Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtor recenzije: Matej Bogataj
Bere Jure Franko.
Prevedla Lijana Dejak; Maribor: Litera, 2021
Ruskega pripovednika Dmitrija Gluhovskega že poznamo po prevedenem romanu Metro 2033, v katerem, navdahnjen z neomisticizmom v stilu Vladimirja Sorokina ali s fantastiko bratov Strugacki, popisuje, kako se po neimenovani katastrofi svet razleti in je labirint moskovske podzemne železnice v tridesetih letih enaindvajsetega stoletja razpršen na majhne državice. Borijo se in trgujejo med seboj knjižničarji in militanti, neonacisti in neokomunisti, ateistične državice proti verskim diktaturam. Seveda tako kot v znamenitem znanstvenofantastičnem romanu Piknik na robu ceste obstajajo tudi stalkerji, ki s površja, na katerem vladajo mutanti, prinašajo dobrine. Valuta v tem podzemnem svetu je naboj za kalašnikovko.
Tekst je bolj realističen in ozemljen roman; fant, ki so mu podtaknili mamila, se po sedmih letih vrne iz zapora, punca ga je medtem zapustila in noče nič slišati o srečanju, vendar jo prav arestantsko še malo nadleguje. Mati je umrla tik pred njegovim prihodom in ga zdaj čaka v pogrebnem zavodu, predvsem pa čaka na denar za pokop, prijatelji, ki jih prosi za posojila, ga na hitro odpravijo. Zato opit vdre v spletni profil policista pod krinko, ki mu je vse skupaj podtaknil in se hoče z njim soočiti, mu postaviti nekaj vprašanj, vendar začneta in nadaljujeta z nožem. Potem pobere njegov telefon – in življenje se mu odpre, dopisuje si z njegovo materjo in zaročenko in očetom, z nadrejenimi in s kriminalci, ki se jim je pod krinko pridružil, v njegovem imenu sklepa posle na lastno roko… Tekst iz naslova je seveda tisti na telefončku, saj ne sme govoriti z nikomer, razen v metroju, ker bi ga prepoznali po glasu, zato teksta, veliko teksta, ureja in dela zdrahe, vse mogoče.
Gluhovski piše o času popolne omreženosti, ko je vse, kar se nam dogaja, shranjeno, urejeno, dostopno. Najprej nam, potem tistim, ki nam odtujijo ali vdrejo v napravo, ne nazadnje tistim, ki poklicno spremljajo zanimive ali nezaželene ali nevarne. Poba, ki se vživlja v policista pod krinko, ki mu je v zameno za napredovanje podtaknil droge, uspe rekonstruirati vse: hierarhijo in odnose v službi, napetosti v intimni zvezi, družinsko umazano perilo, vse je notri, vsi smo notri … Roman Tekst tako govori o tem, da najbolj intimne stvari, fotografije in korespondenco, spomine in pričakovanja nosimo s seboj, s tem pa tvegamo, da se jih kdo polasti in si jih prisvoji. In zapornik, ki je odslužil svoje, bil celo plemenit in ni hotel namočiti kolega v zaporu, zato ga niso spustili na pogojno prostost, se svojih intervencij v svet, ki imajo včasih tudi pogubne posledice, sramuje. Pravzaprav raje nosi posledice svojih dejanj, kot da bi jih naprtil drugim, in v tem se loči od kriminalnega okolja, v katerem se nehote znajde. Hkrati zaporniško subkulturo prepoznava povsod, v očeh policistov, ki ga po drži in pogledu takoj prepoznajo, tudi v predsednikovem govoru, naperjenem proti obrekovalcem Rusije, »je prepoznal veliko besed, ki jih je prvič slišal v ječi«.
Roman Tekst je tudi roman o kriminalnem okolju in stanju v Rusiji oziroma v njeni prestolnici. Fantovo sodelovanje in dopisovanje s krogi policistov pod krinko razkrije, da pravzaprav ni velikih razlik med vpletenimi v kriminal, policisti nimajo nič kaj bolj čistih rok od kriminalcev, korupcija je sistemska in v vrh kriminala sodijo tudi visoki policijski uradniki. Tem ni nič sveto, brezobzirno se zrivajo s položajev, delujejo drug proti drugemu, ves čas zase in svoje premoženjske koristi. Gluhovski prikazuje sodobno rusko družbo kot visoko hierarhizirano, na eni strani so politične in kapitalske elite, ki si lahko privoščijo vse – ženske, avte, droge, vse mogoče svinjarije – na drugi je gnetljiva in občutljiva brezpravna množica, ki je tudi rasno mešana. Moskva je tako polna Tadžikov, ljudi iz province ruske federacije, takšnih, ki jim zlahka podtakneš karkoli in si lahko prepričan, da pravice ne bodo mogli uveljaviti. V tem pogledu je roman Dmitrija Gluhovskega Tekst satira, nič manj črna kot Metro 2033, čeprav se dogaja pri belem dnevu in na površju Moskve, ne v globinah njene podzemne železnice; podzemlje je v Tekstu prisotno drugače, a nič manj nevarno in svareče.
Avtor recenzije: Matej Bogataj
Bere Jure Franko.
Prevedla Lijana Dejak; Maribor: Litera, 2021
Ruskega pripovednika Dmitrija Gluhovskega že poznamo po prevedenem romanu Metro 2033, v katerem, navdahnjen z neomisticizmom v stilu Vladimirja Sorokina ali s fantastiko bratov Strugacki, popisuje, kako se po neimenovani katastrofi svet razleti in je labirint moskovske podzemne železnice v tridesetih letih enaindvajsetega stoletja razpršen na majhne državice. Borijo se in trgujejo med seboj knjižničarji in militanti, neonacisti in neokomunisti, ateistične državice proti verskim diktaturam. Seveda tako kot v znamenitem znanstvenofantastičnem romanu Piknik na robu ceste obstajajo tudi stalkerji, ki s površja, na katerem vladajo mutanti, prinašajo dobrine. Valuta v tem podzemnem svetu je naboj za kalašnikovko.
Tekst je bolj realističen in ozemljen roman; fant, ki so mu podtaknili mamila, se po sedmih letih vrne iz zapora, punca ga je medtem zapustila in noče nič slišati o srečanju, vendar jo prav arestantsko še malo nadleguje. Mati je umrla tik pred njegovim prihodom in ga zdaj čaka v pogrebnem zavodu, predvsem pa čaka na denar za pokop, prijatelji, ki jih prosi za posojila, ga na hitro odpravijo. Zato opit vdre v spletni profil policista pod krinko, ki mu je vse skupaj podtaknil in se hoče z njim soočiti, mu postaviti nekaj vprašanj, vendar začneta in nadaljujeta z nožem. Potem pobere njegov telefon – in življenje se mu odpre, dopisuje si z njegovo materjo in zaročenko in očetom, z nadrejenimi in s kriminalci, ki se jim je pod krinko pridružil, v njegovem imenu sklepa posle na lastno roko… Tekst iz naslova je seveda tisti na telefončku, saj ne sme govoriti z nikomer, razen v metroju, ker bi ga prepoznali po glasu, zato teksta, veliko teksta, ureja in dela zdrahe, vse mogoče.
Gluhovski piše o času popolne omreženosti, ko je vse, kar se nam dogaja, shranjeno, urejeno, dostopno. Najprej nam, potem tistim, ki nam odtujijo ali vdrejo v napravo, ne nazadnje tistim, ki poklicno spremljajo zanimive ali nezaželene ali nevarne. Poba, ki se vživlja v policista pod krinko, ki mu je v zameno za napredovanje podtaknil droge, uspe rekonstruirati vse: hierarhijo in odnose v službi, napetosti v intimni zvezi, družinsko umazano perilo, vse je notri, vsi smo notri … Roman Tekst tako govori o tem, da najbolj intimne stvari, fotografije in korespondenco, spomine in pričakovanja nosimo s seboj, s tem pa tvegamo, da se jih kdo polasti in si jih prisvoji. In zapornik, ki je odslužil svoje, bil celo plemenit in ni hotel namočiti kolega v zaporu, zato ga niso spustili na pogojno prostost, se svojih intervencij v svet, ki imajo včasih tudi pogubne posledice, sramuje. Pravzaprav raje nosi posledice svojih dejanj, kot da bi jih naprtil drugim, in v tem se loči od kriminalnega okolja, v katerem se nehote znajde. Hkrati zaporniško subkulturo prepoznava povsod, v očeh policistov, ki ga po drži in pogledu takoj prepoznajo, tudi v predsednikovem govoru, naperjenem proti obrekovalcem Rusije, »je prepoznal veliko besed, ki jih je prvič slišal v ječi«.
Roman Tekst je tudi roman o kriminalnem okolju in stanju v Rusiji oziroma v njeni prestolnici. Fantovo sodelovanje in dopisovanje s krogi policistov pod krinko razkrije, da pravzaprav ni velikih razlik med vpletenimi v kriminal, policisti nimajo nič kaj bolj čistih rok od kriminalcev, korupcija je sistemska in v vrh kriminala sodijo tudi visoki policijski uradniki. Tem ni nič sveto, brezobzirno se zrivajo s položajev, delujejo drug proti drugemu, ves čas zase in svoje premoženjske koristi. Gluhovski prikazuje sodobno rusko družbo kot visoko hierarhizirano, na eni strani so politične in kapitalske elite, ki si lahko privoščijo vse – ženske, avte, droge, vse mogoče svinjarije – na drugi je gnetljiva in občutljiva brezpravna množica, ki je tudi rasno mešana. Moskva je tako polna Tadžikov, ljudi iz province ruske federacije, takšnih, ki jim zlahka podtakneš karkoli in si lahko prepričan, da pravice ne bodo mogli uveljaviti. V tem pogledu je roman Dmitrija Gluhovskega Tekst satira, nič manj črna kot Metro 2033, čeprav se dogaja pri belem dnevu in na površju Moskve, ne v globinah njene podzemne železnice; podzemlje je v Tekstu prisotno drugače, a nič manj nevarno in svareče.
Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Aleksander Golja.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja.
POŽIGALCI Po igri Maxa Frischa Dobrnik in požigalci Naslov izvirnika: Biedermann und die Brandstifter Krstna uprizoritev priredbe AVTOR PRIREDBE, REŽISER IN SCENOGRAF: Jan Krmelj PREVAJALKA: Maila Golob DRAMATURGINJA: Eva Kraševec LEKTORICA: Tatjana Stanič KOSTUMOGRAFINJA: Špela Ema Veble AVTOR GLASBE: Luka Ipavec OBLIKOVALEC SVETLOBE: Borut Bučinel IGRAJO: Saša Tabaković - Dobrnik Iva Babić – Betka Benjamin Krnetić – Pepe Uroš Fürst – Vili Nina Valič – Ana Matija Rozman - Dr. Fil in Policaj Napoved: S premiero in krstno izvedbo igre Požigalci se je začela nova gledališka sezona v ljubljanski Drami. Besedilo je po igri švicarskega dramatika Maxa Frischa priredil Jan Krmelj – tudi režiser in scenograf predstave. Frischevo dramo z naslovom Dobrnik in požigalci je prevedla Maila Golob, dramaturginja je bila Eva Kraševec. Premiero na velikem odru Drame si je ogledala Tadeja Krečič:
Drama SNG Maribor, Burgteater Dunaj, Jugoslovensko dramsko pozorište Beograd, Cankarjev dom Ljubljana / premiera 24. 09. 2021 Režija: Janez Pipan Scenograf: Marko Japelj Avtorica videa: Vesna Krebs Kostumograf: Leo Kulaš Skladatelj in izvajalec scenske glasbe: Milko Lazar Korepetitor in avtor glasbenih priredb: Robert Mraček Oblikovalec svetlobe: Andrej Hajdinjak Oblikovalec odrskega giba in borilnih veščin: Sergio Moga Lektorica: Metka Damjan Prevajalca romana v nemški jezik: Klaus Detlef Olof in Daniela Kocmut Prevajalka romana v srbski jezik: Ana Ristović Prevajalki na vajah za nemški jezik: Barbara Lečnik in Tjaša Šket Prevajalka pesmi Počiva jezero v tihoti v španski jezik: Mojca Medvedšek Asistent režije: Žiga Hren (študent AGRFT) Asistentka kostumografa: Lara Kulaš Asistent skladatelja: Marjan Peternel Za potrebe uprizoritve sta prevod priredila: Klaus Detlef Olof in Daniela Kocmut Zasedba: Nataša Matjašec Rošker, Blaž Dolenc, Milan Marić, Nebojša Ljubišić, Milena Zupančič, Davor Herga, Daniel Jesch, Mateja Pucko, Matevž Biber, Vladimir Vlaškalić, Mirjana Šajinović, Anže Krajnc, Irena Varga, Ivica Knez, Robert Mraček, Matija Stipanič, Alfonz Kodrič, Kristijan Ostanek, Nejc Ropret, Petja Labović, Mojca Simonič, Dane Radulović, Matjaž Kaučič, Žan Pečnik Predstava To noč sem jo videl je velika mednarodna koprodukcija, ki na odru v treh jezikih obudi sodobno klasiko, istoimenski roman Draga Jančarja. Jančarjev svet je odrsko priredil režiser Janez Pipan, zožil ga je na pet pripovednih perspektiv, ki skupaj sestavljajo zgodbo Veronike Zarnik oziroma slikajo zgodovinski portret nedolžnih življenj v kolesju zgodovine. Predstavo v mariborski Drami si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: Peter Giodani
Slovensko mladinsko gledališče sezono začenja s farsično uprizoritvijo Norišnica d.o.o. Po besedilu Joeja Ortona jo je režiral Vito Taufer, ki je v premišljenem zasledovanju totalnosti gledališča zbližal oder in gledalce. foto: Ivian Kan Mujezinović
V Lutkovnem gledališču Ljubljana so sinoči premierno uprizorili senčno predstavo z naslovom Moj dedek je bil češnjevo drevo italijanske avtorice Angele Nanetti, medtem ko je gledališka priredba nastala v režiji italijanskega režiserja Fabrizia Montecchija.
Avtorica recenzije: Nada Breznik Bereta Barbara Zupan in Ivan Lotrič.
Neveljaven email naslov