Avtor recenzije: Matej Bogataj Bere Jure Franko.

Prevedla Lijana Dejak; Maribor: Litera, 2021

Ruskega pripovednika Dmitrija Gluhovskega že poznamo po prevedenem romanu Metro 2033, v katerem, navdahnjen z neomisticizmom v stilu Vladimirja Sorokina ali s fantastiko bratov Strugacki, popisuje, kako se po neimenovani katastrofi svet razleti in je labirint moskovske podzemne železnice v tridesetih letih enaindvajsetega stoletja razpršen na majhne državice. Borijo se in trgujejo med seboj knjižničarji in militanti, neonacisti in neokomunisti, ateistične državice proti verskim diktaturam. Seveda tako kot v znamenitem znanstvenofantastičnem romanu Piknik na robu ceste obstajajo tudi stalkerji, ki s površja, na katerem vladajo mutanti, prinašajo dobrine. Valuta v tem podzemnem svetu je naboj za kalašnikovko.

Tekst je bolj realističen in ozemljen roman; fant, ki so mu podtaknili mamila, se po sedmih letih vrne iz zapora, punca ga je medtem zapustila in noče nič slišati o srečanju, vendar jo prav arestantsko še malo nadleguje. Mati je umrla tik pred njegovim prihodom in ga zdaj čaka v pogrebnem zavodu, predvsem pa čaka na denar za pokop, prijatelji, ki jih prosi za posojila, ga na hitro odpravijo. Zato opit vdre v spletni profil policista pod krinko, ki mu je vse skupaj podtaknil in se hoče z njim soočiti, mu postaviti nekaj vprašanj, vendar začneta in nadaljujeta z nožem. Potem pobere njegov telefon – in življenje se mu odpre, dopisuje si z njegovo materjo in zaročenko in očetom, z nadrejenimi in s kriminalci, ki se jim je pod krinko pridružil, v njegovem imenu sklepa posle na lastno roko… Tekst iz naslova  je seveda tisti na telefončku, saj ne sme govoriti z nikomer, razen v metroju, ker bi ga prepoznali po glasu, zato teksta, veliko teksta, ureja in dela zdrahe, vse mogoče.

Gluhovski piše o času popolne omreženosti, ko je vse, kar se nam dogaja, shranjeno, urejeno, dostopno. Najprej nam, potem tistim, ki nam odtujijo ali vdrejo v napravo, ne nazadnje tistim, ki poklicno spremljajo zanimive ali nezaželene ali nevarne. Poba, ki se vživlja v policista pod krinko, ki mu je v zameno za napredovanje podtaknil droge, uspe rekonstruirati vse: hierarhijo in odnose v službi, napetosti v intimni zvezi, družinsko umazano perilo, vse je notri, vsi smo notri … Roman Tekst tako govori o tem, da najbolj intimne stvari, fotografije in korespondenco, spomine in pričakovanja nosimo s seboj, s tem pa tvegamo, da se jih kdo polasti in si jih prisvoji. In zapornik, ki je odslužil svoje, bil celo plemenit in ni hotel namočiti kolega v zaporu, zato ga niso spustili na pogojno prostost, se svojih intervencij v svet, ki imajo včasih tudi pogubne posledice, sramuje. Pravzaprav raje nosi posledice svojih dejanj, kot da bi jih naprtil drugim, in v tem se loči od kriminalnega okolja, v katerem se nehote znajde. Hkrati zaporniško subkulturo prepoznava povsod, v očeh policistov, ki ga po drži in pogledu takoj prepoznajo, tudi v predsednikovem govoru, naperjenem proti obrekovalcem Rusije, »je prepoznal veliko besed, ki jih je prvič slišal v ječi«.

Roman Tekst je tudi roman o kriminalnem okolju in stanju v Rusiji oziroma v njeni prestolnici. Fantovo sodelovanje in dopisovanje s krogi policistov pod krinko razkrije, da pravzaprav ni velikih razlik med vpletenimi v kriminal, policisti nimajo nič kaj bolj čistih rok od kriminalcev, korupcija je sistemska in v vrh kriminala sodijo tudi visoki policijski uradniki. Tem ni nič sveto, brezobzirno se zrivajo s položajev, delujejo drug proti drugemu, ves čas zase in svoje premoženjske koristi. Gluhovski prikazuje sodobno rusko družbo kot visoko hierarhizirano, na eni strani so politične in kapitalske elite, ki si lahko privoščijo vse – ženske, avte, droge, vse mogoče svinjarije – na drugi je gnetljiva in občutljiva brezpravna množica, ki je tudi rasno mešana. Moskva je tako polna Tadžikov, ljudi iz province ruske federacije, takšnih, ki jim zlahka podtakneš karkoli in si lahko prepričan, da pravice ne bodo mogli uveljaviti. V tem pogledu je roman Dmitrija Gluhovskega Tekst satira, nič manj črna kot Metro 2033, čeprav se dogaja pri belem dnevu in na površju Moskve, ne v globinah njene podzemne železnice; podzemlje je v Tekstu prisotno drugače, a nič manj nevarno in svareče.