Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Tonja Jelen
Bralca: Jasna Rodošek in Renato Horvat
Novo mesto: KUD Severina Šalija, 2021
Pesniška zbirka Valentina Bruna Pogozdovanje je strastno in popolnoma iskreno upesnjevanje volje in uživaštva v življenju. Subjekt nas nazorno vabi po podeželju in po boemskih srečanjih z okoliškimi prijatelji. Je tudi nekoliko naivno hvaljenje ljubezni. Najbolj prepričljiv pa je avtor v odnosu do narave, v prikazovanju njene lepote in pri upodabljanju okoljskih sprememb in posledic.
Že naslov zbirke Pogozdovanje je pomenljiv, pomeni preporod, kar nakazuje tudi vsebina pesmi. Gre za novo rojstvo narave in tudi subjekta. Prav ta je zavezan naravnim ciklom in hvalnici vere. Pri tem je treba poudariti, da pesmi ne moralizirajo ali vsiljujejo kakršnega koli prepričanja. To je predvsem radostna izpoved vere:
»Kjer južni vetrovi nežno pihajo, / častilci bele breze / z rokami navzgor slavimo / Očeta nebeškega.«
Krščanski svet s svojo motiviko ni težak, prikazan je s posebno lahkotnostjo in nikakršnim dvomom o njem. Subjekt je vernik, častilec sakralnih umetnin in romar. Kot poimenuje eno izmed pesmi, je puščavnik. To lahko povežemo tudi s svetnikom Antonom Puščavnikom in njegovim življenjem. Z gostobesednim izpovedovanjem te pesmi delujejo kot romarski potopisni utrinki. Valentin Brun nam je že v prejšnjih zbirkah, kot sta Vzpon na goro ljubezni in Razveseljevanje, prikazal intimen odnos do vere, posebno slavljenje lepote verovanja in s tem povezanega slavljenja do vsega živega. Prav tukaj pa Brun odpira nov vidik, to je ekokritika.
V Pogozdovanju nam namreč po eni strani prikazuje lepoto rastlinskega in živalskega sveta, po drugi pa nam na prikrit ali nazoren način kaže ekološko krizo. To nakazuje na primer z motiviko prehitrega zorenja sadežev ali poznimi poletnimi nevihtami v jeseni:
»Najprej bliskanje in potem še grmenje, / ko se poraja jesenski večer / na območju srečne samote, / gromozansko odmeva …«
Vse to povzroča nemir živali in naravne katastrofe in Brun nam s tem niti malo ne prizanaša. Čeprav je slikanje lepote narave ena izmed pesnikovih ključnih odlik, je tudi izjemno in pretresljivo upodabljanje rušenja ekosistema. Brun v takih primerih včasih uporablja stvaren jezik, vendar ta stanja povezuje tudi z idejo romantike in romantičnega junaka in tako nekatere pesmi spominjajo na to prelomno literarno obdobje. Vendar se pesniški jaz ne vzdiguje nad druge ali kakršni koli sistem, prepričljivo se vživlja v okolje, v katerem bolj ali manj biva ali pohajkuje. Prikaže nam uživaštvo sredi dopoldneva na podeželju, kjer naj bi imel čas čisto druge zakonitosti. Subjekt je v teh pesmih šegav in si dopušča slaviti vse okoli sebe.
Prav v teh primerih pa pesnik ponekod zdrsne v pretirano glorifikacijo ljubezni. Ta je skorajda nezemeljska in plastična, subjektko na primer imenuje deklica, tudi kača ipd., kljub temu pa pravi:
»njen strup me oživlja v razkošju zoreče jeseni, / njen strup mi krepi srce in kosti«.
Brunov subjekt se v erotičnem razmerju do ženske podobe nekoliko izgubi, z veliko spoštljivostjo pa govori o podobi device Marije oziroma Matere Božje.
Pesnik skozi celotno zbirko Pogozdovanje slika izjemno atmosfero ruralnega okolja, že skoraj izginulega življenja in pretrganega odnosa med posameznikom in naravo. Čeprav se z vsemi subjektovimi pogledi ni mogoče strinjati, sta prav upodobljena narava in celotna nakazana problematika ob njej odlika tega pesniškega dela. Skupaj z veliko radostjo do bivanja in razmišljanja.
Avtorica recenzije: Tonja Jelen
Bralca: Jasna Rodošek in Renato Horvat
Novo mesto: KUD Severina Šalija, 2021
Pesniška zbirka Valentina Bruna Pogozdovanje je strastno in popolnoma iskreno upesnjevanje volje in uživaštva v življenju. Subjekt nas nazorno vabi po podeželju in po boemskih srečanjih z okoliškimi prijatelji. Je tudi nekoliko naivno hvaljenje ljubezni. Najbolj prepričljiv pa je avtor v odnosu do narave, v prikazovanju njene lepote in pri upodabljanju okoljskih sprememb in posledic.
Že naslov zbirke Pogozdovanje je pomenljiv, pomeni preporod, kar nakazuje tudi vsebina pesmi. Gre za novo rojstvo narave in tudi subjekta. Prav ta je zavezan naravnim ciklom in hvalnici vere. Pri tem je treba poudariti, da pesmi ne moralizirajo ali vsiljujejo kakršnega koli prepričanja. To je predvsem radostna izpoved vere:
»Kjer južni vetrovi nežno pihajo, / častilci bele breze / z rokami navzgor slavimo / Očeta nebeškega.«
Krščanski svet s svojo motiviko ni težak, prikazan je s posebno lahkotnostjo in nikakršnim dvomom o njem. Subjekt je vernik, častilec sakralnih umetnin in romar. Kot poimenuje eno izmed pesmi, je puščavnik. To lahko povežemo tudi s svetnikom Antonom Puščavnikom in njegovim življenjem. Z gostobesednim izpovedovanjem te pesmi delujejo kot romarski potopisni utrinki. Valentin Brun nam je že v prejšnjih zbirkah, kot sta Vzpon na goro ljubezni in Razveseljevanje, prikazal intimen odnos do vere, posebno slavljenje lepote verovanja in s tem povezanega slavljenja do vsega živega. Prav tukaj pa Brun odpira nov vidik, to je ekokritika.
V Pogozdovanju nam namreč po eni strani prikazuje lepoto rastlinskega in živalskega sveta, po drugi pa nam na prikrit ali nazoren način kaže ekološko krizo. To nakazuje na primer z motiviko prehitrega zorenja sadežev ali poznimi poletnimi nevihtami v jeseni:
»Najprej bliskanje in potem še grmenje, / ko se poraja jesenski večer / na območju srečne samote, / gromozansko odmeva …«
Vse to povzroča nemir živali in naravne katastrofe in Brun nam s tem niti malo ne prizanaša. Čeprav je slikanje lepote narave ena izmed pesnikovih ključnih odlik, je tudi izjemno in pretresljivo upodabljanje rušenja ekosistema. Brun v takih primerih včasih uporablja stvaren jezik, vendar ta stanja povezuje tudi z idejo romantike in romantičnega junaka in tako nekatere pesmi spominjajo na to prelomno literarno obdobje. Vendar se pesniški jaz ne vzdiguje nad druge ali kakršni koli sistem, prepričljivo se vživlja v okolje, v katerem bolj ali manj biva ali pohajkuje. Prikaže nam uživaštvo sredi dopoldneva na podeželju, kjer naj bi imel čas čisto druge zakonitosti. Subjekt je v teh pesmih šegav in si dopušča slaviti vse okoli sebe.
Prav v teh primerih pa pesnik ponekod zdrsne v pretirano glorifikacijo ljubezni. Ta je skorajda nezemeljska in plastična, subjektko na primer imenuje deklica, tudi kača ipd., kljub temu pa pravi:
»njen strup me oživlja v razkošju zoreče jeseni, / njen strup mi krepi srce in kosti«.
Brunov subjekt se v erotičnem razmerju do ženske podobe nekoliko izgubi, z veliko spoštljivostjo pa govori o podobi device Marije oziroma Matere Božje.
Pesnik skozi celotno zbirko Pogozdovanje slika izjemno atmosfero ruralnega okolja, že skoraj izginulega življenja in pretrganega odnosa med posameznikom in naravo. Čeprav se z vsemi subjektovimi pogledi ni mogoče strinjati, sta prav upodobljena narava in celotna nakazana problematika ob njej odlika tega pesniškega dela. Skupaj z veliko radostjo do bivanja in razmišljanja.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta Jure Franko in Ana Bohte.
Anton Pavlovič Čehov: Češnjev vrt ???????? ???, 1904 Komedija v štirih dejanjih Premiera 2. oktober 2021 Prevajalec Milan Jesih Režiser Janusz Kica Dramaturginja Petra Pogorevc Scenografka Karin Fritz Kostumografka Bjanka Adžić Ursulov Lektorica Maja Cerar Avtorica glasbene opreme Darja Hlavka Godina Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Asistentka režiserja Živa Bizovičar, AGRFT Asistentka dramaturginje Manca Lipoglavšek, AGRFT Igrajo Nataša Tič Ralijan, Lena Hribar Škrlec, Iva Krajnc Bagola, Uroš Smolej, Branko Jordan, Filip Samobor, Jožef Ropoša, Tina Potočnik Vrhovnik, Gašper Jarni, Lara Wolf, Gregor Gruden, Boris Ostan, Jaka Lah Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega je bila sinoči slavnostna premiera igre Češnjev vrt ruskega dramatika Antona Pavloviča Čehova v prevodu Milana Jesiha. Uprizoritev je bila sicer načrtovana za lansko sezono, a so jo lahko uprizorili šele zdaj. Češnjev vrt je igra o spremembah, o nečem, kar se končuje, pravi med drugim režiser Janusz Kica: "To je tema tega besedila, to je tema Čehova, te predstave, pa tudi mojega življenja. Spremembe se morajo dogajati, ne smemo se za vsako ceno držati tega, kar je bilo; moramo gledati naprej." Foto: Peter Giodani
Mestno gledališče ljubljansko / premiera 28. 09. 2021 Prevajalka: Polona Glavan Režiserka in scenografka: Anja Suša Dramaturginja: Petra Pogorevc Kostumografka: Maja Mirković Svetovalec za gib: Damjan Kecojević Lektor: Martin Vrtačnik Oblikovalec svetlobe: Boštjan Kos Oblikovalec zvoka: Tomaž Božič Asistentka dramaturginje: Nika Korenjak Asistent scenografke: Janez Koleša Asistentka kostumografke: Nina Čehovin Zasedba: Ajda Smrekar, Filip Samobor, Voranc Boh, Lena Hribar Škrlec, Tanja Dimitrievska, Jaka Lah, Gašper Jarni Sinoči so v Mestnem gledališču ljubljanskem premierno uprizorili predstavo Nekoč se bova temu smejala. Gre za odrsko priredbo Ljubezenskega romana hrvaške pisateljice Ivane Sajko, ki je tudi avtorica dramatizacije. Medtem ko roman svoj svet gradi v intimni sferi, pa uprizoritev fokus postavlja v širšo družbeno svarnost, katere izkušnjo temeljno določa, z besedami režiserka Anje Suša, »ekonomija, ki ubija ljubezen.« Foto: Peter Giodani
Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Aleksander Golja.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja.
POŽIGALCI Po igri Maxa Frischa Dobrnik in požigalci Naslov izvirnika: Biedermann und die Brandstifter Krstna uprizoritev priredbe AVTOR PRIREDBE, REŽISER IN SCENOGRAF: Jan Krmelj PREVAJALKA: Maila Golob DRAMATURGINJA: Eva Kraševec LEKTORICA: Tatjana Stanič KOSTUMOGRAFINJA: Špela Ema Veble AVTOR GLASBE: Luka Ipavec OBLIKOVALEC SVETLOBE: Borut Bučinel IGRAJO: Saša Tabaković - Dobrnik Iva Babić – Betka Benjamin Krnetić – Pepe Uroš Fürst – Vili Nina Valič – Ana Matija Rozman - Dr. Fil in Policaj Napoved: S premiero in krstno izvedbo igre Požigalci se je začela nova gledališka sezona v ljubljanski Drami. Besedilo je po igri švicarskega dramatika Maxa Frischa priredil Jan Krmelj – tudi režiser in scenograf predstave. Frischevo dramo z naslovom Dobrnik in požigalci je prevedla Maila Golob, dramaturginja je bila Eva Kraševec. Premiero na velikem odru Drame si je ogledala Tadeja Krečič:
Drama SNG Maribor, Burgteater Dunaj, Jugoslovensko dramsko pozorište Beograd, Cankarjev dom Ljubljana / premiera 24. 09. 2021 Režija: Janez Pipan Scenograf: Marko Japelj Avtorica videa: Vesna Krebs Kostumograf: Leo Kulaš Skladatelj in izvajalec scenske glasbe: Milko Lazar Korepetitor in avtor glasbenih priredb: Robert Mraček Oblikovalec svetlobe: Andrej Hajdinjak Oblikovalec odrskega giba in borilnih veščin: Sergio Moga Lektorica: Metka Damjan Prevajalca romana v nemški jezik: Klaus Detlef Olof in Daniela Kocmut Prevajalka romana v srbski jezik: Ana Ristović Prevajalki na vajah za nemški jezik: Barbara Lečnik in Tjaša Šket Prevajalka pesmi Počiva jezero v tihoti v španski jezik: Mojca Medvedšek Asistent režije: Žiga Hren (študent AGRFT) Asistentka kostumografa: Lara Kulaš Asistent skladatelja: Marjan Peternel Za potrebe uprizoritve sta prevod priredila: Klaus Detlef Olof in Daniela Kocmut Zasedba: Nataša Matjašec Rošker, Blaž Dolenc, Milan Marić, Nebojša Ljubišić, Milena Zupančič, Davor Herga, Daniel Jesch, Mateja Pucko, Matevž Biber, Vladimir Vlaškalić, Mirjana Šajinović, Anže Krajnc, Irena Varga, Ivica Knez, Robert Mraček, Matija Stipanič, Alfonz Kodrič, Kristijan Ostanek, Nejc Ropret, Petja Labović, Mojca Simonič, Dane Radulović, Matjaž Kaučič, Žan Pečnik Predstava To noč sem jo videl je velika mednarodna koprodukcija, ki na odru v treh jezikih obudi sodobno klasiko, istoimenski roman Draga Jančarja. Jančarjev svet je odrsko priredil režiser Janez Pipan, zožil ga je na pet pripovednih perspektiv, ki skupaj sestavljajo zgodbo Veronike Zarnik oziroma slikajo zgodovinski portret nedolžnih življenj v kolesju zgodovine. Predstavo v mariborski Drami si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: Peter Giodani
Slovensko mladinsko gledališče sezono začenja s farsično uprizoritvijo Norišnica d.o.o. Po besedilu Joeja Ortona jo je režiral Vito Taufer, ki je v premišljenem zasledovanju totalnosti gledališča zbližal oder in gledalce. foto: Ivian Kan Mujezinović
Neveljaven email naslov