Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Filmski prvenec Tijane Zinajić štafeto na nek način prevzame od filma Ne bom več luzerka Urše Menart
Eva (igra jo odlična, malo ostra, malo prostaška in malo fantovska Liza Marijina), že tri mesece ni dobila menstruacije. Slikarka, ki je ravno dopolnila 27 let, skozi svoje mlado življenje pluje nekoliko izgubljena; v službi ji ne gre najbolje, ima ustvarjalno blokado, hrano ji kupuje cimer, zapletla se je z moškim, svojim mentorjem (Jure Henigman), ki živi s partnerico. A vse le ni brezupno. Njena cimra Blaž (Tosja Flaker Berce) in Nina (Anuša Kodelja) sta tudi njena najboljša prijatelja, ki ji stojita ob strani in ji krize pomagata prebroditi … na bolj ali manj zdrav način.
Prasica, slabšalni izraz za žensko, filmski prvenec Tijane Zinajić, štafeto na nek način prevzame od filma Ne bom več luzerka Urše Menart. Oba sta se z navdušenim odzivom podeljevalcev nagrad vesna in občinstva zapisala v zgodovino Festivala slovenskega filma v Portorožu in Mednarodnega filmskega festivala v Ljubljani, kjer sta razprodala vse projekcije. Oba pripovedujeta o mladih ženskah v obdobju, ki naj bi bilo poklicno in zasebno najbolj plodovito, a se junakinjama prav v tem času nekako zatakne. Obe izgubita prijatelje, ker gredo ti boljše življenje iskat v tujino. Obe se morata osvoboditi takšnih ali drugačnih družbenih spon, tega, kar naj bi bili, kot ju določajo normativi, ki jih je čas povozil in z resničnostjo nimajo več zveze.
Ne bom več luzerka je film, ki so ga zaznamovale posledice finančne krize med letoma 2008 in 2012, ko so mladi začeli množično ostajati brez dela in se seliti nazaj k staršem ali pa odhajati v tujino. Film, v katerem je prvič zazvenelo grenko spoznanje milenijske generacije, da je svet čisto drugačen, kot so jim obljubljali starši in učitelji, in da »biti pridna« nima več nobene vrednosti. Prasica, slabšalni izraz za žensko, je nastal v bolj cinični resničnosti, ki se od tega spoznanja zdi že neskončno daleč. Eva se za službo niti ne trudi več, za mlade ljudi, delujoče na področju umetnosti in kulture, se zdi »boemsko« življenje, če temu tako rečemo, prav toliko neizogibno kot samoumevno. Ključno vprašanje ni več, kako se postaviti na noge, kako uspeti, ampak predvsem, kako se spraviti k sebi ...
Prasica, slabšalni izraz za žensko, je tudi nostalgično posvetilo mladosti; klubu 27 tistih, ki so ostali živi, cimrskemu življenju z njegovimi prednostmi in slabostmi, ljubljanskemu nočnemu življenju, Metelkovi, slengu, sodobnemu »seksu-drogam-in-rokenrolu«. V njem ni niti sledu o kakšnem socialnem realizmu v medlih, rjavo-sivih barvah. Ne – Prasica od toplih, živih, nasičenih barv kar poka, tako, kot od življenja pokajo njeni liki. Če ne zdaj, kdaj?
Filmski prvenec Tijane Zinajić štafeto na nek način prevzame od filma Ne bom več luzerka Urše Menart
Eva (igra jo odlična, malo ostra, malo prostaška in malo fantovska Liza Marijina), že tri mesece ni dobila menstruacije. Slikarka, ki je ravno dopolnila 27 let, skozi svoje mlado življenje pluje nekoliko izgubljena; v službi ji ne gre najbolje, ima ustvarjalno blokado, hrano ji kupuje cimer, zapletla se je z moškim, svojim mentorjem (Jure Henigman), ki živi s partnerico. A vse le ni brezupno. Njena cimra Blaž (Tosja Flaker Berce) in Nina (Anuša Kodelja) sta tudi njena najboljša prijatelja, ki ji stojita ob strani in ji krize pomagata prebroditi … na bolj ali manj zdrav način.
Prasica, slabšalni izraz za žensko, filmski prvenec Tijane Zinajić, štafeto na nek način prevzame od filma Ne bom več luzerka Urše Menart. Oba sta se z navdušenim odzivom podeljevalcev nagrad vesna in občinstva zapisala v zgodovino Festivala slovenskega filma v Portorožu in Mednarodnega filmskega festivala v Ljubljani, kjer sta razprodala vse projekcije. Oba pripovedujeta o mladih ženskah v obdobju, ki naj bi bilo poklicno in zasebno najbolj plodovito, a se junakinjama prav v tem času nekako zatakne. Obe izgubita prijatelje, ker gredo ti boljše življenje iskat v tujino. Obe se morata osvoboditi takšnih ali drugačnih družbenih spon, tega, kar naj bi bili, kot ju določajo normativi, ki jih je čas povozil in z resničnostjo nimajo več zveze.
Ne bom več luzerka je film, ki so ga zaznamovale posledice finančne krize med letoma 2008 in 2012, ko so mladi začeli množično ostajati brez dela in se seliti nazaj k staršem ali pa odhajati v tujino. Film, v katerem je prvič zazvenelo grenko spoznanje milenijske generacije, da je svet čisto drugačen, kot so jim obljubljali starši in učitelji, in da »biti pridna« nima več nobene vrednosti. Prasica, slabšalni izraz za žensko, je nastal v bolj cinični resničnosti, ki se od tega spoznanja zdi že neskončno daleč. Eva se za službo niti ne trudi več, za mlade ljudi, delujoče na področju umetnosti in kulture, se zdi »boemsko« življenje, če temu tako rečemo, prav toliko neizogibno kot samoumevno. Ključno vprašanje ni več, kako se postaviti na noge, kako uspeti, ampak predvsem, kako se spraviti k sebi ...
Prasica, slabšalni izraz za žensko, je tudi nostalgično posvetilo mladosti; klubu 27 tistih, ki so ostali živi, cimrskemu življenju z njegovimi prednostmi in slabostmi, ljubljanskemu nočnemu življenju, Metelkovi, slengu, sodobnemu »seksu-drogam-in-rokenrolu«. V njem ni niti sledu o kakšnem socialnem realizmu v medlih, rjavo-sivih barvah. Ne – Prasica od toplih, živih, nasičenih barv kar poka, tako, kot od življenja pokajo njeni liki. Če ne zdaj, kdaj?
Avtor recenzije: Peter Semolič Bereta: Alenka Resman Langus in Bernard Stramič
Henry James: Krila golobice Drama SNG Maribor / Premiera 15.03.2019 Režija: Matjaž Berger Avtorica adaptacije romana in dramaturška sodelavka: Eva Mahkovic Scenograf: Marko Japelj Kostumograf: Alan Hranitelj Lektor: Jože Faganel Skladatelj: Peter Penko Koreografinja: Valentina Turcu Oblikovalec svetlobe: Simon Žižek Oblikovalec zvoka: Uroš Ban Nastopajo: Nataša Matjašec Rošker, Petja Labović, Eva Kraš, Minca Lorenci, Ksenija Mišič, Kristijan Ostanek, Bojan Maroševič, Pavle Ravnohrib V mariborski Drami so sinoči premierno uprizorili predstavo Krila golobice. Prvo slovensko adaptacijo romana Henryja Jamesa v režiji Matjaža Bergerja je za odrsko postavitev priredila dramaturginja Eva Mahkovic, predstavo pa si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Damjan Švarc
V Kulturnici Lutkovnega gledališča Ljubljana je na ogled lutkovna predstava z naslovom Nasvidenje. Poetično lutkovno miniaturko o minevanju, ki jo je napisal švedski pisatelj Ulf Nilsson, je režirala Jasna Vastl. Ogledala si jo je Ana Rozman.
V Kulturnici Lutkovnega gledališča Ljubljana je na ogled lutkovna predstava z naslovom Nasvidenje. Poetično lutkovno miniaturko o minevanju, ki jo je napisal švedski pisatelj Ulf Nilsson, je režirala Jasna Vastl. Ogledala si jo je Ana Rozman.
Avtor recenzije: Andrej Lutman Bereta Eva Longyka Marušič in Aleksander Golja.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta Eva Longyka Marušič in Aleksander Golja.
Jean-Baptiste Poquelin – Moliere: Tartuffe Tartuffe ou l’Imposteur, 1664 Komedija Premiera: 1. marec 2019 Prevajalec in avtor priredbe Primož Vitez Režiser Tin Grabnar Dramaturginja Brina Klampfer Scenograf Dorian Šilec Petek Kostumografka Sara Smrajc Žnidarčič Avtor glasbe Mitja Vrhovnik Smrekar Lektorica Barbara Rogelj Oblikovalec svetlobe Andrej Hajdinjak Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Igrajo Matej Puc, Jure Henigman, Jana Zupančič, Bernarda Oman, Lena Hribar, Jernej Gašperin, Mojca Funkl, Matej Zemljič k. g. Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno uprizorili komedijo Tartuffe, ki jo je Moliere napisal leta 1664. Igro o hinavščini, koristoljubju in lahkovernosti je v prevodu in priredbi Primoža Viteza režiral Tin Grabnar. Vtise po sredini predpremieri je strnila Staša Grahek. Foto Peter Giodani http://www.mgl.si/sl/program/predstave/tartuffe-2/
Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta Aleksander Golja in Lidija Harmtan.
Katja Perat: Mazohistka Anton Podbevšek Teater v sodelovanju s Cankarjevim domom Ljubljana / Premiera 28.02.2019 Koncept in režija: Nejc Gazvoda Scenografija: Darjan Mihajlović Cerar Kostumografija: Andrej Vrhovnik Koreografija: Katarina Venturini Glasba: Simon Penšek Lektura: Tatjana Stanič Oblikovanje maske: Anita Ferčak Oblikovanje tiskovin: Eva Mlinar Garderoba: Nataša Recer Nastopajo: Anuša Kodelja, Sara Dirnbek, Jurij Drevenšek, Žan Koprivnik, Aleš Valič V novomeškem Anton Podbevšek Teatru so sinoči premierno uprizorili predstavo Mazohistka. Uprizoritev romanesknega prvenca Katje Perat, ki ga je za oder priredil in režiral Nejc Gazvoda, si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Borut Peterlin
Mala drama SNG Drama Ljubljana Nebojša Pop Tasić: Bedenje, krstna izvedba Premiera: 22. 2. 2019 Režija: Mare Bulc dramaturg Nebojša Pop-Tasić scenograf Damir Leventić kostumografinja Sanja Grcić lektorica Barbara Rogelj avtor glasbe Damir Avdić oblikovalec giba Sebastjan Starič oblikovalec luči Andrej Hajdinjak Igrajo: Saša Tabaković Sabina Kogovšek Gorazd Logar Pia Zemljič Ivo Ban Urban Kuntarič Foto: Peter Uhan
Avtorica recenzija: Nada Breznik Bereta Jure Franko in Alenka Resman Langus.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta: Alenka Resman Langus in Aleksander Golja.
Neveljaven email naslov