Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Mladinski film prav z osredinjanjem na lepe stvari v življenju poda ostrejšo kritiko azilnega sistema, kot bi ga denimo s socialnim realizmom
Finski film o iranski družini, ki si med čakanjem v azilnem postopku ustvarja novo življenje, je hkrati socialna drama, bildungsroman in mladinski film, ki prav z osredinjanjem na lepe stvari v življenju poda ostrejšo kritiko azilnega sistema, kot bi ga lahko recimo s socialnim realizmom. Finsko-iranski režiser Hamy Ramezan ima za seboj begunsko izkušnjo, to pa gledalcu daje občutek pristnosti tako pri prikazu soočanja s sistemom, še bolj pa pri doživljanju iskanja novega doma. To iskanje ni prikazano samo s fabulo, temveč je prisotno v širokem spektru barvne palete in v prevevajoči toplini sončne svetlobe dolgih dni skandinavskega poletja.
Glavni junak zgodbe je mladostnik Ramin, ki med bivanjem v azilnem domu začne obiskovati sedmi razred. S prijateljem Jigijem zganjata vragolije, v šoli pa se zagleda v vrstnico in ga dajejo občutki prve romance. Družina konce tedna preživlja v družbi prijaznih upokojencev, ki jim Raminov oče Bahman pomaga popravljati pomol ob jezeru in graditi zunanjo savno, a njihov odnos je skorajda družinski. S predstavitvijo različnih delov njihovega življenja smo priča preprosti idili ljudi, ki so polnovredni in predani člani družbe tako v sklopu azilnega doma kot tudi v šoli in med prijatelji. Vsi družinski in prijateljski odnosi so skorajda pretirano pozitivni, vendar ne zapadejo v kič ali patetiko. Prav nasprotno, prikaz družine Mehdipour, prebivalcev azilnega doma in Raminove šole je uporabljen kot antipod subtilno razporejenim namigom, da se azilni postopek ne bo pozitivno končal. Družinski odnosi so polni ljubezni in razumevanja, od prijaznega pozdrava, s katerim jih mati prebuja, do neškodljivih potegavščin, ki si jih občasno privoščijo. Raminova očitna laž, ko staršem prevaja dopis o zavrnitvi dokumentacije v azilnem postopku, je tako še bolj izpostavljena, ko se skrije pred družino in zaradi stresa bruha.
Priseljenci so pogosto avtorji patriotskih umetniških del in prav zanimivo je njihovi spremljati zgodovinski razvoj. Romane o angleškem plemiču, ki pod vzdevkom Škrlatni Pimpernel rešuje francoske plemiče izpod giljotine med revolucijo, je napisala madžarska imigrantka Emma Orczy, prvi film leta 1932 pa je produciral njen madžarsko-angleški rojak Alexander Korda. Še en primer. Konec stoletja je nemški emigrant Roland Emmerich posnel največja presežka ameriškega domoljubja, zgodovinsko dramo Patriot in znanstvenofantastični spektakel Dan neodvisnosti.
Ramezan se v Prvem snegu odloči za podoben pristop. Tudi tukaj nam razgali sistem, poln napak, a hkrati spoznamo ljudi, ki se ga trudijo spreminjati na bolje. Seveda s to pomembno izjemo, da tega ne počno z bojem proti zunanjemu sovražniku, temveč z ustvarjanjem bolj vključujočega, boljšega sveta.
Mladinski film prav z osredinjanjem na lepe stvari v življenju poda ostrejšo kritiko azilnega sistema, kot bi ga denimo s socialnim realizmom
Finski film o iranski družini, ki si med čakanjem v azilnem postopku ustvarja novo življenje, je hkrati socialna drama, bildungsroman in mladinski film, ki prav z osredinjanjem na lepe stvari v življenju poda ostrejšo kritiko azilnega sistema, kot bi ga lahko recimo s socialnim realizmom. Finsko-iranski režiser Hamy Ramezan ima za seboj begunsko izkušnjo, to pa gledalcu daje občutek pristnosti tako pri prikazu soočanja s sistemom, še bolj pa pri doživljanju iskanja novega doma. To iskanje ni prikazano samo s fabulo, temveč je prisotno v širokem spektru barvne palete in v prevevajoči toplini sončne svetlobe dolgih dni skandinavskega poletja.
Glavni junak zgodbe je mladostnik Ramin, ki med bivanjem v azilnem domu začne obiskovati sedmi razred. S prijateljem Jigijem zganjata vragolije, v šoli pa se zagleda v vrstnico in ga dajejo občutki prve romance. Družina konce tedna preživlja v družbi prijaznih upokojencev, ki jim Raminov oče Bahman pomaga popravljati pomol ob jezeru in graditi zunanjo savno, a njihov odnos je skorajda družinski. S predstavitvijo različnih delov njihovega življenja smo priča preprosti idili ljudi, ki so polnovredni in predani člani družbe tako v sklopu azilnega doma kot tudi v šoli in med prijatelji. Vsi družinski in prijateljski odnosi so skorajda pretirano pozitivni, vendar ne zapadejo v kič ali patetiko. Prav nasprotno, prikaz družine Mehdipour, prebivalcev azilnega doma in Raminove šole je uporabljen kot antipod subtilno razporejenim namigom, da se azilni postopek ne bo pozitivno končal. Družinski odnosi so polni ljubezni in razumevanja, od prijaznega pozdrava, s katerim jih mati prebuja, do neškodljivih potegavščin, ki si jih občasno privoščijo. Raminova očitna laž, ko staršem prevaja dopis o zavrnitvi dokumentacije v azilnem postopku, je tako še bolj izpostavljena, ko se skrije pred družino in zaradi stresa bruha.
Priseljenci so pogosto avtorji patriotskih umetniških del in prav zanimivo je njihovi spremljati zgodovinski razvoj. Romane o angleškem plemiču, ki pod vzdevkom Škrlatni Pimpernel rešuje francoske plemiče izpod giljotine med revolucijo, je napisala madžarska imigrantka Emma Orczy, prvi film leta 1932 pa je produciral njen madžarsko-angleški rojak Alexander Korda. Še en primer. Konec stoletja je nemški emigrant Roland Emmerich posnel največja presežka ameriškega domoljubja, zgodovinsko dramo Patriot in znanstvenofantastični spektakel Dan neodvisnosti.
Ramezan se v Prvem snegu odloči za podoben pristop. Tudi tukaj nam razgali sistem, poln napak, a hkrati spoznamo ljudi, ki se ga trudijo spreminjati na bolje. Seveda s to pomembno izjemo, da tega ne počno z bojem proti zunanjemu sovražniku, temveč z ustvarjanjem bolj vključujočega, boljšega sveta.
Avtorica recenzije: Diana Pungeršič Bereta Jure Franko in Barbara Zupan.
SNG Drama Maribor / Premiera 23.11.2018 Režiser: Igor Pison Dramaturg: Vili Ravnjak Scenografka: Petra Veber Kostumografa: Petra Veber, Igor Pison Oblikovalka svetlobe: Petra Veber Korepetitorka: Dada Kladenik Lektorici: Metka Damjan, Mojca Marič Igrajo: Minca Lorenci, Ksenija Mišič, Mateja Pucko, Mirjana Šajinović, Ivica Knez, Viktor Hrvatin Meglič, Matija Stipanič Butalci Frana Milčinskega so skozi desetletja vztrajanja v kolektivni zavesti postali nepogrešljiva oznaka družbeno-političnega dogajanja, nesmislov in najbolj preproste človeške neumnosti. Predstava Drugibutalci, ki so jo sinoči premierno uprizorili v Stari dvorani mariborske Drame, neuklonljivo idejno podstat humoresk zasleduje v današnjem kontekstu in uprizarja sodobni razmah butalskosti. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Damjan Švarc
Marka Požlepa poznamo predvsem kot vizualnega umetnika, v gledališču Glej pa je postavil že drugo odrsko delo. V sestavljanju prostorskega, zvočnega in pripovednega gradiva, se v predstavi Tloris za revolucijo sprašuje o izvorih svoje kulturne identitete, zaznamovane z likom Vinnetouja, ki ga je spoznaval in bil od njega očaran od otroških let do danes. foto: Gledališče Glej
KUD Moment / Premiera 10.11.2018 Koncept in režija: Kolektiv Abonma (Nika Bezeljak, Miha Horvat, Eva Nina Lampič, Minca Lorenci, Luka Martin Škof, Aleš Zorec) Nastopajoči: Luka Martin Škof, Eva Nina Lampič, Minca Lorenci, Aleš Zorec Sinoči so na Intimnem odru mariborskega GT22 premierno uprizorili predstavo Micka. Gre za tretjo epizodo v okviru projekta Abonma in prvi preizkus formata uprizarjanja že obstoječih gledaliških predstav iz repertoarja institucionalnih gledališč. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Urška Boljkovac
Režija: Janez Janša Zasedba: Stane Tomazin Animacija: Luka Umek Glasba in oblikovanje zvoka: Eduardo Raon Koprodukcija: Slovensko mladinsko gledališče in Maska Ljubljana Premiera: 26. 10. 2018 Fotografija: Zavod Maska »Simona Semenič je ena najpomembnejših sodobnih slovenskih gledaliških osebnosti,« je v utemeljitvi nagrade Prešernovega sklada za ustvarjalni opus zadnjih dveh let o večstranski gledališki ustvarjalki zapisala Petra Vidali. Zato so v društvu Mesto žensk in zavodu Maska – tudi v duhu slogana letošnjega festivala Mesto žensk, ki se je glasil »Zberi pogum!« – oblikovali Abonma Simona Semenič, prerez njenega ustvarjanja, pospremljen s teoretsko refleksijo njenih del. V okviru abonmaja smo si na odru Nove pošte lahko ogledali zadnje v nizu predstavljenih del, krstno uprizoritev komedije jerebika, štrudelj, ples pa še kaj. Predstava je nastala v koprodukciji Slovenskega mladinskega gledališča in Maske, režijo podpisuje umetnik Janez Janša, več pa Saška Rakef.
Mala drama, premiera: 2. 11. 2018 Raymond Carver: O čem govorimo, ko govorimo o ljubezni Avtorski projekt po motivih kratke proze Raymonda Carverja Krstna uprizoritev priredbe Drama Laboratorij - Čakajoč Supermana Režiserka: Maša Pelko Dramaturg: Jaka Smerkolj Simoneti Scenograf: Dorian Šilec Petek Kostumografinja: Nina Čehovin Lektorica: Tatjana Stanič Oblikovalca luči: Dorian Šilec Petek, Vlado Glavan Avtor glasbe: Jurij Alič Igrajo: Tamara Avguštin Iva Babić Maja Končar Gregor Podričnik Matija Rozman Eva Stražar Lovro Zafred Napoved: V programskem okviru Drama Laboratorija je nastala odrska priredba kratke proze ameriškega pesnika in pisatelja Raymonda Carverja z naslovom O čem govorimo, ko govorimo o ljubezni. Režirala jo je Maša Pelko, dramaturg je bil Jaka Smerkolj Simoneti, nastopili pa so tako uveljavljeni igralci Drame: Maja Končar, Iva Babić in Matija Rozman kot njihovi mladi kolegi: Tamara Avguštin, Gregor Podričnik, Eva Stražar in Lovro Zafred. Na premieri v Mali drami je bila Tadeja Krečič: Odprti oder je ponujal pogled v značilno ameriško bivališče iz šestdesetih let, kakršnega si je zamislil scenograf Dorian Šilec Petek. Tri stene v zelenih tonih, na eni vsiljivi napis Welcome to Fabulous Las Vegas, kavč in plastificirana mizica s stoli, v ozadju okno in omarica z radiem. Na drugi steni slika Čehova. Z zgodbo o njegovi smrti se predstava začne in z njo ena izmed protagonistk, odlična Tamara Avguštin intonira celotno ozračje odrskega dogodka: v sodobnem, sproščenem načinu govora (lektorica je bila Tatjana Stanič) pripoveduje o nekih realnih dogodkih in ima hkrati do izrečenega ironično distanco. V roki steklenica penine. Penina je odrska, se pravi ponaredek. S čim bi potem nazdravljali, čému bi nazdravili? In na tej legi se naseli omnibus prizorov in prizorčkov, ki skušajo vzpostaviti občutek, kakršnega ima bralec pri Carverjevih zgodbah, še posebej pri naslovni zgodbi O čem govorimo, ko govorimo o ljubezni: štirje ljudje, dva para, razpravljajo o različnih vrstah ljubezni, če to sploh so. Na odru so se ti pari razmnožili, podvojili, prevzeli vloge tistih, o katerih teče beseda in obratno. V nepopustljivem tempu in domišljenih rešitvah prepletanja situacij nastaja pred očmi gledalca sporočilo o nezmožnosti carverjevskega človeka, da bi ohranil kateri koli gotovost in trdnost: čustev, odnosov, besed, doživljanj; vse se sesipa, vendar ne usodno ali tragično, bolj na način nekakšne komične resignacije - pri čemer ne gre brez alkohola, cigaret, nezmernosti. O čem govorimo, ko govorimo o ljubezni je tako izvrstna inscenacija teme in motivov iz literature, ki pokaže tudi, kaj vse je mogoče, ko stopi proza v ravno pravšnji okvir odrske iluzije. Foto: Peter Uhan
Avtorica recenzije Marija Švajncer Bereta Ivan Lotrič in Lidija Hartman.
Neveljaven email naslov