Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtor recenzije: Rok Bozovičar
Bere: Jure Franko
Prevedla Dijana Matković; Ljubljana : Beletrina, 2022
Kot oklepaj, ki objema celoten roman Dina Pešuta Očetov sinko, na njegovem začetku in koncu stoji ravnodušje. Novica o hudi očetovi bolezni, ki požene pripovedovalčevo izjavljanje, se naposled konča s spodbudnim okrevanjem, obe čustveno naporni in nasprotno nabiti doživetji pa pripovedovalec sprejme ravnodušno. Tisto, kar se dogodi med obema brezbrižnostma, v dobršni meri skicira koordinate generacijskega portreta in njegove prepoznavne nevralgične topike brezperspektivnosti, pri čemer ne gradi celostnega sveta sodobnosti, temveč drsi po površini trendov, podob in mnenj.
Dino Pešut se z Očetovim sinkom ne odmika zelo od svojega dosedanjega pisanja. Dejaven je predvsem kot dramski pisec, ki je za dramska besedila prejel številne nagrade, Očetov sinko pa je njegov drugi roman in prva v slovenščino prevedena knjiga. V svojih delih skuša pogosto skozi nespremenljivo brezbrižnost reflektirati družbeni kontekst sodobnosti, v kateri so se zataknile generacije predvsem mladega kognitariata. Generacija, zataknjena med konstitutivno preteklostjo na ravni nacionalne ali družinske zgodovine in porušenimi obeti prihodnosti, je vstopila na trg dela ravno v času gospodarske krize, potisnjena v moreče nepremakljivo sedanjost. Tako tudi pripovedovalec v Očetovem sinku sodi v generacijsko situacijo mladih, ki je v romanu vsebinsko poudarjeno usmerjena v odnos z očetom ter z istospolno in razredno zaznamovanostjo. Zlasti pa Lukovo prvoosebno pripoved zaznamuje razkorak med tem, kar bi moral storiti ali čutiti, in tistim, kar dejansko stori ali čuti. Oziroma ne stori ali ne čuti. Pri tem roman ne ponuja veliko oprijemljivih točk, ki bi Lukovo ravnodušnost in cinizem, s katerima se sooča s stanovanjsko problematiko, gentrifikacijo, homofobijo, razrednim sramom ali neuspešno kariero v tujini in kulturi, plastično izpisale na ravni dejanja ali sugestivne pripovedne atmosfere, ampak je vsa vsebina izpovedana, izgovorjena, navsezadnje deklarativna.
Med oklepajema ravnodušnosti se odvije poskus zbližanja očeta in sina, ki sta že pred materino smrtjo v prometni nesreči živela odtujeno, saj se je oče iz strahu pred škodljivim nacionalističnim zaznamovanjem in provincialnimi vplivi odmaknil iz sinovega življenja. Izogibanje komunikaciji je pomemben dejavnik odrejanja tudi ostalih odnosov z ljubimci in prijatelji iz otroštva, začetno oklevanje z obiskom pri očetu pa prekine nemotiviran obrat, ko Luka, sicer hotelski receptor, prevzame prevarantsko vlogo svetovalca oziroma korporativnega trenerja. Kljub nekaj trpkim udarcem razhodov in smrti, se zgodba konča precej optimistično – z uspešnim okrevanjem, izdano pesniško zbirko, službeno perspektivo in stanovanjsko varnostjo.
Prevod Dijane Matković tekoče prepleta različne govorne registre in ravni jezika, ki vseskozi stremijo k neposrednosti in stvarni oprijemljivosti. Značilnost Pešutove povedi je zlasti njena kratkost, tako v dialogih kot tudi monologih, ob tem pa nemalokrat postreže s strnjenimi domisleki in duhovitostjo. Vendar hitri preskoki ne sledijo vselej jasni logiki in niso izpisani z enako pozornostjo, predvsem pa povedi, ki so podaljšane s pojasnjevalnimi pridevniki, izgubljajo ostrino. Ob ne povsem razvidno poantiranih segmentih avtoreferencialnosti podobno shematsko deluje tudi ritem popkulturnih referenc ob koncu poglavij.
Roman Dina Pešuta Očetov sinko tako deluje kot lokalni odmev globalnega trenda, ki obravnava generacijske dileme in razredno pogojenost, ter uveljavljenih pisav, ki s poglobljeno analizo družbenih silnic, psiholoških profilov in kolektivno afektivnega, stilsko dovršenostjo ter prepričljivo teoretsko podlago ustvarjajo pomensko in estetsko kompleksne mreže, ob branju katerih ni prostora za ravnodušnost.
Avtor recenzije: Rok Bozovičar
Bere: Jure Franko
Prevedla Dijana Matković; Ljubljana : Beletrina, 2022
Kot oklepaj, ki objema celoten roman Dina Pešuta Očetov sinko, na njegovem začetku in koncu stoji ravnodušje. Novica o hudi očetovi bolezni, ki požene pripovedovalčevo izjavljanje, se naposled konča s spodbudnim okrevanjem, obe čustveno naporni in nasprotno nabiti doživetji pa pripovedovalec sprejme ravnodušno. Tisto, kar se dogodi med obema brezbrižnostma, v dobršni meri skicira koordinate generacijskega portreta in njegove prepoznavne nevralgične topike brezperspektivnosti, pri čemer ne gradi celostnega sveta sodobnosti, temveč drsi po površini trendov, podob in mnenj.
Dino Pešut se z Očetovim sinkom ne odmika zelo od svojega dosedanjega pisanja. Dejaven je predvsem kot dramski pisec, ki je za dramska besedila prejel številne nagrade, Očetov sinko pa je njegov drugi roman in prva v slovenščino prevedena knjiga. V svojih delih skuša pogosto skozi nespremenljivo brezbrižnost reflektirati družbeni kontekst sodobnosti, v kateri so se zataknile generacije predvsem mladega kognitariata. Generacija, zataknjena med konstitutivno preteklostjo na ravni nacionalne ali družinske zgodovine in porušenimi obeti prihodnosti, je vstopila na trg dela ravno v času gospodarske krize, potisnjena v moreče nepremakljivo sedanjost. Tako tudi pripovedovalec v Očetovem sinku sodi v generacijsko situacijo mladih, ki je v romanu vsebinsko poudarjeno usmerjena v odnos z očetom ter z istospolno in razredno zaznamovanostjo. Zlasti pa Lukovo prvoosebno pripoved zaznamuje razkorak med tem, kar bi moral storiti ali čutiti, in tistim, kar dejansko stori ali čuti. Oziroma ne stori ali ne čuti. Pri tem roman ne ponuja veliko oprijemljivih točk, ki bi Lukovo ravnodušnost in cinizem, s katerima se sooča s stanovanjsko problematiko, gentrifikacijo, homofobijo, razrednim sramom ali neuspešno kariero v tujini in kulturi, plastično izpisale na ravni dejanja ali sugestivne pripovedne atmosfere, ampak je vsa vsebina izpovedana, izgovorjena, navsezadnje deklarativna.
Med oklepajema ravnodušnosti se odvije poskus zbližanja očeta in sina, ki sta že pred materino smrtjo v prometni nesreči živela odtujeno, saj se je oče iz strahu pred škodljivim nacionalističnim zaznamovanjem in provincialnimi vplivi odmaknil iz sinovega življenja. Izogibanje komunikaciji je pomemben dejavnik odrejanja tudi ostalih odnosov z ljubimci in prijatelji iz otroštva, začetno oklevanje z obiskom pri očetu pa prekine nemotiviran obrat, ko Luka, sicer hotelski receptor, prevzame prevarantsko vlogo svetovalca oziroma korporativnega trenerja. Kljub nekaj trpkim udarcem razhodov in smrti, se zgodba konča precej optimistično – z uspešnim okrevanjem, izdano pesniško zbirko, službeno perspektivo in stanovanjsko varnostjo.
Prevod Dijane Matković tekoče prepleta različne govorne registre in ravni jezika, ki vseskozi stremijo k neposrednosti in stvarni oprijemljivosti. Značilnost Pešutove povedi je zlasti njena kratkost, tako v dialogih kot tudi monologih, ob tem pa nemalokrat postreže s strnjenimi domisleki in duhovitostjo. Vendar hitri preskoki ne sledijo vselej jasni logiki in niso izpisani z enako pozornostjo, predvsem pa povedi, ki so podaljšane s pojasnjevalnimi pridevniki, izgubljajo ostrino. Ob ne povsem razvidno poantiranih segmentih avtoreferencialnosti podobno shematsko deluje tudi ritem popkulturnih referenc ob koncu poglavij.
Roman Dina Pešuta Očetov sinko tako deluje kot lokalni odmev globalnega trenda, ki obravnava generacijske dileme in razredno pogojenost, ter uveljavljenih pisav, ki s poglobljeno analizo družbenih silnic, psiholoških profilov in kolektivno afektivnega, stilsko dovršenostjo ter prepričljivo teoretsko podlago ustvarjajo pomensko in estetsko kompleksne mreže, ob branju katerih ni prostora za ravnodušnost.
Avtorica recenzije: Petra Tanko Bereta Barbara Zupan in Jure Franko.
Avtorica recenzije: Gaja Pöschl Bereta Barbara Zupan in Jure Franko.
Leta 2011 je pri založbi Modrijan izšla knjiga Andreja Inkreta z naslovom In stoletje bo zardelo ter podnaslovom Kocbek, življenje in delo. Gre za izčrpno monografijo na več kot šest sto straneh o življenju, delu, misli in literaturi Edvarda Kocbeka, pesnika, pisatelja, prevajalca, politika, enega največjih književnih ustvarjalcev dvajsetega stoletja; pokončne, vendar tragične politične figure, ker ga je komunistična partija izrabila in izigrala. Del Kocbekove usode je režiser Matjaž Berger na osnovi Inkretove knjige spremenil v gledališko predstavo, maja postavljeno v grajskem atriju galerije Božidarja Jakca v Kostanjevici na Krki, v petek in soboto pa v ljubljanske Križanke kot del festivala. Prvo ljubljansko premiero, nastalo v koprodukciji Anton Podbevšek Teatra in SNG Nova Gorica; v sodelovanju s Cankarjevim domom iz Ljubljane in Galerijo Božidar Jakac, si je ogledala Tadeja Krečič: Andrej Inkret: IN STOLETJE BO ZARDELO. PRIMER KOCBEK Koprodukcija: Anton Podbevšek Teater in SNG Nova Gorica; v sodelovanju s Cankarjevim domom, Ljubljana, in Galerijo Božidar Jakac, Kostanjevica na Krki Režija: Matjaž Berger Adaptacija besedila: Eva Mahkovic, Matjaž Berger Glasba: Duo Silence Koreografija: Gregor Luštek Scenografija: Simon Žižek, Matjaž Berger Oblikovanje videa: Iztok H. Šuc, Gašper Vovk, Gašper Brezovar Kostumografija: Peter Movrin, Metod Črešnar Lektura: Živa Čebulj Asistenca kostumografije: Nataša Recer Oblikovanje kreative: Eva Mlinar Igrajo: Borut Doljšak Peter Harl Anuša Kodelja / alternacija: Barbara Ribnikar Matija Rupel Mario Dragojević Vitorija Zdovc Timotej Novaković Gregor Podričnik Lovro Zafred Gregor Čušin Pavle Ravnohrib Janez Hočevar Gal Žižek
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bere Matjaž Romih in Lidija Hartman.
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bere Matjaž Romih in Lidija Hartman.
Neveljaven email naslov