Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Albanska kultura je v zadnjem obdobju postala objekt zanimanja številnih eksotike željnih zahodnjakov: hipsterjev, novinarjev in umetnikov
Albanska kultura je v zadnjem obdobju postala objekt zanimanja številnih eksotike željnih zahodnjakov: hipsterjev, novinarjev in umetnikov. Potem ko je slovanski del Balkana po burnih devetdesetih in evrointegracijski sodobnosti izgubil nekaj privlačnosti, so v senci ostali Albanci, kamor predstavniki bogatejšega dela sveta projicirajo svojo strast po skrivnostnem, nenavadnem in tradicionalnem. Tema Odpuščanja v tem oziru ni posebej izvirna.
Marija Zidar se odpravi na podeželje raziskat napetost med moderno zakonodajo in tradicionalnim etničnim kanonom, predmodernim pravnim sistemom. V zemljiškem sporu je življenje izgubilo mladoletno dekle. Tradicija veleva, da imajo okolica, včasih predvsem duhovniki – zgodba se odvija med albanskimi kristjani – danes pa tudi državne institucije leto dni časa za mediacijo, da bi se izognili krvnemu maščevanju.
Dokumentarni film je po svoji formi precej klasičen; sledi znanemu receptu navidezno brezinteresnega beleženja dogodkov, v katerega pa je vpleteno breme montaže. Oko kamere je pozorno, uspe mu ujeti ključne izjave, čustvene odzive, pogovore in medčloveške odnose. Ponekod pa se kljub temu ne moremo ogniti vtisu, da so se akterji vživeli in da so pod vtisom kamere zadevo začeli vsaj malo in morda ne povsem ozaveščeno nekoliko dramatizirati.
Pomembno vlogo v filmu imajo tudi stvari, ki se zgodijo zunaj glavnega toka dogajanja. Denimo trenutek otroške igre, decembrski prazniki, obiski kavarne. Za naše razumevanje prikazanega okolja so ti prav toliko pomembni kot zaplet in vprašanje prava. Tudi razmerje med razumevanjem enega in drugega tipa zakonov ni prikazano kot odnos med dvema monolitoma; različni ljudje ga razumejo na različne načine, z različnih izhodišč: od Jezusovega nauka o milosti do zasledovanja sekularnih principov.
Poleg medčloveških odnosov pomembno vlogo igrajo tudi utrinki iz veličastnih albanskih gora in preprostega kmečkega življenja. Tu in tam na platnu zagledamo prizore sublimne lepote. Vendar pa lahko v tem oziru opazimo nekaj rezerve. Film bi lahko okolje še bolj izkoristil. Iz takšnih in drugačnih razlogov, ki so morda povezani tudi z objektivnimi okoliščinami, ne izkoristi celotnega cinematičnega potenciala in na ravni poetike uporablja nekatere dokumentaristične manierizme.
Kljub nekaterim pomanjkljivostim je končni vtis dober. Film je dovolj občutljiv in dobimo pomemben vpogled v enega od delov albanske kulture. Kulture v najširšem smislu, ki ne zajema samo določenih običajev, temveč tudi bivanjska okolja – poleg podeželja je tu še mesto – in oblike družabnosti. Vse to skozi prizmo v osnovi univerzalne zgodbe o smrti, starših in otrocih, pravici in razumevanju resnice. Te nam vse do konca ne uspe čisto razbrati; film nam nikoli ne ponudi odgovora na vprašanje, kaj se je zares zgodilo, in se ne pretvarja, da je tega zmožen. Ravno skozi prizmo nedostopnosti izvornega dejanja nam prikaže delovanje zakonov, ki se nanašajo nanj.
Albanska kultura je v zadnjem obdobju postala objekt zanimanja številnih eksotike željnih zahodnjakov: hipsterjev, novinarjev in umetnikov
Albanska kultura je v zadnjem obdobju postala objekt zanimanja številnih eksotike željnih zahodnjakov: hipsterjev, novinarjev in umetnikov. Potem ko je slovanski del Balkana po burnih devetdesetih in evrointegracijski sodobnosti izgubil nekaj privlačnosti, so v senci ostali Albanci, kamor predstavniki bogatejšega dela sveta projicirajo svojo strast po skrivnostnem, nenavadnem in tradicionalnem. Tema Odpuščanja v tem oziru ni posebej izvirna.
Marija Zidar se odpravi na podeželje raziskat napetost med moderno zakonodajo in tradicionalnim etničnim kanonom, predmodernim pravnim sistemom. V zemljiškem sporu je življenje izgubilo mladoletno dekle. Tradicija veleva, da imajo okolica, včasih predvsem duhovniki – zgodba se odvija med albanskimi kristjani – danes pa tudi državne institucije leto dni časa za mediacijo, da bi se izognili krvnemu maščevanju.
Dokumentarni film je po svoji formi precej klasičen; sledi znanemu receptu navidezno brezinteresnega beleženja dogodkov, v katerega pa je vpleteno breme montaže. Oko kamere je pozorno, uspe mu ujeti ključne izjave, čustvene odzive, pogovore in medčloveške odnose. Ponekod pa se kljub temu ne moremo ogniti vtisu, da so se akterji vživeli in da so pod vtisom kamere zadevo začeli vsaj malo in morda ne povsem ozaveščeno nekoliko dramatizirati.
Pomembno vlogo v filmu imajo tudi stvari, ki se zgodijo zunaj glavnega toka dogajanja. Denimo trenutek otroške igre, decembrski prazniki, obiski kavarne. Za naše razumevanje prikazanega okolja so ti prav toliko pomembni kot zaplet in vprašanje prava. Tudi razmerje med razumevanjem enega in drugega tipa zakonov ni prikazano kot odnos med dvema monolitoma; različni ljudje ga razumejo na različne načine, z različnih izhodišč: od Jezusovega nauka o milosti do zasledovanja sekularnih principov.
Poleg medčloveških odnosov pomembno vlogo igrajo tudi utrinki iz veličastnih albanskih gora in preprostega kmečkega življenja. Tu in tam na platnu zagledamo prizore sublimne lepote. Vendar pa lahko v tem oziru opazimo nekaj rezerve. Film bi lahko okolje še bolj izkoristil. Iz takšnih in drugačnih razlogov, ki so morda povezani tudi z objektivnimi okoliščinami, ne izkoristi celotnega cinematičnega potenciala in na ravni poetike uporablja nekatere dokumentaristične manierizme.
Kljub nekaterim pomanjkljivostim je končni vtis dober. Film je dovolj občutljiv in dobimo pomemben vpogled v enega od delov albanske kulture. Kulture v najširšem smislu, ki ne zajema samo določenih običajev, temveč tudi bivanjska okolja – poleg podeželja je tu še mesto – in oblike družabnosti. Vse to skozi prizmo v osnovi univerzalne zgodbe o smrti, starših in otrocih, pravici in razumevanju resnice. Te nam vse do konca ne uspe čisto razbrati; film nam nikoli ne ponudi odgovora na vprašanje, kaj se je zares zgodilo, in se ne pretvarja, da je tega zmožen. Ravno skozi prizmo nedostopnosti izvornega dejanja nam prikaže delovanje zakonov, ki se nanašajo nanj.
Prešernovo gledališče Kranj Premiera 1. oktobra 2021 Florian Zeller: Mama Prevajalka: Suzana Koncut Režiser: Ivica Buljan Dramaturginja: Marinka Poštrak Scenografi in kostumograf: Rudy Sabounghy Skladatelj in avtor priredbe songa Parle – lui de moi glasbenika Christopha: Mitja Vrhovnik Smrekar Lektorica: Barbara Rogelj Oblikovanje svetlobe in videa: Sonda 13, Toni Soprano Meneglejte Oblikovalec maske: Matej Pajntar Asistentka dramaturgije: Manca Majeršič Sevšek Asistentka kostumografa: Bojana Fornazarič Igrajo: Darja Reichman (mama), Borut Veselko (oče), Blaž Setnikar (sin), Doroteja Nadrah (dekle) NAPOVED: V Prešernovem gledališču v Kranju je bila sinoči prva premiera letošnjega repertoarja. Štirje igralci so pod dramaturškim vodstvom Marinke Poštrak in v režiji Ivice Buljana uprizorili dramo Mama francoskega dramatika, pisatelja in scenarista Florana Zellerja (florjána zelerja) v prevodu Suzane Koncut. Avtor je trenutno v soju svetovnih žarometov zaradi režije in scenarija filma Oče – ki je del trilogije Oče, Mati, Sin. V drami Mama gre za sindrom praznega gnezda, oziroma za mater, o kateri pravi režiser Ivica Buljan: »Njena najresnejša težava, globinska, psihološka težava, je starost. Starost pa je v zahodni družbi ena izmed najmanj cenjenih karakteristik.« Na premieri Mame v Kranju je bila Tadeja Krečič:
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta Jure Franko in Ana Bohte.
Anton Pavlovič Čehov: Češnjev vrt ???????? ???, 1904 Komedija v štirih dejanjih Premiera 2. oktober 2021 Prevajalec Milan Jesih Režiser Janusz Kica Dramaturginja Petra Pogorevc Scenografka Karin Fritz Kostumografka Bjanka Adžić Ursulov Lektorica Maja Cerar Avtorica glasbene opreme Darja Hlavka Godina Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Asistentka režiserja Živa Bizovičar, AGRFT Asistentka dramaturginje Manca Lipoglavšek, AGRFT Igrajo Nataša Tič Ralijan, Lena Hribar Škrlec, Iva Krajnc Bagola, Uroš Smolej, Branko Jordan, Filip Samobor, Jožef Ropoša, Tina Potočnik Vrhovnik, Gašper Jarni, Lara Wolf, Gregor Gruden, Boris Ostan, Jaka Lah Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega je bila sinoči slavnostna premiera igre Češnjev vrt ruskega dramatika Antona Pavloviča Čehova v prevodu Milana Jesiha. Uprizoritev je bila sicer načrtovana za lansko sezono, a so jo lahko uprizorili šele zdaj. Češnjev vrt je igra o spremembah, o nečem, kar se končuje, pravi med drugim režiser Janusz Kica: "To je tema tega besedila, to je tema Čehova, te predstave, pa tudi mojega življenja. Spremembe se morajo dogajati, ne smemo se za vsako ceno držati tega, kar je bilo; moramo gledati naprej." Foto: Peter Giodani
Mestno gledališče ljubljansko / premiera 28. 09. 2021 Prevajalka: Polona Glavan Režiserka in scenografka: Anja Suša Dramaturginja: Petra Pogorevc Kostumografka: Maja Mirković Svetovalec za gib: Damjan Kecojević Lektor: Martin Vrtačnik Oblikovalec svetlobe: Boštjan Kos Oblikovalec zvoka: Tomaž Božič Asistentka dramaturginje: Nika Korenjak Asistent scenografke: Janez Koleša Asistentka kostumografke: Nina Čehovin Zasedba: Ajda Smrekar, Filip Samobor, Voranc Boh, Lena Hribar Škrlec, Tanja Dimitrievska, Jaka Lah, Gašper Jarni Sinoči so v Mestnem gledališču ljubljanskem premierno uprizorili predstavo Nekoč se bova temu smejala. Gre za odrsko priredbo Ljubezenskega romana hrvaške pisateljice Ivane Sajko, ki je tudi avtorica dramatizacije. Medtem ko roman svoj svet gradi v intimni sferi, pa uprizoritev fokus postavlja v širšo družbeno svarnost, katere izkušnjo temeljno določa, z besedami režiserka Anje Suša, »ekonomija, ki ubija ljubezen.« Foto: Peter Giodani
Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Aleksander Golja.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja.
POŽIGALCI Po igri Maxa Frischa Dobrnik in požigalci Naslov izvirnika: Biedermann und die Brandstifter Krstna uprizoritev priredbe AVTOR PRIREDBE, REŽISER IN SCENOGRAF: Jan Krmelj PREVAJALKA: Maila Golob DRAMATURGINJA: Eva Kraševec LEKTORICA: Tatjana Stanič KOSTUMOGRAFINJA: Špela Ema Veble AVTOR GLASBE: Luka Ipavec OBLIKOVALEC SVETLOBE: Borut Bučinel IGRAJO: Saša Tabaković - Dobrnik Iva Babić – Betka Benjamin Krnetić – Pepe Uroš Fürst – Vili Nina Valič – Ana Matija Rozman - Dr. Fil in Policaj Napoved: S premiero in krstno izvedbo igre Požigalci se je začela nova gledališka sezona v ljubljanski Drami. Besedilo je po igri švicarskega dramatika Maxa Frischa priredil Jan Krmelj – tudi režiser in scenograf predstave. Frischevo dramo z naslovom Dobrnik in požigalci je prevedla Maila Golob, dramaturginja je bila Eva Kraševec. Premiero na velikem odru Drame si je ogledala Tadeja Krečič:
Drama SNG Maribor, Burgteater Dunaj, Jugoslovensko dramsko pozorište Beograd, Cankarjev dom Ljubljana / premiera 24. 09. 2021 Režija: Janez Pipan Scenograf: Marko Japelj Avtorica videa: Vesna Krebs Kostumograf: Leo Kulaš Skladatelj in izvajalec scenske glasbe: Milko Lazar Korepetitor in avtor glasbenih priredb: Robert Mraček Oblikovalec svetlobe: Andrej Hajdinjak Oblikovalec odrskega giba in borilnih veščin: Sergio Moga Lektorica: Metka Damjan Prevajalca romana v nemški jezik: Klaus Detlef Olof in Daniela Kocmut Prevajalka romana v srbski jezik: Ana Ristović Prevajalki na vajah za nemški jezik: Barbara Lečnik in Tjaša Šket Prevajalka pesmi Počiva jezero v tihoti v španski jezik: Mojca Medvedšek Asistent režije: Žiga Hren (študent AGRFT) Asistentka kostumografa: Lara Kulaš Asistent skladatelja: Marjan Peternel Za potrebe uprizoritve sta prevod priredila: Klaus Detlef Olof in Daniela Kocmut Zasedba: Nataša Matjašec Rošker, Blaž Dolenc, Milan Marić, Nebojša Ljubišić, Milena Zupančič, Davor Herga, Daniel Jesch, Mateja Pucko, Matevž Biber, Vladimir Vlaškalić, Mirjana Šajinović, Anže Krajnc, Irena Varga, Ivica Knez, Robert Mraček, Matija Stipanič, Alfonz Kodrič, Kristijan Ostanek, Nejc Ropret, Petja Labović, Mojca Simonič, Dane Radulović, Matjaž Kaučič, Žan Pečnik Predstava To noč sem jo videl je velika mednarodna koprodukcija, ki na odru v treh jezikih obudi sodobno klasiko, istoimenski roman Draga Jančarja. Jančarjev svet je odrsko priredil režiser Janez Pipan, zožil ga je na pet pripovednih perspektiv, ki skupaj sestavljajo zgodbo Veronike Zarnik oziroma slikajo zgodovinski portret nedolžnih življenj v kolesju zgodovine. Predstavo v mariborski Drami si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: Peter Giodani
Slovensko mladinsko gledališče sezono začenja s farsično uprizoritvijo Norišnica d.o.o. Po besedilu Joeja Ortona jo je režiral Vito Taufer, ki je v premišljenem zasledovanju totalnosti gledališča zbližal oder in gledalce. foto: Ivian Kan Mujezinović
Neveljaven email naslov