Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Filmski prvenec Tijane Zinajić štafeto na nek način prevzame od filma Ne bom več luzerka Urše Menart
Eva (igra jo odlična, malo ostra, malo prostaška in malo fantovska Liza Marijina), že tri mesece ni dobila menstruacije. Slikarka, ki je ravno dopolnila 27 let, skozi svoje mlado življenje pluje nekoliko izgubljena; v službi ji ne gre najbolje, ima ustvarjalno blokado, hrano ji kupuje cimer, zapletla se je z moškim, svojim mentorjem (Jure Henigman), ki živi s partnerico. A vse le ni brezupno. Njena cimra Blaž (Tosja Flaker Berce) in Nina (Anuša Kodelja) sta tudi njena najboljša prijatelja, ki ji stojita ob strani in ji krize pomagata prebroditi … na bolj ali manj zdrav način.
Prasica, slabšalni izraz za žensko, filmski prvenec Tijane Zinajić, štafeto na nek način prevzame od filma Ne bom več luzerka Urše Menart. Oba sta se z navdušenim odzivom podeljevalcev nagrad vesna in občinstva zapisala v zgodovino Festivala slovenskega filma v Portorožu in Mednarodnega filmskega festivala v Ljubljani, kjer sta razprodala vse projekcije. Oba pripovedujeta o mladih ženskah v obdobju, ki naj bi bilo poklicno in zasebno najbolj plodovito, a se junakinjama prav v tem času nekako zatakne. Obe izgubita prijatelje, ker gredo ti boljše življenje iskat v tujino. Obe se morata osvoboditi takšnih ali drugačnih družbenih spon, tega, kar naj bi bili, kot ju določajo normativi, ki jih je čas povozil in z resničnostjo nimajo več zveze.
Ne bom več luzerka je film, ki so ga zaznamovale posledice finančne krize med letoma 2008 in 2012, ko so mladi začeli množično ostajati brez dela in se seliti nazaj k staršem ali pa odhajati v tujino. Film, v katerem je prvič zazvenelo grenko spoznanje milenijske generacije, da je svet čisto drugačen, kot so jim obljubljali starši in učitelji, in da »biti pridna« nima več nobene vrednosti. Prasica, slabšalni izraz za žensko, je nastal v bolj cinični resničnosti, ki se od tega spoznanja zdi že neskončno daleč. Eva se za službo niti ne trudi več, za mlade ljudi, delujoče na področju umetnosti in kulture, se zdi »boemsko« življenje, če temu tako rečemo, prav toliko neizogibno kot samoumevno. Ključno vprašanje ni več, kako se postaviti na noge, kako uspeti, ampak predvsem, kako se spraviti k sebi ...
Prasica, slabšalni izraz za žensko, je tudi nostalgično posvetilo mladosti; klubu 27 tistih, ki so ostali živi, cimrskemu življenju z njegovimi prednostmi in slabostmi, ljubljanskemu nočnemu življenju, Metelkovi, slengu, sodobnemu »seksu-drogam-in-rokenrolu«. V njem ni niti sledu o kakšnem socialnem realizmu v medlih, rjavo-sivih barvah. Ne – Prasica od toplih, živih, nasičenih barv kar poka, tako, kot od življenja pokajo njeni liki. Če ne zdaj, kdaj?
Filmski prvenec Tijane Zinajić štafeto na nek način prevzame od filma Ne bom več luzerka Urše Menart
Eva (igra jo odlična, malo ostra, malo prostaška in malo fantovska Liza Marijina), že tri mesece ni dobila menstruacije. Slikarka, ki je ravno dopolnila 27 let, skozi svoje mlado življenje pluje nekoliko izgubljena; v službi ji ne gre najbolje, ima ustvarjalno blokado, hrano ji kupuje cimer, zapletla se je z moškim, svojim mentorjem (Jure Henigman), ki živi s partnerico. A vse le ni brezupno. Njena cimra Blaž (Tosja Flaker Berce) in Nina (Anuša Kodelja) sta tudi njena najboljša prijatelja, ki ji stojita ob strani in ji krize pomagata prebroditi … na bolj ali manj zdrav način.
Prasica, slabšalni izraz za žensko, filmski prvenec Tijane Zinajić, štafeto na nek način prevzame od filma Ne bom več luzerka Urše Menart. Oba sta se z navdušenim odzivom podeljevalcev nagrad vesna in občinstva zapisala v zgodovino Festivala slovenskega filma v Portorožu in Mednarodnega filmskega festivala v Ljubljani, kjer sta razprodala vse projekcije. Oba pripovedujeta o mladih ženskah v obdobju, ki naj bi bilo poklicno in zasebno najbolj plodovito, a se junakinjama prav v tem času nekako zatakne. Obe izgubita prijatelje, ker gredo ti boljše življenje iskat v tujino. Obe se morata osvoboditi takšnih ali drugačnih družbenih spon, tega, kar naj bi bili, kot ju določajo normativi, ki jih je čas povozil in z resničnostjo nimajo več zveze.
Ne bom več luzerka je film, ki so ga zaznamovale posledice finančne krize med letoma 2008 in 2012, ko so mladi začeli množično ostajati brez dela in se seliti nazaj k staršem ali pa odhajati v tujino. Film, v katerem je prvič zazvenelo grenko spoznanje milenijske generacije, da je svet čisto drugačen, kot so jim obljubljali starši in učitelji, in da »biti pridna« nima več nobene vrednosti. Prasica, slabšalni izraz za žensko, je nastal v bolj cinični resničnosti, ki se od tega spoznanja zdi že neskončno daleč. Eva se za službo niti ne trudi več, za mlade ljudi, delujoče na področju umetnosti in kulture, se zdi »boemsko« življenje, če temu tako rečemo, prav toliko neizogibno kot samoumevno. Ključno vprašanje ni več, kako se postaviti na noge, kako uspeti, ampak predvsem, kako se spraviti k sebi ...
Prasica, slabšalni izraz za žensko, je tudi nostalgično posvetilo mladosti; klubu 27 tistih, ki so ostali živi, cimrskemu življenju z njegovimi prednostmi in slabostmi, ljubljanskemu nočnemu življenju, Metelkovi, slengu, sodobnemu »seksu-drogam-in-rokenrolu«. V njem ni niti sledu o kakšnem socialnem realizmu v medlih, rjavo-sivih barvah. Ne – Prasica od toplih, živih, nasičenih barv kar poka, tako, kot od življenja pokajo njeni liki. Če ne zdaj, kdaj?
Avtor recenzije: Marko Elsner Grošelj Bralca: Barbara Zupan in Jure Franko
Koncept in elementi izvedbe zapleta se močno opirajo na kultno uspešnico Matrica, vendar Vse povsod naenkrat zapelje zgodbo v bistveno bolj bizarne smeri
Predstava, ki izvablja čustva, nagovarja čutnost in blago zvoči v prostoru.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bralca: Eva Longyka Marušič in Matjaž Romih
Avtorica recenzije: Ana Geršak Bralca: Jasna Rodošek in Aleksander Golja
SNG Drama Ljubljana in Festival Ljubljana / premiera: 29. maj 2022 Režija: Livija Pandur Prevajalec in avtor priredbe: Tibor Hrs Pandur Dramaturg: Tibor Hrs Pandur Scenograf: Sven Jonke Kostumograf: Leo Kulaš Svetovalka za gib: Sanja Nešković Peršin Glasba: Silence Oblikovanje svetlobe: Vesna Kolarec Glasbena vodja: Špela Ploj Peršuh Lektorica: Tatjana Stanič Asistentka dramaturga (študijsko): Brina Jenček Asistent kostumografa: Matic Veler Igrajo: Polona Juh, Sabina Kogovšek, Saša Pavlin Stošić, Gaja Filač, Ivana Percan Kodarin, Zala Hodnik, Urška Kastelic, Ana Plahutnik, Maria Shilkina Sinoči so na Peklenskem dvorišču ljubljanskih Križank premierno izvedli predstavo Penelopiada, uprizoritev drame ene najbolj uveljavljenih sodobnih pisateljic Margaret Atwood. Dramatizacija temelji na njenem istoimenskem romanu, kjer so v ospredje postavljeni lik Penelope in njenih dvanajst dekel, ki so v Homerjevem epu le bežno omenjene, v uprizoritvi Livije Pandur pa dobijo svoj polni subjektivni glas. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: Aljoša Rebolj
Sinoči so na Peklenskem dvorišču ljubljanskih Križank premierno izvedli predstavo Penelopiada, uprizoritev drame ene najbolj uveljavljenih sodobnih pisateljic Margaret Atwood. Dramatizacija temelji na njenem istoimenskem romanu, kjer so v ospredje postavljeni lik Penelope in njenih dvanajst dekel, ki so v Homerjevem epu le bežno omenjene, v uprizoritvi Livije Pandur pa dobijo svoj polni subjektivni glas.
Arthur Schnitzler: Samotna pot Der einsame Wag, 1904 Prva slovenska uprizoritev Ustvarjalci Prevajalka Amalija Maček Režiser in scenograf Dorian Šilec Petek Dramaturginja Eva Mahkovec Kostumografka Tina Bonča Avtor glasbe Laren Polič Zdravič Lektorica Maja Cerar Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Oblikovalec zvoka Matija Zajc Nastopajo Jaka Lah, Tjaša Železnik, Matej Puc, Uroš Smolej, Nina Rakovec, Klara Kuk k. g., Domen Novak k. g. S prvo slovensko uprizoritvijo drame Samotna pot avstrijskega avtorja Arthurja Schnitzlerja so na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega sklenili sezono. Besedilo iz leta 1904 je prevedla Amalija Maček. Režiral je Dorian Šilec Petek. Nekaj vtisov je strnila Staša Grahek. Foto: Peter Giodani
Na velikem odru SNG Drame Ljubljana je bila premierno izvedena predstava Kabaret Kaspar hrvaške dramatičarke Tene Štivičić. Navdihnila jo je znana zgodba dečka Kasparja Hauserja, ki so ga v začetku 19. stoletja v Nemčiji našli v popolni izolaciji. Dramaturginja in prevajalka je Darja Dominkuš, pod režijo pa se podpisuje Marjan Nečak, ki Kasparja vidi predvsem kot metaforo današnje družbe.
Neveljaven email naslov