Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Ana Hancock
Bere Barbara Zupan.
Ljubljana: LUD Literatura, 2021
Triger je zelo specifičen roman. Najprej je predvsem težko branje za povprečno občutljivega bralca, ki si mnogih stvari, če sploh, ne predstavlja zunaj zavetja spalnice in zaupne intime romantičnega odnosa. Ko pa se te stvari ubesedijo, dobijo še veliko ostrejše robove. Pri tem ne smemo pozabiti, da gre že v osnovi za zbir fetišev, ki presegajo konvencionalno v spolnosti. Vsekakor zelo pogumno delo.
Kakor gre za specifično tematiko, je specifična tudi sama premisa. Človek je v Lenkovem romanu zreduciran na zgolj spolno bitje. Gre za neke vrste miselni poskus. Poglejmo Aleksandro. Nima prijateljic, na družino ni navezana, o njeni preteklosti in poklicnem življenju zvemo komaj kaj. Zdi se, da ji ni pomembno nič razen spolnosti, razmišlja le o tem. Kakor da bi človeško bitje zaprli v neprodušno komoro, kjer obstaja le spolnost, s čimer pa je tudi omogočeno, da se neki stvari povsem posvetimo. Spolnost postane človekova edina preokupacija. Področje, prek katerega išče transcendenco, in hkrati obsedenost, ki je neizčrpen vir frustracij, kar Aleksandrin fant Sem pove z besedami: »Pravijo, da odvisniki od heroina vso svojo narkomansko kariero iščejo občutek tistega prvega fiksa. Mogoče vsi počnemo nekaj podobnega.«
Odsotnost družbenega konteksta izhaja iz dihotomije med naturo in kulturo. Spolnost kot področje naravnih danosti in prednosti, ki je hkrati ekskluzivno in kruto ter kot tako v nesoglasju z osnovno idejo družbe. Aleksandra je kot privlačna ženska v apriorni prednosti pred neprivlačnimi moškimi, med katere sodi frustriran Darijan Urh, ki postane morilec z zvenečim vzdevkom Zmaj. V upanju na literarni uspeh Urh svoj t. i. roman, naslovljen Cona, pošlje vsem slovenskim založbam in medijskim hišam. Cona postane mise en abyme. Opis hrepenenja po samouresničitvi v spolnosti, do katere pa nikoli ne pride, kakor na koncu, ne nepričakovano, ne pride niti do Urhovega literarnega uspeha. Jezikovni razpon sega od knjižnega do vulgarnega. Kakor je Triger pornografija, je tudi študija romantičnih odnosov in freudovskih temin odnosa do samega sebe, a vse z vidika spolnosti, zaradi česar lahko delu očitamo monotonost. Osrednji pojem Trigerja je želja. Želja po nečem nedosegljivem in poskus osvoboditve od pričakovan: »Hrepenenje je vedno močnejše od zadoščenja.« je rekel Sem. »Ampak v resnici smo razočarani samo zato, ker ju povezujemo. Ker pričakujemo.«
Hkrati pa je človek zares živ le, dokler želi, dokler čuti strast do česarkoli, v tem primeru do spolnosti ali kakor je rečeno v Trigerju: »Večina ljudi umre pri petindvajsetih, pokopljejo jih pa šele desetletja pozneje.«
Če roman Triger beremo dobesedno, obstaja velika verjetnost, da bo v nas nehote sprožil odpor. Vsak literarni lik je namreč na svoj način krut in sebičen ter ljudi uporablja za dosego nekega cilja. Po drugi strani pa nas Triger opominja na krutost narave in na to, kaj se zgodi, če nam samouresničitev spodleti, življenje pa nima vrednosti samo po sebi. Ali z Darijanovimi besedami: »Moškim z velikimi tiči ni treba pobijati žensk.« Navsezadnje nas svari pred družbo, ki bi se v tekmovalnosti in sebičnosti povsem približala naravi.
Avtorica recenzije: Ana Hancock
Bere Barbara Zupan.
Ljubljana: LUD Literatura, 2021
Triger je zelo specifičen roman. Najprej je predvsem težko branje za povprečno občutljivega bralca, ki si mnogih stvari, če sploh, ne predstavlja zunaj zavetja spalnice in zaupne intime romantičnega odnosa. Ko pa se te stvari ubesedijo, dobijo še veliko ostrejše robove. Pri tem ne smemo pozabiti, da gre že v osnovi za zbir fetišev, ki presegajo konvencionalno v spolnosti. Vsekakor zelo pogumno delo.
Kakor gre za specifično tematiko, je specifična tudi sama premisa. Človek je v Lenkovem romanu zreduciran na zgolj spolno bitje. Gre za neke vrste miselni poskus. Poglejmo Aleksandro. Nima prijateljic, na družino ni navezana, o njeni preteklosti in poklicnem življenju zvemo komaj kaj. Zdi se, da ji ni pomembno nič razen spolnosti, razmišlja le o tem. Kakor da bi človeško bitje zaprli v neprodušno komoro, kjer obstaja le spolnost, s čimer pa je tudi omogočeno, da se neki stvari povsem posvetimo. Spolnost postane človekova edina preokupacija. Področje, prek katerega išče transcendenco, in hkrati obsedenost, ki je neizčrpen vir frustracij, kar Aleksandrin fant Sem pove z besedami: »Pravijo, da odvisniki od heroina vso svojo narkomansko kariero iščejo občutek tistega prvega fiksa. Mogoče vsi počnemo nekaj podobnega.«
Odsotnost družbenega konteksta izhaja iz dihotomije med naturo in kulturo. Spolnost kot področje naravnih danosti in prednosti, ki je hkrati ekskluzivno in kruto ter kot tako v nesoglasju z osnovno idejo družbe. Aleksandra je kot privlačna ženska v apriorni prednosti pred neprivlačnimi moškimi, med katere sodi frustriran Darijan Urh, ki postane morilec z zvenečim vzdevkom Zmaj. V upanju na literarni uspeh Urh svoj t. i. roman, naslovljen Cona, pošlje vsem slovenskim založbam in medijskim hišam. Cona postane mise en abyme. Opis hrepenenja po samouresničitvi v spolnosti, do katere pa nikoli ne pride, kakor na koncu, ne nepričakovano, ne pride niti do Urhovega literarnega uspeha. Jezikovni razpon sega od knjižnega do vulgarnega. Kakor je Triger pornografija, je tudi študija romantičnih odnosov in freudovskih temin odnosa do samega sebe, a vse z vidika spolnosti, zaradi česar lahko delu očitamo monotonost. Osrednji pojem Trigerja je želja. Želja po nečem nedosegljivem in poskus osvoboditve od pričakovan: »Hrepenenje je vedno močnejše od zadoščenja.« je rekel Sem. »Ampak v resnici smo razočarani samo zato, ker ju povezujemo. Ker pričakujemo.«
Hkrati pa je človek zares živ le, dokler želi, dokler čuti strast do česarkoli, v tem primeru do spolnosti ali kakor je rečeno v Trigerju: »Večina ljudi umre pri petindvajsetih, pokopljejo jih pa šele desetletja pozneje.«
Če roman Triger beremo dobesedno, obstaja velika verjetnost, da bo v nas nehote sprožil odpor. Vsak literarni lik je namreč na svoj način krut in sebičen ter ljudi uporablja za dosego nekega cilja. Po drugi strani pa nas Triger opominja na krutost narave in na to, kaj se zgodi, če nam samouresničitev spodleti, življenje pa nima vrednosti samo po sebi. Ali z Darijanovimi besedami: »Moškim z velikimi tiči ni treba pobijati žensk.« Navsezadnje nas svari pred družbo, ki bi se v tekmovalnosti in sebičnosti povsem približala naravi.
Drama Hlapci, Ivana Cankarja, je v interpretaciji poljske režiserke Maje Kleczewske premierno zaživela v Slovenskem mladinskem gledališču. Uprizoritev v Festivalni dvorani si je ogledala Petra Tanko. na fotografiji: Janja Majzelj kot Lojzka, učiteljica, Daša Doberšek kot Komar, učitelj in Pisek, pijanec in Dragana Alfirević kot Anka, županova hči, foto: Asiana Jurca Avci
Emanat, Matija Ferlin / premiera 29. 06. 2021 Režija, koreografija, izvedba: Matija Ferlin Dramaturgija: Goran Ferčec Besedilo: Goran Ferčec, Matija Ferlin Glasba uporabljena v predstavi: Johann Sebastian Bach, Pasijon po Mateju, BWV 244, izvedba: Philippe Herreweghe / Collegium Vocale Gent, z dovoljenjem Harmonia Mundi / [PIAS] Scenografija: Mauricio Ferlin Oblikovanje zvoka: Luka Prinčič Oblikovanje luči, vodja tehnike: Saša Fistrić Kostumografija: Desa Janković, Matija Ferlin Asistentka režije: Rajna Racz Vodja produkcije: Maja Delak Asistentka produkcije: Sabrina Železnik Izvršna produkcija: Silvija Stipanov Vizualna podoba: Tina Ivezić, Christophe Chemin, Ana Buljan Prevodi: Danijela Bilić Rojnić, Ana Uglešić, Katja Kosi, Maša Dabić Prevodi libreta Matejevega pasijona: angleški in francoski prevod je uporabljen z dovoljenjem Harmonia Mundi; hrvaški prevod je povzet po Nedeljskih berilih, ki jih je objavila Kršćanska sadašnjost (Krščanska sedanjost, Zagreb, 1971) ali povzet po neposrednem prevodu iz nemščine Alojzije Domislović iz Čazmansko-varaždinskega pevskega zbora (Varaždin, 1989); slovenski prevod je del arhiva Slovenske filharmonije. Produkcija: Emanat, Matija Ferlin Koprodukcija: Wiener Festwochen, CND Centre national de la danse, Istarsko narodno kazalište – Gradsko kazalište Pula Partnerji: Mediteranski plesni centar Svetvinčenat, Bunker / Stara mestna Elektrarna – Elektro Ljubljana S podporo: Zagrebačko kazalište mladih Finančna podpora: Ministrstvo za kulturo RS, Mestna občina Ljubljana, Grad Pula, Grad Zagreb Čeprav bi predstavo Sad sam Matthäus lahko označili kot uprizoritev za enega performerja in glasbeni posnetek, gre pravzaprav za veliko mednarodno koprodukcijo, ki v vseh pogledih presega produkcijske in umetniške ambicije solo projekta, odrski preplet Bachovega slavnega oratorija in drobcev družinske zgodovine pa tvori močno in ne le gledališko izkušnjo. Predstavo si je v Stari mestni elektrarni ogledal Rok Bozovičar. Foto Jelena Janković
Slovensko mladinsko gledališče je k uprizoritvi kultne Cankarjeve drame Hlapci povabilo poljsko režiserko. Predstava je zaživela v Festivalni dvorani, polni kulturne dediščine in zgodovinskega spomina. Ogledala si jo je Petra Tanko.
Avtorica recenzije: Miša Gams Bere: Lidija Hartman
Avtorica recenzije: Barbara Leban Bere: Barbara Zupan
Eugene Labiche: Slamnik (Un Chapeau de Paille d'Italie, 1851) Komedija Premiera: 9. junij 2021 Prevajalka, avtorica priredbe in dramaturginja Eva Mahkovic Režiser in scenograf Diego de Brea Kostumograf Leo Kulaš Lektorica Barbara Rogelj Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Nastopajo Jaka Lah, Jana Zupančič, Tjaša Železnik, Jožef Ropoša, Uroš Smolej, Gašper Jarni, Viktorija Bencik Emeršič / Lena Hribar, Judita Zidar, Matic Lukšič / Klemen Kovačič, Tomo Tomšič, Boris Kerč, Mario Dragojević k. g., Klara Kuk Zadnjo premiero nenavadne sezone – komedijo Slamnik francoskega avtorja Eugena Labicha v prevodu in priredbi Eve Mahkovic – je Mestno gledališče ljubljansko uprizorilo na novem ljubljanskem prizorišču Hala L56 v industrijski coni tovarne Litostroj. Na nestandardno sceno je komedijo iz leta 1851 postavil režiser Diego de Brea, ki velja za mojstra odrske komedije; o izzivih, ki jih postavlja Slamnik, med drugim pravi, da je šlo za to, kako ga 'z neko fineso in analitičnim posegom ne samo v situacijsko, ampak tudi v karakterno komiko, ki je bistveno težji element, ker je treba like seveda izgraditi, nekako vzpostaviti v situaciji, ki jo Labiche ponuja'. Foto: Peter Giodani; na fotografiji: Jana Zupančič, Jožef Ropoša
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bere Jasna Rodošek.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bere Jasna Rodošek.
Neveljaven email naslov