka Bojana Lazić Dramaturgija Slobodan Obradović Scenografija Zorana Petrov Kostumografija Maja Mirković Glasba Vladimir Pejković Koreografija Damjan Kecojević Svetovalka za jezik Mateja Dermelj Po srbskem prevodu Radmile Šalabalić prevedla Sonja Dolžan Oblikovanje svetlobe Bojana Lazić, Zorana Petrov Oblikovanje zvoka Silvo Zupančič Oblikovanje maske Nathalie Horvat Vodja predstave Liam Hlede Predstava Pojedina pri Trimalhionu, ki je premiero doživela na velikem odru Slovenskega mladinskega gledališča, na začetku sledi izvirnemu Petronijevemu besedilu, ki je nastalo v prvem stoletju našega štetja, a se kaj hitro prelomi v postdramsko komedijo. Predstavo je postavila na oder srbska režiserka Bojana Lazić, ogledala si jo je Ana Lorger – njeno besedilo bere Staša Grahek.
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Aleksander Golja in Lidija Hartman.
Cankarjev dom / gostovanje 18. 12. 2021 Režija: Jernej Lorenci Dramaturgija: Matic Starina Scenografija: Branko Hojnik Kostumografija: Belinda Radulović Koreografija: Gregor Luštek Skladatelj: Branko Rožman Asistenti režiserja: Aleksandar Švabić, Rajna Racz in Tim Hrvaćanin Asistentki kostumografinje: Bernarda Popelar Lesjak in Marta Žegura Prevod: Nives Košir Igrajo: Katarina Bistrović Darvaš, Dado Ćosić, Frano Mašković, Mia Melcher, Pjer Meničanin, Rakan Rushaidat, Lucija Šerbedžija, Vedran Živolić Sinoči je v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma s predstavo Eichmann v Jeruzalemu gostovalo Zagrebško gledališče mladih. Izhodišče predstave v režiji Jerneja Lorencija je poročilo Hannah Arendt o sojenju organizatorju holokavsta Adolfu Eichmannu, ki ga uprizoritev širi s številnimi viri pričevanj in igralskimi osebnim zgodbami. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: ZKM
Na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno uprizorili dramo sodobne slovenske avtorice Barbare Zemljič Olje črne kumine. Gre za povsem sveže delo, ki ga je Zemljičeva sama tudi režirala. O usklajevanju vlog avtorice in režiserke Barbara Zemljič med drugim pove, da vedno poskuša zaključiti pisanje, preden gre v fazo režije, ker ji preprosto deluje drug del možganov: ko enkrat razmišlja o slikah, ne more več razmišljati o besedah, pravi. premiera: 16. december 2021 Režiserka Barbara Zemljič Dramaturginja Ira Ratej Scenografka Urša Vidic Kostumografka Tina Bonča Avtor glasbe Miha Petric Lektorica Maja Cerar Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Matija Zajc Nastopajo Jure Henigman, Bernarda Oman, Karin Komljanec, Gaber K. Trseglav, Matej Zemljič k. g. Foto: Peter Giodani
Mike Bartlett: Klinc Prevajalka Tina Mahkota Režiser Peter Petkovšek Dramaturg Urban Zorko Scenografka Sara Slivnik Kostumografka Tina Bonča Avtor glasbe Peter Žargi Lektorica Živa Čebulj Oblikovalec svetlobe Andrej Hajdinjak Igrajo: John Urban Kuntarič M Aljoša Koltak Ž Maša Grošelj O Branko Završan Premiera 3. decembra 2021 NAPOVED: Tretjega decembra je bila v celjskem gledališču premiera drame sodobnega angleškega dramatika Mikea Bartletta z naslovom KLINC v gibkem prevodu Tine Mahkota. Debut na slovenskih odrih pa je doživel tudi mladi gledališki režiser Peter Petkovšek, doslej delujoč le v tujini.Ponovitev si je te dni ogledala Vilma Štritof. Foto: Jaka Babnik
Neveljaven email naslov