Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Tonja Jelen
Bralca: Jasna Rodošek in Renato Horvat
Novo mesto: KUD Severina Šalija, 2021
Pesniška zbirka Valentina Bruna Pogozdovanje je strastno in popolnoma iskreno upesnjevanje volje in uživaštva v življenju. Subjekt nas nazorno vabi po podeželju in po boemskih srečanjih z okoliškimi prijatelji. Je tudi nekoliko naivno hvaljenje ljubezni. Najbolj prepričljiv pa je avtor v odnosu do narave, v prikazovanju njene lepote in pri upodabljanju okoljskih sprememb in posledic.
Že naslov zbirke Pogozdovanje je pomenljiv, pomeni preporod, kar nakazuje tudi vsebina pesmi. Gre za novo rojstvo narave in tudi subjekta. Prav ta je zavezan naravnim ciklom in hvalnici vere. Pri tem je treba poudariti, da pesmi ne moralizirajo ali vsiljujejo kakršnega koli prepričanja. To je predvsem radostna izpoved vere:
»Kjer južni vetrovi nežno pihajo, / častilci bele breze / z rokami navzgor slavimo / Očeta nebeškega.«
Krščanski svet s svojo motiviko ni težak, prikazan je s posebno lahkotnostjo in nikakršnim dvomom o njem. Subjekt je vernik, častilec sakralnih umetnin in romar. Kot poimenuje eno izmed pesmi, je puščavnik. To lahko povežemo tudi s svetnikom Antonom Puščavnikom in njegovim življenjem. Z gostobesednim izpovedovanjem te pesmi delujejo kot romarski potopisni utrinki. Valentin Brun nam je že v prejšnjih zbirkah, kot sta Vzpon na goro ljubezni in Razveseljevanje, prikazal intimen odnos do vere, posebno slavljenje lepote verovanja in s tem povezanega slavljenja do vsega živega. Prav tukaj pa Brun odpira nov vidik, to je ekokritika.
V Pogozdovanju nam namreč po eni strani prikazuje lepoto rastlinskega in živalskega sveta, po drugi pa nam na prikrit ali nazoren način kaže ekološko krizo. To nakazuje na primer z motiviko prehitrega zorenja sadežev ali poznimi poletnimi nevihtami v jeseni:
»Najprej bliskanje in potem še grmenje, / ko se poraja jesenski večer / na območju srečne samote, / gromozansko odmeva …«
Vse to povzroča nemir živali in naravne katastrofe in Brun nam s tem niti malo ne prizanaša. Čeprav je slikanje lepote narave ena izmed pesnikovih ključnih odlik, je tudi izjemno in pretresljivo upodabljanje rušenja ekosistema. Brun v takih primerih včasih uporablja stvaren jezik, vendar ta stanja povezuje tudi z idejo romantike in romantičnega junaka in tako nekatere pesmi spominjajo na to prelomno literarno obdobje. Vendar se pesniški jaz ne vzdiguje nad druge ali kakršni koli sistem, prepričljivo se vživlja v okolje, v katerem bolj ali manj biva ali pohajkuje. Prikaže nam uživaštvo sredi dopoldneva na podeželju, kjer naj bi imel čas čisto druge zakonitosti. Subjekt je v teh pesmih šegav in si dopušča slaviti vse okoli sebe.
Prav v teh primerih pa pesnik ponekod zdrsne v pretirano glorifikacijo ljubezni. Ta je skorajda nezemeljska in plastična, subjektko na primer imenuje deklica, tudi kača ipd., kljub temu pa pravi:
»njen strup me oživlja v razkošju zoreče jeseni, / njen strup mi krepi srce in kosti«.
Brunov subjekt se v erotičnem razmerju do ženske podobe nekoliko izgubi, z veliko spoštljivostjo pa govori o podobi device Marije oziroma Matere Božje.
Pesnik skozi celotno zbirko Pogozdovanje slika izjemno atmosfero ruralnega okolja, že skoraj izginulega življenja in pretrganega odnosa med posameznikom in naravo. Čeprav se z vsemi subjektovimi pogledi ni mogoče strinjati, sta prav upodobljena narava in celotna nakazana problematika ob njej odlika tega pesniškega dela. Skupaj z veliko radostjo do bivanja in razmišljanja.
Avtorica recenzije: Tonja Jelen
Bralca: Jasna Rodošek in Renato Horvat
Novo mesto: KUD Severina Šalija, 2021
Pesniška zbirka Valentina Bruna Pogozdovanje je strastno in popolnoma iskreno upesnjevanje volje in uživaštva v življenju. Subjekt nas nazorno vabi po podeželju in po boemskih srečanjih z okoliškimi prijatelji. Je tudi nekoliko naivno hvaljenje ljubezni. Najbolj prepričljiv pa je avtor v odnosu do narave, v prikazovanju njene lepote in pri upodabljanju okoljskih sprememb in posledic.
Že naslov zbirke Pogozdovanje je pomenljiv, pomeni preporod, kar nakazuje tudi vsebina pesmi. Gre za novo rojstvo narave in tudi subjekta. Prav ta je zavezan naravnim ciklom in hvalnici vere. Pri tem je treba poudariti, da pesmi ne moralizirajo ali vsiljujejo kakršnega koli prepričanja. To je predvsem radostna izpoved vere:
»Kjer južni vetrovi nežno pihajo, / častilci bele breze / z rokami navzgor slavimo / Očeta nebeškega.«
Krščanski svet s svojo motiviko ni težak, prikazan je s posebno lahkotnostjo in nikakršnim dvomom o njem. Subjekt je vernik, častilec sakralnih umetnin in romar. Kot poimenuje eno izmed pesmi, je puščavnik. To lahko povežemo tudi s svetnikom Antonom Puščavnikom in njegovim življenjem. Z gostobesednim izpovedovanjem te pesmi delujejo kot romarski potopisni utrinki. Valentin Brun nam je že v prejšnjih zbirkah, kot sta Vzpon na goro ljubezni in Razveseljevanje, prikazal intimen odnos do vere, posebno slavljenje lepote verovanja in s tem povezanega slavljenja do vsega živega. Prav tukaj pa Brun odpira nov vidik, to je ekokritika.
V Pogozdovanju nam namreč po eni strani prikazuje lepoto rastlinskega in živalskega sveta, po drugi pa nam na prikrit ali nazoren način kaže ekološko krizo. To nakazuje na primer z motiviko prehitrega zorenja sadežev ali poznimi poletnimi nevihtami v jeseni:
»Najprej bliskanje in potem še grmenje, / ko se poraja jesenski večer / na območju srečne samote, / gromozansko odmeva …«
Vse to povzroča nemir živali in naravne katastrofe in Brun nam s tem niti malo ne prizanaša. Čeprav je slikanje lepote narave ena izmed pesnikovih ključnih odlik, je tudi izjemno in pretresljivo upodabljanje rušenja ekosistema. Brun v takih primerih včasih uporablja stvaren jezik, vendar ta stanja povezuje tudi z idejo romantike in romantičnega junaka in tako nekatere pesmi spominjajo na to prelomno literarno obdobje. Vendar se pesniški jaz ne vzdiguje nad druge ali kakršni koli sistem, prepričljivo se vživlja v okolje, v katerem bolj ali manj biva ali pohajkuje. Prikaže nam uživaštvo sredi dopoldneva na podeželju, kjer naj bi imel čas čisto druge zakonitosti. Subjekt je v teh pesmih šegav in si dopušča slaviti vse okoli sebe.
Prav v teh primerih pa pesnik ponekod zdrsne v pretirano glorifikacijo ljubezni. Ta je skorajda nezemeljska in plastična, subjektko na primer imenuje deklica, tudi kača ipd., kljub temu pa pravi:
»njen strup me oživlja v razkošju zoreče jeseni, / njen strup mi krepi srce in kosti«.
Brunov subjekt se v erotičnem razmerju do ženske podobe nekoliko izgubi, z veliko spoštljivostjo pa govori o podobi device Marije oziroma Matere Božje.
Pesnik skozi celotno zbirko Pogozdovanje slika izjemno atmosfero ruralnega okolja, že skoraj izginulega življenja in pretrganega odnosa med posameznikom in naravo. Čeprav se z vsemi subjektovimi pogledi ni mogoče strinjati, sta prav upodobljena narava in celotna nakazana problematika ob njej odlika tega pesniškega dela. Skupaj z veliko radostjo do bivanja in razmišljanja.
Dobrih enajst let je, kar je Thor prvikrat treščil iz marvelovega vesolja na svetovna filmska platna in takoj postal eden od treh najbolj priljubljenih superjunakov iz skupine Maščevalcev, tesno ob Iron Manu in Stotniku Amerika, seveda. Živahen, gobčen, duhovit, premeten, močan, tudi prevzeten, a hkrati pravičen in v vseh pogledih preprosto božanski nordijski bog, je v režiji Kennetha Branagha in fizični podobi Chrisa Hemswortha osvojil vse, kar se je osvojiti dalo, in svojega položaja v številnih filmih, ki so sledili prvencu, kljub različnim režijskim taktirkam nikoli ni izgubil. Thor je tako že več kot desetletje na samem vrhu superjunaške priljubljenosti in bo tam najbrž ostal še nekaj časa – čeprav je najnovejši spektakel, ki je prav te dni prišel v naše kinematografe, kljub preverjeni ustvarjalni ekipi precejšnje razočaranje. Če so kritiki in gledalci pri prejšnjem celovečernem filmu, posvečenem bogu groma Thor: Ragnarok iz leta 2017 hvalili izjemen humor, živopisnost in predvsem občutek spontanosti, ki jih je v akcijski film vnesel novozelandski režiser, igralec in komik Taika Waititi, je prav to tisto, česar tokratno nadaljevanje ne premore. Namesto duhovite in nenarejene spontanosti, je zgodba filma Thor: Ljubezen in grom ves čas nekako v krču, dogajanje ne steče, dovtipi pa le redko izvabijo nekaj pridušenega smeha gledalcev v dvorani. Tudi tako imenovane kemije, energije, ki je pred dobrim desetletjem kar bliskala med Hemsworthom in Natalie Portman, je ostalo le še za par šibkih strel in le res dobra upodobitev Christiana Balea, kot tokratnega negativca Gorra, klavca bogov, ponuja nekaj gledalskih užitkov. Še številni stranski liki, ki jim je režiser – s svojim vred – očitno naklonil veliko, pravzaprav kar preveč pozornosti, zbujajo občutek prisilnega duhovičenja in nepotrebne izumetničenosti. O navihani živahnosti, s katero so v Ragnaroku razbijali tako akcijske kot čustvene prizore ter tako preprečili zdrs v dolgočasje ali patetičnost, tokrat ni ne duha ne sluha in film, ki sicer traja le slabi dve uri, se žal zdi veliko daljši. Thor je s filmom Ljubezen in grom postal prvi Maščevalec, ki ima štiri samostojne celovečerne filme, a zdi se, da bi bilo boljše, če v bodoče ostane tesneje v družbi s svojimi superujnaškimi prijatelji, saj njegov grom v solističnih akcijah očitno izgublja svojo moč.
Kaj nam izjava, da je Elvis Presley osrednja popkulturna ikona 20. stoletja, danes sploh pove? Oziroma, nam lahko pove kaj novega? Avstralski režiser Baz Luhrmann, ki je s svojim razkošno dinamičnim vizualnim pristopom prinesel novo življenje v zaprašen žanr mjuzikla, se je s skoraj triurnim biografskim filmom, naslovljenim preprosto Elvis, lotil zahtevne naloge. Elvis Aaron Presley namreč ni bil samo preprost fant z revnega juga ZDA, ki mu je uspelo v glasbenem svetu, postal je tudi največji zvezdnik v smislu svoje lastne, tržno zelo natančno in zelo uspešno dirigirane blagovne znamke ter »influencer« par excellence, za kar je skrbel njegov vampirski impresarij oziroma zlovešč menedžer »Polkovnik« Tom Parker, jungovska Elvisova senca. Biografski film uokvirja Parkerjeva retrospektivna pripoved, in njun zapleten, vseživljenjski odnos je tudi jedro filma, ki je sestavljen iz različnih dvojnosti oziroma sopostavitev nasprotij. Po eni strani ohranja precej spoštljiv odnos do Elvisa in njegovih bližnjih, po drugi nas skozi žanr glasbenega filma in prijetnih rokenrol nastopov sooča s številnimi patologijami, od skrajnega nelagodja, ki ga zbuja že sam lik Toma Parkerja v sijajnem utelešenju Toma Hanksa, do vrste nerazrešenih odnosov znotraj Elvisove osnovne družine. Verjetno najboljši pa je film v tem, da zariše skozi oseben prikaz vzponov in padcev širšo sliko kulturnega in družbenega miljeja Amerike v drugi polovici 20. stoletja ter njenih številnih nevralgičnih točk, od problema rasne segregacije do prikaza kapitala kot neusmiljenega gonila glasbenega razvoja ter industrije zabavljaštva. Režiser Baz Luhrmann vzame zelo resno imperativ, da je treba pripovedovati vizualno in si da duška z uporabo vseh mogočih slikovnih in montažnih trikov, tako da se gledalčeva retina ne spočije niti v pripovedno upočasnjenih pasusih filma. Vse skupaj je pravzaprav nabuhel eksces, kakršno je bilo tudi Elvisovo pozno obdobje nastopanja v Las Vegasu, pri čemer za ustrezno igralsko prezenco vendarle poskrbi Austin Butler v naslovni vlogi. Film ni pretirano subtilen v podajanju informacij ali pravzaprav v čemerkoli, je pa zanimiv kot prikaz zgodovine rokenrola in njegovih dvojnih korenin v cerkvenem gospelu revnih temnopoltih z ameriškega juga ter v bolj posvetnih melodijah ritma & bluesa, kar je preko country glasbe sčasoma prišlo v glavni popkulturni tok, ki je spodbudil tudi socialno revolucijo. V te prizore je Luhrmann spretno uvedel potujitveni učinek, saj na ulice glasbenega vrveža Memphisa v zgodnjih 50. letih vdira sodoben, družbenokritičen hiphop. Skratka, izredno ambiciozen film, ki pa mu ob vsej bombastičnosti uspe najti neko notranje ravnovesje. Morda tudi na račun tega, da je v celoti zaznati grško tragedijo: značaji vseh vpletenih jih vodijo v propad, in protagonist, ki je milijonom prinašal občutek ali pa vsaj iluzijo sreče, sam te nikakor ni našel …
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bralca: Eva Longyka Marušič in Bernard Stramič
Avtorica recenzije: Miša Gams Bralca: Eva Longyka Marušič in Bernard Stramič
Bralca: Lidija Hartman in Ambrož Kvartič »Pomenek s tišino omogočajo nevidnosti,« preberemo v knjigi Nevidnosti, Milana Dekleve. »Pogovor z nevidnostmi poteka s pomočjo tolmačev. /…/ Lahko se pretrga /pogovor/, obvisi na strelovodu molka, / a takrat priprhutajo nevidni tolmači brez jezikov, / ki znajo povedati veliko, / čeprav jih sprva ne razumemo,« preberemo na 27. strani. Knjiga bralca povabi že z naslovom, s tem, da nevidnostim, ki jih pesnik postavi v naslov, pritrdi in jim priznava obstoj. Kar ni vidno, je običajno najmočnejše gonilo vitalnosti, živega, življenja. V vsaki od 51 pesmi se pesnik Dekleva prek lirskega subjekta dotakne nevidnosti in jim da enega od mnogih, enainpetdesetih obrazov in podob. Kljub temu pa bralcu pušča občutek svobode, neujetosti, neutesnjenosti, nekalupljenosti, da bi morali to nevidnost, te nevidnosti imenovati, jim dati ime, telo, definicijo ...
Snežni leopard se tako zelo približa filmski popolnosti, da pokaže, da popolnega filma ni
Neveljaven email naslov