Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Filmski prvenec Tijane Zinajić štafeto na nek način prevzame od filma Ne bom več luzerka Urše Menart
Eva (igra jo odlična, malo ostra, malo prostaška in malo fantovska Liza Marijina), že tri mesece ni dobila menstruacije. Slikarka, ki je ravno dopolnila 27 let, skozi svoje mlado življenje pluje nekoliko izgubljena; v službi ji ne gre najbolje, ima ustvarjalno blokado, hrano ji kupuje cimer, zapletla se je z moškim, svojim mentorjem (Jure Henigman), ki živi s partnerico. A vse le ni brezupno. Njena cimra Blaž (Tosja Flaker Berce) in Nina (Anuša Kodelja) sta tudi njena najboljša prijatelja, ki ji stojita ob strani in ji krize pomagata prebroditi … na bolj ali manj zdrav način.
Prasica, slabšalni izraz za žensko, filmski prvenec Tijane Zinajić, štafeto na nek način prevzame od filma Ne bom več luzerka Urše Menart. Oba sta se z navdušenim odzivom podeljevalcev nagrad vesna in občinstva zapisala v zgodovino Festivala slovenskega filma v Portorožu in Mednarodnega filmskega festivala v Ljubljani, kjer sta razprodala vse projekcije. Oba pripovedujeta o mladih ženskah v obdobju, ki naj bi bilo poklicno in zasebno najbolj plodovito, a se junakinjama prav v tem času nekako zatakne. Obe izgubita prijatelje, ker gredo ti boljše življenje iskat v tujino. Obe se morata osvoboditi takšnih ali drugačnih družbenih spon, tega, kar naj bi bili, kot ju določajo normativi, ki jih je čas povozil in z resničnostjo nimajo več zveze.
Ne bom več luzerka je film, ki so ga zaznamovale posledice finančne krize med letoma 2008 in 2012, ko so mladi začeli množično ostajati brez dela in se seliti nazaj k staršem ali pa odhajati v tujino. Film, v katerem je prvič zazvenelo grenko spoznanje milenijske generacije, da je svet čisto drugačen, kot so jim obljubljali starši in učitelji, in da »biti pridna« nima več nobene vrednosti. Prasica, slabšalni izraz za žensko, je nastal v bolj cinični resničnosti, ki se od tega spoznanja zdi že neskončno daleč. Eva se za službo niti ne trudi več, za mlade ljudi, delujoče na področju umetnosti in kulture, se zdi »boemsko« življenje, če temu tako rečemo, prav toliko neizogibno kot samoumevno. Ključno vprašanje ni več, kako se postaviti na noge, kako uspeti, ampak predvsem, kako se spraviti k sebi ...
Prasica, slabšalni izraz za žensko, je tudi nostalgično posvetilo mladosti; klubu 27 tistih, ki so ostali živi, cimrskemu življenju z njegovimi prednostmi in slabostmi, ljubljanskemu nočnemu življenju, Metelkovi, slengu, sodobnemu »seksu-drogam-in-rokenrolu«. V njem ni niti sledu o kakšnem socialnem realizmu v medlih, rjavo-sivih barvah. Ne – Prasica od toplih, živih, nasičenih barv kar poka, tako, kot od življenja pokajo njeni liki. Če ne zdaj, kdaj?
Filmski prvenec Tijane Zinajić štafeto na nek način prevzame od filma Ne bom več luzerka Urše Menart
Eva (igra jo odlična, malo ostra, malo prostaška in malo fantovska Liza Marijina), že tri mesece ni dobila menstruacije. Slikarka, ki je ravno dopolnila 27 let, skozi svoje mlado življenje pluje nekoliko izgubljena; v službi ji ne gre najbolje, ima ustvarjalno blokado, hrano ji kupuje cimer, zapletla se je z moškim, svojim mentorjem (Jure Henigman), ki živi s partnerico. A vse le ni brezupno. Njena cimra Blaž (Tosja Flaker Berce) in Nina (Anuša Kodelja) sta tudi njena najboljša prijatelja, ki ji stojita ob strani in ji krize pomagata prebroditi … na bolj ali manj zdrav način.
Prasica, slabšalni izraz za žensko, filmski prvenec Tijane Zinajić, štafeto na nek način prevzame od filma Ne bom več luzerka Urše Menart. Oba sta se z navdušenim odzivom podeljevalcev nagrad vesna in občinstva zapisala v zgodovino Festivala slovenskega filma v Portorožu in Mednarodnega filmskega festivala v Ljubljani, kjer sta razprodala vse projekcije. Oba pripovedujeta o mladih ženskah v obdobju, ki naj bi bilo poklicno in zasebno najbolj plodovito, a se junakinjama prav v tem času nekako zatakne. Obe izgubita prijatelje, ker gredo ti boljše življenje iskat v tujino. Obe se morata osvoboditi takšnih ali drugačnih družbenih spon, tega, kar naj bi bili, kot ju določajo normativi, ki jih je čas povozil in z resničnostjo nimajo več zveze.
Ne bom več luzerka je film, ki so ga zaznamovale posledice finančne krize med letoma 2008 in 2012, ko so mladi začeli množično ostajati brez dela in se seliti nazaj k staršem ali pa odhajati v tujino. Film, v katerem je prvič zazvenelo grenko spoznanje milenijske generacije, da je svet čisto drugačen, kot so jim obljubljali starši in učitelji, in da »biti pridna« nima več nobene vrednosti. Prasica, slabšalni izraz za žensko, je nastal v bolj cinični resničnosti, ki se od tega spoznanja zdi že neskončno daleč. Eva se za službo niti ne trudi več, za mlade ljudi, delujoče na področju umetnosti in kulture, se zdi »boemsko« življenje, če temu tako rečemo, prav toliko neizogibno kot samoumevno. Ključno vprašanje ni več, kako se postaviti na noge, kako uspeti, ampak predvsem, kako se spraviti k sebi ...
Prasica, slabšalni izraz za žensko, je tudi nostalgično posvetilo mladosti; klubu 27 tistih, ki so ostali živi, cimrskemu življenju z njegovimi prednostmi in slabostmi, ljubljanskemu nočnemu življenju, Metelkovi, slengu, sodobnemu »seksu-drogam-in-rokenrolu«. V njem ni niti sledu o kakšnem socialnem realizmu v medlih, rjavo-sivih barvah. Ne – Prasica od toplih, živih, nasičenih barv kar poka, tako, kot od življenja pokajo njeni liki. Če ne zdaj, kdaj?
Avtorica ocene: Katarina Mahnič Bere Jasna Rodošek.
Koprodukcija Anton Podbevšek Teater in Lutkovno gledališče Ljubljana / premiera 30.11.2019 Koreografija in režija: Magdalena Reiter Dramatizacija: Eva Mahkovic Dramaturgija: Vedrana Klepica Glasba: Mitja Vrhovnik Smrekar Scenografija: Andrej Rutar Kostumografija: Ana Savić Gecan Oblikovanje videa: Atej Tutta Asistenca koreografije: Lada Petrovski Ternovšek Asistenca kostumografije: Nataša Recer Oblikovanje maske: Anita Ferčak Oblikovanje tiskovin: Eva Mlinar Fotografija: Barbara Čeferin Garderoba: Nataša Recer Nastopajo: Lena Hribar, Ana Hribar, Aja Kobe, Rok Kunaver, Matevž Müller, Lada Petrovski Ternovšek, Dušan Teropšič V novomeškem Anton Podbevšek teatru so sinoči premierno uprizorili predstavo Alica v čudežni deželi, ki brezčasne nesmisle literarnega sveta Lewisa Carrolla odrsko oživi z osrediščeno dramatizacijo in jasno razvojno linijo. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Barbara Čeferin
Na odru SNG Drama Maribor so uprizorili predstavo Mostovi in bogovi, ki je nastala na podlagi treh literarnih del Toneta Partljiča. Dramaturg Nejc Gazvoda je izbral novele iz Partljičeve knjige Ljudje iz Maribora, iz romana Sebastjan in most ter romana Pasja ulica. Režiser predstave je Aleksander Popovski, direktor Mariborske drame, ki je zasnoval tudi scenografijo. Nastopa 15 igralk in igralcev mariborske drame, kostume za 72 različnih vlog je oblikovala Jelena Proković, video je delo Roka Predina, glasbo je zasnoval Marjan Nečak.
Slovensko ljudsko gledališče Celje Iza Strehar: Vsak glas šteje Premiera 29. novembra 2019 Režiserka Ajda Valcl Dramaturginja Alja Predan Scenografka Urša Vidic Kostumografka Sanja Grcić Avtorica glasbe Polona Janežič Lektor Jože Volk Oblikovalec svetlobe Jaka Varmuž Asistent kostumografke Maša Knez Igrajo Andrej Murenc, Aljoša Koltak, Maša Grošelj, Renato Jenček, Živa Selan, Igor Žužek, Tanja Potočnik, Tarek Rashid Satirična komedija je vse redkejša zvrst v slovenskem gledališkem univerzumu, še redkejša med mlajšo generacijo piscev in velika izjema med novimi ženskimi pisavami. Vendar se v besedilu mlade dramatičarke Ize Strehar z naslovom Vsak glas šteje, lani nagrajenem z žlahtnim komedijskim peresom na Dnevih komedije, združuje prav to. Svojo praizvedbo je doživelo včeraj v Slovenskem ljudskem gledališču v Celju. Predstavo si je ogledala Vilma Štritof. Foto Jaka Babnik/SLG Celje
Avtorica recenzije: Tatjana Pregl Kobe Bere Matjaž Romih.
Avtorica recenzije: Nina Gostiša Bereta: Alenka Resman Langus in Matjaž Romih.
Avtorica recenzije: Martina Potisk Bereta: Alenka Resman Langus in Matjaž Romih.
Na odru Lutkovnega gledališča Maribor so uprizorili predstavo za otroke Zlatolaska in trije medvedi, ki sta jo po motivih ljudske pravljice iz 19.stoletja priredila Saša Eržen in Silvan Omerzu, lektorirala Metka damjan, glasbo je prispevel Vasko Atanasovski, kostumi so delo Mojce Bernjak in Silvan Omerzu, igrajo Barbara Jamšek, Vesna Vončina, Maksimiljan Dajčman in Gregor Prah k.g.
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Jure Franko.
Avtorica recenzije Tonja Jelen Bereta Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Avtor recenzije: Andrej Lutman Bereta Jure Franko in Alenka Resman Langus.
Neveljaven email naslov