Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtor recenzije: Rok Bozovičar
Bere: Jure Franko
Prevedla Dijana Matković; Ljubljana : Beletrina, 2022
Kot oklepaj, ki objema celoten roman Dina Pešuta Očetov sinko, na njegovem začetku in koncu stoji ravnodušje. Novica o hudi očetovi bolezni, ki požene pripovedovalčevo izjavljanje, se naposled konča s spodbudnim okrevanjem, obe čustveno naporni in nasprotno nabiti doživetji pa pripovedovalec sprejme ravnodušno. Tisto, kar se dogodi med obema brezbrižnostma, v dobršni meri skicira koordinate generacijskega portreta in njegove prepoznavne nevralgične topike brezperspektivnosti, pri čemer ne gradi celostnega sveta sodobnosti, temveč drsi po površini trendov, podob in mnenj.
Dino Pešut se z Očetovim sinkom ne odmika zelo od svojega dosedanjega pisanja. Dejaven je predvsem kot dramski pisec, ki je za dramska besedila prejel številne nagrade, Očetov sinko pa je njegov drugi roman in prva v slovenščino prevedena knjiga. V svojih delih skuša pogosto skozi nespremenljivo brezbrižnost reflektirati družbeni kontekst sodobnosti, v kateri so se zataknile generacije predvsem mladega kognitariata. Generacija, zataknjena med konstitutivno preteklostjo na ravni nacionalne ali družinske zgodovine in porušenimi obeti prihodnosti, je vstopila na trg dela ravno v času gospodarske krize, potisnjena v moreče nepremakljivo sedanjost. Tako tudi pripovedovalec v Očetovem sinku sodi v generacijsko situacijo mladih, ki je v romanu vsebinsko poudarjeno usmerjena v odnos z očetom ter z istospolno in razredno zaznamovanostjo. Zlasti pa Lukovo prvoosebno pripoved zaznamuje razkorak med tem, kar bi moral storiti ali čutiti, in tistim, kar dejansko stori ali čuti. Oziroma ne stori ali ne čuti. Pri tem roman ne ponuja veliko oprijemljivih točk, ki bi Lukovo ravnodušnost in cinizem, s katerima se sooča s stanovanjsko problematiko, gentrifikacijo, homofobijo, razrednim sramom ali neuspešno kariero v tujini in kulturi, plastično izpisale na ravni dejanja ali sugestivne pripovedne atmosfere, ampak je vsa vsebina izpovedana, izgovorjena, navsezadnje deklarativna.
Med oklepajema ravnodušnosti se odvije poskus zbližanja očeta in sina, ki sta že pred materino smrtjo v prometni nesreči živela odtujeno, saj se je oče iz strahu pred škodljivim nacionalističnim zaznamovanjem in provincialnimi vplivi odmaknil iz sinovega življenja. Izogibanje komunikaciji je pomemben dejavnik odrejanja tudi ostalih odnosov z ljubimci in prijatelji iz otroštva, začetno oklevanje z obiskom pri očetu pa prekine nemotiviran obrat, ko Luka, sicer hotelski receptor, prevzame prevarantsko vlogo svetovalca oziroma korporativnega trenerja. Kljub nekaj trpkim udarcem razhodov in smrti, se zgodba konča precej optimistično – z uspešnim okrevanjem, izdano pesniško zbirko, službeno perspektivo in stanovanjsko varnostjo.
Prevod Dijane Matković tekoče prepleta različne govorne registre in ravni jezika, ki vseskozi stremijo k neposrednosti in stvarni oprijemljivosti. Značilnost Pešutove povedi je zlasti njena kratkost, tako v dialogih kot tudi monologih, ob tem pa nemalokrat postreže s strnjenimi domisleki in duhovitostjo. Vendar hitri preskoki ne sledijo vselej jasni logiki in niso izpisani z enako pozornostjo, predvsem pa povedi, ki so podaljšane s pojasnjevalnimi pridevniki, izgubljajo ostrino. Ob ne povsem razvidno poantiranih segmentih avtoreferencialnosti podobno shematsko deluje tudi ritem popkulturnih referenc ob koncu poglavij.
Roman Dina Pešuta Očetov sinko tako deluje kot lokalni odmev globalnega trenda, ki obravnava generacijske dileme in razredno pogojenost, ter uveljavljenih pisav, ki s poglobljeno analizo družbenih silnic, psiholoških profilov in kolektivno afektivnega, stilsko dovršenostjo ter prepričljivo teoretsko podlago ustvarjajo pomensko in estetsko kompleksne mreže, ob branju katerih ni prostora za ravnodušnost.
Avtor recenzije: Rok Bozovičar
Bere: Jure Franko
Prevedla Dijana Matković; Ljubljana : Beletrina, 2022
Kot oklepaj, ki objema celoten roman Dina Pešuta Očetov sinko, na njegovem začetku in koncu stoji ravnodušje. Novica o hudi očetovi bolezni, ki požene pripovedovalčevo izjavljanje, se naposled konča s spodbudnim okrevanjem, obe čustveno naporni in nasprotno nabiti doživetji pa pripovedovalec sprejme ravnodušno. Tisto, kar se dogodi med obema brezbrižnostma, v dobršni meri skicira koordinate generacijskega portreta in njegove prepoznavne nevralgične topike brezperspektivnosti, pri čemer ne gradi celostnega sveta sodobnosti, temveč drsi po površini trendov, podob in mnenj.
Dino Pešut se z Očetovim sinkom ne odmika zelo od svojega dosedanjega pisanja. Dejaven je predvsem kot dramski pisec, ki je za dramska besedila prejel številne nagrade, Očetov sinko pa je njegov drugi roman in prva v slovenščino prevedena knjiga. V svojih delih skuša pogosto skozi nespremenljivo brezbrižnost reflektirati družbeni kontekst sodobnosti, v kateri so se zataknile generacije predvsem mladega kognitariata. Generacija, zataknjena med konstitutivno preteklostjo na ravni nacionalne ali družinske zgodovine in porušenimi obeti prihodnosti, je vstopila na trg dela ravno v času gospodarske krize, potisnjena v moreče nepremakljivo sedanjost. Tako tudi pripovedovalec v Očetovem sinku sodi v generacijsko situacijo mladih, ki je v romanu vsebinsko poudarjeno usmerjena v odnos z očetom ter z istospolno in razredno zaznamovanostjo. Zlasti pa Lukovo prvoosebno pripoved zaznamuje razkorak med tem, kar bi moral storiti ali čutiti, in tistim, kar dejansko stori ali čuti. Oziroma ne stori ali ne čuti. Pri tem roman ne ponuja veliko oprijemljivih točk, ki bi Lukovo ravnodušnost in cinizem, s katerima se sooča s stanovanjsko problematiko, gentrifikacijo, homofobijo, razrednim sramom ali neuspešno kariero v tujini in kulturi, plastično izpisale na ravni dejanja ali sugestivne pripovedne atmosfere, ampak je vsa vsebina izpovedana, izgovorjena, navsezadnje deklarativna.
Med oklepajema ravnodušnosti se odvije poskus zbližanja očeta in sina, ki sta že pred materino smrtjo v prometni nesreči živela odtujeno, saj se je oče iz strahu pred škodljivim nacionalističnim zaznamovanjem in provincialnimi vplivi odmaknil iz sinovega življenja. Izogibanje komunikaciji je pomemben dejavnik odrejanja tudi ostalih odnosov z ljubimci in prijatelji iz otroštva, začetno oklevanje z obiskom pri očetu pa prekine nemotiviran obrat, ko Luka, sicer hotelski receptor, prevzame prevarantsko vlogo svetovalca oziroma korporativnega trenerja. Kljub nekaj trpkim udarcem razhodov in smrti, se zgodba konča precej optimistično – z uspešnim okrevanjem, izdano pesniško zbirko, službeno perspektivo in stanovanjsko varnostjo.
Prevod Dijane Matković tekoče prepleta različne govorne registre in ravni jezika, ki vseskozi stremijo k neposrednosti in stvarni oprijemljivosti. Značilnost Pešutove povedi je zlasti njena kratkost, tako v dialogih kot tudi monologih, ob tem pa nemalokrat postreže s strnjenimi domisleki in duhovitostjo. Vendar hitri preskoki ne sledijo vselej jasni logiki in niso izpisani z enako pozornostjo, predvsem pa povedi, ki so podaljšane s pojasnjevalnimi pridevniki, izgubljajo ostrino. Ob ne povsem razvidno poantiranih segmentih avtoreferencialnosti podobno shematsko deluje tudi ritem popkulturnih referenc ob koncu poglavij.
Roman Dina Pešuta Očetov sinko tako deluje kot lokalni odmev globalnega trenda, ki obravnava generacijske dileme in razredno pogojenost, ter uveljavljenih pisav, ki s poglobljeno analizo družbenih silnic, psiholoških profilov in kolektivno afektivnega, stilsko dovršenostjo ter prepričljivo teoretsko podlago ustvarjajo pomensko in estetsko kompleksne mreže, ob branju katerih ni prostora za ravnodušnost.
Katarina Morano: Usedline 2021 Drama Krstna uprizoritev Premiera: 9. februar 2022 Režiser Žiga Divjak Dramaturginja Katarina Morano Scenograf Igor Vasiljev Kostumografka Tina Pavlović Avtor glasbe Blaž Gracar Lektorica Barbara Rogelj Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Gašper Zidanič Nastopajo Mirjam Korbar, Jana Zupančič, Iztok Drabik Jug, Mojca Funkl, Matej Puc, Lotos Vincenc Šparovec, Lara Wolf S krstno izvedbo igre Usedline se je v Mestnem gledališču ljubljanskem začel Mednarodni / regionalni festival RUTA grupa Triglav. Dramatičarka Katarina Morano in režiser Žiga Divjak sta uveljavljen gledališki tandem; o ustvarjanju nove predstave režiser Žiga Divjak med drugim pove, da so skušali iskati "kaj je tisto, kar je izrečeno, in kaj je tisto, kar je neizrečeno, pa vendar na neki način povedano, kaj pa dejansko še ne more biti ubesedeno, ampak je tam nekje prisotno, in ravno ko bi moralo biti izgovorjeno, je neizgovorjeno". Na fotografiji: Iztok Drabik Jug, Lara Wolf, Matej Puc, Jana Zupančič, Mojca Funkl, Lotos Vincenc Šparovec. Foto: Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/predstave/usedline/#gallery-1154-1
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Avtorica recenzije: Staša Grahek Bereta Lidija Hartman in Bernard Stramič.
Avtor recenzije: Matej Bogataj Bereta Bernard Stramič in Lidija Hartman.
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta: Aleksander Golja in Lidija Hartman.
Avtorica recenzije: Marica Škorjanec Kosterca Bereta Barbara Zupan in Jure Franko.
Sally Potter: Party, premiera na velikem odru SNG Drama Ljubljana, 26. 1. 2022 Prevajalka: Tina Mahkota Režiser: Ivica Buljan Umetniški sodelavec: Robert Waltl Dramaturginja: Mojca Kranjc Scenograf: Mark Požlep Kostumografinja: Ana Savić Gecan Skladatelj: Mitja Vrhovnik Smrekar Oblikovalec svetlobe in videa son:DA, Toni Soprano Meneglejte Lektor: Arko Asistentka dramaturgije: Manca Sevšek Majeršič Asistentka kostumografinje: Nina Gorišek Igrajo: Nataša Barbara Gračner Marko Mandić Polona Juh Igor Samobot Zvezdana Mlakar Saša Pavlin Stošić Timon Šturbej NAPOVED: Party. Tako je naslov filma scenaristke in režiserke Sally Potter iz leta 2017, po katerem je režiser Ivica Buljan ob sodelovanju Roberta Valtla na veliki oder ljubljanske Drame postavil prvo slovensko uprizoritev tega besedila v prevodu Tine Mahkota in ob dramaturgiji Mojce Krajnc. Drama Party se dotika več tem sodobnih družb, med drugim tudi položaja zdravstva in umetne oploditve v istospolnih zvezah. Premiera je bila sinoči na velikem odru, ogledala si jo je Tadeja Krečič:
Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Bernard Stramič
Neveljaven email naslov