Avtorica recenzije: Ana Lorger Bere Barbara Zupan.

Prevedla Nina Habjan Villarreal in Domen Kavčič; Ljubljana: Beletrina 2022

Mieko Kawakami v romanu Vsa moja poletja v središče postavlja vprašanje reproduktivne vloge žensk v še vedno patriarhalni, a tehnološko razviti Japonski. Tematiko umetne oploditve prepleta s problemi klasične družinske celice v odtujeni kapitalistični sodobnosti. Ta je zaznamovana z družbenimi omrežji, tehnološkim napredkom, visoko gospodarsko rastjo in velikim razkorakom med revnim in bogatim slojem prebivalstva. Zgodbe žensk, ne glede na to, iz katerega družbenega razreda prihajajo, so zaznamovane z razočaranjem nad moškimi, prenekatere pretepene, ponižane in zlorabljane že od malih nog.

Glavna junakinja Natsuko Natsume pripoved začne leta 2008, na dan ko jo v Tokiu obiščeta sestra in nečakinja. Njeni spomini na otroštvo nam pred očmi izrišejo nasilnega očeta alkoholika, tipiziran lik odsotnega in agresivnega moškega pa se v romanu ves čas pojavlja. Pisateljica se osredotoča na razmerja med ženskami. Prvoosebna pripovedovalka nam pred očmi slika kompleksnost sestrskega odnosa ter odnosa med materjo in najstniško hčerjo. Pripoved odpira vprašanje lepotnih idealov in razvijanja telesa dekleta v puberteti ter že nastavi motiv žensk samohranilk. Ta se v drugem delu temeljiteje razvija. Odsotnost moških v romanu žari z vedno istega praznega mesta, zgodbe žensk pa se okoli njih sestavljajo, vznikajo in ugašajo ter v iskanju lastne izpopolnitve ves čas plavajo med delom in družino.

Prvi del romana je nastal kot samostojna novela, s katero je Kawakami zaslovela, pozneje pa jo je nadgradila v roman. V drugem delu romana se zato prvi del bere kakor odmev, ki prikliče vzporednice in spomine na njeno sestro in otroštvo. Čas dogajanja je prestavljen osem let pozneje, zavzema veliko več prostora in se v celoti osredotoča na življenje osemintridesetletne Natsume. Pisateljica, ki bi za novi roman sicer morala raziskovati jakuze, se postopoma poglablja v raziskovanje umetne oploditve, problema samskih žensk in rojevanja otrok. Natsume, ki sprva deluje kot obris, se pred nami postopoma izriše v celostni ženski jaz, odnosi, ki jih plete v romanu, pa se prav tako poglabljajo. Sprva se zdi, da so vsi odnosi v romanu prepredeni z distanco in da se ljudje srečujejo kakor vase zaprte kapsule v času in prostoru. S subtilnim valovanjem pripovedi se osebe postopoma odpirajo in odnosi se poglabljajo, vprašanje umetne oploditve samskih žensk pa vse bolj stopa v ospredje. Kar se je prej zdelo zgolj Natsumijina radovednost, se prelevi v strah pred starostjo, samoto in v tesnobo. Odtujenost in manko skupnosti se zdita ključna razloga za njeno željo po otroku.

Kljub feminističnim gibanjem na Japonskem, ki so ženskam izbojevala volilno pravico in možnost svobodne vključitve na trg dela, je biti samska ženska samohranilka pojav, ki zahteva redefinicijo koncepta družine. Sodobnost se znajde na razpotju, kjer družba ženskam omogoča kariero, a jih zasužnjuje z reproduktivnim skrbstvenim delom in vztraja pri svojih tradicionalnih vzorcih. Glavna junakinja s svojo intimno zgodbo izraža trk tega družbeno-zgodovinskega konflikta.

Mesta, ženske in njihovo medsebojno prepletanje valovijo v skrajno natančnem popisovanju krajev in notranjega sveta Natsume, ki se ves čas pogovarja s prijateljicami in sodelavkami. Opisi občutij se gibljejo na površini in postopoma luščijo protagonistkino notranjost. Kraj nasilja in bolečine v romanu predstavlja tradicionalna družina, njen izvor je patriarhat, strukturno zapisan tako v moškemu kot tudi v ženski. Zdi se, da roman v svojem podtonu želi priznati, da patriarhata pač ne bomo izkoreninili, spremenimo pa lahko koncept družine. In na ta način morda nekoč na vrsto pride še patriarhat. Na meta ravni pa so Vsa moja poletja roman o nastajanju romana, saj protagonistka z njegovo zadnjo črko rodi zgodbo, ki smo jo pravkar prebrali.