Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Ana Hancock
Bere Barbara Zupan.
Ljubljana: LUD Literatura, 2021
Triger je zelo specifičen roman. Najprej je predvsem težko branje za povprečno občutljivega bralca, ki si mnogih stvari, če sploh, ne predstavlja zunaj zavetja spalnice in zaupne intime romantičnega odnosa. Ko pa se te stvari ubesedijo, dobijo še veliko ostrejše robove. Pri tem ne smemo pozabiti, da gre že v osnovi za zbir fetišev, ki presegajo konvencionalno v spolnosti. Vsekakor zelo pogumno delo.
Kakor gre za specifično tematiko, je specifična tudi sama premisa. Človek je v Lenkovem romanu zreduciran na zgolj spolno bitje. Gre za neke vrste miselni poskus. Poglejmo Aleksandro. Nima prijateljic, na družino ni navezana, o njeni preteklosti in poklicnem življenju zvemo komaj kaj. Zdi se, da ji ni pomembno nič razen spolnosti, razmišlja le o tem. Kakor da bi človeško bitje zaprli v neprodušno komoro, kjer obstaja le spolnost, s čimer pa je tudi omogočeno, da se neki stvari povsem posvetimo. Spolnost postane človekova edina preokupacija. Področje, prek katerega išče transcendenco, in hkrati obsedenost, ki je neizčrpen vir frustracij, kar Aleksandrin fant Sem pove z besedami: »Pravijo, da odvisniki od heroina vso svojo narkomansko kariero iščejo občutek tistega prvega fiksa. Mogoče vsi počnemo nekaj podobnega.«
Odsotnost družbenega konteksta izhaja iz dihotomije med naturo in kulturo. Spolnost kot področje naravnih danosti in prednosti, ki je hkrati ekskluzivno in kruto ter kot tako v nesoglasju z osnovno idejo družbe. Aleksandra je kot privlačna ženska v apriorni prednosti pred neprivlačnimi moškimi, med katere sodi frustriran Darijan Urh, ki postane morilec z zvenečim vzdevkom Zmaj. V upanju na literarni uspeh Urh svoj t. i. roman, naslovljen Cona, pošlje vsem slovenskim založbam in medijskim hišam. Cona postane mise en abyme. Opis hrepenenja po samouresničitvi v spolnosti, do katere pa nikoli ne pride, kakor na koncu, ne nepričakovano, ne pride niti do Urhovega literarnega uspeha. Jezikovni razpon sega od knjižnega do vulgarnega. Kakor je Triger pornografija, je tudi študija romantičnih odnosov in freudovskih temin odnosa do samega sebe, a vse z vidika spolnosti, zaradi česar lahko delu očitamo monotonost. Osrednji pojem Trigerja je želja. Želja po nečem nedosegljivem in poskus osvoboditve od pričakovan: »Hrepenenje je vedno močnejše od zadoščenja.« je rekel Sem. »Ampak v resnici smo razočarani samo zato, ker ju povezujemo. Ker pričakujemo.«
Hkrati pa je človek zares živ le, dokler želi, dokler čuti strast do česarkoli, v tem primeru do spolnosti ali kakor je rečeno v Trigerju: »Večina ljudi umre pri petindvajsetih, pokopljejo jih pa šele desetletja pozneje.«
Če roman Triger beremo dobesedno, obstaja velika verjetnost, da bo v nas nehote sprožil odpor. Vsak literarni lik je namreč na svoj način krut in sebičen ter ljudi uporablja za dosego nekega cilja. Po drugi strani pa nas Triger opominja na krutost narave in na to, kaj se zgodi, če nam samouresničitev spodleti, življenje pa nima vrednosti samo po sebi. Ali z Darijanovimi besedami: »Moškim z velikimi tiči ni treba pobijati žensk.« Navsezadnje nas svari pred družbo, ki bi se v tekmovalnosti in sebičnosti povsem približala naravi.
Avtorica recenzije: Ana Hancock
Bere Barbara Zupan.
Ljubljana: LUD Literatura, 2021
Triger je zelo specifičen roman. Najprej je predvsem težko branje za povprečno občutljivega bralca, ki si mnogih stvari, če sploh, ne predstavlja zunaj zavetja spalnice in zaupne intime romantičnega odnosa. Ko pa se te stvari ubesedijo, dobijo še veliko ostrejše robove. Pri tem ne smemo pozabiti, da gre že v osnovi za zbir fetišev, ki presegajo konvencionalno v spolnosti. Vsekakor zelo pogumno delo.
Kakor gre za specifično tematiko, je specifična tudi sama premisa. Človek je v Lenkovem romanu zreduciran na zgolj spolno bitje. Gre za neke vrste miselni poskus. Poglejmo Aleksandro. Nima prijateljic, na družino ni navezana, o njeni preteklosti in poklicnem življenju zvemo komaj kaj. Zdi se, da ji ni pomembno nič razen spolnosti, razmišlja le o tem. Kakor da bi človeško bitje zaprli v neprodušno komoro, kjer obstaja le spolnost, s čimer pa je tudi omogočeno, da se neki stvari povsem posvetimo. Spolnost postane človekova edina preokupacija. Področje, prek katerega išče transcendenco, in hkrati obsedenost, ki je neizčrpen vir frustracij, kar Aleksandrin fant Sem pove z besedami: »Pravijo, da odvisniki od heroina vso svojo narkomansko kariero iščejo občutek tistega prvega fiksa. Mogoče vsi počnemo nekaj podobnega.«
Odsotnost družbenega konteksta izhaja iz dihotomije med naturo in kulturo. Spolnost kot področje naravnih danosti in prednosti, ki je hkrati ekskluzivno in kruto ter kot tako v nesoglasju z osnovno idejo družbe. Aleksandra je kot privlačna ženska v apriorni prednosti pred neprivlačnimi moškimi, med katere sodi frustriran Darijan Urh, ki postane morilec z zvenečim vzdevkom Zmaj. V upanju na literarni uspeh Urh svoj t. i. roman, naslovljen Cona, pošlje vsem slovenskim založbam in medijskim hišam. Cona postane mise en abyme. Opis hrepenenja po samouresničitvi v spolnosti, do katere pa nikoli ne pride, kakor na koncu, ne nepričakovano, ne pride niti do Urhovega literarnega uspeha. Jezikovni razpon sega od knjižnega do vulgarnega. Kakor je Triger pornografija, je tudi študija romantičnih odnosov in freudovskih temin odnosa do samega sebe, a vse z vidika spolnosti, zaradi česar lahko delu očitamo monotonost. Osrednji pojem Trigerja je želja. Želja po nečem nedosegljivem in poskus osvoboditve od pričakovan: »Hrepenenje je vedno močnejše od zadoščenja.« je rekel Sem. »Ampak v resnici smo razočarani samo zato, ker ju povezujemo. Ker pričakujemo.«
Hkrati pa je človek zares živ le, dokler želi, dokler čuti strast do česarkoli, v tem primeru do spolnosti ali kakor je rečeno v Trigerju: »Večina ljudi umre pri petindvajsetih, pokopljejo jih pa šele desetletja pozneje.«
Če roman Triger beremo dobesedno, obstaja velika verjetnost, da bo v nas nehote sprožil odpor. Vsak literarni lik je namreč na svoj način krut in sebičen ter ljudi uporablja za dosego nekega cilja. Po drugi strani pa nas Triger opominja na krutost narave in na to, kaj se zgodi, če nam samouresničitev spodleti, življenje pa nima vrednosti samo po sebi. Ali z Darijanovimi besedami: »Moškim z velikimi tiči ni treba pobijati žensk.« Navsezadnje nas svari pred družbo, ki bi se v tekmovalnosti in sebičnosti povsem približala naravi.
Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta Lidija Hartman in Ivan Lotrič.
Avtorica recenzije: Marija Švajcner Bereta Lidija Hartman in Ivan Lotrič.
MESTNO GLEDALIŠČE LJUBLJANSKO Polly Stenham: Ta obraz That Face, 2007 drama Prva slovenska uprizoritev Premiera: 15. oktober 2020 prevajalka Eva Mahkovic režiserka Tijana Zinajić dramaturginja Eva Mahkovic scenografka Urša Vidic kostumograf Matic Hrovat avtor izbora glasbe Gregor Andolšek lektor Martin Vrtačnik oblikovalec zvoka Sašo Dragaš oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik igrajo Tjaša Železnik, Ana Pavlin, Matej Zemljič k. g., Gregor Gruden, Lara Wolf, Lucija Harum k. g. Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so sinoči premierno uprizorili dramo angleške avtorice Polly Stenham z naslovom Ta obraz; z besedilom, ki ga je komaj devetnajstletna napisala leta 2007, je takoj zbudila pozornost. Igro o enkratno nesrečni družini je prevedla Eva Mahkovic, režirala je Tijana Zinajić, ki je prvi izvedbi na pot povedala, da nekateri starši pač nikoli dovolj ne odrastejo, ne postanejo dovolj zreli, da bi bili starši; živijo naprej s svojo bolečino, s svojimi frustracijami, psihično boleznijo … in poškodujejo svoje otroke. Predpremiero si je ogledala Staša Grahek. Na fotografiji: Ana Pavlin, Tjaša Železnik, Matej Zemljič in Gregor Gruden Fotograf: Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/program/predstave/ta-obraz/
Avtorica recenzije: Nada Breznik Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.
Neveljaven email naslov