Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Pomlad bo rodovitna - Mariborski umetniki z baletoma Svatba in Posvetitev pomladi znova navdušili

14.04.2022

Pretekli petek je SNG Maribor s predstavo Svatba in Posvetitev pomladi navdušil domače občinstvo, ki je umetnike nagradilo s stoječimi ovacijami. Po tridesetih letih uspešnega delovanja na slovenski baletni sceni in številnih mednarodnih uspehih koreograf in umetniški vodja mariborskega baleta Edward Clug znova dokazuje, da je v vrhunski ustvarjalni kondiciji. S svojo značilno, zelo zgovorno gibalno govorico in izbiro močnih, simbolnih vsebin, ki izvirajo iz ruske folklore, je občinstvu ponudil čustveno prepričljivo in vsebinsko pomenljivo baletno predstavo. V izvedbo je vključil tudi zbor s solisti orkestra SNG Maribor, ki je baletno suito Pomladno obredje pod vodstvom Simona Krečiča izvedel premierno.

Mariborski umetniki z baletoma Svatba in Posvetitev pomladi znova navdušili

Pretekli petek je SNG Maribor s predstavo Svatba in Posvetitev pomladi navdušil domače občinstvo, ki je umetnike nagradilo s stoječimi ovacijami. Po tridesetih letih uspešnega delovanja na slovenski baletni sceni in številnih mednarodnih uspehih koreograf in umetniški vodja mariborskega baleta Edward Clug znova dokazuje, da je v vrhunski ustvarjalni kondiciji. S svojo značilno, zelo zgovorno gibalno govorico in izbiro močnih, simbolnih vsebin, ki izvirajo iz ruske folklore, je občinstvu ponudil čustveno prepričljivo in vsebinsko pomenljivo baletno predstavo. V izvedbo je vključil tudi zbor s solisti orkestra SNG Maribor, ki je baletno suito Pomladno obredje pod vodstvom Simona Krečiča izvedel premierno.

Balet Posvetitev pomladi (oziroma Pomladno obredje), s katerim se je Clug poklonil koreografu Vaclavu Nižinskemu, je po desetih letih izkušenj in dozorevanja ponovno osupnil z brutalnostjo in neposrednostjo. Telesa plesalcev, razgaljena v vsej svoji prvinskosti, so dihala v ritmu zapletene ritmične sheme, ki jo je narekovala glasba in brez kančka poetičnosti poustvarila poganski ritual žrtvovanja device. Gre za motiv iz legende predkrščanske Rusije o človeškem žrtvovanju v poklon pomladnemu božanstvu, da bi se povečala rodovitnost zemlje. Navdih za glasbeno delo je skladatelj Igor Stravinski dobil, ko je zaključeval balet Ognjeni ptič in svojo vizijo dekleta, ki v poganskem ritualu pleše do smrti, zaupal Nicholasu Roerichu, scenografu in kostumografu Ruskega baleta, enega najvplivnejših baletnih ansamblov 20. stoletja, ki ga je ustanovil umetnostni kritik in baletni impresarij Sergej Djagilev. Ob njegovi podpori in po uspehu baletov Petruška in Ognjeni ptič, je Stravinski ustvaril Pomladno obredje, ki je pravzaprav njuna logična posledica, z njim pa je ostal zvest tudi svoji dediščini, saj je snov prav tako črpal iz slovanske folklore. Djagilev je koreografijo za balet, premiero je doživel leta 1913 v Parizu, zaupal Nižinskemu, ki je s svojim delom doprinesel k burnemu odzivu občinstva in kritikov, saj so predstavo preimenovali v Pomladni masaker – glasbo so označili za navaden hrup, ples pa za grdo parodijo klasičnega baleta. Clug svojo koreografijo doživlja kot poklon Nižinskemu in njegovemu razvpitemu neuspehu ob pariški premieri, saj prav ta, izvirna koreografija danes velja za prelomnico v zgodovini plesne umetnosti, saj od prve postavitve do danes lahko prav skoznjo spremljamo evolucijo plesa v 20. stoletju.  In če je Roerich v praizvedbi plesalce oblekel v indijanske kostume, so v Clugovi različici, v kostumografiji Lea Kulaša, pred nami razgaljena telesa plesalcev, ki na ta način pomembno soustvarjajo končni učinek prvinskosti in same brutalnosti motiva žrtvovanja. Prav ta neposrednost in goli prikaz tega krutega in v svojem bistvu izprijenega rituala je najbolj glasen in hkrati najbolj impresiven element Clugove koreografije, ki sicer izhaja iz koreografskih stvaritev Maurica Béjarta in Pine Bausch, ki sta v zgodovini postavitev baleta Pomladno obredje uvedla novo narečje gibalnega jezika in z njim vplivala na nadaljne postavitve. Kot pove Clug ...

Po teh ključnih elementih plesa sem želel v 21. stoletju najti nek nov način interpretacije in menim, da nam je z elementom vode to tudi uspelo. Sami postavitvi smo tako dodali neko dodatno dimenzijo in predstava je ravno zaradi tega postala prepoznavna, kot drugačna od ostalih interpretacij in v zadnjih desetih letih zato tudi zelo popularna.

Element vode, še pojasni Clug, se je ponujal sam, saj gre vendarle za pomladni ritual, v katerem voda predstavlja ne samo očiščevanje zime, temveč tudi čaščenje pomladi in zemlje. Z uporabo vode je koreograf dosegel izjemno močan učinek, ki intenziven gibalni stroj nekoliko ohladi ter na simbolni ravni doda smisel celotnemu obredu. Ikonografija starodavne ruske legende v mariborski izvedbi baleta Posvetitev pomladi ostaja zgolj v sledeh, kot redukcija etnografskih simbolov V dolgih pletenih kitah in rdečih ličnicah deklet ter moških brad, ki sta spolna simbola moškega in ženske. Brade so tokrat sicer umanjkale, kar je lahko tudi posledica desetletnega zorenja in bogatega življenja predstave saj, kot pojasni Clug

Kar je zanimivo sem to predstavo skupaj s svojimi asistenti postavil tudi za druge baletne ansambe, torej z drugimi plesalci, ki imajo druge osebnosti in to tudi odnose v sami predstavi spremeni. In ravno te izkušnje, ki smo jih nabrali drugod smo uvedli v to našo verzijo tako da je skozi nek naraven proces predstava rasla in našla svoje mesto v zgodovini uprizarjanj tega baleta (on reče Posvetitev pomladi nasploh).

Skozi podobo šestih mladeničev in  prav toliko deklet v žrtvenem ritualu so plesalci mariborskega baletnega ansambla gledalcu izvrstno prikazali močno evolucijo čustev - od začetne vznesenosti skozi dvom, paniko in strah razvije v nestrpnost in krvoločnost, ki jo abruptno prekine šele smrt Izbrane. V tej vlogi je bila Evgenija Kóškina, kljub mestoma pomanjkljivi podpori soplesalcev, izjemno prepričljiva.

Večer pa je otvoril vsebinsko soroden doživljajski antipód, balet Svatba, ki je bil pretekli teden v Mariboru izveden premierno. Ta po besedah koreografa predstavlja logični korak naprej v smislu raziskovanja istoimenske baletne glasbe Stravinskega in njene scenske uprizoritve iz leta 1923. Praizvedbo je koreografirala Bronislava Nižinska, Vaclavova sestra. Clug je, kot pravi, namerno sledil izvirnemu libretu in glasbi, ki zelo slikovito narekuje dogajanje in ne dopušča veliko prostora za stranpoti. O povezavi med obemi baletnimi delu Clug pove...

»Snov, ki privlači protagoniste obeh del na vsebinski ravni je nekakšna primarna sila, ki poganja mehanizem družbe v ritualu. Na eni strani imamo ritual poroke v Svatbi ter na drugi ritual žrtvovanja v Posvetitvi pomladi. Zadnji, ultimativni korak je v obeh primerih neizogiben a hkrati usodno privlačen.«

Balet Svatba, z opisnim podnaslovom »koreografirani prizori z glasbo in petjem«, ki ga je Stravinski prav tako posvetil Djagilevu in Ruskemu baletu, se naslanja na ljudske pesmi in svatovska besedila iz južnega in zahodnega dela Rusije. Tako kot glasbeno izročilo, tudi Clugova koreografija izhaja iz tradicionalne ruske kulture in ustvarja okvir za plesno naracijo vnaprej dogovorjene poroke. Sama struktura baleta, ki se v zvočnem smislu opira na izrazito ritmičnost in poudarjen mehanicizem tolkal, je dvodelna in jo zaznamujejo štirje prizori, kjer se skozi ples nanizajo različni deli rituala. Če se na začetku ženin in nevesta pred občestvom svojih družin počutita kot žrtvi, sledi sprva plaho a nato igrivo spoznavanje. Ob živahni spremljavi in spodbujanju svatov pa se z naraščajočo intenziteto začne strast sproščati. Kaotičnost usodnega obreda se konča v umirjenem in melodičnem spevu dveh duš, ki se voljno predata svoji usodi. V mladoporočenca sta se izvrstno vživela Monja Obrúl in Tamáš Darái, ki sta tudi tehnično blestela medtem, ko je svatovski zbor kljub sami kakofonski zasnovi koreografije mestoma deloval neusklajeno. Scenografija Marka Japlja in kostumografija Lea Kulaša pa pričata o tem, da so s koreografom dobro uigrana ekipa, ki ustvarja vizualno in gibalno zelo zgovorne predstave.

Izvajalsko zahtevno glasbo Igorja Stravinskega, ki ima za izhodišče naključno sestavljene kratke odlomke iz ljudskih svatovskih besedil in melodij, je Clug uspešno prevedel v gib in kljub zgoščeni gibalni povédi bogastvu glasbenega dela pustil dovolj prostora. Dobro pripravljene glasbenike je skozi izvedbo, ki sledi izvirni partituri vodil umetniški vodja Simon Krečič.

»Gre za dve kultni kompoziciji iz literature 20. stoletja. Posvetitev pomladi je skladba, ki je spremenila potek glasbene zgodovine in jo v Mariboru izvajamo prvič. Lahko rečem, da smo sedaj razvili in pomladili orkester do te mere, da lahko damo to delo, s pokončno glavo, na repertoar. Zato sem bil vesel povabila baletnega dela naše hiše, da se lotimo teh dveh kompozicij, ker menim, da bosta pripomogli k umetniški rasti vseh naših ansamblov. Pri predstavah namreč poleg plesalcev  sodeluje celoten orkester, zbor, solisti, tolkalci in štirje pianisti tako da je to na nek način prerez našega celotnega dela.«

Prav to sodelovanje in prikaz svojega dela so mariborski umetniki uspešno predstavili svoji publiki, ki jih nedvomno izjemno ceni in jih je tudi tokrat nagradila s stoječimi ovacijami. V svetu, ki drvi v vedno večjo razdvojenost in izključevalnost so prav vključevanje, spodbuda in podpora izraz upanja, da rodovitnost ostaja in vse žrtve niso bile zaman.


Ocene

1944 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Pomlad bo rodovitna - Mariborski umetniki z baletoma Svatba in Posvetitev pomladi znova navdušili

14.04.2022

Pretekli petek je SNG Maribor s predstavo Svatba in Posvetitev pomladi navdušil domače občinstvo, ki je umetnike nagradilo s stoječimi ovacijami. Po tridesetih letih uspešnega delovanja na slovenski baletni sceni in številnih mednarodnih uspehih koreograf in umetniški vodja mariborskega baleta Edward Clug znova dokazuje, da je v vrhunski ustvarjalni kondiciji. S svojo značilno, zelo zgovorno gibalno govorico in izbiro močnih, simbolnih vsebin, ki izvirajo iz ruske folklore, je občinstvu ponudil čustveno prepričljivo in vsebinsko pomenljivo baletno predstavo. V izvedbo je vključil tudi zbor s solisti orkestra SNG Maribor, ki je baletno suito Pomladno obredje pod vodstvom Simona Krečiča izvedel premierno.

Mariborski umetniki z baletoma Svatba in Posvetitev pomladi znova navdušili

Pretekli petek je SNG Maribor s predstavo Svatba in Posvetitev pomladi navdušil domače občinstvo, ki je umetnike nagradilo s stoječimi ovacijami. Po tridesetih letih uspešnega delovanja na slovenski baletni sceni in številnih mednarodnih uspehih koreograf in umetniški vodja mariborskega baleta Edward Clug znova dokazuje, da je v vrhunski ustvarjalni kondiciji. S svojo značilno, zelo zgovorno gibalno govorico in izbiro močnih, simbolnih vsebin, ki izvirajo iz ruske folklore, je občinstvu ponudil čustveno prepričljivo in vsebinsko pomenljivo baletno predstavo. V izvedbo je vključil tudi zbor s solisti orkestra SNG Maribor, ki je baletno suito Pomladno obredje pod vodstvom Simona Krečiča izvedel premierno.

Balet Posvetitev pomladi (oziroma Pomladno obredje), s katerim se je Clug poklonil koreografu Vaclavu Nižinskemu, je po desetih letih izkušenj in dozorevanja ponovno osupnil z brutalnostjo in neposrednostjo. Telesa plesalcev, razgaljena v vsej svoji prvinskosti, so dihala v ritmu zapletene ritmične sheme, ki jo je narekovala glasba in brez kančka poetičnosti poustvarila poganski ritual žrtvovanja device. Gre za motiv iz legende predkrščanske Rusije o človeškem žrtvovanju v poklon pomladnemu božanstvu, da bi se povečala rodovitnost zemlje. Navdih za glasbeno delo je skladatelj Igor Stravinski dobil, ko je zaključeval balet Ognjeni ptič in svojo vizijo dekleta, ki v poganskem ritualu pleše do smrti, zaupal Nicholasu Roerichu, scenografu in kostumografu Ruskega baleta, enega najvplivnejših baletnih ansamblov 20. stoletja, ki ga je ustanovil umetnostni kritik in baletni impresarij Sergej Djagilev. Ob njegovi podpori in po uspehu baletov Petruška in Ognjeni ptič, je Stravinski ustvaril Pomladno obredje, ki je pravzaprav njuna logična posledica, z njim pa je ostal zvest tudi svoji dediščini, saj je snov prav tako črpal iz slovanske folklore. Djagilev je koreografijo za balet, premiero je doživel leta 1913 v Parizu, zaupal Nižinskemu, ki je s svojim delom doprinesel k burnemu odzivu občinstva in kritikov, saj so predstavo preimenovali v Pomladni masaker – glasbo so označili za navaden hrup, ples pa za grdo parodijo klasičnega baleta. Clug svojo koreografijo doživlja kot poklon Nižinskemu in njegovemu razvpitemu neuspehu ob pariški premieri, saj prav ta, izvirna koreografija danes velja za prelomnico v zgodovini plesne umetnosti, saj od prve postavitve do danes lahko prav skoznjo spremljamo evolucijo plesa v 20. stoletju.  In če je Roerich v praizvedbi plesalce oblekel v indijanske kostume, so v Clugovi različici, v kostumografiji Lea Kulaša, pred nami razgaljena telesa plesalcev, ki na ta način pomembno soustvarjajo končni učinek prvinskosti in same brutalnosti motiva žrtvovanja. Prav ta neposrednost in goli prikaz tega krutega in v svojem bistvu izprijenega rituala je najbolj glasen in hkrati najbolj impresiven element Clugove koreografije, ki sicer izhaja iz koreografskih stvaritev Maurica Béjarta in Pine Bausch, ki sta v zgodovini postavitev baleta Pomladno obredje uvedla novo narečje gibalnega jezika in z njim vplivala na nadaljne postavitve. Kot pove Clug ...

Po teh ključnih elementih plesa sem želel v 21. stoletju najti nek nov način interpretacije in menim, da nam je z elementom vode to tudi uspelo. Sami postavitvi smo tako dodali neko dodatno dimenzijo in predstava je ravno zaradi tega postala prepoznavna, kot drugačna od ostalih interpretacij in v zadnjih desetih letih zato tudi zelo popularna.

Element vode, še pojasni Clug, se je ponujal sam, saj gre vendarle za pomladni ritual, v katerem voda predstavlja ne samo očiščevanje zime, temveč tudi čaščenje pomladi in zemlje. Z uporabo vode je koreograf dosegel izjemno močan učinek, ki intenziven gibalni stroj nekoliko ohladi ter na simbolni ravni doda smisel celotnemu obredu. Ikonografija starodavne ruske legende v mariborski izvedbi baleta Posvetitev pomladi ostaja zgolj v sledeh, kot redukcija etnografskih simbolov V dolgih pletenih kitah in rdečih ličnicah deklet ter moških brad, ki sta spolna simbola moškega in ženske. Brade so tokrat sicer umanjkale, kar je lahko tudi posledica desetletnega zorenja in bogatega življenja predstave saj, kot pojasni Clug

Kar je zanimivo sem to predstavo skupaj s svojimi asistenti postavil tudi za druge baletne ansambe, torej z drugimi plesalci, ki imajo druge osebnosti in to tudi odnose v sami predstavi spremeni. In ravno te izkušnje, ki smo jih nabrali drugod smo uvedli v to našo verzijo tako da je skozi nek naraven proces predstava rasla in našla svoje mesto v zgodovini uprizarjanj tega baleta (on reče Posvetitev pomladi nasploh).

Skozi podobo šestih mladeničev in  prav toliko deklet v žrtvenem ritualu so plesalci mariborskega baletnega ansambla gledalcu izvrstno prikazali močno evolucijo čustev - od začetne vznesenosti skozi dvom, paniko in strah razvije v nestrpnost in krvoločnost, ki jo abruptno prekine šele smrt Izbrane. V tej vlogi je bila Evgenija Kóškina, kljub mestoma pomanjkljivi podpori soplesalcev, izjemno prepričljiva.

Večer pa je otvoril vsebinsko soroden doživljajski antipód, balet Svatba, ki je bil pretekli teden v Mariboru izveden premierno. Ta po besedah koreografa predstavlja logični korak naprej v smislu raziskovanja istoimenske baletne glasbe Stravinskega in njene scenske uprizoritve iz leta 1923. Praizvedbo je koreografirala Bronislava Nižinska, Vaclavova sestra. Clug je, kot pravi, namerno sledil izvirnemu libretu in glasbi, ki zelo slikovito narekuje dogajanje in ne dopušča veliko prostora za stranpoti. O povezavi med obemi baletnimi delu Clug pove...

»Snov, ki privlači protagoniste obeh del na vsebinski ravni je nekakšna primarna sila, ki poganja mehanizem družbe v ritualu. Na eni strani imamo ritual poroke v Svatbi ter na drugi ritual žrtvovanja v Posvetitvi pomladi. Zadnji, ultimativni korak je v obeh primerih neizogiben a hkrati usodno privlačen.«

Balet Svatba, z opisnim podnaslovom »koreografirani prizori z glasbo in petjem«, ki ga je Stravinski prav tako posvetil Djagilevu in Ruskemu baletu, se naslanja na ljudske pesmi in svatovska besedila iz južnega in zahodnega dela Rusije. Tako kot glasbeno izročilo, tudi Clugova koreografija izhaja iz tradicionalne ruske kulture in ustvarja okvir za plesno naracijo vnaprej dogovorjene poroke. Sama struktura baleta, ki se v zvočnem smislu opira na izrazito ritmičnost in poudarjen mehanicizem tolkal, je dvodelna in jo zaznamujejo štirje prizori, kjer se skozi ples nanizajo različni deli rituala. Če se na začetku ženin in nevesta pred občestvom svojih družin počutita kot žrtvi, sledi sprva plaho a nato igrivo spoznavanje. Ob živahni spremljavi in spodbujanju svatov pa se z naraščajočo intenziteto začne strast sproščati. Kaotičnost usodnega obreda se konča v umirjenem in melodičnem spevu dveh duš, ki se voljno predata svoji usodi. V mladoporočenca sta se izvrstno vživela Monja Obrúl in Tamáš Darái, ki sta tudi tehnično blestela medtem, ko je svatovski zbor kljub sami kakofonski zasnovi koreografije mestoma deloval neusklajeno. Scenografija Marka Japlja in kostumografija Lea Kulaša pa pričata o tem, da so s koreografom dobro uigrana ekipa, ki ustvarja vizualno in gibalno zelo zgovorne predstave.

Izvajalsko zahtevno glasbo Igorja Stravinskega, ki ima za izhodišče naključno sestavljene kratke odlomke iz ljudskih svatovskih besedil in melodij, je Clug uspešno prevedel v gib in kljub zgoščeni gibalni povédi bogastvu glasbenega dela pustil dovolj prostora. Dobro pripravljene glasbenike je skozi izvedbo, ki sledi izvirni partituri vodil umetniški vodja Simon Krečič.

»Gre za dve kultni kompoziciji iz literature 20. stoletja. Posvetitev pomladi je skladba, ki je spremenila potek glasbene zgodovine in jo v Mariboru izvajamo prvič. Lahko rečem, da smo sedaj razvili in pomladili orkester do te mere, da lahko damo to delo, s pokončno glavo, na repertoar. Zato sem bil vesel povabila baletnega dela naše hiše, da se lotimo teh dveh kompozicij, ker menim, da bosta pripomogli k umetniški rasti vseh naših ansamblov. Pri predstavah namreč poleg plesalcev  sodeluje celoten orkester, zbor, solisti, tolkalci in štirje pianisti tako da je to na nek način prerez našega celotnega dela.«

Prav to sodelovanje in prikaz svojega dela so mariborski umetniki uspešno predstavili svoji publiki, ki jih nedvomno izjemno ceni in jih je tudi tokrat nagradila s stoječimi ovacijami. V svetu, ki drvi v vedno večjo razdvojenost in izključevalnost so prav vključevanje, spodbuda in podpora izraz upanja, da rodovitnost ostaja in vse žrtve niso bile zaman.


17.05.2019

Pogovor o filmu Jaz sem za nič

V okviru večerov Društva slovenskih režiserjev je bila v ponedeljek premiera novega slovenskega dokumentarnega filma Jaz sem za nič scenarista in režiserja Borisa Petkoviča. Film je portret slovenskega pesnika, pisatelja, dramatika, igralca in prevajalca Andreja Rozmana Roze. Rdeča nit filma je Rozin boj za ničto stopnjo davka na dodano vrednost za vse proizvode, ki širijo temelj slovenske države – slovenski jezik. Andrej Rozman o tem vsak teden kot tako imenovani ken-guru tudi pridiga na svojih nastopih z naslovom Odmaševanja. Z Borisom Petkovičem se pogovarjal Matej Juh. Fotografija: Boris Petkovič.


14.05.2019

Zgodovina ljubezni

Slovenski filmski ustvarjalci so v zadnjih letih premaknili nekaj mejnikov; lani so denimo izstopali kakovostni in komunikativni prvenci in drugi filmi obetavnih režiserjev in režiserk. Med njimi je Sonja Prosenc, ki je posnela Zgodovino ljubezni, svoj pogumen in ambiciozen drugi film. Sonja Prosenc gledalcem brez dlake na jeziku pokaže, kaj jo zanima v filmskem mediju. To so inovacije in izoblikovanje prepoznavnega avtorskega glasu s specifično filmskimi izraznimi sredstvi. Sonja Prosenc tokrat predeluje izkušnjo izgube ljubljene osebe. Tema izgube in spremljajočih čustev v spektru med apatijo, žalostjo in jezo, je v filmu predstavljena s subtilno igralsko interpretacijo Doroteje Nadrah, Mateja Zemljiča ter Kristofferja Jonerja v glavnih vlogah. Film Zgodovina ljubezni je poseben z več vidikov: novost je prvo koprodukcijsko sodelovanje z Norveško, ki sta ga podprla tudi Slovenski filmski center in Radiotelevizija Slovenija, pa tudi sama izkušnja ogleda filma. Naloga je za gledalca težja, kot pri ogledu konvencionalnejših filmov, saj se mora v kinodvorano podati odprtega srca, pozornih oči, ostrih ušes ter iz številnih nelinearno razvrščenih drobcev, ki mu jih v ponudi režiserka, sestaviti pomenljivo zgodbo o premagovanju življenjskih preizkušenj, s katerimi se prej ali slej sooči vsak od nas. Vir fotografije: Kinodvor.


13.05.2019

De facto (pojdi s seboj)

Koncertni performans, duet Leje Jurišić in Milka Lazarja, z naslovom De facto (pojdi s seboj), jepremierno zaživel na odru Linhartove dvorane Cankarjevega doma. V medsebojnem odrskem prepletu glasbe in plesa, se v njem zrcali predvsem nuja po ustvarjanju, ki v temeljitem poznavanju zakonitosti vseh treh medijev, plesa, glasbe in odrske prisotnosti, zavestno prestopa meje in pod vprašaj postavlja uveljavljene postopke. Predstavo si je ogledala Petra Tanko. De facto (pojdi s seboj) Koncertni performans Premiera: 12. 5. 2019 Avtorja in izvajalca: Leja Jurišić in Milko Lazar Scenografija, kostumografija, oblikovanje svetlobe: Petra Veber Produkcija: Pekinpah, koprodukcija: Cankarjev dom foto: Petra Veber


13.05.2019

Ottó Tolnai: Kratki rezi

Avtorica recenzije: Stanislava Chrobáková Repar Bere Jure Franko.


13.05.2019

Bojana Daneu Don: Begunec nikdar

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Jure Franko.


13.05.2019

Miha Avanzo: Rorschach

Avtor recenzije: Peter Semolič Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.


13.05.2019

Assia Djebar: Alžirske ženske v svojih sobanah

Avtorica recenzije: Gabriela Babnik Bere Lidija Hartman.


07.05.2019

Stoletje sanj: Dokumentarec o življenju izumitelja Petra Florjančiča

Dokumentarec neodvisne produkcije Stoletje sanj dokazuje, da potenciali Florjančičeve navdihujoče zgodbe na velikem platnu niso v celoti izkoriščeni. Film scenaristov Vena Jemeršića in Eda Marinčka je vsekakor vreden ogleda in filmičen, kajti že portretiranec sam je živel življenje kot v filmu: med drugim je zaigral ob boku Marlene Dietrich in pil z Vittoriom De Sicco. Pustolovsko-iznajditeljski duh Petra Florjančiča lepo izžareva anekdota, ki jo deli z gledalci. Med drugo svetovno vojno je zaigral svojo smrt, da je iz Kitzbühla prebegnil v Švico in se izognil vojaščini. Pozneje je živel v Monaku kot filmska zvezda. Ljubitelji dejstev v filmu izvedo, da je imel pet potnih listov, več kot 40 avtomobilov in hiše od Davosa do Bleda. Še zgovornejše je dejstvo, da mu delovna doba, čeprav je marca dopolnil častitljivih sto let, še vedno teče, kajti vselej je dosledno zapravil, kar je ustvaril. Pri tem je iz denarja skušal iztisniti predvsem vznemirljiva doživetja. Po ogledu dokumentarca Stoletje sanj je mogoče reči tudi tole: če bi med vsemi talenti, ki jih je razvil, Florjančič samega sebe izumil še v vlogah režiserja ali producenta, bi s filmi tako kot s patenti gotovo služil mastne denarje. Njegova resnična zgodba je za naše razmere zato tudi zagatna: njena nizkoproračunska upodobitev namreč težko preseže Florjančičeve visokoproračunske peripetije. Vir fotografije: Kinodvor.


06.05.2019

Štefan Kardoš: Stric Geza gre v Zaturce

Avtor recenzije: Andrej Lutman Bere Matjaž Romih.


06.05.2019

Andrej Tomažin: Izhodišča

Avtorica recenzije: Veronika Šoster Bere Lidija Hartman.


06.05.2019

Josef Škvorecký: Strahopetci

Avtor recenzije: Matej Bogataj Bere Matjaž Romih.


06.05.2019

Dušan Merc: Slepe miši

Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bere Lidija Hartman.


30.04.2019

Kromacij Oglejski: Govori; Razprave o Matejevem evangeliju

Avtor recenzije: Robert Kralj Bereta: Alenka Resman Langus in Jure Franko.


30.04.2019

Alda Merini: Frančišek, spev ustvarjenega bitja

Avtor recenzije: Andrej Arko Bere Jure Franko.


30.04.2019

Bronja Žakelj: Belo se pere na devetdeset

Avtorica recenzije: Maja Žvokelj Bere: Alenka Resman Langus


30.04.2019

Tine Hribar: Nesmrtnost in neumrljivost, 3. knjiga

Avtor recenzije: Martin Lipovšek Bereta Alenka Resman Langus in Jure Franko.


29.04.2019

Guy Standing: Prekariat : nevarni novi razred

Avtorica recenzije: Stanislava Chrobáková Repar Bere Lidija Hartman.


29.04.2019

Kaja Teržan: Krog

Avtor recenzije: Peter Semolič Bereta Lidija Hartman in Igor Velše.


29.04.2019

Vinko Bandelj: Nebo je prazno

Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta Lidija Hartman in Igor Velše.


29.04.2019

Vinko Möderndorfer: Navodila za srečo

Avtorica recenzije: Martina Potisk Bere Igor Velše.


Stran 84 od 98
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov