Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtor recenzije: Matej Bogataj
Bere Jure Franko.
Prevedla Lijana Dejak; Maribor: Litera, 2021
Ruskega pripovednika Dmitrija Gluhovskega že poznamo po prevedenem romanu Metro 2033, v katerem, navdahnjen z neomisticizmom v stilu Vladimirja Sorokina ali s fantastiko bratov Strugacki, popisuje, kako se po neimenovani katastrofi svet razleti in je labirint moskovske podzemne železnice v tridesetih letih enaindvajsetega stoletja razpršen na majhne državice. Borijo se in trgujejo med seboj knjižničarji in militanti, neonacisti in neokomunisti, ateistične državice proti verskim diktaturam. Seveda tako kot v znamenitem znanstvenofantastičnem romanu Piknik na robu ceste obstajajo tudi stalkerji, ki s površja, na katerem vladajo mutanti, prinašajo dobrine. Valuta v tem podzemnem svetu je naboj za kalašnikovko.
Tekst je bolj realističen in ozemljen roman; fant, ki so mu podtaknili mamila, se po sedmih letih vrne iz zapora, punca ga je medtem zapustila in noče nič slišati o srečanju, vendar jo prav arestantsko še malo nadleguje. Mati je umrla tik pred njegovim prihodom in ga zdaj čaka v pogrebnem zavodu, predvsem pa čaka na denar za pokop, prijatelji, ki jih prosi za posojila, ga na hitro odpravijo. Zato opit vdre v spletni profil policista pod krinko, ki mu je vse skupaj podtaknil in se hoče z njim soočiti, mu postaviti nekaj vprašanj, vendar začneta in nadaljujeta z nožem. Potem pobere njegov telefon – in življenje se mu odpre, dopisuje si z njegovo materjo in zaročenko in očetom, z nadrejenimi in s kriminalci, ki se jim je pod krinko pridružil, v njegovem imenu sklepa posle na lastno roko… Tekst iz naslova je seveda tisti na telefončku, saj ne sme govoriti z nikomer, razen v metroju, ker bi ga prepoznali po glasu, zato teksta, veliko teksta, ureja in dela zdrahe, vse mogoče.
Gluhovski piše o času popolne omreženosti, ko je vse, kar se nam dogaja, shranjeno, urejeno, dostopno. Najprej nam, potem tistim, ki nam odtujijo ali vdrejo v napravo, ne nazadnje tistim, ki poklicno spremljajo zanimive ali nezaželene ali nevarne. Poba, ki se vživlja v policista pod krinko, ki mu je v zameno za napredovanje podtaknil droge, uspe rekonstruirati vse: hierarhijo in odnose v službi, napetosti v intimni zvezi, družinsko umazano perilo, vse je notri, vsi smo notri … Roman Tekst tako govori o tem, da najbolj intimne stvari, fotografije in korespondenco, spomine in pričakovanja nosimo s seboj, s tem pa tvegamo, da se jih kdo polasti in si jih prisvoji. In zapornik, ki je odslužil svoje, bil celo plemenit in ni hotel namočiti kolega v zaporu, zato ga niso spustili na pogojno prostost, se svojih intervencij v svet, ki imajo včasih tudi pogubne posledice, sramuje. Pravzaprav raje nosi posledice svojih dejanj, kot da bi jih naprtil drugim, in v tem se loči od kriminalnega okolja, v katerem se nehote znajde. Hkrati zaporniško subkulturo prepoznava povsod, v očeh policistov, ki ga po drži in pogledu takoj prepoznajo, tudi v predsednikovem govoru, naperjenem proti obrekovalcem Rusije, »je prepoznal veliko besed, ki jih je prvič slišal v ječi«.
Roman Tekst je tudi roman o kriminalnem okolju in stanju v Rusiji oziroma v njeni prestolnici. Fantovo sodelovanje in dopisovanje s krogi policistov pod krinko razkrije, da pravzaprav ni velikih razlik med vpletenimi v kriminal, policisti nimajo nič kaj bolj čistih rok od kriminalcev, korupcija je sistemska in v vrh kriminala sodijo tudi visoki policijski uradniki. Tem ni nič sveto, brezobzirno se zrivajo s položajev, delujejo drug proti drugemu, ves čas zase in svoje premoženjske koristi. Gluhovski prikazuje sodobno rusko družbo kot visoko hierarhizirano, na eni strani so politične in kapitalske elite, ki si lahko privoščijo vse – ženske, avte, droge, vse mogoče svinjarije – na drugi je gnetljiva in občutljiva brezpravna množica, ki je tudi rasno mešana. Moskva je tako polna Tadžikov, ljudi iz province ruske federacije, takšnih, ki jim zlahka podtakneš karkoli in si lahko prepričan, da pravice ne bodo mogli uveljaviti. V tem pogledu je roman Dmitrija Gluhovskega Tekst satira, nič manj črna kot Metro 2033, čeprav se dogaja pri belem dnevu in na površju Moskve, ne v globinah njene podzemne železnice; podzemlje je v Tekstu prisotno drugače, a nič manj nevarno in svareče.
Avtor recenzije: Matej Bogataj
Bere Jure Franko.
Prevedla Lijana Dejak; Maribor: Litera, 2021
Ruskega pripovednika Dmitrija Gluhovskega že poznamo po prevedenem romanu Metro 2033, v katerem, navdahnjen z neomisticizmom v stilu Vladimirja Sorokina ali s fantastiko bratov Strugacki, popisuje, kako se po neimenovani katastrofi svet razleti in je labirint moskovske podzemne železnice v tridesetih letih enaindvajsetega stoletja razpršen na majhne državice. Borijo se in trgujejo med seboj knjižničarji in militanti, neonacisti in neokomunisti, ateistične državice proti verskim diktaturam. Seveda tako kot v znamenitem znanstvenofantastičnem romanu Piknik na robu ceste obstajajo tudi stalkerji, ki s površja, na katerem vladajo mutanti, prinašajo dobrine. Valuta v tem podzemnem svetu je naboj za kalašnikovko.
Tekst je bolj realističen in ozemljen roman; fant, ki so mu podtaknili mamila, se po sedmih letih vrne iz zapora, punca ga je medtem zapustila in noče nič slišati o srečanju, vendar jo prav arestantsko še malo nadleguje. Mati je umrla tik pred njegovim prihodom in ga zdaj čaka v pogrebnem zavodu, predvsem pa čaka na denar za pokop, prijatelji, ki jih prosi za posojila, ga na hitro odpravijo. Zato opit vdre v spletni profil policista pod krinko, ki mu je vse skupaj podtaknil in se hoče z njim soočiti, mu postaviti nekaj vprašanj, vendar začneta in nadaljujeta z nožem. Potem pobere njegov telefon – in življenje se mu odpre, dopisuje si z njegovo materjo in zaročenko in očetom, z nadrejenimi in s kriminalci, ki se jim je pod krinko pridružil, v njegovem imenu sklepa posle na lastno roko… Tekst iz naslova je seveda tisti na telefončku, saj ne sme govoriti z nikomer, razen v metroju, ker bi ga prepoznali po glasu, zato teksta, veliko teksta, ureja in dela zdrahe, vse mogoče.
Gluhovski piše o času popolne omreženosti, ko je vse, kar se nam dogaja, shranjeno, urejeno, dostopno. Najprej nam, potem tistim, ki nam odtujijo ali vdrejo v napravo, ne nazadnje tistim, ki poklicno spremljajo zanimive ali nezaželene ali nevarne. Poba, ki se vživlja v policista pod krinko, ki mu je v zameno za napredovanje podtaknil droge, uspe rekonstruirati vse: hierarhijo in odnose v službi, napetosti v intimni zvezi, družinsko umazano perilo, vse je notri, vsi smo notri … Roman Tekst tako govori o tem, da najbolj intimne stvari, fotografije in korespondenco, spomine in pričakovanja nosimo s seboj, s tem pa tvegamo, da se jih kdo polasti in si jih prisvoji. In zapornik, ki je odslužil svoje, bil celo plemenit in ni hotel namočiti kolega v zaporu, zato ga niso spustili na pogojno prostost, se svojih intervencij v svet, ki imajo včasih tudi pogubne posledice, sramuje. Pravzaprav raje nosi posledice svojih dejanj, kot da bi jih naprtil drugim, in v tem se loči od kriminalnega okolja, v katerem se nehote znajde. Hkrati zaporniško subkulturo prepoznava povsod, v očeh policistov, ki ga po drži in pogledu takoj prepoznajo, tudi v predsednikovem govoru, naperjenem proti obrekovalcem Rusije, »je prepoznal veliko besed, ki jih je prvič slišal v ječi«.
Roman Tekst je tudi roman o kriminalnem okolju in stanju v Rusiji oziroma v njeni prestolnici. Fantovo sodelovanje in dopisovanje s krogi policistov pod krinko razkrije, da pravzaprav ni velikih razlik med vpletenimi v kriminal, policisti nimajo nič kaj bolj čistih rok od kriminalcev, korupcija je sistemska in v vrh kriminala sodijo tudi visoki policijski uradniki. Tem ni nič sveto, brezobzirno se zrivajo s položajev, delujejo drug proti drugemu, ves čas zase in svoje premoženjske koristi. Gluhovski prikazuje sodobno rusko družbo kot visoko hierarhizirano, na eni strani so politične in kapitalske elite, ki si lahko privoščijo vse – ženske, avte, droge, vse mogoče svinjarije – na drugi je gnetljiva in občutljiva brezpravna množica, ki je tudi rasno mešana. Moskva je tako polna Tadžikov, ljudi iz province ruske federacije, takšnih, ki jim zlahka podtakneš karkoli in si lahko prepričan, da pravice ne bodo mogli uveljaviti. V tem pogledu je roman Dmitrija Gluhovskega Tekst satira, nič manj črna kot Metro 2033, čeprav se dogaja pri belem dnevu in na površju Moskve, ne v globinah njene podzemne železnice; podzemlje je v Tekstu prisotno drugače, a nič manj nevarno in svareče.
Na odru Slovenskega narodnega gledališča Maribor je bila premiera drame Prividi kačjega pastirja. Besedilo zanjo je prispevala Mirjana Medojevič, ki je navdih našla v poljudnem delu Milene Mikalavčič Ogenj, rit in kače niso za igrače. Predstavo, s katero SNG Maribor odpira novo sezono je režiral Daniel Day Škufca, ki je tudi avtor scenografije. Obenem je to njegov režiserski debi in slovo igralca Miloša Battelina za katerega je bila to zadnja predstava pred upokojitvijo. Poleg njega igrajo še Minca Lorenci, Zvezdana Novakovič, Mateja Pucko in Žan Koprivnik.
Na odru Lutkovnega gledališča Maribor je bila premierno prikazana avtorska predstava za otroke Bimberli. Predstava, ki sta jo zasnovala Rok Predin in Andrej Predin, prvi se podpisuje kot režiser in avtor likovne podobe, drugi kot avtor dramatizacije, pripoveduje o prikupnih, magičnih bitjih, ki jih večina pozna tudi kot namišljene prijatelje. Dramaturško je predstavo zasnovala Tanja Lužar, igrajo Metka Jurc, Dunja Zupanec, Miha Bezeljak in Gregor Prah.
Mala drama SNG Drama v Ljubljani Matjaž Zupančič: Nova rasa, krstna izvedba premiera: 25. 9. 2020 Režiser: Matjaž Zupančič Dramaturgija: Darja Dominkuš Scenografinja Janja Korun Kostumografinja Bjanka Adžić Ursulov Koreografinja Sinja Ožbolt Oblikovalec zvoka Vanja Novak Oblikovalec luči Andrej Hajdinjak Lektor Jože Faganel Študijsko sta pri uprizoritvi sodelovala še asistent režiserja Bor Ravbar in asistentka dramaturginje Zala Norčič. igrajo: Bojan Emeršič, Jurij Zrnec, Saša Tabaković, Barbara Cerar in Gregor Baković scenografinja Janja Korun, kostumografinja Bjanka Adžić Ursulov, koreografinja Sinja Ožbolt, oblikovalec zvoka Vanja Novak, oblikovalec luči Andrej Hajdinjak, lektor Jože Faganel, študijsko pa sta pri uprizoritvi sodelovala še asistent režiserja Bor Ravbar in asistentka dramaturginje Zala Norčič. NAPOVED: Tako kot marsikatero nastajajočo predstavo, je epidemija spomladi prekinila študij drame Nova rasa Matjaža Zupančiča, dramatika, režiserja in profesorja na akademiji. Premiera se je zato premaknila na sinočnji večer. Na odru Male drame je bilo besedilo krstno uprizorjeno pod avtorjevim režijskim vodstvom in ob dramaturgiji Darje Dominkuš. Zupančič postavlja fokus igre na konec druge svetovne vojne, osrednji figuri sta prijatelja Viktor Karlstein in Hitler. Na premieri je bila Tadeja Krečič.
Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta: Lidija Hartman in Jure Franko.
Celjsko gledališče je otvorilo svojo jubilejno, sedemdeseto, sezono s komedijo enega največkrat prevedenih in uprizarjanih sodobnih nemških dramatikov: Lutza Hübnerja, z naslovom MARJETKA, STRAN 89. Premiero si je ogledala Vilma Štritof. Lutz Hübner: MARJETKA, STRAN 89 Prevajalec Darko Čuden Režiser Andrej Jus Dramaturginja Ana Obreza Scenografka Urša Vidic Kostumograf Andrej Vrhovnik Avtorica glasbe Polona Janežič Lektor Jože Volk Oblikovalci svetlobe Andrej Jus, Urša Vidic, Denis Kresnik Igrajo Renato Jenček Živa Selan Luka Bokšan Premieri 16. in 18. septembra 2020
Potential States Moment, Gledališče Glej, Ballhaus Ost / premiera 18.09.2020 Koncept: Eva Nina Lampič in Beliban zu Stolberg Zasnova in izvedba: Barbara Kukovec (Maribor, Ljubljana), Eva Nina Lampič, Beliban zu Stolberg, Linda Vaher (Berlin) Scenografija in dokumentacija: Dani Modrej Oblikovanje zvoka: Aleš Zorec Dramaturško svetovanje: Fabian Löwenbrück Produkcija: Nika Bezeljak (Moment), Barbara Poček (Gledališče Glej), Tina Pfurr (Ballhaus Ost) Izvršna produkcija: Anna Mareike Holtz (ehrliche arbeit) Podpora: Ministrstvo za kulturo RS, Mestna občina Maribor, Mestna občina Ljubljana, Fundacija Robert Bosch (Nemčija) Sinoči so na Intimnem odru premierno izvedli predstavo Potential States, ki tematizira Jugoslavijo in Kurdistan, hkrati pa zgodovinske vzorce in značilnosti obeh držav vpleta tudi v uprizoritveni dogodek. Gre za koprodukcijo mariborskega Momenta, Gledališča Glej in berlinskega Ballhaus Osta, ki jo bodo prihodnji teden premierno predstavili še v Ljubljani, oktobra pa tudi v Berlinu. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: Dani Modrej
Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Bernard Stramič.
Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta: Renato Horvat in Barbara Zupan.
Oče Romuald/Lovrenc Marušič: Škofjeloški pasijon Koprodukcija Prešernovega gledališča Kranj in Mestnega gledališča Ptuj Premieri: 10.septembra 2020 Prešernovo gledališče Kranj; 24. oktobra 2020 Mestno gledališče Ptuj Koprodukcija z Mestnim gledališčem Ptuj Režiser: Jernej Lorenci Dramaturg: Matic Starina Koreograf in asistent režiserja: Gregor Luštek Scenograf: Branko Hojnik Kostumografka: Belinda Radulović Skladatelj: Branko Rožman Lektorica: Maja Cerar Oblikovalec svetlobe: Borut Bučinel Oblikovalec maske: Matej Pajntar Inspicient in rekviziter: Ciril Roblek Šepetalka: Judita Polak Igrajo: Darja Reichman Blaž Setnikar Miha Rodman Doroteja Nadrah k. g. Miranda Trnjanin k. g. Gregor Zorc k. g. Pesem 'Oljsko goro tiha noč pokriva' na posnetku poje Pipa Lorenci
Neveljaven email naslov